Jedro

Tožnik (policist) je določenega dne v gostinskem lokalu, ki ga ima v najemu in v katerem dela bivša žena, z dvignjenimi rokami stal pred bivšo ženo in nanjo kričal, jo z dlanjo udaril po obrazu ter jo odrival. S takšnim ravnanjem je tožnik kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, ki ima vse znake kaznivega dejanja nasilja v družini na podlagi tretjega odstavka 191. člena KZ-1, prav tako pa je storil prekršek nasilnega in drznega vedenja po 4. odstavku 6. člena ZJRM-1. Zato je obstajal utemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se kot nezakonita razveljavi redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 18. 4. 2014 v zvezi s sklepom Komisije za pritožbe za delovna razmerja pri Vladi RS z dne 28. 5. 2014; da se ugotovi, da je tožniku delovno razmerje pri toženi stranki trajalo vse do 15. 3. 2015; da se pogodba o zaposlitvi razveže in da je tožena stranka dolžna tožniku priznati in izplačati vse plače, kot bi jih prejemal, če bi pri toženi stranki delal in sicer vključno od dneva prenehanja delovnega razmerja pa do 15. 3. 2015, zanj odvesti davke in prispevke ter nato tožniku izplačati neto nadomestilo plač, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 15. dne v mesecu za pretekli mesec; da je tožena stranka dolžna tožniku izplačati denarno povračilo v višini devetih mesečnih plač v višini 10.000,00 EUR (I. točka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2. Zoper zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje vlaga tožnik pravočasno pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, podredno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče zmotno zaključilo, da je tožena stranka tožniku podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi pravočasno. Tožniku je toženka podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi 59. dan, sklep pa tožniku vročila po izteku 60-dnevnega roka. Po oceni tožnika je nesprejemljivo stališče, da je za začetek odpovednega roka odločilno, kdaj je bil z razlogi seznanjen predstojnik tožene stranke, tj. generalni direktor. Dejstvo je, da informacije o dogodku, v katerem je udeležen zaposleni policist, delavci toženke posredujejo generalnemu direktorju hitro in učinkovito. Obveščanje poteka tudi na način „ustnega obveščanja“ z ustnim posredovanjem podatkov in informacij, ki jih policisti posredujejo s pomočjo telekomunikacijskih sredstev. Tožnikov dogodek je prav tovrsten primer, saj gre za udeležbo policista, kar bi se lahko v javnosti problematiziralo, in tudi sicer je pogosto predmet poročanja medijev. Priča A.A. je izpovedal, da je o dogodku neposredno obveščal OKC PU B., vodjo izmene in vodjo službe direktorja PU B.. Tudi tožena stranka je sama navedla, da je OKC PU B. dne 18. 2. 2014 o tem obveščal OKC UPS GPU ter še druge uslužbence PU B.. Tudi direktor PU B. je pojasnil potek obveščanja in tako tožnik meni, da je bil OKC GPU takoj obveščen o njegovem ravnanju, že dne 18. 2. 2014, zato je zmoten zaključek, da je bil generalni direktor najkasneje obveščen z razlogi za odpoved pogodbe o zaposlitvi s predlogom PP C. z dne 4. 3. 2014. Tožniku se očita, da so bili podani razlogi za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi kršitve javnega reda in miru dne 18. 2. 2014 in meni, da je sodišče popolnoma spregledalo, da je šlo v ravnanju tožnika kvečjemu za običajno kršitev javnega reda in miru. Šlo je za prepir, ki ga je povzročila bivša partnerka tožnika, za rutinski in preprost primer, zato so bili vsi bistveni elementi tožnikove kršitve in dejanske okoliščine znani že 18. 2. 2014, opisano dejanje v redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi pa ne vsebuje elementov očitanega mu kaznivega dejanja ampak prekršek. Res je, da je bila kasneje zoper tožnika izdana sodba kazenskega sodišča, vendar šele 8. 5. 2015 in v kombinaciji še z drugimi očitki. Navaja, da je bil dejansko s sodbo sodišča obsojen za kaznivo dejanje nasilja v družini po četrtem odstavku 191. člena Kazenskega zakonika (KZ-1, Ur. l. RS, št. 50/2012), vendar se tožniku očita, da naj bi dne 18. 2. 