Jedro

Jedro

Kaznivo dejanje ponareditve poslovne listine se kot blanketna norma sklicuje na predpise (zakonske ali podzakonske), ki kot takšne poslovne listine opredeljujejo in so navedene v teh predpisih. Ni pa nujno, da bi se pravne norme vpisovale v izrek, kar velja tudi za dopolnilne norme.

Kaznivo dejanje ponareditve poslovne listine se kot blanketna norma sklicuje na predpise (zakonske ali podzakonske), ki kot takšne poslovne listine opredeljujejo in so navedene v teh predpisih. Ni pa nujno, da bi se pravne norme vpisovale v izrek, kar velja tudi za dopolnilne norme.

Izrek

Izrek

I.Pritožbi okrožne državne tožilke se ugodi in izpodbijani sklep v točki II razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

I.Pritožbi okrožne državne tožilke se ugodi in izpodbijani sklep v točki II razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

II.Pritožba obdolženčevih zagovornikov se kot neutemeljena zavrne.

II.Pritožba obdolženčevih zagovornikov se kot neutemeljena zavrne.

Obrazložitev

Obrazložitev

1.Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Novi Gorici je z izpodbijanim sklepom pod točko I uvedel preiskavo zoper obdolženega zaradi kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po prvem odstavku 240. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), pod točko II pa je zahtevo za preiskavo Okrožnega državnega tožilstva v Novi Gorici z opr. št. Kt/3544/2022 z dne 9. 8. 2022 zoper obdolženega glede kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja poslovnih listin po prvem in drugem odstavku 235. člena KZ-1 zavrnil. Odločil je še, da v zavrnilnem delu stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) ter potrebni izdatki obdolženca in potrebni izdatki ter nagrada zagovornika, skladno s prvim odstavkom 96. člena ZKP, bremenijo proračun.

1.Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Novi Gorici je z izpodbijanim sklepom pod točko I uvedel preiskavo zoper obdolženega zaradi kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po prvem odstavku 240. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), pod točko II pa je zahtevo za preiskavo Okrožnega državnega tožilstva v Novi Gorici z opr. št. Kt/3544/2022 z dne 9. 8. 2022 zoper obdolženega glede kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja poslovnih listin po prvem in drugem odstavku 235. člena KZ-1 zavrnil. Odločil je še, da v zavrnilnem delu stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) ter potrebni izdatki obdolženca in potrebni izdatki ter nagrada zagovornika, skladno s prvim odstavkom 96. člena ZKP, bremenijo proračun.

2.Zoper zavrnilni del (točka II izreka sklepa) se zaradi kršitve kazenskega zakona in zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pritožuje okrožna državna tožilka. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da zoper obdolženca uvede preiskavo tudi v smeri kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja poslovnih listin po prvem in drugem odstavku 235. člena KZ-1.

2.Zoper zavrnilni del (točka II izreka sklepa) se zaradi kršitve kazenskega zakona in zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pritožuje okrožna državna tožilka. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da zoper obdolženca uvede preiskavo tudi v smeri kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja poslovnih listin po prvem in drugem odstavku 235. člena KZ-1.

3.Obdolženčevi zagovorniki vlagajo pritožbo zoper I. točko izpodbijanega sklepa, in sicer zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kršitve kazenskega zakona ter kršitve temeljnih ustavnih pravic in svoboščin obdolženega. Predlagajo, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter izpodbijani sklep spremeni tako, da zahtevo za preiskavo zoper obdolženca v celoti zavrne oziroma da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne preiskovalnemu sodniku v ponovno obravnavo.

3.Obdolženčevi zagovorniki vlagajo pritožbo zoper I. točko izpodbijanega sklepa, in sicer zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kršitve kazenskega zakona ter kršitve temeljnih ustavnih pravic in svoboščin obdolženega. Predlagajo, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter izpodbijani sklep spremeni tako, da zahtevo za preiskavo zoper obdolženca v celoti zavrne oziroma da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne preiskovalnemu sodniku v ponovno obravnavo.

