Jedro

V obravnavanem primeru se je celotna pravda sukala okoli tega, ali je sporna premičnina del skupnega premoženja zakoncev ali ne, zato se je vprašanje deleža na njem logično potisnilo ob rob. Višina deležev je (znova) postala aktualna šele, ko pri sodišču dozorela odločitev, da gre za skupno premoženje.

Ob neenotni (ustavno)sodni praksi bi bilo na mestu, da bi sodišče pravdnima strankam razkrilo, da sámo sledi tistemu delu sodne prakse, ki se zavzema, da je treba pri zatrjevanju nadpolovičnega deleža vložiti nasprotno tožbo.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi v I. točki izreka glede določitve deležev na skupnem premoženju in v III. točki izreka glede stroškovne odločitve ter zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V ostalem se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem, a izpodbijanem delu (I. točki izreka glede obsega skupnega premoženja) sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da nepremičnina z ID znakom x, parc. št. 234/0, k. o. x., predstavlja skupno premoženje pravdnih strank, na katerem znaša delež vsake od njiju ½ (I. točka izreka). Tožbeni zahtevek, da je toženec dolžan tožnici izstaviti zemljiškoknjižno dovolilo, na podlagi katerega se bo pri navedeni nepremičnine vknjižila lastninska pravica tožnice do ½, je zavrnilo (II. točka izreka). Tožničine pravdne stroške v višini 5.936,76 EUR je naložilo v plačilo tožencu (III. točka izreka).

