Jedro

Predmet socialnega spora ni bila tožnikova delovna uspešnost niti pravna podlaga za opravljanje tožnikovega dela, temveč zgolj tožnikovo zdravstveno stanje v povezavi z njegovo preostalo delovno zmožnostjo. Tožnikova zmožnost opravljati delo še naprej brez škode, ki bi ob tem nastala na njegovem zdravstvenem stanju. Uspešnost opravljanja tožnikovega dela ne moremo enačiti z njegovo zdravstveno zmožnostjo to delo opravljati. Slednje vprašanje, ki je pomembno za presojo invalidnosti, je izrazito strokovno vprašanje, ki ga lahko ugotavljajo le strokovnjaki s področja medicinske stroke. Ravno zaradi tega je sodišče imenovalo izvedenski organ, ki je sporno vprašanje presojalo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Stroške pritožbe nosi tožeča stranka sama.

Obrazložitev

1. Prvostopno sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločbe toženca št. ..., št. dosjeja: ... z dne 20. 5. 2022 tako, da ostane odločba toženca št. ..., št. dosjeja: ... z dne 31. 1. 2022 v veljavi. Hkrati je odločilo, da tožnik sam nosi svoje stroške postopka.

2. Zoper sodbo se po pooblaščencu pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje.

Izpostavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja in zmotno uporabo materialnega prava. Tožnik ne soglaša z razvrstitvijo v II. kategorijo invalidnosti. Sodišče pri odločitvi ni upoštevalo navedb tožnika, temveč je le sledilo določeni medicinski dokumentaciji. Napačen je zaključek sodišča, da je potrebno tožnika invalidsko upokojiti, saj ga je mogoče pozdraviti. S pozitivno oceno delodajalca je dokazano, da je tožnik primeren za opravljanje drugega dela. Izvedenca nista pojasnila, zakaj tožnik ni primeren za opravljanje drugega dela. Sklicujeta se le na podano diagnozo. Tožnik bi lahko opravljal delo oskrbovalca pri trenutnem delodajalcu, ker ni z ničemer izkazano, da je naloženo delo opravljal s povečano zmožnostjo. Sodišče se opira zgolj na dokaze toženca in medicinsko dokumentacijo, ne upošteva pa predloženih dokazov in izjave tožnika. O uspešnosti opravljenega dela, ki ne sme biti spregledana in je zagotovo povezana z dobrim psihofizičnim stanjem tožnika. Odločitev invalidske komisije temelji na subjektivnih in morebiti celo pristranskih pregledih. Tožnikov delodajalec Republika Slovenija, Ministrstvo za notranje zadeve (Policija) ni podal nobene ugotovljene strokovne napake pri opravljanju dela tožnika. Njegova uspešnost opravljenega dela izhaja iz predloženih ocenjevalnih listov. Delodajalec je 26. 6. 2023 tožniku v podpis predložil aneks k pogodbi o zaposlitvi, s katero ni le izpolnil zakonske obveze, temveč je s tem tožnik napredoval iz višjega policista na delovno mesto z nazivom višji policist I. Lečeči zdravnik je vložil predlog za uvedbo postopka za uveljavljanje pravic iz invalidskega zavarovanja zaradi večkratne bolniške odsotnosti tožnika, delodajalec pa se je mnenju pridružil. Dejansko opravljanje dela in uspešnost tožnika ni bila povezana s predlogom. Tožnik je bil ves čas zmožen uspešno opravljati svoje delo, je pa kot marsikateri drugi zaposleni doživljal prehodno čustveno stisko in nekaj ozdravljivih fizičnih težav. Tožnik je bil sicer napoten na psihiatrično zdravljenje, sled česar mu je bilo odvzeto tudi službeno orožje. Delodajalec meni, da je tožnik sposoben opravljati dela na Policiji, kar je jasno iz aneksa k pogodbi o zaposlitvi. Resničnost tožnikovih navedb (zasledovanje in kazniva dejanja sodelavcev) niso predmet tega postopka, so pa bile navedbe podlaga za postavljanje diagnoze vseh doslej navedenih strokovnjakov. Nihče ni preverjal navedb in opažanj tožnika, ki niso niti toliko neverjetne, da ne bi bile mogoče. Invalidska komisija in izvedenci so naredili zaključke in tožniku postavili majavo diagnozo trajne blodnjave motnje na podlagi subjektivnega mnenja in predvidevanja, da to kar tožnik govori ni res in da se mu le dozdeva. Tožnik izvedenski komisiji ni izjavil, da mu prisluškujejo pri delu na PP A., saj na tej postaji ni nikoli opravljal dela. Je pa omenil, da očitno ni edini, ki mu morebiti prisluškujejo ter navedel primer s prisluškovanjem policistom iz območja A., kar je prebral v članku. Zgodba je resnična in ne bi bilo čudno, da se tožniku ne bi dogajalo podobno. Sodišče v celoti zaupa izvedenskemu mnenju, kljub temu da je tožnik že večkrat opozoril, da pri odločitvi ni bil upoštevan izvid lečečega psihiatra, ki je zapisal, da je pri tožniku psihiatrično zdravljenje zaključeno 27. 8. 2020. V literaturi je izpostavljena problematika postavljanja tovrstne diagnoze. Tožnik je nekritičen do svojega doživljanja situacij, ko pa jih dejansko doživlja. Resničnost teh ne more potrditi pa niti ovreči nihče, dokler te niso preverjene in dokazane kot neresnične in izmišljene. Tožnik je vsem zdravnikom navajal podobne, če ne enake trditve povezane s sodelavci in delom. Vsi v ta proces vključeni zdravniki pa so sledili le mnenju prvega zdravnika. Kakršnekoli težave bi opazila in prijavila tudi njegova žena, ki je ves čas z njim. Četudi bi bilo tožnikovega pomanjkanje uvida v psihično stanje resnično, kaj pravzaprav to pomeni za tožnikovo življenje in opravljanje dela. Storil ni ničesar, s čimer bi bila njegova delovna uspešnost zmanjšana, sploh pa ni nikogar ogrozil ali celo poškodoval. Iz celotne dokumentacije nihče od zdravnikov, ki so tožnika obravnavali, ne more z gotovostjo podati diagnoze.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je opravilo preizkus izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP). Pri preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

