Jedro

Toženec, ki je zastopal upnika v postopku osebnega stečaja nad dolžnikom, je bil upravičen v ugovoru navajati in dokazovati obstoj ovir za odpust obveznosti stečajnemu dolžniku (tožniku). V vlogi ni zapisal, da bi bil tožnik „goljuf“ ali „špekulant“, kot navaja tožnik v tožbi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika za plačilo odškodnine v višini 5.000,00 EUR in mu naložilo, da tožencu povrne 240,00 EUR pravdnih stroškov.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno, da vrne zadevo v ponovno sojenje, vse s stroškovno posledico. Toženec za trditve, ki jih je navajal v sodnem postopku, da tožnik nezakonito razpolaga s premoženjem; da prikriva poslovne aktivnosti; da ima njegova družba slamnate lastnike, ni imel dejanske podlage in ni bilo indicev, da bi bile te trditve resnične. Tožnik je bil v postopku osebnega stečaja in že s tem podvržen preverjanju premoženjskega stanja. Zanj so navedene neresnične navedbe predstavljale žalitev časti in dobrega imena. Sodišče se do subjektivne časti ni moglo opredeliti, ker ni izvedlo dokaza z zaslišanjem tožnika. Glede objektivne prizadetosti pa tudi ni pojasnilo, zakaj takšne neresnične trditve tožnika niso prizadele v njegovi časti. Bistveno je kršilo določbe pravdnega postopka tudi zato, ker ni izvedlo s strani toženke (pravilno toženca) predlaganih dokazov (postavitev izvedenca, ogled stavbe). Očitno smatra, da je v naši kulturni sredini izredno nizka toleranca, da je dopustno navajanje neresničnih dejstev o določeni osebi. Takšno stališče je nesprejemljivo. Moralo bi upoštevati, da so neresnične in zavajajoče navedbe v sodnih postopkih zelo pogoste in vplivajo na dolgotrajnost postopkov. Dejstvo, da je toženec podal navedbe kot zastopnik v sodnem postopku, ne morejo biti opravičilo. Brez neresničnih trditev ugovora in s tem povezanega postopka ne bi bilo. Toženec in njegova stranka sta bila ob vložitvi ugovora dolžna podati konkretne dokaze za trditve, česar nista storila. Pritožbi je zato treba ugoditi, kar bo prispevalo k višji stopnji kulture izražanja v družbi, v kateri so moralne vrednote praktično izginile.

3. Toženec na pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodba zavzame stališče, da navedbe toženca kot pooblaščenca upnika (G., d.d.) v vlogi 22. 7. 2010, v postopku osebnega stečaja nad tožnikom, za katere tožnik trdi, da je bila z njimi prizadeta njegova čast in dobro ime, objektivno niso žaljive, in da ni podana protipravnost. 6. Sodba ima zadostne razloge o odločilnih dejstvih, ki omogočajo njen preizkus. Sodba pri presoji objektivne žaljivosti navedb (5. stran obrazložitve) oceni sporno vlogo kot celoto („iz domnevno žaljivih zapisov v vlogi ni mogoče zaključiti, da bi bil namen tožene stranke v vlogi žaliti ali zaničevati tožečo stranko“) in upošteva okoliščine v katerih je bila podana (vlogo je napisal toženec kot pooblaščenec upnika v postopku osebnega stečaja nad tožnikom). Ob zavzetem stališču, da navedbe niso objektivno žaljive, se sodišču z vprašanjem subjektivne prizadetosti tožnika, na katero očitno meri pritožba (1), ni bilo treba ukvarjati. Zadostno podlago za zavzeto stališče je imelo v listinski dokumentaciji in upravičeno ni izvedlo dokaza z zaslišanjem tožnika, kar tožnik smiselno uveljavlja kot absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zaradi opustitve zaslišanja tožnika, ki bi izpovedoval o subjektivni prizadetosti, očitana bistvena kršitev določb postopka ni podana. Za presojo ali so sporne navedbe objektivno žaljive, subjektivno doživljanje oziroma razumevanje podanih navedb ni pravno odločilno. Tožniku pa tudi ni bila kršena pravica do kontradiktornosti zaradi neizvedbe dokazov, ki jih je predlagal toženec. Na dokaze, ki jih predlaga nasprotna stranka, se tožnik ne more sklicevati.

7. Tožnik v pritožbi vztraja, da so navedbe toženca podane v sodnem postopku: 1) da tožnik nezakonito razpolaga s premoženjem, 2) da prikriva poslovne aktivnosti in 3) da ima njegova družba slamnate lastnike, ki so neresnične, zanj v postopku osebnega stečaja, v katerem je bil podvržen preverjanju premoženjskega stanja, predstavljale žalitev časti in dobrega imena.