Toženec se v pravočasni pritožbi, vloženi iz vseh pritožbenih razlogov, ne strinja z ugotovitvijo, da je sporna nepremičnina skupno premoženje pravdnih strank. Opozarja, da se sodišče ni opredelilo do vseh njegovih navedb iz pripravljalne vloge z dne 10. 3. 2011 pod točko 10, naslovljene z “Take zgodbe piše življenje“. Tožnica je ob začetku skupnega bivanja res prispevala svoje stanovanja v L., a je tudi toženec ob začetku skupnega življenja in ekonomske skupnosti prispeval v to skupnost zajeten stvarni vložek, to je osebno vozilo, počitniško prikolico, čoln, surf, športno kolo, nekaj kuhinjskih aparatov, jedilno mizo s stoli, nekaj delovnih strojev, tehnični atenski material in gotovino 4.000,00 EUR. Sodišče se tudi ni opredelilo do znanja, dela in delovnih izkušenj ter navad toženca oziroma njegove podjetnosti in prispevka k ustvarjanju skupnega premoženja. Kriterij podjetnosti bi moralo sodišče upoštevati pri obeh strankah in ne le v korist tožnice. V prvi pripravljalni vlogi je podrobno opisal, v čem se kaže njegovo podjetno delovanje. Poleg redne službe je delal tudi popoldan na področju kabelske televizije. Podjetnost toženca je bila v času trajanja zakonske zveze obsežna. Glede na prispevek pravdnih strank k skupnemu življenju in njuno podjetnost, je toženec k nastajanju skupnega premoženja pripomogel vsaj v enaki meri kot tožnica, ki je po ugotovitvah sodišča prispevala svoje stanovanje. Zaključek sodišča, da je k skupnemu življenju v obdobju od začetka skupnega življenja do nakupa sporne nepremičnine prispevala le tožnica, je zgrešen. Zmotno je stališče, da je nepremičnina že v trenutku njene pridobitve predstavljala skupno premoženje. Sporna nepremičnine je bila v izključni lasti toženca, saj je bila kupljena z denarjem od prodaje nepremičnine, ki je bilo nesporno toženčevo posebno premoženje. Ne ZTLR ne SPZ nista predpisovala, da se z vlaganji v tujo nepremičnino pridobi solastninsko upravičenje. Tudi za obdobje po pridobitvi lastninske pravice na obravnavani nepremičnini je sodišče navedlo vrsto aktivnosti tožnice, s katerimi opisuje njeno podjetno delovanje z namenom ohranitve in ustvarjanja skupnega premoženja, o tožencu pa nič. Vendar je toženec v nadaljevanju zatrjeval, da je po nakupu nepremičnine vlagal veliko aktivnosti v obnovo in gradnjo objekta, kasneje je v nepremičnino vložil tudi denarna sredstva 40.000,00 EUR, ki jih je prejel kot darilo od svojega očeta na podlagi izročilne pogodbe. Nadalje obširno nasprotuje presoji sodišča, da se notarski sporazum zakoncev o delitvi skupnega premoženja z dne 6. 4. 2004 ne nanaša na celotni obseg skupnega premoženja. Drži, da se sporazum nanaša izključno na premoženje v obliki poslovnih deležev v družbi S. , d. o. o., a v času sklepanja zapisa drugega skupnega premoženja ni bilo. Dokazno breme, da je tedaj obstajalo še drugo skupno premoženje, ki v zapisu ni bilo vsebovano, je na tožnici. Skupno premoženje je nedeljiv materialnopravni pojem, zato ločeno obravnavanje posameznih premoženjskih enot ni mogoče. S sporazumom sta razdelila vso skupno premoženje do tedaj. Notarski zapis je javna listina. Sodišče ni vezano na naslov, ampak mora presojati njeno vsebino, iz katere izhaja, da sta opredelili celoten predmet delitve. Beseda „tudi“ je iztrgana iz konteksta celotne vsebine sporazuma in nima učinkov, kot ji jih pripisuje sodišče. V sporazumu ni navedeno, da premoženje/poslovni delež v družbi predstavlja samo del skupnega premoženja. Glede na celovitost in nedeljivost skupnega premoženja bi morali stranki v sporazumu izrecno zapisati, da skupno premoženje sestavlja več stvari in da bodo deleži na tem premoženju različni. Naknadno ugotavljanje obsega premoženja zato ni mogoče, razen če bi tožnica uspešno izpodbijala obstoječi sporazum o obsegu skupnega premoženja oziroma če bi trdila in dokazala, da je bilo skupno premoženje ustvarjeno tudi po 6. 7. 2004. Tožnica je tako izgubila pravico zahtevati ponovno delitev skupnega premoženja. Vsebina zapisanih trditev tožnice v njeni pripravljalni vlogi z dne 25. 2. 2011 kaže, da je bil njen namen v tem, da zamenja del svojega poslovnega deleža v družbi za solastniški delež sporne nepremičnine. Trditve o novonastali stvari zato ne more imeti posledic. Velja dodati, da sta se pravdni stranki po podpisu sporazuma ustno dogovorili, da toženec ne bo posegal v lastninsko pravico tožničinega stanovanja v L., tožnica pa ne v lastninsko pravico sporne nepremičnine v K., tožnica pa bo tudi obdržala v lasti stanovanja v P., ki ga je dokupila od družbe. Ne strinja se z nadaljnjo ugotovitvijo sodišče prve stopnje, da stanovanjsko-penzionski objekt predstavlja novo stvar. 150 let stara stanovanjska hiša je bila odstranjena zaradi dotrajanosti, na istem mestu znotraj gradbene parcele št. 234, k. o. x., je nastala nadomestna gradnja, ki je bistveno kvalitetnejša ter z večjo in drugačno bivanjsko površino. Nadomestna gradnja je obdržala isto hišno številko in svoj bivalni namen. Pravni standard nove stvari je izpolnjen, če gre za nov del objekta, ki izpolnjuje pogoje za pridobitev izključne lastninske pravice na delu zgradbe ali če gre za spremenjeno identiteto zgradbe. Če gre za povečanje hiše, hiša pa ohranja prvotni pomen bivanja v njej, ne gre za novo stvar. Takšno stališče je zavzelo tudi Vrhovno sodišče RS v odločbah II Ips 872/2009, II Ips 658/2008, II Ips 721/2006 in drugih. Ne glede na obseg izvedbe obnovitvenih del stanovanja in delnim povečanjem stanovanjske površine ni bilo mogoče pridobiti solastninske pravice ne po ZTLR ne po predpisih o stanovanjskih razmerjih. Nadomestna gradnja je obdržala prvotno namembnost bivanja, zato obsežna vlaganja niso pripeljala do nastanka lastninske pravice. Nasprotuje presoji sodišča, da ni postavil dovolj določljivega ugovora nadpolovičnega deleža na skupnem premoženju. Od nakupa nepremičnine je vodil evidenco vloženih sredstvih, iz katere izhaja, da je bilo v nepremičnino vloženo 506.399,87 EUR denarnih sredstev, od česar je tožnica prispevala 5,62 %, toženec 59,88 %, ostalo pa njuna družba. Ugovor toženca o velikosti vložkov/deležev je bil opredeljen v zadostni meri in s tem postavljene meje obravnavanja v pravdi. Toženec je tudi izpovedal, da znaša delež tožnice na nepremičnini 20 %. Predlaga spremembo, podredno razveljavitev izpodbijane sodbe.

