Jedro

Ker se je postopek na podlagi predloga predlagateljev v tej zadevi začel pred uveljavitvijo SZ-1A, bi sodišče moralo odločiti o utemeljenosti oziroma neutemeljenosti predloga za sodno varstvo (za sodno nadomestitev pogodbe o medsebojnih razmerjih) ob upoštevanju materialnopravnih predpisov, ki so veljali v času začetka postopka za sodno varstvo. SZ-1A namreč določb o tem, da 6. člen SZ-1A (nova 2. in 3. odstavek 32. člena SZ-1) veljata tudi retroaktivno, nima. Takšno priznanje veljavnosti za nazaj je zato tudi v neskladju s 155. členom URS, ki določa, da zakoni, drugi predpisi in splošni akti ne morejo imeti učinka za nazaj. Samo zakon lahko določi, da imajo posamezne njegove določbe učinek za nazaj, če to zahteva javna korist in če se s tem ne posega v pridobljene pravice.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi v 1. in 4. točki izreka in se v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

(1.) Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom pod tč. 1. izreka ugotovilo, da je pogodba o medsebojnih razmerjih (priloga A1, ki je sestavni del tega sklepa), sklenjena že po samem zakonu, zato je predlog, razen glede členov 1., 2, 4, 10 in 48, za katere so stranke sklenile sporazum, zavrnilo. Pod točko 2. je odločilo, da se sporazum pogodbe o medsebojnih razmerjih v členih 1, 2, 4, 10 in 48 glasi tako, kot izhaja iz nadaljnjega izreka tega sklepa. Odločilo je še, da je sestavni del sklepa tudi seznam posameznih delov s pripadajočimi površinami (priloga A/14) in idealni solastniški deleži na skupnih delih (priloga A 11) in o stroških postopka (točki 3 in 4 izreka).

(2.) Pritožbo vlagajo predlagatelji in zatrjujejo, da je sodišče bistveno kršilo določbe pravdnega postopka in zmotno uporabilo materialno pravo. Predlagajo spremembo izpodbijanega sklepa v zavrnilnem delu in ugoditev celotnemu predlogu, podrejeno pa njegovo razveljavitev in vrnitev zadeve v ponovno odločanje. V bistvenem navajajo, da je bil predlog predlagateljev glede na zakonodajo, ki je veljala v času vložitve predloga, povsem utemeljen. Za veljavnost pogodbe o ureditvi medsebojnih razmerij med etažnimi lastniki je bilo takrat potrebno soglasje vseh etažnih lastnikov. Med postopkom je bil sprejet Zakon o spremembah in dopolnitvah stanovanjskega zakona, ki je določil, da je pogodba o medsebojnih razmerjih sklenjena, ko jo podpišejo etažni lastniki, ki imajo več kakor ¾ solastniških deležev. Sodišče prve stopnje ne bi smelo zaradi naknadne spremembe zakonodaje zavrniti predloga v delu, kjer med udeleženci ni prišlo do sporazuma. Z Ustavo je izrecno prepovedana retroaktivna veljavnost zakonov. Tudi sicer je odločitev sodišča napačna. V kolikor je vprašljiva dopustnost predloga, bi moralo sodišče prve stopnje zadevo procesno rešiti drugače. (3.) Na vloženo pritožbo je odgovorila prva nasprotna udeleženka in predlagala njeno zavrnitev. Priglaša stroške postopka.

(4.) Pritožba je utemeljena.

(5.) Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje postala pravnomočna v točki 2. in 3. točki izreka, saj nihče od udeležencev postopka zoper ta del ni vložil pritožbe.

(6.) V pritožbi predlagatelji utemeljeno zatrjujejo, da bi moralo sodišče prve stopnje, kljub temu da je v juniju 2008 pričel veljati Zakon o spremembah in dopolnitvah Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ-1A – Ur. l. RS, št. 57/2008), uporabiti še nenovelirani 32. člen Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ-1, Ur. l. RS, 69/03, 18/04 – ZVKSES in 47/06 – ZEN).

