Jedro

Tožnik, ob škodnem dogodku star 8 let, je utrpel: obtolčenino možganov, prelom desne temenske lobanjske kosti, prelom desne stegnenice, številne vreznine po desni strani obraza, številne obtolčenine in odrgnine po desni strani obraza ter udarjenino najbrž z delno zmečkanino desnega obraza ter udarjenino najbrž z delno zmečkanino desnega uhlja in podkožni izliv krvi na desni strani glave. Poškodbe in škodo, katero je tožnik utrpel, je zaradi posledic potrebno okvalificirati kot katastrofalno, škodni primer pa obravnavati kot izredno hud primer (razvrstitev po "Fischerju"). Tožnik namreč trpi hude trajne posledice, povezane s trajno nemočnostjo in odvisnostjo od drugih. Tožniku je zato prisoditi celotno vtoževano odškodnino iz naslova negmotne škode v skupnem znesku 37,500.000,00 SIT.

Izrek

Pritožba tožene stranke se z a v r n e kot neutemeljena in se v celoti potrdi delna sodba sodišča prve stopnje. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano delno sodbo je prvostopno sodišče v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika za plačilo negmotne škode v znesku 37,500.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje do plačila. V tem znesku je zaobsežena odškodnina za prestane in bodoče fizične bolečine in neugodnosti med zdravljenjem v znesku 7,000.000,00 SIT, za prestane in bodoče duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v znesku 25,000.000,00 SIT in pa za skaženost v znesku 5,500.000,00 SIT. Tožnik v tej pravdni zadevi vtožuje tudi plačilo materialne škode. Ker pa sta se pravdni stranki dogovorili, da naj odloči sodišče najprej o zahtevku za nematerialno škodo, je sodišče izdalo sedaj izpodbijano delno sodbo. Tožniku je bila na račun odškodnine s strani zavarovalnice že izplačana odškodnina iz naslova obveznega zavarovanja in pa iz naslova zavarovanja pred odgovornostjo, katero pa sodišče v sedaj izpodbijani delni sodbi pri odmeri odškodnine v njenem revaloriziranem znesku ob dogovoru pravdnih strank še ni upoštevalo. Zoper takšno odločitev se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne prvostopnemu sodišču v ponovno sojenje, stroške pa šteje kot nadaljnje pravdne stroške. Pritožbeno se protivi odškodnini po višini, ker je odmera te za namaterialno škodo daleč previsoka. Delno sodbo izpodbija tako le pavšalno. Odškodnina, ki bi presegla 15,000.000,00 SIT je znatno previsoka. Poleg tega še poudarja, da je tožnik že prejel del odškodnine in sicer zavarovalnino v polnem obsegu iz obveznega avtomobilskega zavarovanja, prav tako pa polno zavarovalno vsoto iz zavarovanja civilne odgovornosti tožene stranke, ki pa revalorizirane na današnjo vrednost vsakakor presegajo materialno škodo, o kateri bo sodišče še odločalo. Ob tem bi lahko prišlo do preplačila z izplačilom polne nematerialne škode po sodbi. Tožena stranka se res ni protivila, da se o nematerialni škodi odloča z delno sodbo, vendar pa ni nikoli izrecno dovolila, da se v tem postopku opusti poračunavanje že prejetih zneskov, saj je ves čas zahtevala, da sodišče opravi valorizacijo prejete odškodnine. Če bi namreč sodba za nematerialno škodo postala pravnomočna, bi pri odločanju o materialni škodi lahko prišlo do hudih zapetljajev, ker bo prejeta zavarovalnina vsekakor presegla zahtevke iz preostalega naslova. Tožnik je na pritožbo obrazloženo odgovoril. Pritožba ni utemeljena. Po uradni dolžnosti upoštevanih (2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP)) bistvenih kršitev določb postopka iz 2. odst. 339. člena ZPP v pravdi pritožbeno sodišče ni ugotovilo. Materialnopravno izhodišče za odločanje v predmetni zadevi je podano v določbah Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) in