Jedro

V primeru delnega umika tožbe je treba pri izračunu stroškov postopka upoštevati tako določbo 154. člena ZPP glede uspeha pravdnih strank v postopku kot tudi določbo 158. člena ZPP, po kateri je tožeča stranka, ki umakne tožbo, dolžna povrniti nasprotni stranki pravdne stroške, razen če jo je umaknila takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek (slednji razlog v konkretnem primeru ni podan).

Kriterij uspeha je treba tako uporabiti v razmerju med zneskom, s katerim je tožnik uspel in skrčenim zneskom, medtem ko je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki stroške, ki so slednji nastali zaradi delnega umika tožbe, v celoti.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi, izpodbijana sodba se v I/2. točki izreka glede pravdnih stroškov spremeni tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v višini 545.747,00 SIT v 15. dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila.

V ostalem se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 3.728,90 SIT v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo plačati tožeči stranki znesek glavnice 3.041.920,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 29.1.2003 do plačila in procesne obresti od zamudnih obresti v višini 195.497,30 SIT za čas od 5.6.2003 do plačila, v 15 dneh pod izvršbo (prvi odstavek I/1. točke izreka).

Zahtevek tožeče stranke iz naslova zamudnih obresti za čas od

26.10.2002 do 28.1.2003 je zavrnilo (drugi odstavek I/1. točke izreka). Toženi stranki je nadalje naložilo povrniti tožeči stranki njene pravdne stroške v višini 571.094,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje prvostopenjske sodbe do plačila, v 15 dneh pod izvršbo (I/2. točka izreka). Zaradi umika tožbe v višini 2.376.500,00 SIT pa je postopek v tem delu ustavilo (II. točka izreka).

Zoper odločitev o stroških postopka in zamudnih obrestih se je tožena stranka pravočasno pritožila iz vseh pritožbenih razlogov iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Ne strinja se z odločitvijo sodišča prve stopnje, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki pravdne stroške od vrednosti spora

3.041.920,00 SIT. Tožeča stranka je namreč s tožbo zahtevala

5.418.420,00 SIT, uspela pa je z glavnico v višini 3.041.920,00 SIT.

Tožeča stranka je tako uspela s 56 % svojega zahtevka, tožena pa s 44 %. Pri tem je pomembno, da v tem primeru ne gre za odškodnino, pri kateri bi tožeča stranka svoj zahtevek zgolj nekoliko previsoko ocenila, ampak zavarovalnino, pri čemer tožeča stranka ni dokazala obsega zatrjevane invalidnosti: pretresa možganov sploh ni dokazala, obseg zmanjšanja gibljivosti hrbtenice pa je dokazala le deloma. Prav tako je pomembno, da je tožeča stranka svoj zahtevek znižala šele z vlogo z dne 30.12.2004, zato je večina pravdnih stroškov nastala od zneska 5.418.420,00 SIT. Ker tožena stranka nikakor ni uspela le z neznatnim delom, bi moralo sodišče odločiti, da sta stranki dolžni plačati stroške v skladu s svojim uspehom v pravdi. Po izračunu tožene stranke je imela tožeča stranka stroške za 622.445,00 SIT, tožena stranka pa za 225.000,00 SIT. Po pobotu in upoštevajoč uspeh strank, bi bila tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti le

249.569,00 SIT pravdnih stroškov. Nadalje se je tožena stranka pritožila zoper izrek o zamudnih obresti. Sodišče prve stopnje je tožeči stranki za čas od 29.1.2003 do 4.6.2003 priznalo zamudne obresti od zneska 3.041.920,00 SIT dvakrat, za kar ni imelo podlage v materialnem pravu.

Pritožba je bila vročena tožeči stranki na podlagi določbe prvega odstavka 344. člena ZPP, ki pa nanjo ni odgovorila.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče se strinja z zaključki sodišča prve stopnje, da je zamuda s plačilom terjanega zneska nastopila 29.1.2003. Z razlogi sodišča prve stopnje se pritožbeno sodišče strinja in jih v celoti sprejema. Navedenih zaključkov pritožba niti ne izpodbija. Ne drži pa trditev pritožbe, da je sodišče prve stopnje priznalo tožeči stranki zamudne obresti od zneska 3.041.920,00 SIT za čas od 29.1.2003 do

