Jedro

Vročitev prepisa zahteve za obnovo državnemu tožilstvu ni procesna ovira za njeno zavrženje. Le če bi bile opravljene tudi poizvedbe, se zahteva za obnovo ne bi mogla več zavreči iz razloga, da dejstva ali dokazi očitno niso taki, da bi se mogla na podlagi njih dovoliti obnova, temveč mora sodišče v takem primeru o zahtevi meritorno odločiti.

Izrek

Zahteva obsojenega V.S. za varstvo zakonitosti (točka I, II in III), vložena zoper pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru z dne 24.9.1997, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru z dne 15.1.1998, se zavrže; Zahteva obsojenega V.S. za varstvo zakonitosti (točka IV in V), vložena zoper sklep Okrožnega sodišča v Mariboru z dne 28.6.2002 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Mariboru z dne 14.12.2005, se zavrne.

Obsojenca se oprosti plačila povprečnine, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom.

Obrazložitev

S sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru z dne 24.9.1997, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru z dne 15.1.1998, je bil obsojenci V.S. spoznan za krivega kaznivega dejanja poneverbe v službi po 1. odstavku 263. člena KZ in kaznivega dejanja jemanja podkupnine po 1. odstavku 267. člena KZ. Izrečena mu je bila pogojna obsodba z enotno določeno kaznijo enega leta in dveh mesecev zapora ter preizkusno dobo treh let. Zoper navedeno pravnomočno sodbo je obsojenec dne 7.1.2002 vložil zahtevo za obnovo kazenskega postopka. Okrožno sodišče v Mariboru je s sklepom z dne 28.6.2002 to zahtevo po določilu 1. odstavka 413. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) zavrglo. Višje sodišče v Mariboru je s sklepom z dne 14.12.2005 obsojenčevo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

Obsojeni V.S. je dne 25.1.2006 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. V zahtevi pod točkami I, II in III izpodbija postopek in navedeno pravnomočno sodbo, pod točkama IV in V pa pravnomočna sklepa o zavrženju zahteve za obnovo postopka. V zahtevi pod točko VI je predlagal, da Vrhovno sodišče razveljavi tako izpodbijana sklepa kot izpodbijani sodbi in celotno zadevo vrne v fazo preiskave.

V odgovoru na zahtevo je vrhovna državna tožilka spec. A.M. predlagala, da Vrhovno sodišče zahtevo v točkah I - III zavrže, ostali del zahteve pa zavrne kot neutemeljeno.

Vložena zahteva za varstvo zakonitosti je pod točkami I, II in III po vsebini enaka kot vložena zahteva za obnovo kazenskega postopka. Iz vsebine tega dela zahteve za varstvo zakonitosti je razvidno, da izpodbija pravnomočno sodbo, s katero mu je bila izrečena pogojna obsodba. Glede na določbo 3. odstavka 421. člena ZKP lahko obsojenec vloži zahtevo za varstvo zakonitosti v treh mesecih od dneva, ko je prejel pravnomočno sodno odločbo. Iz povratnice v spisu je razvidno, da je obsojeni V.S. prejel sodbo sodišča druge stopnje 19.2.1998, zahtevo pa je vložil dne 25.1.2006. Zahtevo je torej vložil po izteku roka za vložitev zahteve, zato jo je Vrhovno sodišče v tem delu, torej glede točk I, II in III v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP s sklepom zavrglo kot prepozno.

Pod točkama IV in V zahteve za varstvo zakonitosti obsojenec izpodbija sklepa, s katerim mu je bila zavržena zahteva za obnovo kazenskega postopka. Pri tem uveljavlja, da je šlo za predlaganje novih dokazov, ker so lažne izjave prič objektivno izkazane, le da državno tožilstvo zoper njih ni uvedlo kazenskega postopka. Višje sodišče je po obsojenčevem mnenju spregledalo določbo ZKP, da po vročitvi prepisa zahteve nasprotni stranki in po prejemu odgovora na zahtevo sodišče zahteve ne more zavreči. S tem naj bi kršilo določbo 413. člena ZKP. Nezakonito naj bi sodišče odklonilo tudi izvedbo vseh dokazov, tudi "predlaganih dokazov obremenilnih prič in oškodovanca".

Okrožno sodišče v Mariboru je z izpodbijanim sklepom zavrglo obsojenčevo zahtevo za obnovo kazenskega postopka na podlagi določila 1. odstavka 413. člena ZKP. Zavrženje je utemeljilo s tem, da je obsojenec v zahtevi za obnovo postopka le polemiziral z razlogi sodišča prve in druge stopnje in ni navedel nobenega izmed razlogov, ki bi lahko privedli do obnove kazenskega postopka. Poudarilo je, da so bila dejstva in dokazi, na katerega se je zahteva opirala, že predmet presoje v rednem postopku. Sodišče prve in druge stopnje s takšnima sklepoma nista kršili določbe 1. odstavka 413. člena ZKP, saj obsojenec v zahtevi za obnovo postopka, ki je sicer vsebinsko enaka, kot zahteva za varstvo zakonitosti pod točkami I - III, ni navedel novih dejstev ali predložil novih dokazov. Po 3. točki 1. odstavka 410. člena ZKP je namreč le-to lahko razlog za obnovo kazenskega postopka, po 1. točki 1. odstavka 410. člena pa tudi kriva izpovedba priče, vendar jo je potrebno izkazati na način predpisan v 2. odstavku 410. člena ZKP. Tega pa obsojenec ni storil. Iz odredbe z dne 4.1.2002 na uvodni strani zahteve za obnovo postopka (list. št. 185 kazenskega spisa) je razvidno, da je bila zahteva poslana tudi okrožnemu državnemu tožilstvu, vendar to ne pomeni, da sodišče ne bi smelo zavreči zahteve, ko je ugotovilo, da ni zakonskih pogojev za obnovo postopka. Le če bi bile opravljene tudi poizvedbe, se zahteva za obnovo ne bi mogla več zavreči iz razloga, da dejstva ali dokazi očitno niso taki, da bi se mogla na podlagi njih dovoliti obnova, temveč mora v takem primeru o zahtevi meritorno odločiti. V obravnavani zadevi pa zgolj vročitev prepisa zahteve državnemu tožilstvu ni predstavljala procesne ovire za zavrženje zahteve.

Vrhovno sodišče je torej ugotovilo, da ni podana kršitev zakona, ki jo v IV. in V. točki uveljavlja obsojenec, zato je zahtevo v skladu z določbo 425. člena ZKP zavrnilo v tem delu kot neutemeljeno.

Izrek o oprostitvi plačila povprečnine temelji na določbah 98.a člena in 4. odstavka 95. člena ZKP.