Jedro

I. Delavec lahko uveljavlja sklenitev delovnega razmerja za določen čas v nasprotju z rokom dokler mu delovno razmerje za določen čas v dejanskem smislu ne preneha oz. še v 15 dnevnem roku za varstvo pravic po vročitvi obvestila o prenehanju ali dejanskem prenehanju delovnega razmerja za določen čas.

II. Ker že prva pogodba o zaposlitvi za določen čas ni navajala razloga za sklenitev delovnega razmerja za določen čas, je delovno razmerje že v času veljavnosti te pogodbe prešlo v delovno razmerje za nedoločen čas.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na revizijo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožničinemu tožbenemu zahtevku in ugotovilo, da je tožena stranka s tožnico od 1.6.1995 dalje nezakonito sklepala delovno razmerje za določen čas, tako da je prešlo v delovno razmerje za nedoločen čas in tožnici dne 28.2.1999 z iztekom zadnje pogodbe o zaposlitvi za določen čas ni zakonito prenehalo. Toženi stranki je naložilo, da pozove tožnico nazaj na delo in ji za ves čas, ko ni delala, prizna pravice iz delovnega razmerja ter ji povrne stroške postopka. Ugotovilo je, da je tožena stranka s tožnico prve tri pogodbe o zaposlitvi podpisala brez navedbe razloga sklenitve delovnega razmerja za določen čas, razlog nadomeščanja odsotnih delavcev v kasnejših pogodbah ni bil nikoli konkretiziran z navedbo delavca, ki ga tožnica nadomešča, razlog začasnega povečanja obsega dela pa je z leti izgubil značaj začasnosti, saj je več kot tri leta šlo za tak obseg rednih proizvodnih del, ki je zahteval tožničino zaposlitev.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Ob strinjanju z razlogi sodišča prve stopnje je ugotovilo, da ni nasprotja med zavzetimi stališči in stališči, zastopanimi v sodbah revizijskega sodišča, na katere se je sklicevala tožena stranka.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožena stranka revizijo iz razloga zmotne uporabe materialnega prava, smiselno pa uveljavlja tudi zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Navaja, da je dokazala, da je sklepala pogodbe o zaposlitvi za določen čas zaradi začasno povečanega obsega dela, kar se je izkazalo v letu 1999, ko delo tožnice ni bilo več potrebno. Sodišče tudi ne bi smelo presojati zakonitosti sklepanja delovnega razmerja za določen čas vse od 1.6.1995 dalje, saj tožnica v zvezi s prvimi pogodbami ni pravočasno uveljavljala varstva pravic. Z izpodbijano odločitvijo je sodišče nezakonito poseglo v pristojnosti delodajalca, ki je v okviru poslovne politike izključno pristojen za odločanje o zaposlovanju delavcev.

Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP - prečiščeno besedilo, Uradni list RS, št. 36/04) vročene Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, in tožnici, ki je nanjo odgovorila. V odgovoru je navajala, da je tožena stranka izpodbijano pravnomočno sodbo že izvršila v skladu z naknadnim dogovorom o prenehanju delovnega razmerja in izplačilu izpadlih dohodkov ter plačala stroške postopka. Poudarila je, da revizija ni utemeljena in predlagala njeno zavrnitev.

Revizija ni utemeljena.

V skladu s 371. členom ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava.

Zmotne ugotovitve okoliščin povečanega obsega dela tožena stranka v reviziji ne more več uveljavljati, saj v skladu s 3. odstavkom 370. člena ZPP zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti. Zato je revizijsko sodišče glede dejanske podlage izpodbijane sodbe vezano na ugotovitve nižjih sodišč.

Sodišče druge stopnje je v izpodbijani sodbi pravilno poudarilo, da lahko delavec uveljavlja sklenitev delovnega razmerja za določen čas v nasprotju z zakonom v smislu določb 1. odstavka 18. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR (1990) - Uradni list RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93), dokler mu delovno razmerje na podlagi pogodb o zaposlitvi za določen čas v dejanskem smislu ne preneha oziroma še v 15. dnevnem roku za varstvo pravic po obvestilu o prenehanju ali dejanskem prenehanju delovnega razmerja. Šele s prenehanjem delovnega razmerja nastane takšna kršitev v dejanskem smislu. Zato je sodišče ravnalo v skladu z določbami 80. in 83. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Uradni list SFRJ, št. 60/89 in 42/90), ki je bil v spornem času še vedno v veljavi, ko je v skladu z zahtevkom ugotovilo, da je bilo tožničino delovno razmerje že vse od 1.6.1995 dalje sklenjeno za nedoločen čas, ker je bilo že na podlagi prve pogodbe o zaposlitvi, ki sploh ni navajala razloga, delovno razmerje za določen čas nezakonito sklenjeno in je že takrat v skladu s 1. odstavkom 18. člena ZDR (1990) prešlo v delovno razmerje za nedoločen čas. Revizijsko sodišče soglaša, da tudi razloga za sklenitev delovnega razmerja za določen čas, ki sta bila navedena v kasnejših pogodbah o zaposlitvi, nista bila podana in so bile kasnejše pogodbe o zaposlitvi tudi zato nezakonite.

Tožena stranka ima v okviru poslovne politike res pravico odločati o zaposlovanju delavcev. Vendar je pri tem dolžna upoštevati zakonite možnosti zaposlovanja in odpuščanja delavcev. Odločanje o zakonitosti sklepanja delovnega razmerja pri toženi stranki v primerih posameznih delavcev - tožnikov zato ne pomeni nedovoljenega poseganja sodišča v poslovno politiko tožene stranke.

Ker je sodišče pri izdaji izpodbijane pravnomočne sodbe materialno pravo pravilno uporabilo in v reviziji uveljavljani zakoniti revizijski razlog ni bil utemeljen, tožena stranka z revizijo ni mogla uspeti (378. člen ZPP).

Ker tožnica z odgovorom na revizijo ni bistveno prispevala k pojasnitvi zadeve, sama krije svoje stroške odgovora (1. odstavek 155. člena ZPP).