Jedro

Kot nezaželjeno ravnanje ali vedenje spolne narave je v delovnem pravu moč opredeliti tudi vsako fizično ravnanje na delovnem mestu oziroma v zvezi z delom, ki je glede na kulturno okolje že po zunanji podobi očitno spolno - od nepotrebnega dotikanja, trepljanja, ščipanja, objemanja, poljubljanja, drgnjenja ob telo sodelavca do napada ter vsiljenega spolnega odnosa. Kot tako je torej moč opredeliti tudi tožnikovo dotikanje A. A. (objem, dotik obraza z ustnicami oziroma poljub, ugriz), še posebej v okoliščinah konkretnega primera, ko je do nezaželjenega fizičnega stika prišlo na samem in ni šlo za izrek dobrodošlice ob vrnitvi nazaj, za kar se je v okviru obrambe zavzemal tožnik.

Ker je spolno nadlegovanje poseg v to ustavno varovano pravico posameznika, takšno ravnanje, če je storjeno na delovnem mestu s strani delavca, utemeljuje izgubo zaupanja in upravičuje strogo sankcioniranje s strani delodajalca, ne glede na to, da gre za dolgoletnega delavca, in ne glede na njegovo siceršnje obnašanje (v razmerju do sodelavcev), osebnostne lastnosti, dotedanjo kvaliteto opravljanja dela in dejstvo, da je bil to njegov prvi in edini očitek v času celotne zaposlitve.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 22. 7. 2021 nezakonita in se razveljavi; da tožniku delovno razmerje po pogodbi o zaposlitvi ni prenehalo 27. 7. 2021, ampak traja do vključno 24. 8. 2021; za priznanje delovne dobe in vpis zavarovalne dobe v matično evidenco ZPIZ ter reparacijo za to obdobje in plačilo denarnega povračila v višini 7.051,08 EUR bruto, oboje z obračunom in odvodom predpisanih davkov in prispevkov ter nakazilom neto zneska na račun tožnika, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka I izreka). Odločilo je še, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (točka II izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se v celoti in iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP pritožuje tožnik. Navaja, da ima sodba pomanjkljivosti zaradi katerih se je ne da preizkusiti, saj so razlogi v njej nejasni oziroma med seboj v nasprotju. Sodišče je napačno ocenilo verodostojnost priče A. A., ki je svojemu očetu in sodišču o dogodku izpovedovala lažno, lažno je izpovedovala tudi o drugih podrobnostih, medsebojnih odnosih, in da tožnikovo obnašanje tudi drugim sodelavkam ni ustrezalo. Sodišče v okviru dokazne ocene ne bi smelo spregledati, da se je A. A. v ponovljenem postopku izogibala prihodu na sodišče, da z očetom dogodka nista prijavila na policijo, da se je kasneje pri toženki tudi zaposlila, in da je bila izpoved B. B. glede žalitev takega dogodka za Bosance pretirana. Navedbe v sodbi o obiskovanju psihologa ter jemanju zdravil niso dokazane. Sodišče prve stopnje ni pojasnilo zakaj glede hvaljenja A. A. ni verjelo priči C. C. Na podlagi istih dokazov (izpovedi A. A. in B. B. ter D. D.) je v ponovljenem postopku sprejelo drugačno odločitev (da je toženka zmogla dokazno breme), pri tem pa napačno ni upoštevalo, da je toženka imela možnost izvesti dokaz z vpogledom v posnetke nadzornih kamer, in da tega ni storila. Toženki utemeljenosti in zakonitosti odpovedi ni uspelo dokazati. Tožnik v pritožbi nasprotuje tudi pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja (A. A. ni ugriznil), izpostavlja zmotno uporabo materialnega prava. Glede tega navaja, da njegovo ravnanje oziroma vedenje ni bilo spolne narave (poljub predstavlja bontonsko gesto), toženka te ni dokazala, sodišče prve stopnje pa ne izrecno ugotovilo. Zato je njegovo ravnanje napačno opredelilo kot spolno nadlegovanje in zmotno je ugotovilo, da je izpolnil znake kaznivega dejanja šikaniranja na delovnem mestu. Zaradi odsotnosti spolne narave ravnanja tudi ni kršil Pravilnika o prepovedi spolnega in drugega nadlegovanja in trpinčenja na delovnem mestu (v nadaljevanju: Pravilnik). Sodišče bi moralo upoštevati izpoved A. A., da je bil tudi sicer bolj odprt, tozadevne izpovedi prič C. C. in E. E., kot tudi, da se njegovo obnašanje do nje ni razlikovalo od obnašanja do drugih, da je bilo tudi sicer vzdušje v kolektivu bolj sproščene narave (so se objeli in poljubili), vendar vedno brez spolne konotacije, njegovo siceršnje obnašanje, in da toženka takega odnosa ni problematizirala. V vseh letih zaposlitve pri toženki ni prejel nobenega očitka, da bi bila njegova komunikacija oziroma obnašanje neprimerna, čeprav se je do vseh obnašal enako. Ker gre za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, je pomembno, ali je bil dejansko seznanjen z delovno obveznostjo (Pravilnik, prepoved poljuba na lice). Ker je to v izpovedi zanikal, njegovo izpoved pa je potrdila priča C. C., je nasprotno stališče sodišča prve stopnje napačno. Prav tako mu ni moč očitati, da je zanemaril tisto skrb, ki se pričakuje od vsakega povprečnega delavca, oziroma da ni spoštoval navodil delodajalca glede obnašanja na delovnem mestu, saj pripomb glede svojega vedenja oziroma odnosa do sodelavcev s strani toženke ali sodelavcev ni nikdar prejel. Sodišče prve stopnje je nepravilno presodilo, da je podan tudi drugi pogoj za zakonitost izredne odpovedi po 109. členu ZDR-1, da delovnega razmerja ni moč nadaljevati niti do izteka odpovednega roka. Predlaga, da sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi kot izhaja iz ugodilnega dela izreka sodbe Delovnega sodišča v Kopru, opr. št. Pd 102/2021 z dne 10. 2. 2022. 3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. V skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, niti tistih, ki jih uveljavlja pritožba. Glede vseh za odločitev bistvenih dejstev je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