Tožnica na vročeno pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je delno utemeljena.

Neutemeljeno je pritožbeno vztrajanje, da sta pravdni stranki s Sporazumom o določitvi deležev na skupnem premoženju v notarskem zapisu 6. 4. 2004 določili celoten obseg skupnega premoženja. Iz naslova pogodbe bi bilo sicer mogoče sklepati, da sta razdelili vse premoženje, ki spada v njuno skupno premoženje in je bilo ustvarjeno do tedaj, toda sodišče ni vezano na naslov pogodbe, temveč mora presojati njeno vsebino. Pritožbeno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da iz vsebine pogodbe, predvsem njene 1/b točke in 2. točke, jasno in nedvomno izhaja, da je bilo s sporazumom razdeljeno izključno skupno premoženje v obliki poslovnih deležev v družbi S., d. o. o. Iz vsebine pogodbe je razvidno, da je skupno premoženje „tudi“ poslovni delež v navedeni družbi, kar pomeni, da s tako pogodbo, ki govori le o delitvi poslovnega deleža v družbi, ni bilo ugotovljeno (in razdeljeno) celotno tedaj obstoječe skupno premoženje, ki nastane po zakonu, oziroma je obseg skupnega premoženja ostal odprt. Zakonca s takšnim sporazumom nista za nazaj izključila obligatornega režima skupnega premoženja, za kar se zmotno zavzema pritožba(1). Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje, s katerimi je zavrnilo toženčev ugovor, da sta pravdni stranki že z navedenim sporazumom razdelili celotno skupno premoženje, ki sta ga ustvarili od leta 1987. Drži, da je skupno premoženje skupek premoženjskih pravic zakoncev in je praviloma nedeljiv materialnopravni pojem. Toda ločeno obravnavanje posameznih premoženjskih enot premoženja je mogoče, saj po ustaljeni sodni praksi zakonec, ki uveljavlja delež na skupnem premoženju, s tožbo ni dolžan zajeti vsega skupnega premoženja. Praviloma pa ni mogoče določiti različnih deležev na različnih enotah skupnega premoženja, čeprav je mogoče od načela enovitosti skupnega premoženja odstopiti s sklenitvijo sporazuma med zakoncema. Posamezne enote skupnega premoženja lahko zakonca razdelita že v času trajanja zakonske zveze, zato ni potrebno, da bi z njim delila vse premoženje, ki sta ga pridobila v času trajanja zakonske zveze (drugi odstavek 58. člena ZZZDR)(2). Taka je situacija tudi v obravnavanem primeru, ko sta zakonca s sporazumom razdelila le poslovna deleža v družbi oziroma določila drugačen delež v njej, ne pa tudi drugega premoženja, ki postane skupno, če ga pridobita v času trajanja zakonske zveze z delom, ne glede na njuno voljo. Skupno premoženje nastane neodvisno od volje zakoncev, zato so brez pomena pritožbene navedbe, da naj bi tožnica s trditvami o menjavi dela njenega poslovnega deleža za del nepremičnine posredno zanikala obstoj skupne lastnine(3).