4.6.2003 dvakrat. Sodišče prve stopnje je namreč v izreku toženi stranki naložilo plačilo glavnice v višini 3.041.920,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 29.1.2003 do plačila, nato pa je zamudne obresti za obdobje od 29.1.2003 do 4.6.2003 izračunalo zgolj zaradi prisoje procesnih obresti od dneva vložitve tožbe dalje (ni torej zneska 195.497,30 SIT prisodilo poleg glavnice, temveč le procesne obresti od tega zneska). Za dvakratno plačilo obresti za to obdobje bi šlo le v primeru, če bi sodišče kapitaliziralo glavnico (3.041.920,00 SIT + 195.497,30 SIT) in tako glavnico obrestovalo od

29.1.2003 dalje (in ne od 4.6.2003 dalje), nato pa priznalo še procesne obresti od 195.497,30 SIT od vložitve tožbe. Glede na navedeno je pritožba v tem delu neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče v tem delu zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje, glede odločitve o zamudnih obresti, potrdilo (353. člen ZPP). V tem delu namreč sodišče prve stopnje tudi ni zagrešilo kršitve, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

Pritožba pa utemeljeno opozarja, da sodišče prve stopnje pri odmeri stroškov postopka ni upoštevalo dejstva, da je tožeča stranka delno umaknila tožbo. V tem primeru je treba namreč upoštevati tako določbo

154. člena ZPP glede uspeha pravdnih strank v postopku kot tudi določbo 158. člena ZPP, po kateri je tožeča stranka, ki umakne tožbo, dolžna povrniti nasprotni stranki pravdne stroške, razen če jo je umaknila takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek (slednji razlog v konkretnem primeru ni podan). Kriterij uspeha je treba tako uporabiti v razmerju med zneskom, s katerim je tožnik uspel in skrčenim zneskom (kot da bi stranka že od samega začetka uveljavljala skrčeni znesek), medtem ko je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki stroške, ki so slednji nastali zaradi delnega umika tožbe, v celoti. Sodišče prve stopnje je tako zmotno uporabilo materialno pravo, ko je upoštevalo zgolj načelo uspeha v postopku (odločitev sodišča prve stopnje bi bila pravilna, če bi tožeča stranka že ves čas postopka zahtevala znesek 3.041.920,00 SIT). Njen delni umik tožbe pa ni enačiti z neuspehom stranke v postopku, kot zmotno meni pritožba, saj stranka z razliko od prvotno vtoževanega zneska in na koncu vtoževanega zneska ni propadla. V tem primeru mora tožeča stranka toženi stranki povrniti vse stroške, ki so slednji nastali zaradi delnega umika tožbe, in sicer razliko, ki jo je tožena stranka zaradi večje vrednosti spornega predmeta trpela (pritožba namreč ne zatrjuje oz. specificira, kateri stroški naj bi v celoti nastali zaradi delnega umika tožbe, npr. če bi bil nek narok opravljen zgolj zaradi ugotavljanja nekega dejstva, v zvezi s katerim je bila potem tožba umaknjena). Tako je glede na priglašene stroške tožene stranke, tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki na podlagi določbe 158. člena ZPP stroške, ki jih je tožena stranka imela zaradi višje vrednosti spornega predmeta do delnega umika tožbe dne 31.12.2004, in sicer 100 točk (razliko med 600 točk in 500 točk) za prvi narok, 20 % DDV od 100 točk in 2 % materialnih stroškov od 100 točk in razliko v sodni taksi za odgovor na tožbo v višini 11.883,00 SIT (27.092,00 SIT - 15.209,00 SIT), skupaj torej 25.347,00 SIT. Navedeni znesek je tako treba pobotati z zneskom stroškov, ki ga je sodišče prve stopnje od preostanka glavnice glede na načelo uspeha v postopku pravilno izračunalo. Pritožbeno sodišče je tako glede na navedeno odločitev o stroških postopka spremenilo tako, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v višini 545.747,00 SIT (571.094,00 SIT-25.347,00 SIT).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi drugega odstavka

154. člena v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP. V pritožbi je bil sporni znesek 517.022,00 SIT, tako da uspeh tožene stranke znaša 4,9 %. Pritožbeno sodišče je toženi stranki priznalo stroške po priglašenem stroškovniku v višini 375 točk za sestavo pritožbe, 20 % DDV in sodno takso za pritožbo v višini 26.600,00 SIT, skupaj torej

76.100,00 SIT. Upoštevajoč uspeh stranke v pritožbenem postopku, je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki pritožbene stroške v višini 3.728,90 SIT.

Pritožbeno sodišče je od prisojenih stroškov priznalo zakonske zamudne obresti od zamude dalje, tj. od dneva poteka paricijsega roka dalje. Šele tedaj bo lahko namreč stranka prišla v zamudo s plačilom stroškov pravdnega postopka (299. člen Obligacijskega zakonika).