5. Predmet presoje v konkretni zadevi je odločitev o zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožniku 26. 7. 2021 iz razloga po 1. in 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 (ZDR-1, Ur. l. RS št. 21/13 in nadaljnji). V skladu s 1. alinejo prvega odstavka 110. člena ZDR-1 lahko delodajalec delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec krši pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja, po 2. alineji prvega odstavka istega člena pa, če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi mora biti izpolnjen tudi pogoj iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1, to je, da ob obstoju zakonskih razlogov za odpoved, upoštevaje vse okoliščine in interese obeh pogodbenih strank, delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka.

6. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil tožnik pri toženki zaposlen na podlagi pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas z dne 1. 10. 2018 na delovnem mestu „mesar specialist ...“, v PE F. Mladoletna A. A. je v tej poslovalnici v prvih mesecih leta 2021 opravljala prakso, nato pa se je v juliju 2021 tja vrnila kot študentka. V petek 2. 7. 2021 sta se tožnik in A. A. tekom delovnega dne srečala na hodniku, kjer se gre v in iz zgornjega nadstropja. Ob srečanju se je tožnik sklonil k A. A., jo objel (čeprav jo je za dobrodošlico že zjutraj), se z ustnicami dotaknil njenega obraza pri ušesu in jo rahlo ugriznil za levo uho. Tako ravnaje je pri njej, ker takega ravnanja tožnika ni želela (in se je zato odmaknila), povzročilo, da je bila prestrašena in je čutila sram. Sodišče prve stopnje je štelo navedeno za dokazano in zaključilo, da je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita. Pritožbeno sodišče s takšno oceno soglaša. 7. Sodišče prve stopnje ni kršilo 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijana sodba vsebuje zadostne in jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki med seboj niso v nasprotju, in omogočajo preizkus pravilnosti sodbe. Sodišče prve stopnje je v točkah 20 in 25 obrazložitve sodbe izrecno ugotovilo, da je tožnik A. A. ugriznil za uho, zato ne drži, da je sodba glede tega nejasna, kot zmotno navaja pritožba. V točkah 23, 25 in 28 obrazložitve sodbe, tudi ni nejasnosti in nasprotij glede naklepa oziroma (spolnega) namena ravnanja tožnika. Ne drži, da sodišče prve stopnje v točki 23 ni navedlo s kakšnim namenom naj bi tožnik ravnal in na podlagi česa to ocenjuje, kot zmotno navaja pritožba. Iz njegovega zapisa namreč jasno izhaja presoja, da je tožnik, kljub zanikanju, A. A. za uho ugriznil z namenom spolnega nadlegovanja, saj se brez tega vendarle nikogar ne ugrizne v uho, četudi rahlo, zlasti, ker to izrecno prepovedujeta tako Pravilnik delodajalca, kot tudi 7. člen ZDR-1. Taki presoji pa ni nasprotna (pravilna) presoja v točki 25 obrazložitve sodbe, da tožnik v razmerju do svojih delovnih obveznosti (in ne v razmerju do oškodovanke) ni ravnal s potrebno skrbnostjo in ni spoštoval navodil delodajalca (kar se sicer pričakuje od vsakega povprečnega delavca na istih ali podobnih delovnih mestih). Opisano pa tudi ni v nasprotju s pravilno presojo sodišča prve stopnje, da (spolni) namen ni zakonski znak kaznivega dejanja. Preostale s tem povezane pritožbene navedbe (dokazanost in ugotovitev spolne narave ravnanja tožnika) pa dejansko pomenijo uveljavljanje drugega pritožbenega razloga (zmotna uporaba materialnega prava), na katere bo pritožbeno sodišče odgovorilo v nadaljevanju sodbe.

