10. 7. 2003

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž. Ž., ki ga zastopa B. B. B., odvetnik na Z., na seji senata dne 4. julija 2003 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

1. Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Ips 337/2000 z dne 7. 2. 2002 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Celju št. Kp 255/2000 z dne 19. 7. 2000 in s sodbo Okrajnega sodišča v Celju št. K 185/97 z dne 21. 3. 2000 se ne sprejme.

2. Stroške postopka z ustavno pritožbo nosi pritožnik sam.

OBRAZLOŽITEV

A.

Pritožnik z ustavno pritožbo izpodbija sodbo Vrhovnega sodišča, s katero je bila kot neutemeljena zavrnjena zahteva njegovega zagovornika za varstvo zakonitosti zoper pravnomočno sodbo, s katero je bil pritožnik v obsodilnem delu spoznan za krivega storitve dveh kaznivih dejanj goljufije po prvem odstavku 217. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. - KZ). Izrečena mu je bila pogojna obsodba in v plačilo so mu bili naloženi stroški postopka.

Pritožnik v ustavni pritožbi zatrjuje zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja in kršitve 22., 23. in 25. člena Ustave ter tretje alineje 29. člena Ustave. V zvezi z zatrjevano kršitvijo 22. člena Ustave pritožnik navede, da je sodna praksa tako glede izvajanja dokazov v korist in v škodo kot glede obrazložitve odločb, nedvoumna. V njegovem primeru naj bi sodišče ravnalo drugače. Glede kršitve prvega odstavka 23. člena Ustave pritožnik navede, da je sodišče odločalo pristransko in pravno sredstvo opredelilo kot nedopustno. Kršitev 25. člena Ustave naj bi bila po mnenju pritožnika podana zato, ker je sodišče ignoriralo njegovo pravno sredstvo. V zvezi s kršitvijo tretje alineje 29. člena Ustave pritožnik navede, da sodišče ni obravnavalo dokazov v njegovo korist. Pritožnik predlaga, naj Ustavno sodišče izpodbijane sodbe razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje, stroške postopka z ustavno pritožbo pa naj naloži v plačilo nasprotnemu udeležencu.

B.

Pritožnik z navedbo, da je bil obsojen na podlagi dvomljivih dejstev, dokazov in pavšalnih argumentov, zatrjuje zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Ustavno sodišče ni instanca sodiščem, ki odločajo v kazenskem postopku, in ni pristojno presojati samih po sebi pravilnosti ugotovitev dejanskega stanja ter presojati materialnopravne pravilnosti in dokazne ocene sodišč. Po ustaljeni ustavosodni presoji se Ustavno sodišče pri odločanju o ustavni pritožbi omeji na presojo, ali sporna odločitev temelji na kakšnem z vidika varstva človekovih pravic nesprejemljivem pravnem stališču ali če je tako očitno napačna ter brez razumne pravne obrazložitve, da jo je mogoče oceniti za arbitrarno oziroma samovoljno. Navedeno bi lahko predstavljalo kršitev 22. člena Ustave. Tega pa izpodbijanim sodbam, ki razumno utemeljijo, zakaj določenih dejstev in dokazov ni mogoče šteti za odločilna in relevantna, ni mogoče očitati.

Zgolj nezadovoljstvo z odločitvijo in subjektivni občutek krivice pa za ugotovitev, da so bile kršene človekove pravice, ne zadošča.

Pritožnikov očitek kršitve 22. člena Ustave ni utemeljen.

Ustava v 22. členu med drugim določa, da je vsakomur zagotovljeno enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodiščem in drugim državnim organom. Navedena določba je poseben izraz pravice do enakosti pred zakonom po 14. členu Ustave. Eden od vidikov navedene pravice je tudi ta, da sodišče strank ne sme obravnavati neenakopravno s tem, da bi v posameznikovi zadevi odločilo drugače, kot sicer redno odloča v vsebinsko enakih primerih.