4.V odgovoru na pritožbo zagovornikov obdolženega okrožna državna tožilka predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zagovornikov kot neutemeljeno zavrne.

4.V odgovoru na pritožbo zagovornikov obdolženega okrožna državna tožilka predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zagovornikov kot neutemeljeno zavrne.

5.V odgovoru na pritožbo zagovorniki obdolženega predlagajo, da pritožbeno sodišče pritožbo okrožne državne tožilke zavrne.

5.V odgovoru na pritožbo zagovorniki obdolženega predlagajo, da pritožbeno sodišče pritožbo okrožne državne tožilke zavrne.

6.Pritožba okrožne državne tožilke je utemeljena, pritožba zagovornikov obdolženca pa ni utemeljena.

6.Pritožba okrožne državne tožilke je utemeljena, pritožba zagovornikov obdolženca pa ni utemeljena.

7.Po pregledu obravnavane zadeve, razlogov izpodbijanega sklepa in pritožbenih navedb, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev zunajobravnavnega senata o uvedbi preiskave zaradi kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po prvem odstavku 240. člena KZ-1 pravilna. Sodišče prve stopnje je obrazložilo tako obstoj zakonskih znakov, kakor tudi utemeljenega suma očitanega kaznivega dejanja obdolžencu, pri čemer se je opredelilo tudi do vseh bistvenih navedb iz obdolženčevega zagovora. Razloge iz 4.-9. točke izpodbijanega sklepa pritožbeno sodišče v celoti sprejema in jim nima kaj dodati, pritožbene navedbe pa prepričljivih zaključkov ne izpodbijejo.

7.Po pregledu obravnavane zadeve, razlogov izpodbijanega sklepa in pritožbenih navedb, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev zunajobravnavnega senata o uvedbi preiskave zaradi kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po prvem odstavku 240. člena KZ-1 pravilna. Sodišče prve stopnje je obrazložilo tako obstoj zakonskih znakov, kakor tudi utemeljenega suma očitanega kaznivega dejanja obdolžencu, pri čemer se je opredelilo tudi do vseh bistvenih navedb iz obdolženčevega zagovora. Razloge iz 4.-9. točke izpodbijanega sklepa pritožbeno sodišče v celoti sprejema in jim nima kaj dodati, pritožbene navedbe pa prepričljivih zaključkov ne izpodbijejo.

8.Že sodišče prve stopnje je v 9. točki izpodbijanega sklepa argumentirano zavrnilo navedbe zagovornikov, ki jih ponavljajo v pritožbi, in sicer da naj bi bila na podlagi odločbe Finančne uprave Republike Slovenije (v nadaljevanju FURS) o odmeri davka na prikrito izplačilo dobička, spremenjena pravna narava sredstev, ki jih je od družbe prejel obdolženi. Pravilno je pojasnilo, da ravnanja FURS, do katerih je prišlo po dokončanju obravnavanega kaznivega dejanja, nimajo vpliva na izvršitvena ravnanja in naklep storilca, s katerimi naj bi že pred tem izpolnil vse zakonske znake kaznivega dejanja. Pritožbena izvajanja, da obdolženec zaradi odločbe FURS ni bil družbi ničesar več dolžan oziroma da vračilo posojila po naloženem plačilu davka sploh ni bilo več mogoče, zato niso utemeljena. Z navedbami, da FURS ni katerakoli tretja oseba, temveč državni organ, čigar odločbe je potrebno spoštovati, ugotovitve sodišča glede utemeljenega suma v ničemer ne omajejo. Pritožniki tudi spregledajo, da se obdolžencu ne očita nekajmesečna zamuda pri vračilu posojila, temveč zloraba položaja s sklenitvijo fiktivne posojilne pogodbe z družbo A. d.o.o., neupravičenim dvigovanjem sredstev in opravljanjem raznih plačil s poslovno kartico za lastne potrebe, ob vedenju, da je posojilna pogodba fiktivna, saj obdolženec sredstev ni nameraval vrniti, s čimer naj bi si na škodo družbe A. d.o.o. protipravno pridobil premoženjsko korist v višini 119.025,39 EUR. Kdaj se je v obravnavani zadevi pričel postopek pregleda družbe s strani FURS, ni bistveno. Brez uspeha je poudarjanje, da je bila v posojilni pogodbi določena tudi obrestna mera ter da so bile obresti s strani računovodje ob koncu poslovnega leta 2017 obračunane ter pripoznane v bilanci podjetja kot terjatev do lastnika iz naslova obresti. Glede na izjavo računovodje A. A., povzeto v 7. točki izpodbijanega sklepa, da je obdolženi sredstva družbe dvigoval v gotovini s TRR in porabljal s plačilno kartico ter A. A. dal navodilo, naj jih knjiži in v poslovnih knjigah evidentira kot posojilo, šele kasneje pa predložil posojilno pogodbo, utemeljenosti suma, da je slednja zgolj fiktivna, samo po sebi ne ovrže. Pa tudi sicer velja poudariti, da v fazi odločanja, ali uvesti preiskavo, sodišče obstoja posameznih dejstev ne presoja po načelu proste presoje dokazov in se tudi ne spušča v presojo verodostojnosti dokazov ter tehtanje nasprotujočih si dokazov v smislu drugega odstavka 355. člena ZKP, temveč oceni le, ali zbrani dokazi zadoščajo za utemeljen sum, da je obdolženec izvršil kaznivo dejanje, temu dokaznemu standardu pa je v obravnavani zadevi zadoščeno. Iz istega razloga je brez uspeha poudarjanje, da je računovodja že dne 18. 6. 2018 na poziv FURS predložil seznam premoženja s podatki o terjatvah podjetja do direktorja ter sporno posojilno pogodbo.