sicer v določbi 200. in 203. člena ZOR. Pojem pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki je predmet izpodbijane sodbe je po 200. členu ZOR pravni standard. Navedeno pomeni, da odločanje o tem, kolikšen znesek ustreza pojmu pravične denarne odškodnine pomeni uporabo prava in s tem torej spada v področje razlage prava. Po določbi 200. člena ZOR prisodi sodišče za pretrpljene telesne bolečine, za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti ter za skaženost, če ugotovi, da predvsem okoliščine primera, stopnja bolečin in pa njihovo trajanje to opravičujejo, pravično denarno odškodnino. Pri tem sodišče gleda predvsem na pomen prizadete dobrine in pa namen odškodnine. Tako sodišče najprej ugotavlja obstoj in obseg nepremoženjske škode, to je stopnjo telesnih in duševnih bolečin in če presodi, da je oškodovanec pretrpel pravno priznano nepremoženjsko škodo, le to primerja z drugimi nepremoženjskimi škodami in jo uvrsti v razmerje med lažjimi, srednjimi, težjimi in pa katastrofalnimi škodami. Ta umestitev je opredelitev pomena prizadete dobrine, na kar napotuje II. odstavek 200. člena ZOR. Namen denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo je dosežen, če je določeno oškodovančevo zadoščenje, ki mora biti "pravično", sorazmerno oškodovančevemu prikrajšanju, hkrati pa mora biti znesek, ki se prisodi - vpet v širše družbene okvire, ki se izražajo zlasti skozi medsebojne razmere med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami in odškodninami zanje. Ob upoštevanju navedenega lahko sodišče ustrezno upošteva tudi, da odškodnina za nepremoženjsko škodo ne gre na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom (2. odst. 200. člena ZOR). Razmerja med različnimi škodami in odškodninami zanje so se oblikovala v sodni praksi, pri čemer se ob vsakem posameznem primeru izražajo vse posebnosti tega konkretnega primera, kar je pri odločanju o nepremoženjski škodi in odškodnini zanjo, ko se vrednoti prikrajšanje človeka v njegovi osebni sferi, še posebej pomembno. Ob upoštevanju različnih vrst poškodb bi lahko trdili, da sodi obravnavani primer med izredno hude primere (razvrstitev po "Fischerju"), v posledici katerih oškodovanec trpi hude trajne posledice, povezane s trajno nemočnostjo. Škoda, katero je oškodovanec oz. tožnik v našem primeru utrpel, bi tako ob ugotovitvah prvostopnega sodišča sodila med katastrofalne škode. Pritožbeno je sporna zgolj odmera odškodnine za vse vtoževane odškodnine, tako za telesne bolečine kot tudi za skaženost in pa duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Pri materialnopravni presoji tega konkretnega primera na podlagi določb 200. in 203. člena ZOR se je tako pritožbeno sodišče, ob dejstvu, da tožena stranka dejanskega stanja, ugotovljenega po prvostopnem sodišču, ne izpodbija, oprlo na dejansko podlago izpodbijane odločitve. Tožnik je utrpel poškodbe v prometni nezgodi, ki se je zgodila ... ob ... uri v kraju M. in sicer poškodbe, v posledici katerih je postal popolni invalid. Poškodbe: obtolčenina možganov, prelom desne temenske lobanjske kosti, prelom desne stegnenice, številne vreznine po desni strani obraza, številne obtolčenine in odrgnine po desni strani obraza ter udarjenino najbrž z delno zmečkanino desnega uhlja in podkožni izliv krvi na desni strani glave. Te poškodbe so bile po izvedencu ocenjene za smrtno nevarne in take, zaradi katerih mnogi oškodovanci umrejo. Zaradi opisanih poškodb je trpel številne neugodnosti kot so dolgotrajno zdravljenje: nazevesten je bil več kot en mesec po nezgodi, podvržen pa tudi večletni in dosledni nevrofizioterapiji in ortopedskim korektivnim operacijam. Tri