8. Sodišče prve stopnje tudi ni kršilo prvega odstavka 339. člena v povezavi z 8. členom ZPP. Slednji vsebuje metodološki napotek za oblikovanje dokazne ocene, bistveno pa je kršen le, kadar dokazna ocena ni v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene, torej kadar ne ustreza standardu vestnosti in skrbnosti ter ni analitično sintetična. V obravnavani zadevi dokazni oceni ni mogoče očitati, da ne upošteva procesnih zahtev iz 8. člena ZPP. Iz nje je razvidno katera dejstva je sodišče prve stopnje ugotovilo kot odločilna, ta so oprta v izvedenih dokazih, na podlagi izvedenih dokazov, so tudi sprejeti pravilni dokazni zaključki, dokazna ocena je tudi ustrezno obrazložena. Pritožbeno sodišče pomislekov v pravilnost in popolnost dokazne ocene nima. Iz izpodbijane sodbe izhaja vestna in skrbna dokazna ocena relevantnih izvedenih dokazov, predvsem izpovedi tožnika in zaslišanih prič.

9. Tožnik v pritožbi neutemeljeno nasprotuje dejstvu, da je sodišče priči A. A. poklonilo vero in s tem v zvezi izpostavi nekatere zanj sporne dele njene izpovedi, izpoved B. B. ter druga dejstva, ki naj bi dokazovali, da je ta izpovedala lažno in ni verodostojna. Sodišče prve stopnje je izpoved priče A. A. ustrezno ter obrazloženo dokazno ocenilo in ji je tudi po presoji pritožbenega sodišča verjelo utemeljeno, saj je bila njena izpoved v za ta spor bistvenih delih potrjena z listinskimi dokazi v spisu (B2) in izpovedjo priče B. B. Drži sicer, da se njuni izpovedi glede nekaterih podrobnosti (glede klica na malico – naključnega srečanja, grizljanja - ugriza, stiska v kot - objema) razlikujeta, kot navaja pritožba, vendar pa so izpostavljena razhajanja v njunih izpovedih tako minimalna in glede podrobnosti, ki niso odločilne, da po presoji pritožbenega sodišča ne dokazujejo, da je priča A. A. očetu lagala, in tudi ne vplivajo na verodostojnost izpovedi priče A. A. (in tudi B. B.). Celo nasprotno - razlike v njunih izpovedih zgolj kažejo na to, da priči na izpoved nista bili vnaprej pripravljeni (usklajeni), ampak sta povedali po spominu, zaradi česar sta še toliko bolj verodostojni. Bistveno je, da iz izpovedi obeh prič nedvomno izhaja, da je do (nezaželjenega) fizičnega ravnanja spolne narave nad A. A. prišlo. Da je priča A. A. izpovedala lažno, ne dokazujejo niti (minimalne) razlike v njenih izpovedih glede dejstva, ali se je pred spornim dogodkom udeleževala praznovanj s sodelavci, za kar se neutemeljeno zavzema pritožba. Njena tozadevna izpoved namreč z razlogom za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni povezana. Tudi ni jasno, na kakšen način naj bi A. A. z (lažno) izpovedjo o udeležbi na praznovanjih želela vplivati na oceno sodišča o njej sami v kontekstu spornega dogodka, kar nejasno navaja pritožba. Tudi sicer pa se njeni tozadevni izpovedi ne razlikujeta bistveno, saj priča tudi ob drugem zaslišanju ni z gotovostjo povedala, da se jih je udeležila, kot zmotno navaja pritožba, temveč, da se jih je morda udeležila (enkrat ali dvakrat, da pa to niso bile njene stvari, saj je bila tam le na praksi). Tudi dejstvi, da je priča A. A. šele v ponovljenem postopku izpovedala, da tožnikovo obnašanje ni odgovarjalo niti sodelavkam, in da ni želela odgovoriti katere sodelavke so to bile, ne dokazujeta lažnosti njene izpovedi, s katero naj bi po stališču pritožbe zgolj želela očrniti tožnika. Tovrstno vprašanje namreč priči, glede na zapisnik, pred tem ni bilo postavljeno, zato ji tega ni moč šteti v škodo. Enako pa velja tudi za dejstvo, da ni želela izpostaviti sodelavk, ki so ji to rekle, saj zgolj to ne pomeni, da je izpovedala lažno. Ker pa navedeno za presojo zakonitosti odpovedi (v kontekstu celotnega dogodka) tudi sicer ni pomembno, ni neprepričljiva in nelogična niti njena izpoved, da tega zato prej ni povedala niti delodajalcu (ali sodišču), za kar se zmotno zavzema pritožba. Pritožba pa verodostojnost priče A. A. neuspešno poskuša izpodbiti tudi s pritožbenimi navedbami, da je ta očitno lažno izpovedala, da ni videla, ali so se tožnik in ostali sodelavci kdaj objeli in poljubili na lice ter da ne ve, kakšen je bil njegov odnos do njih, saj je taka izpoved, upoštevaje tudi njeno izpoved, da je bil sicer odnos sodelavcev do tožnika dober ter sproščen, nenavadna in neprepričljiva. Priča je namreč sodišču prve stopnje glede tega povedala tudi, da se ji je odnos tožnika do sodelavcev zdel odprt, v nobenem primeru pa navedeni njeni izpovedi ne dokazujeta, da je dejansko videla sodelavce pri objemanju ali poljubljanju na lice, saj to ni (edini ali običajni) izraz sproščenih odnosov na delovnem mestu. Tudi sicer pa odnosi, ki jih je imel tožnik z ostalimi sodelavci za odločitev v obravnavani zadevi niso odločilni. Upoštevaje navedeno pritožbeno sodišče ne dvomi v pravilnost ter utemeljenost dokazne ocene izpovedi priče A. A. in so zato vse tozadevne pritožbene navedbe neutemeljene (tudi glede izmikanja prihodu na sodišče ter izpolnitvi dokaznega bremena toženke).

