Jedro

Spor o obstoju ali neobstoju služnostne pravice je premoženjskopravni spor, v katerem je pravica do revizije kot izrednega pravnega sredstva proti pravnomočnim odločbam sodišča druge stopnje odvisna od vrednosti spornega predmeta, ki jo tožnik navede v tožbi (2. odstavek 186. člena ZPP). Navedba vrednosti spornega predmeta v tožbi je potrebna zaradi uporabe določbe 382. člena ZPP in predstavlja v okviru strankine zagotovitve pravice do revizije obvezno sestavino tožbe.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke, s katerim je zahtevala ugotovitev obstoja stvarne služnosti, sodišče druge stopnje pa je pritožbo tožene stranke B.Č. proti delu sodbe sodišča prve stopnje, v katerem je bilo tožbenemu zahtevku ugodeno, zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložila tožena stranka B.Č. (v nadaljevanju tožena stranka) pravočasno revizijo in v njej uveljavljala revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Sodišči prve in druge stopnje sta nekritično sledili trditvam tožeče stranke. Ob pravilni uporabi določb ZTLR bi morali ugotovljeno služnostno pravico bolj natančno opredeliti. Upoštevati bi tudi morali, da je v ZTLR uzakonjeno načelo, da se mora služnostna pravica izvrševati tako, da se služna stvar čim manj obremenjuje. Reviziji naj se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavita, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila vročena nasprotni stranki, ki je na revizijo odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (390. člen zakona o pravdnem postopku - ZPP).

V revizijskem odgovoru je tožeča stranka mnenja, da je odločitev sodišča materialnopravno pravilna. Zato naj se revizija zavrne kot neutemeljena.

Revizija ni dovoljena.

Spor o obstoju ali neobstoju služnostne pravice je premoženjskopravni spor, v katerem je pravica do revizije kot izrednega pravnega sredstva proti pravnomočnim odločbam sodišča druge stopnje odvisna od vrednosti spornega predmeta, ki jo tožnik navede v tožbi (2. odstavek 186. člena ZPP). Navedba vrednosti spornega predmeta v tožbi je potrebna zaradi uporabe določbe 382. člena ZPP in predstavlja v okviru strankine zagotovitve pravice do revizije obvezno sestavino tožbe.

Tožeča stranka v tožbi vrednosti spornega predmeta ni navedla. Zato pravdnima strankama pravica do revizije proti sodbi, ki je postala pravnomočna, ni bila zagotovljena. Revizija tedaj ni dovoljena, zaradi česar jo je revizijsko sodišče zavrglo (392. člen ZPP).

Tožeča stranka, ki je na revizijo odgovorila, povrnitve stroškov revizijskega postopka ni zahtevala. Zato je izrek o teh stroških odpadel.