8. Dejanske ugotovitve sodbe, na katerih temelji odločitev so: - da je toženec navedbe, za katere tožnik trdi, da je bila z njimi prizadeta njegova čast in dobro ime, zapisal v vlogi v postopku osebnega stečaja nad tožnikom, - da je bil toženec pooblaščenec upnika, družbe G., d.d., - da je toženec podajal navedbe o tem, kar je izvedel od svojega mandanta ali iz drugih virov (v konkretnem primeru stečajne upraviteljice), - da so sporne navedbe del navedb v vlogi 22. 7. 2010, - da iz domnevno žaljivih zapisov ni mogoče zaključiti, da bi bil toženčev namen v vlogi žaliti ali zaničevati tožnika, - da toženec v vlogi ni zapisal, da bi bil tožnik „goljuf“ ali „špekulant“, kot navaja tožnik v tožbi, - da v vlogi ni trditev, ki bi jih bilo mogoče šteti kot očitno neresnične ali brez podlage, - da so bile navedbe podane v ozkem krogu oseb – pooblaščencev, in niso šle čez mejo dopustnega oziroma čez mejo, da bi jih bilo mogoče oceniti kot objektivno žaljive.

9. Ker OZ ne opredeljuje pojma žalitve dobrega imena in časti, sodba (četrta stran obrazložitve) materialnopravno pravilno upošteva vrednostna merila iz 169. do 171. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ). Ob oceni, da sporne navedbe niso objektivno žaljive, ni izpolnjen pogoj za prisojo odškodnine iz 179. člena OZ, in je odločitev pravilna.

10. Pritožbeno sodišče soglaša z opredelitvijo sodbe, da sporne navedbe o tožniku niso objektivno žaljive in se pridružuje njenim razlogom. Pritožba obrazloženo ne izpodbija pravilnosti stališča, da navedbe niso bile podane z namenom zaničevanja. S pripisovanjem drugačnega pomena spornim navedbam (2), izhajajočega iz subjektivnega doživljanja postopka (3), v katerem so bile podane, pravilnosti odločitve ne more uspešno izpodbiti. Vsako neresnično dejstvo (sodba se sicer ne ukvarja z vprašanjem resničnosti) ne pomeni žalitve časti in dobrega imena, kot pravilno pojasni že sodba. Navedbe zaradi katerih se tožnik čuti subjektivno prizadetega, namreč, kot pravilno opredeli sodba, same po sebi niso objektivno žaljive, niti niso objektivno žaljive v kontekstu, v katerem so bile podane. Zgolj subjektivna prizadetost pa ne zadošča. 11. Zmotno je pritožbeno stališče, da dejstvo, da je toženec sporne navedbe podal v vlogi v sodnem postopku, ni pomembno. Slednje je po oceni pritožbenega sodišča odločilno. Kot pravilno navaja že sodba, je toženec (odvetnik) podajal navedbe na podlagi informacij, dobljenih od svojega mandanta in drugih virov. V skladu s tretjim odstavkom 169. člena KZ dejanje, ki bi sicer predstavljalo razžalitev, izgubi element protipravnosti, če se storilec o kom žaljivo izrazi (sodba sicer oceni, da sporne navedbe niso objektivno žaljive), med drugim pri obrambi kakšne pravice ali zaradi upravičene koristi, če to ni bilo storjeno z namenom zaničevanja. Toženec, ki je zastopal upnika v postopku osebnega stečaja nad tožnikom, je bil upravičen navajati in dokazovati obstoj ovir za odpust obveznosti stečajnemu dolžniku (tožniku) v tem postopku. Po določbi 403. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilne poravnave (v nadaljevanju ZFPPIPP) je namreč upnik upravičen vložiti ugovor, med drugim tudi iz razloga, da ni pogojev za odpust obveznosti iz 399. člena ZFPPIPP. V pristojnosti sodišča (406. člen ZFPPIPP) pa je presoja, ali obstaja razlog, ki se uveljavlja z ugovorom. Brez pomena je zato pritožbeno prikazovanje, da sodišče ne bi smelo dopustiti navajanja neresničnih dejstev o določeni osebi in razlogovanje o „vplivu takih navedb na dolgotrajnost postopkov“ in o tem, da je treba zaostriti kulturo izražanja (4).

12. Po povedanem uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in ker tudi ni procesnih in materialnih razlogov, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Odločitev o zavrnitvi pritožbenih stroškov, ker tožnik s pritožbo ni uspel (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP), je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.

(1) „Glede objektivne prizadetosti tožnika sodišče ravno tako ni pojasnilo, zakaj takšne neresnične trditve tožnika niso prizadele v njegovi časti.“

(2) Tožnik je v tožbi zatrjeval, da se mu s spornimi navedbami potikajo oznake kot da je špekulant in goljuf.

(3) Po pritožbenih navedbah so zaradi dejstva, da je bil tožnik prisiljen v postopek osebnega stečaja, zanj navedene neresnične navedbe predstavljale žalitev časti in dobrega imena.

(4) Po stališču pritožbe je treba pritožbi ugoditi, ker bo to prispevalo k višji stopnji kulture izražanja v družbi, v kateri so moralne vrednote praktično izginile.