2014 kršil javni red in mir v lokalu, ki ga ima v najemu bivša partnerka, kjer naj bi se neprimerno vedel do nje, domnevno naj bi jo tudi enkrat z dlanjo udaril po obrazu in jo odrival. Tožniku je bil izdan plačilni nalog, prav tako mu je bilo odrejeno pridržanje, tožniku pa se ni očitalo kaznivo dejanje, temveč zgolj prekršek, pri čemer ni upoštevan prispevek bivše partnerke. Žena ga je namreč prevarala, odšla je od doma ter mu odtegnila družino, zato se je tožniku podrl svet. Zanika, da bi bivšo partnerico udaril in da bi bil pri njem prisoten izrazit vonj po alkoholu. Meni, da je tudi zmotna ugotovitev sodišča, da je obstajala nevarnost, da bo še naprej delal prekrške, ker naj bi bil pod vplivom alkohola, saj je šlo za popolnoma običajen dogodek med bivšimi partnerji, ko po razvezi zaradi čustvene prizadetosti, neurejenih odnosov, neurejenih premoženjskih razmerij in zaradi neurejenih stikov z otroki prihaja do sporov. Res je morda tožnik z nekoliko glasnim govorjenjem kršil javni red in mir, pri čemer je bil izzvan z žaljivkami od bivše partnerice. Zgolj običajna kršitev javnega reda in miru, k čemur je zagotovo prispevala tudi bivša partnerica, pa nikakor ne more biti utemeljen odpovedni razlog. Za očitana dejanja okolica ni vedela, tako da tudi do okrnitve ugleda ni prišlo, saj javnost za dogodek ni izvedela in ni bil medijsko izpostavljen. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe kot neutemeljene in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi in v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Pritožbeno sodišče soglaša z dejansko in pravno presojo sodišča prve stopnje, glede na pritožbene navedbe pa v nadaljevanju odgovarja. Sodišče prve stopnje je po obsežno izvedenem dokaznem postopku pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva. Ta pa so naslednja: - da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen za nedoločen čas na delovnem mestu policista - starejšega policista; - da je tožena stranka dne 21. 11. 2013 podala tožniku opozorilo pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi zaradi psihičnega nasilja nad ženo ter polnoletnim sinom, ki sta podala kazensko ovadbo zaradi izvajanja nasilja v družini (B12); - da je toženka dne 21. 3. 2014 tožniku podala obvestilo o uvedbi postopka redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z vabilom na zagovor za dne 17. 4. 2014 in mu s sklepom z dne 21. 3. 2014 prepovedala opravljati delo za čas trajanja postopka redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi; - da je bil dne 17. 4. 2014 opravljen zagovor, ki se ga je udeležil tožnikov pooblaščenec, tožnik pa je podal pisni zagovor; - da je tožena stranka tožniku dne 18. 4. 2014 podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, ker je dne 18. 2. 2014 v gostinskem lokalu, ki ga ima v najemu in v katerem dela bivša žena tožnika, z dvignjenimi rokami stal pred njo in nanjo kričal, jo z dlanjo udaril po obrazu ter jo odrival, s tem pa kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, s svojim ravnanjem pa izpolnil tudi znake kaznivega dejanja nasilja v družini na podlagi tretjega odstavka 191. člena KZ-1, prav tako pa je storil prekršek na podlagi 6. člena Zakona o varstvu javnega reda in miru (ZJRM-1, Ur. l. RS, št. 70/2006); - da je tožnik zoper navedeni sklep vložil pritožbo, ki jo je Komisija za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi RS s sklepom z dne 28. 5. 2014 zavrnila; - da je bil generalni direktor Policije seznanjen z vsemi bistvenimi elementi tožnikove kršitve in dejanskimi okoliščinami ob prejemu predloga Policijske uprave B. in Policijske postaje C. za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi dne 4. 3. 2014 (B25 in B26); - da je tožena stranka tožniku redno odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 18. 4. 2014 priporočeno poslala tožniku po pošti dne 22. 4. 2014 (B2); - da je tožena stranka tožniku podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi pravočasno, v 60-dnevnem subjektivnem roku od ugotovitve utemeljenega razloga, kot tudi v šestih mesecih od nastanka utemeljenega razloga; - da je bil s pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v Lenartu z dne 8. 5. 2014 tožnik spoznan za krivega, da je z drugim grdo in ponižujoče ravnal, ter ga tako spravlja v podrejen položaj, dejanje pa je bilo storjeno proti osebama, s katerima je živel v družinski skupnosti, ki je razpadla, dejanje pa je s to skupnostjo povezano. S svojimi ravnanji, ki so bila nedvomno povezana z družinsko skupnostjo, ki je z odselitvijo žene in obeh otrok razpadla, je ženo in starejšega sina spravljal v podrejeni položaj, saj sta se ga močno bala in so se žena in oba sinova dvakrat selili na lokaciji, ki tožniku nista bili poznani, da jih ne bi našel in uresničil svojih groženj, s tem pa je storil kaznivo dejanje nasilja v družini po III. v zvezi s I. odstavkom 191. člena KZ-1, zaradi česar mu je bila izrečena pogojna obsodba z določeno kaznijo devet mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let (A7).

