Jedro

Skupna gradnja ima lahko stvarnopravne posledice, če je bila takšna volja strank. Dogovor o skupni gradnji je tedaj pravni posel, na podlagi katerega je mogoče zahtevati vknjižbo in tako pridobiti lastninsko pravico.

Ustvaritev nove stvari je institut premičninskega prava. Pri nepremičninah je bilo zato lastninsko pravico mogoče pridobiti z gradnjo na tujem svetu le ob upoštevanju pravil 24. do 26. člena ZTLR.

Izrek

1.)Revizija se delu, ki napada odločitev o izpraznitvi in izročitvi nepremičnine, ter delu, ki napada odločitev o stroških postopka, zavrže. 2.)V ostalem delu se revizija zavrne.

Obrazložitev

Tožnica je hči in dedinja pok. N. Š., toženec pa je s pokojno živel v gospodinjski skupnosti, ki že zaradi obstoja toženčeve zakonske skupnosti ne izpolnjuje pogojev zunajzakonske skupnosti. Tožnica je v tej pravdi zahtevala, naj toženec izprazni nepremičnino, ki jo zaseda brez pravne podlage, ter naj ji povrne uporabnino. Toženec se je branil, da je skupaj s pokojno nepremičnino bistveno dogradil ter z nasprotno tožbo zahteval izstavitev zemljiškoknjižne listine, na podlagi katere se bo lahko vknjižil kot lastnik sporne nepremičnine.

Sodišče prve stopnje je zahtevku po tožbi ugodilo, zahtevek po nasprotni tožbi pa zavrnilo. Ugotovilo je, da toženec ni dokazal, da bi obstajal med njim in pokojno dogovor o stvarnopravnih učinkih skupne gradnje ter da pokojna, ki je bila zemljiškoknjižna lastnica, takšnega namena tudi ni imela. Ob tem se je opredelilo še do tega, da dograjena nepremičnina ne predstavlja nove stvari, toženec pa ni dokazal, da bi (so)lastninsko pravico pridobil na kakšni drugi pravni podlagi.

Pritožbeno sodišče je pritožbo toženca zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti sodbi vlaga revizijo toženec. V njej uveljavlja vse revizijske razloge, "predvsem pa zmotno uporabo materialnega prava". Uvodoma pojasnjuje, da vlaga revizijo zoper celotno sodbo in tudi zoper odločitev o stroških postopka. Meni, da je revizija dovoljena tudi glede zahtevka po tožbi, saj gre za enoten zahtevek, obenem pa se zahtevka po tožbi in nasprotni tožbi med seboj izključujeta.

Revident meni, da zaključek sodišč, češ da pokojna N. Š. ni imela volje, da bi toženec pridobil kakršnokoli stvarno pravico na nepremičnini parc.št. 74 vl.št. 18, k.o. ..., ne drži. Izvedeni dokazni postopek je namreč postregel s pričevanjem prič in iskreno izpovedjo toženca, da je dogovor med njim in pokojno obstajal in sicer v obliki skupne gradnje in vlaganja v nepremičnino, ki je bila vknjižena na ime pokojne. Če dogovora ne bi bilo, potem ne bi bilo logično, da bi toženec v nepremičnino vlagal v izkazani meri.

Po gradnji je nastala nova stvar, ki skupaj z obstoječo tvori nekaj povsem drugega kot pred samim vlaganjem. V kolikor bi šlo le za izboljšanje kvalitete življenja, kot to zaključujeta nižji sodišči, potem bi se izvršila adaptacija v okviru obstoječega objekta, ne pa da se je ta povečal za 100 %. Revident zato vztraja, da gre za novo stvar. Stališče nižjih sodišč, da bi moral prizidek izpolnjevati pogoje za pridobitev samostojne in izključne lastninske pravice, je togo in po stališču revidenta v konkretnem primeru ne pride v poštev. Iz stare hišice, zgrajene leta 1900 je namreč nastala sodobna stanovanjska hiša. Poleg tega revident navaja, da je sama gradnja zanesljivo temeljila na dogovoru med pokojno lastnico in tožencem; že sama gradnja dokazuje obstoj takšnega dogovora.

Revizija je bila vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila ter dostavljena Vrhovemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija v delu, ki napada odločitev o izpraznitvi in izročitvi nepremičnine ter odločitev o stroških, ni dovoljena, v preostalem delu pa je dovoljena, vendar ni utemeljena.

Glede zavrženja dela revizije: Tožnica je vrednost zahtevka na izpraznitev nepremičnine ocenila s 360.000 tolarji (sedaj: 1502,24 EUR). Revidentova teza, da gre za zahtevek, ki ima enako pravno in dejansko podlago kot zahtevek za plačilo uporabnine, ni točna. Pravna podlaga izpraznitvenega zahtevka je podana v prvem odstavku 37. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 6/1980 do RS 87/2002; ZTLR), pravna podlaga za plačilo uporabnine pa v 219. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/1978 do Uradni list RS, št.87/2002; ZOR). Zahtevka sta samostojna in se lahko tudi uveljavljata samostojno. Iz tega razloga tega vrednosti nedenarnega zahtevka po prvem odstavku 41. člena ZPP ni mogoče seštevati z denarnim zahtevkom (seštevanje z zahtevkom po nasprotni tožbi pa sploh ni mogoče). Ker vrednost spornega predmeta v tem delu ne presega revizijskega praga iz drugega odstavka 367. člena ZPP (ta znaša 4172,93 EUR), je revizijsko sodišče nedovoljeno revizijo v tem delu zavrglo (377. člen ZPP).