leta po nesreči je prestajal v glavi, hrbtenici in okončinah precejšnje praktično stalne telesne bolečine, ki so šele pozneje po intenziteti in pogostosti pojenjale, vendar še zdaj trikrat tedensko trpi zaradi telesnih bolečin v vseh naštetih telesnih delih. Zaradi možganske okvare je intenziteta in način doživljanja bolečine pri tožniku takšna, da mu povzroča večje trpljenje, poleg tega pa, kot ocenjuje izvedenec, pri tožniku ni pričakovati izboljšanja, ampak v določeni starosti le poslabšanje zaradi hitrejših starostnih in degenerativnih procesov. Ob škodnem dogodku je bil tožnik star 8 let, ob sojenju 22 let. Bolečine ga v precejšnji intenziteti spremljajo še danes in bodo trajale praktično še pretežen del življenja, ki je pred njim. Glede na takšno intenziteto in trajanje prestanih in bodočih telesnih bolečin in pa upoštevaje precejšnje dolgotrajne neugodnosti med zdravljenjem, je sodišče tožnikovemu zahtevku za plačilo odškodnine iz tega naslova v znesku 7,000.000,00 SIT v celoti ugodilo. Ker je tudi po oceni pritožbenega sodišča potrebno škodo, katero je utrpel tožnik v obravnavanem škodnem dogodku, okvalificirati kot katastrofalno, je prvostopno sodišče na ugotovljeno dejansko stanje v celoti pravilno uporabilo materialno pravo in pravni standard "pravična denarna odškodnina" s tem, ko je tožbenemu zahtevku tožnika iz tega naslova v celoti ugodilo. Tožena stranka sicer pritožbeno ocenjuje, da zahtevek v višini, kot mu je ugodilo prvostopno sodišče nima podlage v ugotovljenem dejanskem stanju. Pri tem je poudariti, da mora biti priznana odškodnina v skladu s pravnim standardom pravične denarne odškodnine iz 1. odst. 200. člena ZOR, ki na eni strani narekuje, da morajo sodišča pri odmeri odškodnin upoštevati vse okoliščine s strani oškodovanca, na drugi strani pa razpon odškodnine od najhuših pa do najmilejših, pa tudi višine odškodnin,ki so bile odmerjene v primerljivih odškodninskih zadevah.Tožnik je namreč ves čas med zdravljenjem in pa tudi še sedaj trpel intenzivne telesne bolečine, za katere izvedenec ugotavlja,da bodo obstajale tudi v bodočnosti. Ob upoštevanju navedenega in pa ugotovljene številne nevšečnosti oz. neugodnosti med zdravljenjem je v celoti utemeljen zahtevek v višini, kot ga je postavil tožnik, to je v znesku 7,000.000,00 SIT. V celoti neutemeljena pa je, po oceni pritožbenega sodišča, pritožba tožene stranke tudi v delu,v katerem je sodišče odločalo o zahtevku tožnika za plačilo odškodnine iz naslova psihičnih bolečin zaradi skaženosti v znesku 5,500.000,00 SIT. Tudi v tem primeru je potrebno upoštevati, da je pojem skaženosti po 200. členu ZOR pravni standard in ne zgolj medicinski pojem. Tako skaženost kot pravni standard ugotavlja sodišče na podlagi dejstev, ugotovljenih s pomočjo izvedeniškega mnenja, lastnih opažanj sodišča (o spremembi oškodovančeve zunanjosti) in pa na podlagi ocene oškodovančeve subjektivne prizadetosti zaradi teh poškodb, v obravnavanem primeru pa tudi na podlagi ocene njegovih najbližnjih. Tako je po oceni pritožbenega sodišča prvostopno sodišče pri oceni višine pravične denarne odškodnine iz tega naslova v celoti pravilno upoštevalo, da je tožnik v posledici škodnega dogodka postal invalid in da je zaradi tega tudi skažen, saj je na invalidskem vozičku, na katerem ima, na kar opozarja izvedenec, opazno spremenjeno držo telesa in sicer leve rame nazaj in nekoliko nižje. Iz mnenja izvedenca prof. dr. L. pa izhaja, da ima tožnik v vozičku tudi glavo nagnjeno v levo. Navedeno nedvomno hudo spreminja in kazi tožnikovo zunanjost, vzbuja pozornost in gotovo tudi pomilovanje tožnika, še posebej, ker je ohranil sposobnost samozavedanja. Nenazadnje pa