7. V zvezi z materialnopravno presojo sodišča prve stopnje o pravočasnosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi je v skladu s 5. in 154. členom Zakona o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS, št. 56/02 s spremembami) treba upoštevati določbo tretjega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013), ki določa, da mora delodajalec v primeru krivdnega razloga podati odpoved najkasneje v 60 dneh od ugotovitve utemeljenega razloga in najkasneje v šestih mesecih od nastanka utemeljenega razloga. Če ima krivdni razlog na strani delavca vse znake kaznivega dejanja, delodajalec lahko poda odpoved pogodbe o zaposlitvi v 60 dneh od takrat, ko je delodajalec ugotovil utemeljen krivdni razlog za redno odpoved, in za storilca ves čas, ko je mogoč kazenski pregon.

8. Pravica in dolžnosti delodajalca v organu državne uprave in v upravi lokalnih skupnosti ter drugih državnih organih izvršuje predstojnik, če zakon, drug predpis ali splošni akt ne določa drugače (33. člen ZJU). V primeru, če je delodajalec državni organ, podobno določa tudi drugi odstavek 20. člena ZDR-1. V skladu s 5. členom Zakona o policiji (ZPol, Ur. l. RS, št. 49/98 s spremembami), ki določa, da policijo vodi generalni direktor policije, ki vodi tudi delo generalne policijske uprave, je to generalni direktor policije. Ker gre za osebo, ki nastopa in odloča v imenu takšnega organa, tudi subjektivni 60-dnevni rok za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi prične teči od ugotovitve razloga za redno odpoved s strani te osebe. Pri tem se šteje, da delodajalec ugotovi razlog za redno odpoved, ko je seznanjen z vsemi bistvenimi elementi delavčeve kršitve in bistvenimi dejanskimi okoliščinami, ki lahko vplivajo na presojo le-te.

9. Glede na navedeno pravno podlago v zvezi s tem, kdo je pri delodajalcu tista oseba, ki je pomembna tudi za presojo o pravočasnem roku za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je tožena stranka razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi ugotovila dne 4. 3. 2014, ko je bil generalni direktor policije seznanjen z bistvenimi elementi tožnikove kršitve in bistvenimi dejanskimi okoliščinami, ki so vplivale na to presojo. Pritožba zmotno uveljavlja, da naj bi bil generalni direktor toženke o zadevi, ki se je zgodila dne 18. 2. 2014 v popoldanskih urah, obveščen istega dne oziroma najkasneje dne 19. 2. 2014. Sodišče prve stopnje je z zaslišanjem takratnega komandirja Policijske postaje C. (A.A.) in direktorja Policijske uprave B. (D.D.) ter listinske dokumentacije (B42 - B46) ugotovilo, da se pisna poročila po sistemu Lotus Notes dvakrat dnevno posredujejo posameznim vodstvenim policijskim uslužbencem GPU (med drugim tudi generalnemu direktorju toženke), vendar je istočasno ugotovilo, da v poročilih ni bilo zapisa o dogodku, v katerem je bil tožnik udeležen 18. 2. 2014. Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da so navedena sporočila zelo skopa in ne dajejo dovolj pomembnih informacij. Rok za odpoved ne prične v vsakem primeru teči že od prejema prvih informacij (B47) o domnevni delavčevi kršitvi, prav tako pa ni pomembno, kdaj so bili s tožnikovo zadevo seznanjeni drugi zaposleni pri toženi stranki, saj je le generalni direktor toženke tisti, ki v imenu tožene stranke odloča o pravicah, obveznostih in odgovornostih iz delovnega razmerja. Glede na dejansko ugotovitev sodišča prve stopnje, da se je generalni direktor policije seznanil z vsemi bistvenimi elementi tožnikove kršitev in dejanskimi okoliščinami ob prejemu predloga za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi s strani Policijske uprave B. in Policijske postaje C. dne 4. 3. 2014 (B25), je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki je bila tožniku podana dne 18. 4. 2014 in priporočeno oddana po pošti dne 22. 4. 2014, za kršitev, ki je bila storjena dne 18. 2. 2014, podana pravočasno v 60-dnevnem subjektivnem roku od ugotovitve utemeljenega razloga, kot tudi v šestih mesecih od nastanka razloga (tretji odstavek 89. člena ZDR-1), zato so nasprotne pritožbene navedbe neutemeljene.