5. V tem postopku je sodišče prve stopnje presojalo pravilnost in zakonitost izpodbijane dokončne odločbe toženca z dne 20. 5. 2022 v zvezi s prvostopno odločbo z dne 31. 1. 2022, na podlagi katerih je bil tožnik razvrščen v II. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni s priznano pravico do invalidske pokojnine od 16. 5. 2022 dalje. Ta ocena je bila skozi sodni postopek pred sodiščem prve stopnje potrjena z oceno imenovanega izvedenskega organa.

6. V pritožbeni obravnavi sedaj ostaja sporno, ali obstojijo pogoji za tožnikovo dejansko invalidsko upokojitev. Tožnik vztraja, da je zmožen opravljati delo, na katerega je razporejen pri delodajalcu (oskrbovalec premoženja).

7. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da v obravnavani zadevi ni dokazano, da pri tožniku obstojijo pogoji za invalidno upokojitev, ker izvedenca nista pojasnila, zakaj tožnik ni primeren za opravljanje drugega dela. V 11. točki obrazložitve je sodišče izpostavilo ugotovitev izvedenskega organa, da je psihološko testiranje pokazalo, da je tožnik nagnjen k interpretacijam, da je nadzorovan, spremljan, da se mu želi povzročiti škoda. Delovno mesto oskrbovalca, ki ga je tožnik nazadnje opravljal in katerokoli drugo delovno mesto je lahko za tožnika spodbujevalec blodnjavih prepričanj, ne glede na realne zunanje okoliščine. Slednje bi negativno vplivalo na njegovo zdravstveno stanje in mu onemogočilo izvajanje delovnih obveznosti. Tožnik ne kaže uvida v svoje spremenjeno interpretiranje realnosti. Zavrača nadaljevanje zdravljenja, ker meni, da on tega ne potrebuje. Obrazložitev imenovanega izvedenskega organa je usmerjena v pojasnilo zdravstvenih težav tožnika in v dejstvo, zakaj je pri tožniku nadaljnje opravljanje drugih delovnih nalog onemogočeno. Opredelil se je do tožnikove delazmožnosti za opravljanje drugega dela s krajšim delovnim časom od polnega najmanj 4 ure dnevno, pri čemer mu zaradi tožnikove starosti (pravni razlog) poklicna rehabilitacija ni zagotovljena.