10. Na zakonitost dokazne ocene oziroma pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja ne vpliva, ali je bil dogodek prijavljen na policijo, ali se je A. A. pri toženki kasneje redno zaposlila, ali se je izmikala prihodu na sodišče, niti morebitna pretirana ocena situacije s strani B. B., kar s tem v zvezi izpostavlja pritožba, saj to niso pravno relevantna dejstva in jim zato sodišče prve stopnje utemeljeno ni dalo teže. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da iz sodbe ni mogoče razbrati, zakaj sodišče prve stopnje glede hvaljenja A. A., da je uničila tožnika, ni verjelo priči C. C. V točki 21 obrazložitve sodbe je namreč obrazložilo, da navedena priča o tem v prvem postopku ni izpovedala ničesar, in da je priča A. A. tako ravnanje v zaslišanju izrecno zanikala.

11. Ker je sodišče prve stopnje izrecno ugotovilo, da je tožnik A. A. v levo uho tudi rahlo ugriznil, ta v pritožbi neutemeljeno vztraja, da jo je želel le bontonsko poljubiti na lice, in da je ugrizniti ne bi mogel, ker je nosil zaščitno masko. Poleg tega pa v okoliščinah konkretnega primera – bontonski objem in poljub mladoletne osebe na delovnem mestu, brez prisotnosti drugih, če sta nezaželjena in posegata v dostojanstvo druge osebe, nista primerna ali sprejemljiva, kar bo natančneje pojasnjeno v nadaljevanju sodbe.

12. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da naj bi sodišče prve stopnje na podlagi 'istih' dokazov v tem postopku o izpolnitvi dokaznega bremena po 84. členu ZDR-1 odločilo drugače kot v predhodnem, saj je bila odločitev v slednjem, ob ugotovljenem dejanskem stanju, procesno in materialno pravno zmotna, kar jasno izhaja iz sklepa pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 338/2022 z dne 14. 6. 2022. Pritožba tudi neutemeljeno izpostavlja, da bi sodišče glede na dokazno breme moralo upoštevati tudi dejstvo, da je toženka glede spornega dogodka imela možnost izvesti tudi dokaz z vpogledom v posnetke nadzornih kamer, in da tega zaradi lastnih interesov ni naredila. Kot je pravilno navedlo že sodišče prve stopnje, izvedbe tega dokaza ni predlagala nobena izmed strank, torej niti tožnik, čeprav glede na pritožbene navedbe očitno ocenjuje, da bi mu bilo to v korist. Poleg tega je toženka svoje dokazno breme zmogla tudi brez tega. Tudi sicer pa tovrstne pritožbene navedbe predstavljajo nedovoljeno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP).