10. Sodišče prve stopnje je na podlagi določbe 14. člena ZPP vezano na pravnomočno obsodilno sodbo, izdano v kazenskem postopku, v primeru, kadar temelji tožbeni zahtevek na istem dejanskem stanju, na podlagi katerega je bilo že odločeno v kazenskem postopku. Tako je sodišče prve stopnje ob upoštevanju določbe 14. člena ZPP pravilno ugotovilo, da opozorilo pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi z dne 21. 11. 2013 temelji na istem dejanskem stanju, na podlagi katerega je že bilo odločeno v kazenskem postopku. Zato je delovno sodišče vezano na pravnomočno obsodilno sodbo z dne 8. 5. 2014. Ugotovilo pa je tudi, da je tožena stranka dokazala, da sta E.E. in F.F. dne 30. 10. 2013 na zapisnik podala ovadbo zoper tožnika zaradi njegovih ravnanj, da je bila s strani Specializiranega državnega tožilstva RS z dne 30. 10. 2013 izdana odredba, s katero je bilo tožniku odrejeno, da se ne sme približevati ženi in sinovoma na razdaljo 200 metrov, in da je Okrožno sodišče v Mariboru s sklepom z dne 31. 10. 2013 navedeni ukrep prepovedi približevanja potrdilo ter ga podaljšalo za obdobje 10 dni do 9. 11. 2013 in ga nato s sklepom z dne 8. 11. 2013 podaljšalo še za obdobje 50 dni. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je bilo opozorilo pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi z dne 21. 11. 2013 utemeljeno, saj je tožnik dejansko dlje časa izvajal očitano fizično in psihično nasilje nad nekdanjo ženo in otrokoma. Sicer pa pritožba tudi ne izpodbija utemeljenosti podanega pisnega opozorila.

11. Tožena stranka je tožniku v redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov z dne 18. 4. 2014 očitala, da je dne 18. 2 2014 tožnik stopil v lokal, ki ga je imela v najemu in v katerem je delala bivša žena. Iz odpovedi izhaja, da je pri točilnem pultu nanjo zakričal „kaj kurba, se boš pogovarjala z mano“, in ker je bilo v lokalu nekaj gostov, ga je prosila, da odide v sosednji delno ograjen prostor. Ko je čez nekaj minut pristopila je tožnik pričel nanjo kričati, pri tem pa jo z dlanjo udaril po obrazu in jo odrival. Zaradi kršitve javnega reda in miru je bil tožniku izdan plačilni nalog, prav tako pa mu je bilo zaradi preprečitve nadaljnjega prekrška odrejeno pridržanje do streznitve.

12. Glede na to, da je bilo s pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v Lenartu z dne 8. 5. 2014 razsojeno tudi, da je storil tožnik kaznivo dejanje nasilja v družini po tretjem v zvezi z prvim odstavkom 191. člena KZ-1 s tem, ko je dne 18. 2. 2014 ponovno prišel v gostilno G., kjer je hotel govoriti z bivšo ženo, nato pa nanjo vpil in jo udaril po levi ličnici, je sodišče prve stopnje skladno s 14. členom ZPP tudi glede te kršitve očitane v redni odpovedi vezano na navedeno pravnomočno obsodilno sodbo ter mora ugotovljena dejstva, ki predstavljajo znake kaznivega dejanja, ki jih je toženka očitala tožniku, šteti za dokazana.

