Jedro

Ob dejanski ugotovitvi, da so se toženci preselili v stanovanje ob sklenitvi podnajemniške pogodbe, torej v aprilu 1990, takšno bivanje ni pripeljalo do pravnega varstva tožencev v smislu 149. člena SZ, ker do uveljavitve SZ ni preteklo 2 leti od njihove vselitve.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je prvotoženi stranki po zakonu prenehalo stanovanjsko razmerje, vzpostavljeno z odločbo SSS Lj. z dne 12.10.1978, št. 57/78 za stanovanje na CESTI BREZ IMENA Ljubljana (prva točka izreka). Drugo, tretje, četrto in peto toženi stranki je naložilo izpraznitev in izselitev iz navedenega stanovanja v roku 60 dni po pravnomočnosti te odločbe, pod izvršbo (druga točka izreka) in izročitev stanovanja v roku 60 dni po pravnomočnosti te odločbe, pod izvršbo (tretja točka izreka). Tožencem je nerazdelno naložilo povrnitev pravdnih stroškov Mestni občini Ljubljana v višini 51.300,00 SIT, občinama Velike Lašče in Dol pri Ljubljani 45.000,00 SIT ter občinam Brezovica, Vodice, Ig in Škofljica 28.080,00 SIT, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje prvostopne odločbe dalje do plačila, v 15 dneh pod izvršbo (četrta točka izreka). Zoper takšno sodbo se pravočasno pritožujejo drugo toženka, tretje toženka, četrto toženka in peto toženka (v nadaljevanju toženci) iz vseh pritožbenih razlogov (prvi odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99, v nadaljevanju ZPP) in pritožbenemu sodišču predlagajo, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navajajo, da je protispisna in v nasprotju sama s sabo ugotovitev sodišča, da je bilo sporno stanovanje dodeljeno K-viču, ki naj bi leta 1990 stanovanje oddal v podnajem zakoncema Kes., sam pa naj bi se preseli v Srbijo. Protispisnost je v tem, da je tožeča stranka že v tožbi (verjetno tožena v odgovoru na tožbo) in kasneje na naroku 11.4.2000 navajala, da je stopila v podnajemniško razmerje s prvo toženko v začetku julija 1989 in stanovanje uporabljala izključno sama, iz česar sledi, da se je prvo toženec izselil iz stanovanja že prej. Omenjena ugotovitev sodišča je tudi v nasprotju z ugotovitvijo, da je med strankama sporno, kdaj se je tretje toženka preselila v sporno stanovanje. Po mnenju tožencev je protispisna tudi ugotovitev sodišča, da tožena stranka, razen zaslišanja priče M. I., ni predlagala drugih dokazov na podlagi katerih bi bilo mogoče ugotoviti, da je tretje toženka v predmetno stanovanje prišla julija 1989. Toženci so namreč predlagali zaslišanje vseh strank, sodišče pa je drugo toženca in tretje toženko tudi zasliševalo o tem vprašanju, vendar izvedenega dokaza ni ocenilo. Ker sodišče pričanja ni ocenilo, sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Toženci očitajo sodišču tudi kršitev pravil o vročanju v razmerju do prvo toženca. Sodišče prvotožecu, ki je neznanega naslova in nima prebivališča v Republiki Sloveniji ni postavilo začasnega zastopnika (82. člen ZPP) s čimer je prvo tožencu odvzelo možnost sodelovanja v postopku. Navedeno pa je imelo vpliv na zmotno ugotovitev dejanskega stanja v razmerju do tožencev. Toženci nadalje navajajo, da je sodišče tudi zmotno uporabilo materialno pravo. Iz obrazložitve sodbe ni jasno ali se nanaša na Stanovanjski zakon (Ur. l. RS, št. 18/91, v nadaljevanju SZ) ali na Zakon o stanovanjskih razmerjih (Ur. l. SRS, št. 35/82, v nadaljevanju ZSR), ki bi ga bilo potrebno uporabiti. Toženci menijo, da je