Jedro

Če ima tožena stranka RTV sprejemnik, ni treba, da z RTV Slovenijo sklene naročniško razmerje, saj je dolžnost plačevanja naročnine nastala na podlagi 15. čl. Zakona o radioteleviziji Slovenija.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razveljavilo dva sklepa o izvršbi, iz zadev, ki sta bili združeni v tem obravnavanju in zahtevek tožeče stranke zavrnilo. Tožeči stranki je naložilo plačilo stroškov. Proti tej sodbi vlaga pritožbo tožeča stranka. Tožena stranka je podala prvič trditev na naroku o tem, da naj nebi sklenila naročniškega razmerja s tožečo stranko. V ugovorih pa ni nikoli zanikala posest TV sprejemnika, ampak je trdila, da ima poravnane obveznosti. V drugi izvršilni zadevi je poravnala glavnico in del obresti, vendar po vložitvi izvršilnega predloga. V zadevi I 1335/98 pa ni poravnala ničesar. Med strankama ni bilo sporno dolžniško-upniško razmerje, ampak je bil spor o tem, ali je naročnina poravnava in tožeča stranka tega razmerja tudi ni dokazovala. Glede na to, da tožena stranka nikoli ni ugovarjala, da nima TV sprejemnika in da plačuje naročnino, so bili izvršilni predlog potrebni. Na vročeno pritožbo je odgovorila tožena stranka in ugovarja, da je pritožba prepozna. Pritožba je utemeljena. Sodba je bila vročena pooblaščencu tožeče stranke 30.12.1999. Pritožba je bila oddana priporočeno po pošti 5.1.2000 (prezentanta na list. št. 20 in kuverta pripeta na list. št. 22). Ker prične rok za tek pritožbe teči po vročitvi pooblaščencu, je pritožba vročena pravočasno (137. čl. ZPP, 111. čl. ZPP in 158. čl. ZPP). Res je, da sodišče prve stopnje ni razglasilo sodbe, kot procesne določbe to zahtevajo v sporu majhne vrednosti. Ker je sodba bila vročena, pritožbeni rok teče v tem primeru od vročitve sodbe dalje. Pritožba ima prav, ko opozarja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo. Sodišče prve stopnje je namreč v sodbi citirano pravno podlago tega spornega razmerja in sicer Zakona o RTV Slovenija, ki je veljal v času izdaje računa oziroma nastanka obveznosti tožene stranke (Ur. l. RS št. 18/94). Vendar sodišče prve stopnje ne obrazloži, kako nastane obveznost plačila naročnine. Zmotno šteje, da tožeča stranka ni predložila dokaza o sklenjenem naročniškem razmerju oziroma pogodbe. Spregleda določbo 15. čl. Zakona o radioteleviziji, ki nalaga uporabniku TV sprejemnika, ki ima sedež ali prebivališče na območju Republike Slovenije, kjer so zagotovljeni tehnični pogoji za sprejem vsaj enega programa RTV Slovenije, da mora plačevati naročnino. Isti člen določa višino naročnine, olajšave oziroma odjavo in prenehanje tega razmerja. To pomeni, da če ima tožena stranka TV sprejemnik, je naročnik na podlagi zakona. V pravdi pa tožena stranka nikoli ni trdila, da TV sprejemnika nebi imela. Celo obratno, v prvi izvršilni zadevi je trdila, da je naročnino poravnala. Zato je treba pritrditi smiselnem zatrjevanju pritožbe, da je šlo za sojenje mimo trditvene podlage in delno mimo ugovornih navedb pravdnih strank. Ker je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. To je narekovalo razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v ponovno sojenje (458. čl. ZPP). V nadaljevanju postopka naj sodišče prve stopnje pravilno uporabi materilano pravo in o tožbenem zahtevku ponovno odloči. Pri tem naj se drži tožbene podlage in odloči o tožbenem zahtevku.