13. Pritožba tudi neutemeljeno vztraja pri stališču, da tožnikovo ravnanje oziroma vedenje ni bilo spolne narave, temveč je šlo za prijateljsko gesto, in da je zato sodišče napačno zaključilo, da je ta izpolnil zakonske zanke kaznivega dejanja šikaniranja. Presoja, ali je ugotovljeno posamezno ravnanje delavca mogoče oceniti kot spolno nadlegovanje, je pravna presoja, ki je v pristojnosti sodišča in vključuje tudi presojo, da gre za spolno naravo ravnanja (izrecna ugotovitev ni potrebna). Kot nezaželjeno ravnanje ali vedenje spolne narave je v delovnem pravu moč opredeliti tudi vsako fizično ravnanje na delovnem mestu oziroma v zvezi z delom, ki je glede na kulturno okolje že po zunanji podobi očitno spolno - od nepotrebnega dotikanja, trepljanja, ščipanja, objemanja, poljubljanja, drgnjenja ob telo sodelavca do napada ter vsiljenega spolnega odnosa. Kot tako je torej moč opredeliti tudi tožnikovo dotikanje A. A. (objem, dotik obraza z ustnicami oziroma poljub, ugriz), še posebej v okoliščinah konkretnega primera, ko je po ugotovitvah sodišča prve stopnje do nezaželjenega fizičnega stika prišlo na samem in ni šlo za izrek dobrodošlice ob vrnitvi nazaj, za kar se je v okviru obrambe zavzemal tožnik. Poleg tega A. A., kar je bistveno, takega fizičnega ravnanja ni želela, kar je po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje pokazala tudi s tem, da se je odmaknila (to je glede na njegovo izpoved opazil tudi tožnik). Zato ravnanja tožnika ni moč opredeliti kot prijateljske geste, za kar se neutemeljeno zavzema v pritožbi1, temveč kot ravnanje spolne narave. Ker je po ugotovitvah sodišča prve stopnje tožnikovo ravnanje pri A. A. povzročilo tudi občutek prizadetosti (strah in sram) in je torej poseglo v njeno dostojanstvo, je to pravilno presodilo tudi, da je tožnik z očitanim dejanjem kršil prepoved spolnega nadlegovanja iz 7. člena ZDR-1, izpolnil zakonske znake kaznivega dejanja šikaniranja (197. člen Kazenskega zakonika; KZ-1, Ur. l. RS št. 50/12 in nadaljnji) in iz hude malomarnosti huje kršil pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, saj ni upošteval navodil delodajalca (Pravilnik), s čimer je zanemaril tisto skrb, ki se pričakuje od vsakega povprečnega delavca na istem ali podobnem delovnem mestu. Nasprotne pritožbene navedbe zato niso utemeljene in ni bistveno, kako se je tožnik sicer obnašal v kolektivu, kako so njegovo siceršnje obnašanje v kolektivu sprejemali oziroma dojemali drugi sodelavci in delodajalec, ali ga je ta glede tega že opominjal ali vodil kakšne tovrstne postopke, ali je njegovo obnašanje do A. A. izstopalo v primerjavi z obnašanjem do drugih sodelavk, kakšno je bilo sicer vzdušje, obnašanje v kolektivu, ali je to delodajalec problematiziral in ali mu je A. A. v preteklosti povedala, da jo njegovo obnašanje moti, kar izpostavlja v pritožbi.

14. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo tudi, da izpoved tožnika, da s Pravilnikom ni bil seznanjen, četudi jo je smiselno potrdila tudi priča C. C., ne more nadomestiti odsotnosti njegovih tovrstnih trditev, zato so nasprotne in s tem povezane pritožbene navedbe (da s svojimi obveznostmi, prepovedmi oziroma Pravilnikom dejansko ni bil seznanjen, na problematičnost svojega obnašanja pa ne opozorjen, zaradi česar mu ni moč očitati hude malomarnosti) neutemeljene. Tožnik se zato s tem v zvezi v pritožbi neutemeljeno sklicuje na določbo 34. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS št. 2/04 s spremembami), ki določa možnost sodišča, da izvaja dokaze tudi po uradni dolžnosti. Tudi sicer pa gre za obveznosti, ki jih vsakemu v odnosih z drugimi narekujejo splošna pravila vedenja, kar še toliko bolj velja za odnose na delovnem mestu. Tožniku je formalno te obveznosti nalagal že ZDR-1 oziroma prepovedoval KZ-1. 15. Pritožbeno sodišče soglaša tudi z zaključkom sodišča prve stopnje, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Izredna odpoved je najstrožja sankcija, ki jo ima delodajalec na voljo v primeru ugotovljenih kršitev delovnopravnih obveznosti delavca in je zato rezervirana za najhujše primere kršitev, ko bi bilo od delodajalca nerazumno zahtevati, naj delavca kljub njegovi kršitvi zadrži na delu še v času odpovednega roka. V vsakem konkretnem primeru je zato treba glede na okoliščine primera (naravo, težo in posledice delavčeve kršitve) in interese obeh strank (kako je kršitev vplivala na medsebojna razmerja strank, medsebojno zaupanje, možnosti nadaljnjega sodelovanja ipd.) presojati, ali zaradi kršitve delavca res ni bilo mogoče delovnega razmerja nadaljevati niti do izteka odpovednega roka. Sodišče prve stopnje je v konkretnem primeru glede na obliko in težo kršitve in ugotovitev, sprejeto na podlagi zaslišanja priče D. D., da toženka do tožnika res nima več nobenega zaupanja, saj imajo ničelno toleranco do vsakega nadlegovanja, zaključilo, da nadaljevanje delovnega razmerja do izteka odpovednega roka ni bilo možno, s čimer se pritožbeno sodišče strinja. Varstvo telesne in duševne celovitosti je na splošno varovano z Ustavo Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 33/91 in nadaljnji)2, v delovnem razmerju pa še posebej v okviru varovanja dostojanstva delavca pri delu (prvi odstavek 47. člena ZDR-1). Ker je spolno nadlegovanje poseg v to ustavno varovano pravico posameznika, takšno ravnanje, če je storjeno na delovnem mestu s strani delavca, utemeljuje izgubo zaupanja in upravičuje strogo sankcioniranje s strani delodajalca, ne glede na to, da gre za dolgoletnega delavca, in ne glede na njegovo siceršnje obnašanje (v razmerju do sodelavcev), osebnostne lastnosti, dotedanjo kvaliteto opravljanja dela in dejstvo, da je bil to njegov prvi in edini očitek v času celotne zaposlitve. Zato ni bistveno, ali sta te okoliščine v postopku izredne odpovedi upoštevala delodajalec in nato sodišče prve stopnje, za kar se zmotno zavzema pritožba, enako tudi ne, da toženka v zvezi z očitkom zoper njega ni vodila postopka skladno s Pravilnikom, saj ga je vodila skladno z določbami ZDR-1. Poleg tega iz postopka ne izhaja, da bi tožnik svoje ravnaje priznal ali obžaloval, kar običajno opravičuje pozitivno prognozo glede njegovega nadaljnjega vedenja. Neutemeljene pa so tudi pritožbene navedbe, da je toženka svojo odločitev glede podaje odpovedi sprejela na podlagi prijave A. A. in njenega očeta, saj je tožniku v zvezi z očitki omogočila tudi zagovor, drugih oseb pa ob dogodku ni bilo prisotnih, zato o dogodku ne bi mogle izpovedati. Navedba, da toženka dogodka ni preverila s pomočjo kamer, pa predstavlja nedovoljeno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP).

16. Upoštevaje navedeno je torej podana odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita in so neutemeljene tudi pavšalne pritožbene trditve, da je bila ta podana zaradi lastnih interesov in kot povračilni ukrep.

17. Pritožbeno sodišče ostalih pritožbenih navedb ni presojalo, saj ocenjuje, da za odločitev niso bistvene (prvi odstavek 360. člena ZPP). Ker niso podani niti s pritožbo uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

18. Odločitev o pritožbenih stroških je odpadla, ker jih stranki nista priglasili.

1 Pri tem pa ni moč spregledati niti, da tožnik sploh ni zatrjeval, da bi bila s A. A. prijatelja. 2 35. člen Ustave RS določa, da je zagotovljena nedotakljivost človekove telesne in duševne celovitosti, njegove zasebnosti ter osebnostnih pravic.