8. Neutemeljen je ugovor tožnika, da se sodišče opira zgolj na dokaze toženca, ne opredeli pa katerih tožnikovih dokazov sodišče ni upoštevalo. Sodišče je vpogledalo vso dokumentacijo, ki jo je predložil tožnik in se do nje tudi opredelilo. Najverjetneje ima tožnik v mislih dokumentacijo, ki izkazuje uspešnost tožnikovega opravljenega dela, do česar se je sodišče ustrezno opredelilo v 13. točki obrazložitve. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da medicinska dokumentacija ni dokaz toženca. Gre za dokumentacijo, v katero je tudi izvedenski organ vpogledal. To je zdravstveni karton, v katerem so izvidi, ki jih je tožnik pridobil med svojim zdravljenjem. Iz 5. točke obrazložitve sodbe je razvidno, katere listine je prebralo sodišče in da je zaslišalo tožnika. Tožnik se je lahko izjavil v svojih pripravljalnih vlogah in ob osebnem pregledu pri izvedenskemu organu, neposredno pa je bil zaslišan na naroku za glavno obravnavo. Tožnikova pravica do izjave je bila realizirana.

9. Neupošteven je tudi pritožbeni očitek, da pri tožniku ni bila ugotovljena nobena strokovna napaka pri opravljanju svojih delovnih zadolžitev, saj je bil tožnik ocenjen kot uspešen in v podpis mu je bil predložen aneks k pogodbi o zaposlitvi. Sodišče je v 13. točki obrazložitve pravilno izpostavilo, da na presojo v socialnem sporu ne more imeti vpliva podpisan aneks k pogodbi o zaposlitvi ter uspešnost opravljenega dela, ki izhaja iz predloženih ocenjevalnih listov. Predmet socialnega spora ni bila tožnikova delovna uspešnost niti pravna podlaga za opravljanje tožnikovega dela, temveč zgolj tožnikovo zdravstveno stanje v povezavi z njegovo preostalo delovno zmožnostjo. Tožnikova zmožnost opravljati delo še naprej brez škode, ki bi ob tem nastala na njegovem zdravstvenem stanju. Uspešnost opravljanja tožnikovega dela ne moremo enačiti z njegovo zdravstveno zmožnostjo to delo opravljati. Slednje vprašanje, ki je pomembno za presojo invalidnosti, je izrazito strokovno vprašanje, ki ga lahko ugotavljajo le strokovnjaki s področja medicinske stroke. Ravno zaradi tega je sodišče imenovalo izvedenski organ, ki je sporno vprašanje presojalo.

10. Na odločitev ne more vplivati niti obsežno pritožbeno razlogovanje o načinu postavitve diagnoz, o (ne)preverjanju resničnosti tožnikovih trditev. Tožnik je opravljal psihološke teste in ni bil ocenjevan samo s strani psihiatrov, zato mora ostati neuspešen pritožnikov ugovor, da bi sodišče moralo vero pokloniti njegovi ženi, ki bi zagotovo zaznala kakršnekoli blodnjave motnje.

11. Neuspešen je pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni pravilno ugotovilo dejanskega stanja, ker ni upoštevalo dokazov predloženih s strani tožnika. Dejanski in pravni zaključki sodišča imajo podlago v izvedenih dokazih.

12. Izvedensko mnenje je jasno, popolno, skladno, zato sodišče ni imelo nobenega razloga, da bi nadaljevalo z dokaznim postopkom in ne bi sledilo ugotovitvam in mnenju imenovanih strokovnjakov. Pri ocenjevanju tožnikove delazmožnosti je bila upoštevana vsa relevantna delovna in medicinska dokumentacija. Izvedenski organ se je s tožnikovim zdravstvenim stanjem seznanil tudi neposredno na osebnem pregledu in se dodatno še na ta način prepričal, kakšne so tožnikove zdravstvene težave in ali je ob ugotovljenem zdravstvenem stanju še zmožen za kakšno delo. Izvedenski organ je povzel vso dokumentacijo in ugotovitve posameznih specialistov, povzel pa je tudi izvide osebnega pregleda.

13. Na podlagi obrazloženega je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 353. člena ZPP tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

14. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče v skladu s 154. členom ZPP ter 165. členom ZPP odločilo, da nosi stroške pritožbe tožnik sam.