Pravilna je odločitev sodišča prve stopnje, da sporna nepremičnina sodi v skupno premoženje pravdnih strank. Čeprav je vir financiranja načeloma odločilen kriterij za presojo, ali gre za skupno ali posebno premoženje, je treba vselej upoštevati vse okoliščine posameznega primera. Če je pridobitev skupnega premoženja posledica skupnega podjetnega prispevka zakoncev za namen skupnosti, kar je mogoče šteti za delo v smislu 51. člena ZZZDR(4), lahko določena stvar spada v skupno premoženje, čeprav je financirana s posebnim premoženjem enega zakonca.(5) Sporna nepremičnina parc. št. 234, k. o. x., ki je predmet obravnavane zadeve, je bila kupljena 3. 1. 1991, torej v času zakonske zveze pravdnih strank (od leta 1988 je med njima trajala izvenzakonska skupnost, od 12. 5. 1990 do 11. 2. 2010 pa zakonska zveza) in na njej naknadno na mestu dotrajane hiše postavljen nov stanovanjsko-penzionski objekt, kar za pritožnika niti ni sporno. Nobenega dvoma ni, da je bila kupnina za to nepremičnino dana iz posebnega premoženja toženca, in sicer iz kupnine njegove ½ nepremičnine, ki jo je pridobil v času pred izvenzakonsko skupnostjo s tožnico. To bi glede na upoštevanje vira financiranja (kot edinega kriterija za presojo narave premoženja) nakupa sporne nepremičnine v času zakonske zveze lahko pomenilo, da bi šlo za toženčevo posebno premoženje, a ostala dejstva, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, to sklepanje ovržejo. Ker je toženec med postopkom zatrjeval, da je sporna nepremičnina njegovo posebno premoženje, ker je bila kupljena s kupnino od prodaje njegove pred življenjsko skupnostjo s tožnico pridobljene nepremičnine, je prvostopenjsko sodišče pravilno presojalo, ali je tudi tožnica k pridobivanju tega premoženja kaj prispevala. Ugotovilo je, da sta pravdni stranki v času zakonske zveze skupaj sprejeli odločitev za nakup nepremičnine za potrebe njune skupnosti in se tudi dogovorili, da se bo njen nakup financiral s kupnino, pridobljeno od prodaje toženčeve nepremičnine. Da je bila nepremičnina namenjena za potrebe nadaljnjega skupnega življenja in povečanje njunega premoženja, izkazuje tudi dovoljenje za gradnjo na tej parceli, kjer sta tudi kasneje zgradila nov objekt. Tožnica je k začetnemu ustvarjanju skupnega premoženja prispevala s tem, da sta pravdni stranki živeli v njenem stanovanju, da je toženec lahko prispeval kupnino za nakup sporne nepremičnine. V nepremičnino sta zaradi skupnega življenja v njej vlagala tudi sredstva in delo. Na podlagi takšnih okoliščin, ki jih pritožnik niti ne izpodbija, je pravilen materialnopravni zaključek, da sporna nepremičnina spada v skupno premoženje pravdnih strank.