8.Že sodišče prve stopnje je v 9. točki izpodbijanega sklepa argumentirano zavrnilo navedbe zagovornikov, ki jih ponavljajo v pritožbi, in sicer da naj bi bila na podlagi odločbe Finančne uprave Republike Slovenije (v nadaljevanju FURS) o odmeri davka na prikrito izplačilo dobička, spremenjena pravna narava sredstev, ki jih je od družbe prejel obdolženi. Pravilno je pojasnilo, da ravnanja FURS, do katerih je prišlo po dokončanju obravnavanega kaznivega dejanja, nimajo vpliva na izvršitvena ravnanja in naklep storilca, s katerimi naj bi že pred tem izpolnil vse zakonske znake kaznivega dejanja. Pritožbena izvajanja, da obdolženec zaradi odločbe FURS ni bil družbi ničesar več dolžan oziroma da vračilo posojila po naloženem plačilu davka sploh ni bilo več mogoče, zato niso utemeljena. Z navedbami, da FURS ni katerakoli tretja oseba, temveč državni organ, čigar odločbe je potrebno spoštovati, ugotovitve sodišča glede utemeljenega suma v ničemer ne omajejo. Pritožniki tudi spregledajo, da se obdolžencu ne očita nekajmesečna zamuda pri vračilu posojila, temveč zloraba položaja s sklenitvijo fiktivne posojilne pogodbe z družbo A. d.o.o., neupravičenim dvigovanjem sredstev in opravljanjem raznih plačil s poslovno kartico za lastne potrebe, ob vedenju, da je posojilna pogodba fiktivna, saj obdolženec sredstev ni nameraval vrniti, s čimer naj bi si na škodo družbe A. d.o.o. protipravno pridobil premoženjsko korist v višini 119.025,39 EUR. Kdaj se je v obravnavani zadevi pričel postopek pregleda družbe s strani FURS, ni bistveno. Brez uspeha je poudarjanje, da je bila v posojilni pogodbi določena tudi obrestna mera ter da so bile obresti s strani računovodje ob koncu poslovnega leta 2017 obračunane ter pripoznane v bilanci podjetja kot terjatev do lastnika iz naslova obresti. Glede na izjavo računovodje A. A., povzeto v 7. točki izpodbijanega sklepa, da je obdolženi sredstva družbe dvigoval v gotovini s TRR in porabljal s plačilno kartico ter A. A. dal navodilo, naj jih knjiži in v poslovnih knjigah evidentira kot posojilo, šele kasneje pa predložil posojilno pogodbo, utemeljenosti suma, da je slednja zgolj fiktivna, samo po sebi ne ovrže. Pa tudi sicer velja poudariti, da v fazi odločanja, ali uvesti preiskavo, sodišče obstoja posameznih dejstev ne presoja po načelu proste presoje dokazov in se tudi ne spušča v presojo verodostojnosti dokazov ter tehtanje nasprotujočih si dokazov v smislu drugega odstavka 355. člena ZKP, temveč oceni le, ali zbrani dokazi zadoščajo za utemeljen sum, da je obdolženec izvršil kaznivo dejanje, temu dokaznemu standardu pa je v obravnavani zadevi zadoščeno. Iz istega razloga je brez uspeha poudarjanje, da je računovodja že dne 18. 6. 2018 na poziv FURS predložil seznam premoženja s podatki o terjatvah podjetja do direktorja ter sporno posojilno pogodbo.

