Jedro

Stranke zapuščinskega postopka so dediči, volilojemniki in druge osebe, ki uveljavljajo kakšno pravico iz zapuščine, torej vse osebe, ki jim na dednopravni podlagi pripada dedna pravica ali pravica iz volila. Med druge osebe, ki uveljavljajo kakšno pravico iz zapuščine v smislu 175. člena ZD, se štejejo osebe, ki poleg dedičev in volilojemnikov uveljavljajo zahtevke iz naslova dedovanja, o katerih se odloča v zapuščinskem postopku. Takega zahtevka pritožnica ne uveljavlja. Priglasila je namreč terjatev iz naslova skupnega premoženja, ustvarjenega z enim od dedičev in ne iz naslova dedovanja po zapustnici.

Upniki v zapuščinskem postopku niso stranke, čeprav sklep o dedovanju posega v njihove pravne interese. Udeleženci oziroma stranke v zapuščinskem postopku so le, kadar na podlagi 143. člena ZD zahtevajo ločitev zapuščine od premoženja dedičev. Tudi tega pritožnica ni zahtevala.

Izrek

I. Pritožba se zavrže. II. Pritožnica in dedič B.K. trpita vsak svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugotovilo, katero premoženje spada v zapuščino, da zapustnica ni napravila oporoke in da zato nastopi zakonito dedovanje, h kateremu so poklicani njeni otroci, da se je k dedovanju priglasila tudi njena bivša snaha F.Š., ki ni zakonita dedinja in da so vsi dediči prerekali njeno terjatev iz naslova skupnih vlaganj z bivšim možem v stanovanje na naslovu pokojnice. Za dediče je proglasilo zapustničine otroke, vsakega do 1/3 zapuščine in povzelo njihov dedni dogovor, ki so ga sklenili.

2. Zoper sklep vlaga pritožbo F.Š. (v nadaljevanju upnica) zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je prijavo terjatve napisala laično. Sodišče bi jo moralo pozvati k dopolnitvi nepopolne vloge. Že po njeni vsebini bi moralo ugotoviti, da ni dedinja. Zmotno jo je vabilo na zapuščinsko obravnavo kot dedinjo in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ker se ni spuščalo v obravnavo njene terjatve oziroma pravice. V primeru nesoglasij bi jo moralo napotiti na pravdo. Ni ravnalo v skladu s 162. členom Zakona o dedovanju (v nadaljevanju: ZD), ker ni moglo ugotoviti, katero premoženje oziroma njegova višina sestavlja zapuščino in katere pravice gredo poleg dedičem še drugim osebam – upnikom. Že priglašeno terjatev iz naslova vlaganj v nepremičnino na naslovu V, L., kjer je upnica živela z dedičem B.K. kot nekdanjim možem, dopolnjuje in jo ocenjuje na 20.000,00 EUR. Predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve prvemu sodišču v ponovno odločanje oziroma podrejeno spremembo sklepa s priznanjem njene terjatve v višini 20.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 04. 2010 naprej.

3. Na vročeno pritožbo je odgovoril dedič B.K.. Predlaga zavrženje pritožbe, ker pritožnica ni stranka v zapuščinskem postopku. Sicer se njene navedbe tudi neresnične in nimajo pravne podlage. Zahteva, naj mu pritožnica povrne pritožbene stroške.

4. Pritožba ni dovoljena.

5. Po prvem odstavku 333. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP), ki se glede na 163. člen ZD uporablja tudi v zapuščinskem postopku, smejo vložiti pritožbo le stranke postopka. Po 175. členu ZD so stranke zapuščinskega postopka dediči, volilojemniki in druge osebe, ki uveljavljajo kakšno pravico iz zapuščine, torej vse osebe, ki jim na dednopravni podlagi pripada dedna pravica ali pravica iz volila. Pritožnica priznava, da ni dedinja (ne zakonita ne oporočna). Zmotno je njeno naziranje, da ima lahko položaj stranke v zapuščinskem postopku kot upnica. Med druge osebe, ki uveljavljajo kakšno pravico iz zapuščine v smislu 175. člena ZD, se štejejo osebe, ki poleg dedičev in volilojemnikov uveljavljajo zahtevke iz naslova dedovanja, o katerih se odloča v zapuščinskem postopku. Takega zahtevka pritožnica ne uveljavlja. Priglasila je namreč terjatev iz naslova skupnega premoženja, ustvarjenega z enim od dedičev in ne iz naslova dedovanja po zapustnici. Upniki v zapuščinskem postopku pa niso stranke, čeprav sklep o dedovanju posega v njihove pravne interese. Udeleženci oziroma stranke v zapuščinskem postopku so le, kadar na podlagi 143. člena ZD zahtevajo ločitev zapuščine od premoženja dedičev. Tudi tega pritožnica ni zahtevala. Vsi ostali upniki so, razen v primeru soglasja prizadetih (dedičev), prisiljeni svoje pravice oziroma izločitvene zahtevke uveljavljati s posebno pravdo, ko so dediči znani. Po ugotovitvi, da dediči pritožničine terjatve ne priznavajo, je o tem pritožnici podalo pravilne napotke že prvo sodišče v obrazložitvi izpodbijanega sklepa. Dokler to ni bilo znano, jo je (v skladu z njeno izrecno zahtevo) tudi pravilno vabilo na zapuščinsko obravnavo. Njena drugačna pravna naziranja so zmotna in nimajo podlage v zakonu. Tudi zapustnikovi dolgovi niso sestavni del zapuščine in se praviloma ne ugotavljajo v zapuščinskem postopku.

6. Tako se izkaže, da je izpodbijani sklep pravilen v dejanskem in pravnem pogledu. Sicer pa ga pritožnica niti ne more izpodbijati, ker v zapuščinskem postopku nima položaja stranke (prvi odstavek 333. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD). Zato je bilo treba njeno pritožbo kot nedovoljeno zavreči (četrti odstavek 343. člena ZPP v zvezi s 352. členom istega zakona in 163. členom ZD).

7. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 174. člena ZD.