Toženec v pritožbi ne izpodbija ugotovljenih dejstev glede prispevka tožnice, vendar meni, da bi moralo sodišče pri tem upoštevati tudi njegovo celovito in obsežno podjetnost in delo, ki ga je vlagal v ustvarjanje skupnega premoženja. Te navedbe po mnenju pritožbenega sodišča, ob tem, ko tožnica niti ni nasprotovala toženčevim trditvam, da je pri ustvarjanju in pridobivanju nepremičnine podjetno deloval in sodeloval z delom, lahko vplivajo le na drugačno višino deležev na skupnem premoženju od zakonsko domnevanega enakega deleža. Da je pridobivanje predmetnega premoženja posledica skupnega podjetnega prispevka bivših zakoncev za namen skupnosti, ki se je uresničil z izgradnjo novega objekta, je razbrati iz razlogov izpodbijane sodbe, čeprav se sodišče prve stopnje ni opredelilo do vseh prispevkov toženca, ki jih izpostavlja v pritožbi, so pa pomembni pri presoji obstoja nadpolovičnega deleža, o čemer bo govor v nadaljevanju te obrazložitve (in glede na odločitev pritožbenega sodišča predmet ponovljenega sojenja). Čim je tako, je pravilna odločitev sodišča prve stopnje o tem, da nepremičnina sodi v skupno premoženje pravdnih strank, prispevki iz posebnega premoženja pa se odražajo na velikosti deležev na skupnem premoženju.

Tudi ob predpostavki, da bi bila sporna kupljena nepremičnina posebno premoženje toženca, ima tožnica, ki je vlagala v nepremičnino na podlagi svojega prispevka, tudi stvarnopravno upravičenje po določbah ZTLR (in ne po določbah SPZ, kot je že podrobno pojasnilo sodišče prve stopnje, z navedenimi razlogi pa soglaša tudi pritožbeno sodišče). Po večinski sodni praksi in tudi pravni teoriji (6) so imela v skladu z ZTLR vlaganja v posebno premoženje drugega zakonca stvarnopravne učinke v primeru, če so dela, izvedena v času zakonske zveze spremenila stanje in vrednost nepremičnine v tolikšni meri, da je prišlo do spremembe identitete nepremičnine oziroma je bilo nepremičnino mogoče šteti za novo. Vrednost vlaganj sama po sebi ni odločilna, spremeniti se mora identiteta stvari. Pri skupni gradnji na takšni nepremičnini, ki je odsev skupnega dela in s katero se spremeni njena identiteta, sodi torej nepremičnina v skupno premoženje zakoncev(7). Po ugotovitvah sodišča prve stopnje, ki jih toženec ne izpodbija, med pravdnima strankama pa tudi ni bilo sporno, je bila s kupno pogodbo 3. 1. 1991 kupljena nepremičnina parc. št. 234, k. o. x., na kateri je bila stara in dotrajana stanovanjska hiša, ki pa je bila popolnoma odstranjena in na njej zgrajen nov (bistveno kvalitetnejši) stanovanjsko-penzionski objekt, z drugačno in večjo bivanjsko površino. Nepremičnina skupaj z novim objektom predstavlja celoto. Novi objekt je bil zgrajen s skupnim delom in sredstvi, pridobljenimi v času trajanja zakonske zveze, za skupne namene in potrebe, pri čemer je bil stanovanjsko-penzionski objekt po neizpodbijanih ugotovitvah sodišča prve stopnje v pretežnem delu zgrajen do leta 2002; stanovanjski objekt je bil dokončan že v letu 2000, penzionski del pa je bil zaključen kasneje, po letu 2002. Na podlagi takšnih ugotovitev je po presoji pritožbenega sodišča pravilen pravni zaključek sodišča prve stopnje, da je z gradnjo oziroma vlaganji v nepremičnino pred uveljavitvijo SPZ, torej v času veljavnosti ZTLR, prišlo do spremembe identitete nepremičnine, in s tem nastanka nove stvari, na podlagi česar nepremičnina sodi v skupno premoženje pravdnih strank. Sodna praksa je enotna: če prvotni objekt preneha obstajati, sprememba stvarnopravnih razmerij ni izključena. Dejstvo, da se je izvedla nadomestna gradnja, ki predstavlja povsem nov stanovanjsko-penzionski objekt, ne spremeni pravilnih materialnopravnih zaključkov prvega sodišča. Ker od stare stavbe ni ostalo ničesar, saj je bil navedeni objekt v celoti zgrajen na novo do leta 2002, le penzionski del je bil dokončan kasneje, je zmotno pritožbeno stališče, da ni nastala nova stvar, ob tem, da med pravdnima strankam ni bilo sporno, da se je vrednost nepremičnine z gradnjo novega objekta tudi vrednostno bistveno/za nekajkrat povečala. V skupno premoženje pravdnih strank torej sodi navedeni objekt skupaj z (pripadajočim) zemljiščem, na katerem stoji, saj zemljišče parcele sodi k hiši in služi njeni rabi. Ker v predmetni zadevi ne gre za obnovitvena dela ali povečanje hiše, pač pa za zgraditev objekta na novo, je neuspešno pritožbeno sklicevanje na judikate (II 652/2008, II Ips 721/2006, II Ips 872/2009 in druge), v katerih je zavzeto stališče, da je v takšnih primerih izključena pridobitev lastninske pravice na podlagi zakona.