je poudariti, da je tudi njegova mati in zakonita zastopnica, ki zanj skrbi, prepričljivo izpovedala, na kakšen način se skaženost pri njem odraža in pa kakšne posledice psihične narave, ki jih zaradi tega trpi so pri tožniku podane. Tožnik nedvomno zaradi ugotovljenih sprememb svoje zunanjosti vse od škodnega dogodka zelo duševno trpi. To stanje pa glede na to, da se svojih deformacij zaveda, traja še sedaj in bo tudi v bodoče saj, kot pravi izvedenec, izboljšanja v katerikoli smeri pri njem ni mogoče pričakovati. Nedvomno gre v obravnavanem primeru za izredno poslabšanje zunanjega izgleda, ki tožniku povzroča nelagodnost in pa predvsem psihično nesproščenost. Tako je po oceni pritožbenega sodišča tudi v tem delu prvostopno sodišče pravni standard pravične denarne odškodnine v celoti pravilno uporabilo s tem, ko je tožbenemu zahtevku tožnika tudi v tem delu v celoti ugodilo in je zato tudi v tem delu pritožbo tožene stranke v celoti zavrniti kot neutemeljeno. Prav tako pa neutemeljeno tožena stranka izpodbija odločitev prvostopnega sodišča glede prisoje odškodnine iz naslova psihičnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Tudi v tem delu dejanskega stanja tožena stranka ne izpodbija. Meni le, da je odškodnina odmerjena previsoko. Pri odmeri odškodnine iz tega naslova je potrebno upoštevati zlasti oškodovančevo trpljenje zaradi posledic škodnega dogodka na najrazličnejših prizadetostih na psihičnem ali telesnem področju in zajema vse omejitve v oškodovančevih življenjskih aktivnostih, katere je in bi jih opravljal oz. bi jih po rednem teku stvari opravljal v bodočnosti. Takšno materialnopravno izhodišče je po oceni pritožbenega sodišča prvostopno sodišče v celoti za vse ugotovljene pravno odločilne okoliščine pravilno upoštevalo. Pri tem pa zlasti upoštevalo obseg telesnih prizadetosti po poškodbi pri tožniku, (da je le-ta obsežen) in da imajo tudi bodoče duševne bolečine podlago v izdelanem izvedeniškem mnenju. Izvedenec je natančno opredelil, da je tožnik v posledici poškodb ostal hudo telesno in duševno invaliden in trajno nesposoben za samostojno življenje ter odvisen od posebne nege. Da lahko doseže najboljše funcioniranje, mu je potrebna asistenca staršev ali visokokvalificiranih nevrofiziatrov. Po oceni izvedenca dr. L. pa je že dosegel tudi skrajni nivo svojega funkcioniranja, ki je intelektualno nižji, kot je bil v času nezgode, ko je bil star 8 let. Po izvedencu ugotovljeni deficiti pri tožniku pa so naslednji: intelektualni z motnjami koncentracije, spomina, mišljenja; osebnostno emonocialni s čustveno inkontinenco ter nezrelostjo in odvisnostjo; komunikativni s slabo artikuliranim in nepopolnim, akramatikalnim govorom; motorični - spasiočna tetrapareza - funkcionalno uporabna le desna roka in pa tudi nezanesljiva kontrola sfinktrov. Bistveno pa so znižane tudi njegove sposobnosti, kot so: sposobnost za samostojno in neodvisno vzpostavljanje odnosov s soljudmi in stvarnim svetom, ki ga obdaja (nekatere relacije lahko vzpostavlja le s pomočjo pomagal, kot so invalidski voziček in pa drugi ljudje); znižane so njegove sposobnosti komuniciranja - ima slabo razumljiv govor in pa podana funkcionalna nepismenost (pri tem je sposobnost vidnega in slušnega zaznavanja ohranjena); sposobnost skrbeti za sebe je znižana do te stopnje, da mu je potrebna pomoč pri umivanju, odvajanju blata, oblačenju in obuvanju, delno pa tudi pri hranjenju; sposobnost gibanja je vezana na invalidski voziček (v stanovanju je sicer samostojen), izven stanovanja mu je potrebna pomoč drugih; pri vstajanju iz postelje, pri sedanju v invalidski voziček, pri prehajanju iz vozička v posteljo mu je potrebna pomoč