9.Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da si je zahteva za preiskavo glede očitanih dejanj sama s seboj v nasprotju, ker naj bi prvi očitek temeljil na domnevno posojilni pogodbi, po kateri obdolženi denarja ni vrnil, drugi očitek pa na izplačevanju dobička. Že zgoraj je pritožbeno sodišče povzelo bistvo očitka obravnavanega kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti. Glede kaznivega dejanja ponareditve in uničenja poslovnih listin po prvem in drugem odstavku 235. člena KZ-1, za katerega je bila zahteva za preiskavo zavrnjena, pa je v opisu jasno navedeno, da je obdolženec s sestavo posojilne pogodbe v poslovno listino vpisal lažne podatke ter je bila slednja uporabljena kot resnična in nikakršnega nasprotja med omenjenima kaznivima dejanjema ni zaznati.

9.Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da si je zahteva za preiskavo glede očitanih dejanj sama s seboj v nasprotju, ker naj bi prvi očitek temeljil na domnevno posojilni pogodbi, po kateri obdolženi denarja ni vrnil, drugi očitek pa na izplačevanju dobička. Že zgoraj je pritožbeno sodišče povzelo bistvo očitka obravnavanega kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti. Glede kaznivega dejanja ponareditve in uničenja poslovnih listin po prvem in drugem odstavku 235. člena KZ-1, za katerega je bila zahteva za preiskavo zavrnjena, pa je v opisu jasno navedeno, da je obdolženec s sestavo posojilne pogodbe v poslovno listino vpisal lažne podatke ter je bila slednja uporabljena kot resnična in nikakršnega nasprotja med omenjenima kaznivima dejanjema ni zaznati.