Utemeljeno pa pritožnik opozarja, da je odločitev sodišča prve stopnje o enakih deležih na skupnem premoženju najmanj preuranjena. ZZZDR v 59. členu vzpostavlja domnevo, da sta deleža zakoncev na skupnem premoženju enaka. Zakonec, ki meni, da je k skupnemu premoženju prispeval v drugačnem razmerju, lahko to domnevo izpodbija. Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da mora toženec, ne glede na to, ali je vpisan v zemljiški knjigi kot lastnik sporne nepremičnine, uveljavljati večji delež z nasprotno tožbo. Menilo je tudi, da toženec ni podal niti določno opredeljenega ugovora nadpolovičnega deleža, spričo česar je odločilo v skladu z zakonsko domnevo o enakih deležih na skupnem premoženju, kar je s tožbo uveljavljala tožnica.

Pritožbeno sodišče sodi, da v obravnavanem primeru, ko je pri sporni nepremičnini, ki sodi v skupno premoženje, vpisan toženec kot njen izključni lastnik, ter ob zatrjevanem dejanskem stanju in nastali procesni situaciji, za izpodbijanje zakonske domneve zadošča ugovor nadpolovičnega deleža(8). Takšno stališče je zavzelo tudi Ustavno sodišče v odločbi Up 771/11 z dne 31. 2. 2013. Vrhovno sodišče RS v odločbi II Ips 98/2013 z dne 16. 5. 2013 sicer meni drugače, tj., da mora toženec vložiti nasprotno tožbo, toda sodna praksa na tem področju, kot opozarja Vrhovno sodišče v tej svoji odločbi, ni enotna. Glede na to, da se je toženec v obravnavani zadevi branil (tudi) z ugovorom, da sporna nepremičnina ni skupna, temveč gre za njegovo posebno premoženje(9), do pravnomočne odločitve o tem vprašanju v vsakem primeru zadošča ugovor nadpolovičnega deleža. Tega je toženec po oceni pritožbenega sodišča zadostno opredeljeno podal v svoji trditveni podlagi, v kateri je poleg ugovora posebnega premoženja navajal tudi številne okoliščine, s katerim je izkazoval svoj več kot polovični prispevek k skupnemu premoženju. Svoj prispevek je opredelil v odstotku: v prvi pripravljalni vlogi (list. št. 32) je navedel, kolikšen del denarnih sredstev je bilo v sporno nepremičnino (glede katere je bilo šele z izpodbijano sodbo ugotovljeno, da sodi v skupno premoženje) vloženih s strani tožnice, koliko z njegove strani ter koliko je bilo vloženo prek njune gospodarske družbe(10). Iz navedb je mogoče razbrati, da je opredelil svoj vložek (ki sestoji tudi iz polovice izvršenih plačil za pravdni stranki s strani družbe) in s tem zadostno ovrednotil delež (okrog 77 %) na skupnem premoženju. S temi trditvami je, kot pravilno navaja v pritožbi, postavil meje obravnavanja v tej zadevi. Pri tem niti ni pomembno, na kašni podlagi utemeljuje večji delež (ali na račun posebnega premoženja ali višjih dohodkov). Pritožbeni očitek toženca, da je dovolj določno in obrazloženo podal ugovor o velikosti deležev, je torej na mestu. Če (je) sodišče prve stopnje meni(lo), da toženec ni dovolj določno uveljavljal nadpolovičnega deleža na skupnem premoženju, bi mu moralo to predočiti in z njim v okviru materialno-pravdnega vodstva (285. člen ZPP) razčistiti morebitne nejasnosti ter ga pozvati k njihovi odpravi.