drugih; samostojno lahko sedi le na invalidskem vozičku ali stolu z naslonjalom (na stolu brez naslonjala ne more sedeti); gibi z desnico so tako okorni ter nespretni,da je njegova sposobnost za opravila, ki zahtevajo spretnost in fine gibe, bistveno zmanjšana (pri hranjenju in pisanju ima težave in tako zlasti za daljše pisanje ni sposoben; sposobnost ustreznega motoričnega in psihičnega reagiranja v različnih življenjskih situacijah je tako zmanjšana, da mu je potrebna stalna pomoč drugih; tožnikove motorične in psihične sposobnosti so reducirane v dve stopnji in ni pričakovati, da bi se usposobil za kakršnokoli poklicno ali pridobitno delo. Ob navedenem bo tako, po oceni izvedenca, tožnik stalno bolj ali manj hudo psihično trpel, trpel pa bo tudi zaradi predstave o lastnih deficitih in zgledih okolja, v katerem živi. Z leti je pričakovati teh težav vedno več, delno je pričakovati tudi spremembo okolja, v katerem živi (od staranja staršev, izgubljanja stikov z vrstniki, ki bodo socialno dozoreli in podobno). Ni pričakovati, da bo vedno bolj prilagojen, ampak ravno nasprotno. Zelo verjeten pa je zgodnji razvoj degenerativnih sprememb, zlasti na aksialnem skeletu, kar bo zaradi bolečin in večje okornosti povzročalo tudi psihične simptome in trpljenje tožnika. Ob navedenem je tako poškodbe, katere je utrpel tožnik, šteti za katastrofalne, poleg tega pa se jih tožnik v celoti tudi zaveda in zaradi njih vsakodnevno bolj ali manj hudo trpi (kar je prepričljivo izpovedala tudi njegova mati, namreč da je bil tožnik pred škodnim dogodkom živahen otrok in se je veliko igral na dvorišču z žogo, aktiven je bil tudi v okviru izvenšolskih dejavnosti, saj je obiskoval različne krožke, danes pa rad opazuje dekleta, se z njimi pogovarja in še vedno goji željo, da bi se poročil in imel družino). Tudi v tem delu je zato v celoti zavrniti pritožbo tožene stranke in ugotoviti, da je prvostopno sodišče v celoti pravilno tudi v tem delu uporabilo materialnopravno izhodišče za določanje odškodnine iz tega naslova s tem, ko mu je priznalo celotno zahtevano odškodnino v znesku 25,000.000,00 SIT. Tožnik je namreč zaradi poškodb, ki jih je utrpel omejen na vseh področjih, ni pa tudi pričakovati, da bo uspel vzpostaviti zrele heteroseksualne odnose in zakonsko zvezo, se poklicno usposobiti in se ekonomsko osamosvojiti. Prav tako se tudi ne bo socialno integriral, ampak bo ostal v socialni marginalni skupini v segregaciji. Zato ni slediti pritožbi tožene stranke v nobenem delu in jo je kot takšno potrebno v celoti zavrniti, izpodbijano delno sodbo prvostopnega sodišča pa ob navedenem v celoti potrditi (353. čle ZPP). Zavrniti pa je potrebno tudi ugovor tožene stranke v zvezi z odločitvijo sodišča,da pri odmeri odškodnine za nematerialno škodo ni upoštevalo med strankama nesporno tožniku s strani zavarovalnice že izplačanih zneskov odškodnine. Tožena stranka sicer pritožbeno navaja, da se ni strinjala z takšno odločitvijo sodišča. Pri tem pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 25. 9. 1998 kot nesporno izhaja, da sta pravdni stranki skupno predlagali, da sodišče izda delno sodbo o negmotni škodi brez upoštevanja že izplačanih zneskov iz naslova odškodnine s strani zavarovalnice in da soglašata, da se ta že izplačana odškodnina upošteva pri prisoji materialne škode. Ob dejstvu, da tožena stranka takšnega zapisa v zapisniku o glavni obravnavi ni izpodbijala, je šteti, da sta pravdni stranki dejansko sklenili tovrsten dogovor in je torej njene pritožbene ugovore v tej smeri v celoti zavrniti in sodbo prvostopnega sodišča tudi ob navedenem potrditi. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 165. člena ZPP.