Jedro

V postopku za določitev višine preživnine je potrebno upoštevati vse prispevke, ki jih je zavezanec že plača, če se nanašajo na stroške, ki se sicer pokrivajo s preživnino. Tem stroškom v izvršilnem postopku namreč ni mogoče več ugovarjati, saj so nastali pred nastankom izvršilnega naslova.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba, kolikor se odločitev o plačevanju preživnine nad zneskom 10.000,00 SIT nanaša na čas od 1.9.1998 do 25.5.1999 razveljavi in v tem obsegu zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče naložilu tožniku Z. M., da je od 1.4.1998 dalje dolžan plačevati za preživljanje mladoletnih otrok A. in B., poleg že pravnomočno določene preživnine za vsakega po 10.000,00 SIT na mesec, še mesečno preživnino v znesku 15.000,00 SIT za vsakega otroka, torej skupaj 25.000,00 SIT za vsakega, oziroma skupaj 50.000,00 SIT za oba na roke matere R. M. in sicer do pravnomočnosti te sodbe zapadle obroke v 15. dneh, v bodoče dospevajoče pa do vsakega 20. dne v mesecu za tekoči mesec in sicer v tem znesku do prve uskladitve preživnin z gibanjem življenjskih stroškov in osebnih dohodkov, odtlej pa v valoriziranih zneskih po vsakokratnem obvestilu CSD.

Zoper to sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov po čl. 353. ZPP pritožuje tožnik in sicer v delu, ki se nanaša na preživnino za čas od 4.9.1998 do 25.5.1999. Navaja, da je na naroku, ko je bil zaslišan kot stranka, izpovedal in predložil tudi dokaze o tem, da je dejansko nosil stroške preživljanja mladoletnih otrok za čas do obravnave 25.5.1999. Tožnik je tudi dokazal svoje trditve z listinami - potrdili o plačilih, ki jih je predložil sodišču. Razen stroškov je tožnik na račun preživnine plačal tudi v gotovini 80.000,00 SIT, 30.000,00 SIT in 50.000,00 SIT. Tožnik je prosil banko, naj mu ob plačilu zneska 50.000,00 SIT, za katerega ni predložil sodišču potrdila o vplačilu, izda potrdilo, ker ne more do položnice. Banka mu je to prošnjo zavrnila češ, da naj za to potrdilo prosi sodišče. Iz tega izhaja, da je sodišče prve stopnje zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ko ni ugotovilo, da je v spornem obdobju mladoletna otroka pretežno preživljal tožnik in zanju tudi plačal v denarju 160.000,00 SIT. V spornem obdobju torej terjatev tožene stranke delno ni nastala, delno pa je poravnana. Ker gre za prenehanje terjatve iz razloga, ki je nastopil pred izvršljivostjo odločbe, tožnik tega dejstva ne bo mogel uveljavljati v izvršilnem postopku, zaradi česar je pravilno uveljavljal plačilo v tem postopku pred sodiščem prve stopnje. V izpodbijani sodbi pa ni nobenih razlogov o tem, zakaj sodišče tožnikovih navedb o preživljanju in o plačilih ni upoštevalo, s čemer je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka in 13. točke 2. odst. 354. čl. ZPP.

Na pritožbo je tožeča stranka odgovorila in predlagala njeno zavrnitev, saj je mnenja, da je tožnikova obveznost plačevanja preživnine nastala najkasneje v trenutku, ko sta otroka dodeljena v varstvo in vzgojo toženi stranki. V kolikor pa je tožnik kaj plačal, pa bo to lahko uveljavljal v izršilnem postopku.

Pritožba je utemeljena.

Prav je dati pritožbi, da je tožnik na glavni obravnavi izpovedal, da je nosil stroške preživljanja otrok in sicer nekaj v gotovini, nekaj pa tako, da je plačal stroške, ki so nastajali bodisi s prehrano obeh otrok v šoli, stroške za šolo v naravi in nekaj tudi za stroške v zvezi s stanovanjem. Sodišče prve stopnje, ki je v dokaznem sklepu odločilo, da se vsi ti dokazi vpogledajo, pa v obrazložitvi sodbe ne oceni, ne izpovedi tožnika, ne dokazov, ki jih je predložil. Če je tožnik v času od 1.4.1998 pa do 25.5.1999 res plačal take zneske kot se zatrjuje in če je res nosil stroške, kakršne je opisal v svojih navedbah na obravnavi dne 25.5.1999 in kakršni izhajajo iz predloženih listin, potem je vprašljiva odločitev sodišča prve stopnje, da je tudi za to obdobje dolžan plačevati preživnino po 25.000,00 SIT za vsakega otroka. Sodišče prve stopnje do teh navedb in dokazov v sodbi ni zavzelo nobenega stališča, saj jih sploh ne omenja, čeprav predstavljajo dejanske stroške za preživljanje otrok.

Kot ugotavlja pritožbeno sodišče se med listinskimi dokazi nahajajo potrdila o raznih plačilih v spornem obdobju, tako naprimer za elektriko, naročnino za televizijo, za šolo v naravi in tudi potrdila o izročitvi določenega zneska v gotovini oziroma nakazilo zneska 30.000,00 SIT po pošti. Vse te izdatke tožnika bo v ponovljenem postopku potrebno oceniti, kajti v izvršilnem postopku glede na določbo 8. točke 1. odst. 55. čl. ZIZ tožnik teh zneskov v izvršilnem postopku ne bo mogel uveljavljati kot to sam pravilno navaja v pritožbi. Ni dvoma, da je nastala tožnikova preživninska obveznost takrat, ko so bili otroci dodeljeni v varstvo in vzgojo toženi stranki, vendar pa, če je tožnik to svojo obveznost izpolnjeval na tak ali drugačen način, še ni nikjer rečeno, da je potrebno s sodbo določiti preživnino neoziraje se na to, kaj je tožnik že plačal. Vsa zatrjevana plačila bo treba torej preizskusiti in oceniti listinske dokaze, ter nato ponovno odločiti o tem, da je tožnik res dolžan od 4.9.1998 pa do 25.5.1999 plačevati poleg 10.000,00 SIT, ki so že pravnomočno prisojeni, še kakšen dodaten znesek. Do bo sodišče prve stopnje vse to lahko ugotovilo, je pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu razveljavilo in zadevo vrača sodišču prve stopnje, da o tem delu tožbenega zahtevka ponovno odloči.