(7.) SZ-1A je v 6. členu, ki je materialnopravne narave, določil, da se 32. členu SZ-1 dodata nova 2. in 3. odstavek, v katerih je med drugim določeno, da je pogodba o medsebojnih razmerjih, s katero etažni lastniki uredijo način upravljanja in rabe večstanovanjske stavbe sklenjena, ko jo podpišejo etažni lastniki, ki imajo več kakor ¾ solastniških deležev. Pred to spremembo je bilo za veljavno sklenitev te pogodbe potrebno soglasje vseh etažnih lastnikov. Ker se je postopek na podlagi predloga predlagateljev v tej zadevi začel pred uveljavitvijo SZ-1A, bi sodišče moralo odločiti o utemeljenosti oziroma neutemeljenosti predloga za sodno varstvo ob upoštevanju materialnopravnih predpisov, ki so veljali v času začetka postopka za sodno varstvo. V konkretni zadevi pa sodišče prve stopnje ni ravnalo tako, saj je pri odločanju upoštevalo kasneje uveljavljeni 2. odstavek 32. člena, s čimer je tej določbi priznalo retroaktivno veljavo, čeprav SZ-1A določb o tem, da 6. člen SZ-1A (nova 2. in 3. odstavek 32. člena SZ-1) veljata tudi retroaktivno, nima. Takšno priznanje veljavnosti za nazaj je tudi v neskladju s 155. členom Ustave Republike Slovenije, ki določa, da zakoni, drugi predpisi in splošni akti ne morejo imeti učinka za nazaj. Samo zakon lahko določi, da imajo posamezne njegove določbe učinek za nazaj, če to zahteva javna korist in če se s tem ne posega v pridobljene pravice (prim. sklep Vrhovnega sodišča II Ips 538/92 in odločbo Ustavnega sodišča Up-304/01).

(8.) Sodišče prve stopnje pa je s tem, ko je predlog delno zavrnilo z obrazložitvijo, da je pogodba sklenjena že po samem zakonu in s sočasno odločitvijo v preostalem delu (v katerem naj bi stranke dosegle sporazum), storilo tudi absolutno bistveno kršitev postopka po 14. točki 2. odst. 339. člena ZPP v zvezi z 37. členom ZNP, saj je v izreku nasprotje, nasprotje pa je tudi med izrekom in obrazložitvijo. V kolikor bi obveljalo stališče sodišča prve stopnje kot pravilno (da je bila pogodba sklenjena po samem zakonu), bi to namreč veljalo ne samo za del pogodbe, ampak za pogodbo kot celoto in to z vsebino kot je bila (pred dopolnitvami v tem postopku) podpisana s strani ustreznega števila solastnikov. Predlog bi v takem primeru moralo torej v celoti zavreči ( in ne zavrniti ), ne pa, da je o delu predloga vsebinsko odločilo.

(9.) Ker je zaradi zmotne uporabe materialnega prava v postopku pred sodiščem prve stopnje posledično ostalo nepopolno ugotovljeno tudi dejansko stanje, je pritožbeno sodišče zato na podlagi 3. točke 365. v zvezi s 355. členom ZPP in 37. členom ZNP pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep v točki 1. (posledično pa tudi glede stroškov postopka v točki 4) razveljavilo in zadevo vrača v ponovno odločanje.

(10.) V ponovljenem postopku bo moralo sodišče o preostalem delu predloga predlagateljev (in v celoti ponovno o stroških postopka) vsebinsko odločiti, pri čemer ni, glede na očitno soglasje udeležencev postopka o vsebini pogodbe , izključen zapis sodne poravnave.

(11.) Glede priglašenih pritožbenih stroškov je pritožbeno sodišče odločilo, da se odločitev v zvezi s tem pridrži za končno odločbo.