Pritožnikove pavšalne navedbe, da je bil neenako obravnavan, saj naj bi sodišče v njegovem primeru glede presoje dokazov in obrazložitve odločb ravnalo in tudi odločilo drugače, kot sicer odloča v podobnih primerih, pri čemer pa tega z ničimer ne izkaže, ne utemeljujejo kršitve 22. člena Ustave.

Prvi odstavek 23. člena Ustave določa, da ima vsakdo pravico, da o njegovih pravicah in dolžnostih ter o obtožbah proti njemu brez nepotrebnega odlašanja odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče. Pritožnik zatrjevane kršitve zgolj z navedbo, da je sodišče odločalo pristransko, ne izkaže. V zvezi s to kršitvijo so neutemeljeni tudi očitki pritožnika, da je sodišče pravno sredstvo - zahtevo za varstvo zakonitosti, opredelilo kot nedopustno. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti vsebinsko obravnavalo, saj je navedbe v zahtevi za varstvo zakonitosti presojalo v obsegu, kot je to za presojo Vrhovnega sodišča določeno s procesnim zakonom. Zato že iz tega razloga za morebitno kršitev pravice iz prvega odstavka 23. člena Ustave očitno ne gre. Ker je Vrhovno sodišče opravilo presojo v okviru, določenem z zakonom, ter svojo odločitev razumno obrazložilo, tudi kršitev 22. člena Ustave ni podana.

Pritožnikovo zatrjevanje kršitve pravice do izvajanja dokazov v njegovo korist iz tretje alineje 29. člena Ustave ni utemeljeno. Po določbi tretje alineje 29. člena Ustave je vsakomur, ki je obdolžen kaznivega dejanja, ob popolni enakopravnosti zagotovljena pravica do izvajanja dokazov v njegovo korist. Ustavno sodišče je v svojih dosedanjih odločitvah postavilo merila za presojo kršitve pravice do izvajanja dokazov v korist obdolženca iz tretje alineje 29. člena Ustave. Iz njih izhaja, da (1) glede na načelo proste dokazne presoje sodišče samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost in da zato (2) sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba; sodišče pa (3) mora izvesti dokaz, ki je materialnopravno relevanten in (4) čigar obstoj ter pravno relevantnost je obramba utemeljila s potrebno stopnjo verjetnosti.

Ta pravica naj bi bila kršena, ker sodišče dokazov obrambe ni hotelo izvesti oziroma obravnavati. Kateri so tisti dokazi, katerih izvedbo je pritožnik predlagal, pa jih sodišče ni hotelo obravnavati in se do njih opredeliti, pritožnik ne pojasni in zatrjevane kršitve v zvezi s tem tudi ne izkaže. To, s čimer pritožnik utemeljuje kršitev ustavne pravice, predstavlja vprašanje ocene verodostojnosti izvedenih dokazov, kar sodi v polje proste sodnikove presoje, ki, kot je že navedeno v 3. točki tega sklepa, ni nerazumna in brez podlage v izvedenih dokazih.

Zato za kršitev pravice iz tretje alineje 29. člena Ustave očitno ne gre.

Zgolj s pavšalno navedbo, da je nasprotni udeleženec ignoriral njegovo pravno sredstvo, pritožnik kršitve pravice iz 25. člena Ustave ne izkaže.

Ker zatrjevane kršitve človekovih pravic očitno niso podane, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

Po prvem odstavku 34. člena ZUstS nosi v postopku pred Ustavnim sodiščem vsak udeleženec svoje stroške, če Ustavno sodišče ne odloči drugače. Navedena določba se po 49. členu ZUstS uporablja tudi v postopku z ustavno pritožbo. Ker v obravnavani zadevi ni utemeljenih razlogov za drugačno odločitev, je Ustavno sodišče glede prijavljenih stroškov sklenilo, kot izhaja iz 2. točke izreka tega sklepa.

C.

Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednik senata dr. Zvonko Fišer ter člana dr. Ciril Ribičič in dr. Mirjam Škrk. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednik senata dr. Zvonko Fišer