10.Potrebno pa je ugoditi pritožbi državne tožilke, ki poudarja, da dejanje iz zavrnilnega dela izpodbijanega sklepa vsebuje vse zakonske znake kaznivega dejanja po prvem in drugem odstavku 235. člena KZ-1. Kakor je pravilno navedeno že v izpodbijanem sklepu, je inkriminacija po 235. členu KZ-1 blanketna kazensko pravna norma, ki jo je v posameznem primeru potrebno ustrezno dopolniti s konkretizirano dopolnilno normo. Vprašanje, ali je podano kaznivo dejanje in ali je opis dejanja jasen in so v njem opisana vsa odločilna dejstva, se presoja po tem, ali so opisani znaki kaznivega dejanja, ki so navedeni v blanketni in dopolnilni normi (tako sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 18979/2012 z dne 1. 12. 2016). Kaznivo dejanje ponareditve poslovne listine se kot blanketna norma slicuje na predpise (zakonske ali podzakonske), ki kot takšne poslovne listine opredeljujejo in so navedene v teh predpisih. Ni pa nujno, da bi se pravne norme vpisovale v izrek, kar velja tudi za dopolnilne norme (prav tam). V konkretnem primeru je v opisu dejanja podano izvršitveno ravnanje obdolženca, da naj bi v poslovno listino, ki se mora voditi na podlagi Zakona o davku na dodano vrednost, Zakona o gospodarskih družbah in Slovenskih računovodskih standardov in je pomembna za poslovni promet z drugimi in pravnimi ali fizičnimi osebami in tudi podlaga za davčni nadzor, vpisal lažne podatke in tako lažno poslovno listino uporabil kot resnična tako, da je kot edini lastnik in direktor pravne osebe A. d,o.o. sestavil posojilno pogodbo med njim in imenovano družbo z dne 1. 6. 2017, kljub vedenju in zavedanju, da je lažna, saj je navedel, da se posojilo v celoti zavezuje vrniti do dne 31. 5. 2018, posojila pa niti v času poslovanja in tudi ne pozneje, to je ob prenehanju družbe, ni nameraval vrniti, posojilno pogodbo knjižil v poslovne knjige družbe A. d.o.o. in jo dne 18. 6. 2018 predložil FURS. Opisano je torej, da je šlo za listino z neresnično vsebino, to je posojilno pogodbo, ki je bila lažna, saj posojila kljub navedbi v posojilni pogodbi, da ga bo vrnil do določenega dne, ni nameraval vrniti. Prav tako je opisano, da gre za listino, ki je pomembna za poslovni promet z drugimi pravnimi in fizičnimi osebami in tudi podlaga za davčni nadzor. V opisu je tudi navedeno, da je takšno poslovno listino uporabil kot pravo, tako da jo je knjižil v poslovne knjige družbe A. d.o.o in jo predložil FURS. V opis dejanja so tako navedena vsa odločilna dejstva, zaradi česar okoliščina, da ni navedenih členov v opisu dejanja citiranih predpisov, ne pomeni, da je opis dejanja nerazumljiv (primerjaj že zgoraj omenjeno sodbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 18979/2012 z dne 1. 12. 2016), temveč je ustrezno konkretiziran.

10.Potrebno pa je ugoditi pritožbi državne tožilke, ki poudarja, da dejanje iz zavrnilnega dela izpodbijanega sklepa vsebuje vse zakonske znake kaznivega dejanja po prvem in drugem odstavku 235. člena KZ-1. Kakor je pravilno navedeno že v izpodbijanem sklepu, je inkriminacija po 235. členu KZ-1 blanketna kazensko pravna norma, ki jo je v posameznem primeru potrebno ustrezno dopolniti s konkretizirano dopolnilno normo. Vprašanje, ali je podano kaznivo dejanje in ali je opis dejanja jasen in so v njem opisana vsa odločilna dejstva, se presoja po tem, ali so opisani znaki kaznivega dejanja, ki so navedeni v blanketni in dopolnilni normi (tako sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 18979/2012 z dne 1. 12. 2016). Kaznivo dejanje ponareditve poslovne listine se kot blanketna norma slicuje na predpise (zakonske ali podzakonske), ki kot takšne poslovne listine opredeljujejo in so navedene v teh predpisih. Ni pa nujno, da bi se pravne norme vpisovale v izrek, kar velja tudi za dopolnilne norme (prav tam). V konkretnem primeru je v opisu dejanja podano izvršitveno ravnanje obdolženca, da naj bi v poslovno listino, ki se mora voditi na podlagi Zakona o davku na dodano vrednost, Zakona o gospodarskih družbah in Slovenskih računovodskih standardov in je pomembna za poslovni promet z drugimi in pravnimi ali fizičnimi osebami in tudi podlaga za davčni nadzor, vpisal lažne podatke in tako lažno poslovno listino uporabil kot resnična tako, da je kot edini lastnik in direktor pravne osebe A. d,o.o. sestavil posojilno pogodbo med njim in imenovano družbo z dne 1. 6. 2017, kljub vedenju in zavedanju, da je lažna, saj je navedel, da se posojilo v celoti zavezuje vrniti do dne 31. 5. 2018, posojila pa niti v času poslovanja in tudi ne pozneje, to je ob prenehanju družbe, ni nameraval vrniti, posojilno pogodbo knjižil v poslovne knjige družbe A. d.o.o. in jo dne 18. 6. 2018 predložil FURS. Opisano je torej, da je šlo za listino z neresnično vsebino, to je posojilno pogodbo, ki je bila lažna, saj posojila kljub navedbi v posojilni pogodbi, da ga bo vrnil do določenega dne, ni nameraval vrniti. Prav tako je opisano, da gre za listino, ki je pomembna za poslovni promet z drugimi pravnimi in fizičnimi osebami in tudi podlaga za davčni nadzor. V opisu je tudi navedeno, da je takšno poslovno listino uporabil kot pravo, tako da jo je knjižil v poslovne knjige družbe A. d.o.o in jo predložil FURS. V opis dejanja so tako navedena vsa odločilna dejstva, zaradi česar okoliščina, da ni navedenih členov v opisu dejanja citiranih predpisov, ne pomeni, da je opis dejanja nerazumljiv (primerjaj že zgoraj omenjeno sodbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 18979/2012 z dne 1. 12. 2016), temveč je ustrezno konkretiziran.