13. Tožnik tako v tem postopku ne more več ugovarjati, da ni storil dejanj, za katera je bil pravnomočno obsojen oziroma, da jih ni storil na način in v okoliščinah, kot je opisano v izreku kazenske sodbe. V izreku pravnomočne kazenske sodbe ugotovljena dejstva, ki predstavljajo znake kaznivega dejanja, mora šteti za dokazana tudi delovno sodišče. Glede na to, da je v sporni zadevi opozorilo in redna odpoved pogodbe o zaposlitvi temeljila na istem dejanskem stanju, na podlagi katerega je že bilo odločeno v kazenskem postopku, je delovno sodišče na pravnomočno obsodilno sodbo vsekakor vezano. Časovni mejnik pravnomočnosti odločbe sega v čas zaključka glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje in objektivne meje pravnomočnosti zajemajo le tista dejstva, ki nastanejo pred koncem glavne obravnave. Ker je v času zaključka glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje obstajala kazenska obsodilna sodba, je bilo sodišče nanjo vezano (14. člen ZPP). Pritožbeno sodišče v celoti soglaša tudi z zaključkom sodišča prve stopnje, da je tožniku dokazana tudi kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja in očitani prekršek nasilnega in drznega vedenja po četrtem odstavku 6. člena ZJRM-1, ki ga je sodišče obširno obrazložilo v 14. in 15. točki.

14. Ugotovljen odpovedni razlog tudi po presoji pritožbenega sodišča onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz tožnikove pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka je namreč tožnika pred redno odpovedjo dne 21. 11. 2013 opozorila na istovrstne kršitve delovnih obveznosti in možnost odpovedi, a je tožnik kljub temu manj kot tri mesece po izdanem opozorilu ponovno kršil delovne obveznosti, glede katerih je že bil opozorjen. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da opozorilo pri tožniku ni doseglo učinka, saj je s kršitvami nadaljeval, pri čemer ni mogoče mimo dejstva, da poklic policista zahteva posebno skrbnost pri delu, izostren čut za zakonitost in pravičnost ter upoštevanje moralnih načel v službi in zasebnem življenju, in da se pri toženki daje poseben poudarek prav problematiki nasilja v družini.

15. V skladu s sodno prakso se zahteva po lojalnosti do delodajalca, ki se lahko razteza tudi v sfero, ki ni ozka povezana s pogodbenimi ali drugimi obveznostmi iz delovnega razmerja, nanaša tudi na policista v delovnem razmerju pri toženki. Splošna opredelitev obveznosti vzdržati se vseh ravnanj, ki jih glede na naravo dela, ki ga opravlja, ter glede na naravo dejavnosti delodajalca materialno ali moralno škodujejo ali bi lahko škodovala interesom delodajalca v obliki generalne klavzule in tudi po posameznih alinejah (npr. kršitev zakona ali drugih predpisov) izhaja tudi iz 14. člena tožnikove pogodbe o zaposlitvi z dne 15. 6. 2007. Delo na policiji, kot pomembni javni službi s posebnimi pooblastili tudi na področju odkrivanja in preprečevanja kaznivih dejanj predpostavlja, da policisti in uslužbenci policije na sploh sami tudi v osebnem življenju spoštujejo in upoštevajo veljavne predpise. To je pogoj za vzdrževanje in zaupanje javnosti, ki je potrebno za uspešno delo policije. Zato pomeni ravnanje, kot je ugotovljeno in dokazano tožniku, z vidika ciljev in interesov, ki jih mora zasledovati policija, veliko moralno škodo, tudi če je tožnik to storil v zasebnem življenju. Ravnanje tožnika je tudi v nasprotju z določili Kodeksa policijske etike, kot tudi z etičnimi in moralnimi normami ter 4. in 27. členom Zakona o nalogah in pooblastilih Policije (ZDPPol, Ur. l. RS, št. 15/2013) ter 93. členom ZJU. Sklicevanje tožnika, da je razdor družine običajno povezan z neprijetnostmi, s čustvenimi izbruhi, z žaljivimi besedami, ki so za udeležence neprijetni in travmatični, pa ne opravičujejo ravnanj tožnika, ki se mu očitajo v opozorilu in v redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov. S svojimi ravnanji je tožnik pri bivši partnerki in otrokoma povzročil resno ogroženost in vznemirjenost, zaradi česar so se bali za svojo varnost in so se morali pred tožnikom celo skrivati in spremeniti kraj bivanja.

16. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako tudi ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

17. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).