13. 10. 2004

ODLOČBA

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki ga zastopajo B. B.-B., C. C. in Č. Č., odvetniki v Z., na seji dne 13. oktobra 2004

odločilo:

Sodba Višjega sodišča v Celju št. Cp 304/2002 z dne 5. 9. 2002 in sodba Okrajnega sodišča v Velenju št. P 357/2000 z dne 13. 11. 2001 se razveljavita in se zadeva vrne Okrajnemu sodišču v Velenju v novo sojenje.

Obrazložitev

A.

1.Višje sodišče v Celju je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, s katero je bilo ustavnemu pritožniku naloženo, naj zavarovalnici vrne del pravnomočno dosojene in že izplačane odškodnine za nepremoženjsko škodo, ker je bila odškodnina v revizijskem postopku znižana. Za pritožnika je sporno stališče obeh sodišč, da pri plačilu odškodnine s strani zavarovalnice v višini, kot je bila določena s pravnomočno sodbo, ob kasneje znižani odškodnini v revizijskem postopku, ne gre za neutemeljeno plačilo v smislu 216. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št 29/78 in nasl. - v nadaljevanju ZOR), zaradi česar bi bilo treba zahtevek zavarovalnice za vračilo preveč plačanega zneska zavrniti.

2.Pritožnik v pritožbi navaja, da sta obe izpodbijani sodbi pravno zgrešeni ter da se opirata na prav tako pravno zgrešeno sodbo Vrhovnega sodišča št. II Ips 103/2000 z dne 13. 7. 2000, za katero zatrjuje, da je s svojo razlago dejansko ukinila 216. člen ZOR. Navaja, da je določba 216. člena jasna in razumljiva ter da obe sodbi kršita načelo pravne države (2. člen Ustave). Zatrjuje, da je bilo z razlago 216. člena ZOR, kot jo je sprejelo v navedeni sodbi Vrhovno sodišče, v izpodbijanih sodbah pa tudi sodišče prve in druge stopnje, poseženo v zakonodajno vejo oblasti, zaradi česar je bila kršena tudi določba 125. člena Ustave. Pritožnik pri tem navaja, da je zaradi take razlage navedene določbe ZOR prišlo do kršitve pravice do poštenega sojenja (prvi odstavek 23. člena Ustave in 6. člen Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, Uradni list RS, št. 33/94, MP št. 7/94 - EKČP). Izpodbijanima sodbama pritožnik očita, da kršita tudi 155. člen Ustave, ker sta pravno mnenje, zajeto v citirani sodbi Vrhovnega sodišča, uporabili v primeru, ko je šlo za vračilo preveč plačane odškodnine, do katerega je prišlo pred izdajo sodbe Vrhovnega sodišča.

3.Senat Ustavnega sodišča je dne 29. 6. 2004 odločil, da se ustavna pritožba sprejme v obravnavo. Ustavno pritožbo ter sklep o njenem sprejemu je Ustavno sodišče v skladu s 56. členom Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - v nadaljevanju ZUstS) poslalo Višjemu sodišču v Celju ter v skladu z 22. členom Ustave tožeči stranki iz pravdnega postopka in jima omogočilo, da na ustavno pritožbo odgovorita, česar pa nista storila.

B.

4.Obe izpodbijani sodbi temeljita na stališču, da plačila odškodnine, kot ga je po pravnomočni sodbi (v paricijskem roku) izvršila zavarovalnica, ni mogoče šteti za neutemeljeno plačilo v smislu 216. člena ZOR (zaradi česar bi bilo treba ob izpolnitvi drugih pogojev tožbeni zahtevek zavrniti) ter da ima zavarovalnica zaradi kasneje odpadle pravne podlage (znižanje odškodnine v revizijskem postopku) pravico s kondikcijo zahtevati vrnitev preplačila na podlagi četrtega odstavka 210. člena ZOR. Ustavno sodišče je v enaki zadevi (odločba št. Up-732/02 z dne 27. 5. 2004, Uradni list RS, št. 62/04) že povedalo, da takšna razlaga, ki glede istega instituta in v istem položaju stranki priznava kondikcijski zahtevek (kar nujno vsebuje ugotovitev, da je bilo plačilo neutemeljeno), obenem pa zavrača možnost uporabe za to stranko neugodne določbe z obrazložitvijo, da njeno plačilo ni bilo neutemeljeno, ne vzdrži logične presoje. S tem sta sodišči dali 216. členu ZOR pomen, ki je v nasprotju s smislom vsebine tega člena. Tako stališče je očitno napačno in zato v neskladju s pravico iz 22. člena Ustave.

5.Izpodbijani sodbi temeljita na enakem pravnem stališču, zato ju je Ustavno sodišče razveljavilo. Ker je Ustavno sodišče razveljavilo izpodbijani sodbi zaradi ugotovljene kršitve pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, se ni spuščalo v presojo navedb o drugih kršitvah ustavnih pravic.

C.

6.Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednica dr. Dragica Wedam Lukić ter sodnice in sodniki dr. Janez Čebulj, dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk in Jože Tratnik. Odločbo je sprejelo soglasno.

Predsednica

dr. Dragica Wedam Lukić