Glede na različno (ustavno)sodno prakso bi bilo na mestu tudi, da bi prvo sodišče, ko je zaključilo z dokaznim postopkom glede vprašanja, ali sporna nepremičnina sodi v skupno premoženje ali ne, toženca v okviru načela odprtega sojenja seznanilo s svojo odločitvijo. V obravnavanem primeru se je celotna pravda sukala okoli tega, ali je sporna premičnina del skupnega premoženja zakoncev ali ne, zato se je vprašanje deleža na njem logično potisnilo ob rob. Višina deležev je (znova) postala aktualna šele, ko pri sodišču dozorela odločitev, da gre za skupno premoženje. Ni sporno, da poučevanje o postavljanju (pravilnega) tožbenega zahtevka in vodenje pri njegovem oblikovanju ne sodi v okvir materialnopravdnega vodstva. Toda ob neenotni (ustavno)sodni praksi, kar je bilo prvostopenjskemu sodišču glede na obrazložitev izpodbijane sodbe očitno znano, je nekorektno postopanje sodišča, da pravdnima strankama, po tem, ko se je odločilo, da sporna nepremičnina tvori skupno premoženje, ni razkrilo, da sámo sledi tistemu delu sodne prakse, ki se zavzema, da je treba pri zatrjevanju nadpolovičnega deleža vložiti nasprotno tožbo.

Sodišče prve stopnje zaradi zmotnega procesnega in materialnega izhodišča ni celovito ugotavljalo sklopa dejstev, ki lahko vplivajo na delež pravdnih strank na skupnem premoženju, v mejah, ki sta jih začrtali pravdni stranki. Pritožbeno sodišče glede na naravo stvari in okoliščine primera ocenjuje, da sàmo ne more dopolniti postopka, saj bi v nasprotnem pravdnima strankama odvzelo ustavno zagotovljeno pravico do pravnega sredstva - pritožbe. Razen tega bi bil postopek na drugi stopnji sojenja zaradi izenačevanja spoznavnih možnosti sodišča prve in druge stopnje nesorazmerno daljši od dopolnitve postopka na prvi stopnji, kar bi bilo v nasprotju z načelom ekonomičnosti in pospešitve postopka. Pritožbeno sodišče je zato izpodbijano sodbo v delu, ki se nanaša na enak delež pravdnih strank na skupnem premoženju, razveljavilo in v tem obsegu zadevo vrača sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). V preostalem delu je pritožbo zavrnilo in v skladu s 353. členom ZPP potrdilo sodbo v delu, da sporna nepremičnina sodi v skupno premoženje pravdnih strank. Sodišče prve stopnje bo moralo v ponovljenem postopku, če bo še vedno menilo, da je to potrebno, toženca pozvati, naj še konkretneje opredeli svoj nadpolovični delež in nato po celoviti dokazni oceni dokaznih listin in morebitni dopolnitvi dokaznega postopka (v smeri zaslišanja pravdnih strank) ugotoviti pravno odločilna dejstva (drugi odstavek 59. člena ZZZDR) ter odločili o zahtevku glede višine deležev na skupnem premoženju. Domnevo o enakih deležih je mogoče ovreči, če gre za bistveno nesorazmerje med prispevki zakoncev. O deležih se odloča na podlagi celovite presoje razmerij med bivšima zakoncema v celotnem obdobju, ki je pomembno za nastanek skupnega premoženja. Pri ugotavljanju deležev je treba upoštevati vse premoženje, ki ni zajeto v zahtevku, je pa potrditvah ugotovljeno kot skupno.