Nedovoljena pa je tudi revizija proti sklepu o stroških, saj ne gre za sklep, s katerim bi se postopek pravnomočno končal (prvi odstavek 384. člena ZPP). Tudi v tem delu je revizijsko sodišče nedovoljeno revizijo zavrglo (377. člen ZPP).

Glede zavrnitve revizije: Vprašanje obstoja dogovora o stvarnopravnih učinkih skupne gradnje je dejansko vprašanje. Sodišči prve in druge stopnje sta ga rešili z ugotovitvijo, da takšnega dogovora med tožencem in pokojno N. Š. ni bilo oziroma da ga toženec, na katerem je dokazno breme, ni z ničimer dokazal. Na to dejansko ugotovitev je revizijsko sodišče vezano. Vse revizijske navedbe, ki tako ugotovljeno dejstvo napadajo, so zato neupoštevne, saj predstavljajo nedovoljen revizijski razlog zmotne in (ali) nepopolne ugotovitve dejanskega stanja Štretji odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS št. 26/99 - Uradni list RS, št.43/2006; ZPP)Ć. To velja tako za gole navedbe, da je tak dogovor obstajal, kakor za prepričevalne navedbe (npr. o tem, da ni logično, da bi toženec pri gradnji sicer sodeloval in podobno), ki predstavljajo grajo dokazne ocene. S temi navedbami se zato revizijsko sodišče ni ukvarjalo.

Nižji sodišči nista ugotovili le tega, da med tožencem in pokojno lastnico ni bilo izrecnega dogovora o stvarnopravnih posledicah skupne gradnje, marveč sta ugotovili celo več: da ugotovljene okoliščine ne kažejo niti na to, da bi pokojna lastnica na toženca sploh želela prenesti (so)lastninsko pravico. Na ta način sodišči segata celo dlje od ugotavljanja dogovora (se pravi: izjave pravnoposlovne volje), ki bi v skladu s 33. členom Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih ZTLR predstavljal podlago za pridobitev lastninske pravice. Sodišči torej nista ravnali materialnopravno togo, kot jima očita revizija. Očitno namreč je, da sta nižji sodišči izhajali z materialnopravnega izhodišča, po katerem je dogovor o skupni gradnji in njenih stvarnopravnih posledicah pravni posel, ki mu je v družinskih (ali družinski podobni) skupnosti treba priznati veljavo tudi tedaj, ko ni sklenjen v strogi obliki (ki se sicer zahtevah za pogodbe, ki predstavljajo podlago za prenos lastninske pravice). Navzlic takšni, dobrohotni razlagi pa v obravnavani zadevi ni ugotovitev o obstoju pravnoposlovne volje, ki bi lahko predstavljala podlago za pridobitev lastninske pravice na podlagi dogovora o skupni gradnji (33. člen ZTLR). Ob odsotnosti zavezovalnega pravnega posla (dogovora o skupni gradnji) pa toženec ne more zahtevati oprave razpolagalnega pravnega posla (izstavitve zemljiškoknjižnega dovolila).

V drugem sklopu revizijskih navedb je problematizirano vprašanje ustvaritve nove stvari. Vprašanje, ali je bila ustvarjena nova stvar, je vsaj v svojem sklepnem delu sicer pravno vprašanje, ki pa v obravnavani zadevi z vidika pravila 22. člena ZTLR ni pravno relevantno. Izvirni način pridobitve lastninske pravice z ustvaritvijo nove stvari (22. člen ZTLR) je namreč institut premičninskega prava. Pravna ustanova, ki je na področju nepremičninskega prava v času veljavnosti ZTLR urejala podoben položaj, je namreč pravna ustanova gradnje na tujem svetu. Ta pa je urejena v specialnih določbah 24. - 26. člena ZTLR. Te določbe sicer ob posebnih pogojih omogočajo, da graditelj pridobi izvirno lastninsko pravico, vendar pa je pogoj za to bodisi (med drugim) graditeljeva dobrovernost (ki v obravnavani zadevi ni bila niti zatrjevana) bodisi opcijska izjava lastnika zemljišča (ali njegova pasivnost) ob pogojih iz 25. člena ZTLR. Tudi za tak primer pa v obravnavani zadevi ni šlo. Toženec ni bil dobroveren. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje (drugi odstavek na 10. strani sodbe) pa tudi izhaja, da prizidek ne pomeni novega objekta, da z adaptacijo ni nastalo samostojno stanovanje, da ne gre za spremenjeno identiteto zgradbe, marveč le za izboljšanje bivalnih razmer. Takšen materialni poseg pa ne more imeti pravnih učinkov niti po 26. členu ZTLR. V tem primeru namreč ne gre za nov del objekta, ki bi (niti po tedanjih pravilih) izpolnjeval pogoje za pridobitev izključne lastninske pravice na delu zgradbe (prim. odločbo VS RS, opr.št. II Ips 403/95).

Ob obrazloženem se izkaže, da je odločitev nižjih sodišč, ki sta zahtevek po nasprotni tožbi zavrnili, materialnopravno pravilna. Odločitve o plačilu uporabnine revident vsebinsko ni napadal, uradni preizkus pa ni pokazal, da bi sodišči napačno uporabili materialno pravo. Revizijskega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka revident ni obrazložil. Revizijsko sodišče je v skladu s 378. členom ZPP zato njegovo revizijo zavrnilo.