11.Glede na navedeno je sodišče prve stopnje v zavrnilnem delu izpodbijanega sklepa kršilo kazenski zakon. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi državne tožilke ugodilo in izpodbijani sklep v točki II razveljavilo in sodišču prve stopnje vrnilo v ponovno odločanje, da ob zgoraj navedenih izhodiščih odloči, ali je podan utemeljen sum, da je obdolženec storil očitano mu kaznivo dejanje ponareditve ali uničenja poslovnih listin po prvem in drugem odstavku 235. člena KZ-1 in torej ali je potrebno zoper obdolženca uvesti preiskavo tudi za to kaznivo dejanje (tretji odstavek 402. člena ZKP). Pritožbeno sodišče ni sledilo državni tožilki, da samo spremeni izpodbijani sklep in uvede preiskavo. Sodišče prve stopnje glede kaznivega dejanja po prvem in drugem odstavku 235. člena KZ-1 še ni ugotavljalo obstoja utemeljenega suma in bi pritožbeno sodišče z odločitvijo, ali uvesti ali zavrniti zahtevo za preiskavo v tem delu, strankam odvzelo pravico do pritožbe glede obstoja utemeljenega suma.

11.Glede na navedeno je sodišče prve stopnje v zavrnilnem delu izpodbijanega sklepa kršilo kazenski zakon. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi državne tožilke ugodilo in izpodbijani sklep v točki II razveljavilo in sodišču prve stopnje vrnilo v ponovno odločanje, da ob zgoraj navedenih izhodiščih odloči, ali je podan utemeljen sum, da je obdolženec storil očitano mu kaznivo dejanje ponareditve ali uničenja poslovnih listin po prvem in drugem odstavku 235. člena KZ-1 in torej ali je potrebno zoper obdolženca uvesti preiskavo tudi za to kaznivo dejanje (tretji odstavek 402. člena ZKP). Pritožbeno sodišče ni sledilo državni tožilki, da samo spremeni izpodbijani sklep in uvede preiskavo. Sodišče prve stopnje glede kaznivega dejanja po prvem in drugem odstavku 235. člena KZ-1 še ni ugotavljalo obstoja utemeljenega suma in bi pritožbeno sodišče z odločitvijo, ali uvesti ali zavrniti zahtevo za preiskavo v tem delu, strankam odvzelo pravico do pritožbe glede obstoja utemeljenega suma.

12.Ker pritožbena izvajanja obdolženčevih zagovornikov niso bila utemeljena, je pritožbeno sodišče njihovo pritožbo na podlagi tretjega odstavka 402. člena ZKP zavrnilo.

12.Ker pritožbena izvajanja obdolženčevih zagovornikov niso bila utemeljena, je pritožbeno sodišče njihovo pritožbo na podlagi tretjega odstavka 402. člena ZKP zavrnilo.

Zveza:

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - člen 240, 240/1, 235, 235/1, 235/2

Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - člen 240, 240/1, 235, 235/1, 235/2

Pridruženi dokumenti:*

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.