Zaradi delne razveljavitve odločitve o glavni stvari je bilo treba razveljaviti tudi odločitev o stroških postopka. O njih in o pritožbenih stroških bo odločalo sodišče prve stopnje s končno odločbo (4. odst. 165. člena ZPP).

(1) V zadevi II Ips 829/2008, na katero se toženec v pritožbi ponovno sklicuje, gre za drugačno dejansko stanje, saj sta tam zakonca v sporazumu izjavila, da predstavlja njuno edino skupno premoženje le določena nepremičnina, torej je bilo z njim ugotovljeno vse njuno skupno premoženje.

(2) Glej tudi sklep Vrhovnega sodišča RS z dne 20. 3. 2013, opr. št. III Ips 40/2010, in sodbo z dne 16. 2. 2004, opr. št. II Ips 434/2004. (3) Takšne trditve bi lahko vodile v sklepanje o poslovni pridobitvi lastninske pravice, vendar je zahtevek na tej podlagi že pravnomočno zavrnjen. Tožnica pa ima vso pravico uveljavljati različne stvarnopravne zahtevke na različnih pravnih podlagah.

(4) glej odločbo VSL I Cp 3461/2012 o tem, kaj pomeni delo kot konstitutiven element za nastanek skupnega premoženja.

(5) prim. Jasna Hudej, Iztok Ščernjavič: glej Sporna materialnopravna vprašanja skupnega premoženja, Pravnik 11-12/2010, str. 751 in odločbo VS RS z dne 19. 9. 2001, opr. št. II Ips 176/2001. (6) Primerjaj Hudej, J., Ščernjavič, I.: Sporna materialnopravna vprašanja skupnega premoženja, Pravnik 11-12/2010, str. 764, ter odločbe I Cp 3605/2011, II Cp 4170/2009, VS RS II Ips 956/2008, II Ips 382/2009 in druge.

(7) Zakonec, čigar nepremičnina je z vložki iz skupnih sredstev spremenila svojo identiteto, pa ima po ustaljenem stališču sodne prakse pravico le do večjega deleža na skupnem premoženju. Tudi sicer ima posebno premoženje zakonca, ki ga vloži v skupno premoženje, za posledico večji delež tega zakonca na skupnem premoženju.

(8) Tako tudi J. Hudej in I. Ščernjavič, Sporna procesna vprašanja skupnega premoženja s posebnim poudarkom na novejši sodni praksi, Pravnik 1-2/2011, str. 29, 30. Sodna praksa, ki temelji na pravnem mnenju VS RS z dne 21. in 22.12.1992, je v teoriji utemeljeno kritizirana kot nelogična, saj ne upošteva dosledno dejstva, da izrek po naravi stvari vsebuje odločitev o deležih obeh zakoncev na skupnem premoženju.

(9) Kar sicer ne pomeni, kot pravilno navaja prvo sodišče, tudi ugovora drugačnega deleža na skupnem premoženju (glej sodbi z dne 13. 10. 2011, opr. št. II Ips 254/2001, in z dne 26. 5. 2011, opr. št. II Ips 820/2008).

(10) Glede katere med strankama niti ni (več) sporno, da je poslovni delež te družbe skupno premoženje vsakega do ½ in da je družba enakopravno plačevala račune za gradnjo za pravdni stranki ter da družba ni imela volje pridobiti lastninske pravice na tej nepremičnini.