v tej pravdi pomembno le, da je tretje toženka dve leti pred uveljavitvijo SZ, torej pred 19.10.1991, bivala v stanovanju, ki ga je uporabljala izključno sama. Tisti, ki so dve leti pred uveljavitvijo SZ izključno sami več kot dve leti živeli v stanovanju so po 50. členu ZSR pridobili zaščito, kot gre imetnikom stanovanjske pravice. Enako pravno ureditev je sprejel tudi novi SZ v 149. členu. V sporni zadevi pa ni pomembno, ali je prvo tožencu prenehalo imetništvo stanovanjske pravice. Po mnenju tožencev, je sodišče zaradi napačne uporabe materialnega prava tudi zmotno ugotovilo dejansko stanje. Tako je zmotno ugotovilo, da se toženci niso zavedali, da bivajo v stanovanju brez pravnega naslova. Drugo toženec je zaslišan povedal, da je vedel, da nima sklenjene najemne pogodbe, vendar pa se je na podlagi dejstva, da prebiva v stanovanju že toliko časa, zavedal, da je pridobil zaščito, kot jo ima imetnik stanovanjske pravice. Sodišče bi moralo po mnenju tožencev tudi natančneje obrazložiti zakaj ni verjelo priči M. I. Po določilu prvega odstavka 344. člena ZPP je bila pritožba vročena tožnikom, vendar nanjo niso odgovorili. Pritožba ni utemeljena. Po oceni pritožbenega sodišča je iz konteksta celotne obrazložitve sodbe moč jasno zaključiti, da sodišče prve stopnje kot sporno obravnava vprašanje, kdaj se je tretje toženka vselila v sporno stanovanje. Prav to vprašanje pa je tudi ob upoštevanju pritožbenih navedb bistvenega pomena za odločitev o zadevi. Iz vsebine obrazložitve je tudi jasno, da za prvostopenjsko sodišče ni bilo sporno dejstvo, da je bilo stanovanje dodeljeno prvemu tožencu. Ker je sodišče prve stopnje vprašanje vselitve tretje toženke in s tem povezane izselitve prvo toženca, obravnavalo kot sporno vprašanje, po oceni pritožbenega sodišča ni zagrešilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Drži pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da toženci niso predlagali drugih dokazov kot zaslišanja priče M. I. Kot izhaja iz podatkov spisa so toženci že v odgovoru na tožbo (list. št. 20) predlagali dokaz z zaslišanjem strank, kar pomeni zaslišanje tožeče in tožene stranke, oziroma v primeru sosporništva zaslišanje vseh tožnikov in vseh tožencev, predvsem pa tudi prvo toženca. Vendar upoštevajoč vse okoliščine primera, tudi ta sicer podana "protispisnost", ni vplivala na pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja, glede na to, da nobena občina ki je pravni naslednik Samoupravne stanovanjske skupnosti Ljubljana o zadevi verjetno ne bi vedela povedati nič in da se je prvo toženec preselil v Srbijo, toženci pa kljub temu, da so se zavezali dostaviti njegov naslov, le tega niso uspeli pridobiti (list. št. 26-28). Tudi v primeru, da bi sodišče prve stopnje v obrazložitvi obravnavalo dokazni predlog za zaslišanje prvo toženca, ob nemožnosti zaslišanja le tega, dejanskega stanja ne bi ugotovilo drugače. Vprašanje kateri dokaz bo sodišče izvedlo za ugotovitev odločilnih dejstev sodi v sfero presoje sodišča prve stopnje (drugi odstavek 213. člena ZPP). Kadar se sodišče prepriča, da zaslišanje stranke oziroma enega od tožnikov ali tožencev, ki so formalni sosporniki ni mogoče (kar v konkretnem primeru ni bilo mogoče), lahko odloči, da se zaslišijo samo nekateri sosporniki. Kar se tiče pritožbenega očitka, da sodišče prvo tožencu ni postavilo začasnega zastopnika s čimer mu je odvzelo možnost sodelovanja v postopku je potrebno poudariti, da bi bilo sicer pravilno postopanje s postavitvijo začasnega zastopnika, v skladu z določilom 82. člena ZPP, vendar toženci za uveljavljanje te kršitve nimajo pravnega interesa. S prvotožencem namreč niso v razmerju materialnih sospornikov in tako njihovi pritožbeni očitki ne morejo imeti vpliva na pravni položaj prvo toženca. Začasni zastopnik pa tudi ne bi mogel pojasniti spornih dejanskih vprašanj. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje tudi pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje. Ne gre spregledati, da sta prvo toženec in drugo toženec sklenila podnajemniško pogodbo za sporno stanovanje dne 2.4.1990. leta. Pogodba je sklenjena v pisni obliki in kot takšna po oceni pritožbenega sodišča prepričljiv dokaz o času sklenitve podnajemniške pogodbe. Po svoji vsebini kaže na sklenitev pogodbenega razmerja z dnem podpisa pogodbe in po oceni pritožbenega sodišča ne gre le za protokolacijo že sklenjene in izvrševane pogodbe. Sodišče prve stopnje je zaslišalo s strani tožencev predlagano pričo M. I., ki je sicer izpovedal, da se je tretje toženka vselila že julija 1989. leta, vendar pričanju ni sledilo, pri čemer je svoje stališče primerno obrazložilo. Toženci v pritožbi pojasnjujejo vzroke zakaj se priča ni spominjala svoje vselitve in v kakšni situaciji je bila tedaj, vendar pritožbeno sodišče nima nobenih pomislekov v pravilnost dokazne ocene sodišča prve stopnje, ki je sledilo pisni podnajemniški pogodbi in ne izpovedbi priče. S tem, ko je dokazni zaključek oprlo na listinski dokaz, ne pa na temu nasprotni izpovedbi obeh tožencev sodišče dejanskega stanja ni nepopolno ali zmotno ugotovilo. Sodišče pa tudi ni zagrešilo procesne kršitve, ki bi vplivala na zakonitost in pravilnost odločitve. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek zoper pravilnost uporabe materialnega prava. Glede na to, da je bila tožba vložena 16.6.1994 - torej po uveljavitvi SZ, je bilo potrebno sporno zadevo presojati z vidika določil novega SZ (158. člen SZ). SZ pa v 149. členu določa, da se v primeru če je stanovanje v celoti oddano podstanovalcu in če ta stalno prebiva v stanovanju več kot dve leti, šteje, da ima podstanovalec vse pravice, ki bi jih imel po tem zakonu imetnik stanovanjske pravice, če ne bi stanovanja v celoti oddal. V obravnavanem primeru je imetniku stanovanjske pravice - prvotožencu, prenehala stanovanjska pravica, ker je oddal stanovanje v podnajem drugo tožencu in bi drugo toženec lahko užival pravno varstvo v smislu določil novega SZ namesto prejšnjega imetnika stanovanjske pravice, samo v primeru, če bi bil izpolnjen pogoj dve letnega bivanja v stanovanju do uveljavitve SZ (19.10.1991). Glede na pravilno ugotovljeno dejansko stanje, da se tretje toženka v stanovanje ni vselila v juliju 1989, ampak šele v aprilu 1990, pogoj dve letnega bivanja ni izpolnjen in toženci ne uživajo varstva po 149. členu SZ v posledici česar v stanovanju bivajo brez pravnega naslova. Zaradi tega je končna odločitev sodišča prve stopnje, da toženci v stanovanju bivajo nezakonito in se morajo po določilu 58. člena SZ izseliti, pravilna. Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa tudi ne razlogi na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP). Odločitev o stroških pritožbenega postopka je odpadla, ker jih toženci niso določno priglasili (prvi odstavek 163. člena ZPP).