Jedro

Tožena stranka domneve o resničnosti vsebine javne listine ne more izpodbiti le z navedbo, da se je s pošto dogovorila za hrambo pošiljk kot "poštno ležeče". Kogentne določbe ZPP o vročanju namreč prevladajo nad dogovorom med stranko in pošto. Poleg tega tudi Zakon o poštnih storitvah v drugem odstavku 42. člena določa, da mora izvajalec poštnih storitev v primeru, če poseben zakon ureja vročanje določenih poštnih pošiljk drugače, kakor je določeno v tem zakonu, poštno pošiljko vročiti na način in pod pogoji, ki jih določa poseben zakon. Kot izhaja iz obvestila sodišču o opravljeni vročitvi, je bilo to v obravnavanem primeru upoštevano. Vročitev se je opravila v skladu s pravili ZPP, ki urejajo osebno vročitev.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

Izpodbijani sklep

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom napoved pritožbe tožene stranke z dne 18. 9. 2018 zoper sodbo in sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani IX Pg 847/2018 z dne 16. 8. 2018 (v nadaljevanju sodba in sklep z dne 16. 8. 2018) zavrglo. Svojo odločitev je oprlo na 343. člen Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Ugotovilo je, da sta bila sodba in sklep z dne 16. 8. 2018 toženi stranki vročena 7. 9. 2018, rok za vložitev napovedi pritožbe pa se je iztekel 17. 9. 2018. Ker je tožena stranka napoved pritožbe vložila 18. 9. 2018, jo je kot prepozno zavrglo.

Pritožba tožene stranke

2. Zoper ta sklep se je tožena stranka pravočasno pritožila. Uveljavljala je pritožbene razloge bistvene kršitve določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pojasnila je, da pošiljke prejema po načinu „poštno ležeče“. To pomeni, da se priporočene pošiljke vročajo v nabiralnik, vendar pa se obvestilo o priporočeni pošiljki ne pusti v škatli za poštno ležeče pošiljke. Zato ni vedela, da ji je bila sodna pošiljka puščena v poštnem nabiralniku. Sodno pisanje ji je bilo dejansko vročeno 10. 9. 2018, in ne 7. 9. 2018, kot je ugotovilo prvostopenjsko sodišče. Ker je tožena stranka napoved pritožbe vložila 18. 10. 2018, jo je vložila pravočasno. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi. Pritožbenih stroškov ni priglasila.

K odločitvi o pritožbi

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodna odločba, proti kateri je dovoljena pritožba, se stranki vroča osebno (prvi odstavek 142. člena ZPP). To v skladu s tretjim odstavkom 142. člena ZPP pomeni, da v primeru, ko vročevalec naslovnika sodne pošiljke ne najde, v nabiralniku pusti obvestilo, kje ga pisanje čaka in rok 15 dni, v katerem ga mora naslovnik dvigniti. Če naslovnik pisanja v 15 dneh od prejema obvestila ne dvigne, v skladu s četrtim odstavkom 142. člena ZPP vročitev šteje za opravljeno na zadnji dan 15 - dnevnega roka (fikcija vročitve).

5. Iz obvestila sodišču o opravljeni vročitvi (ki je pripeto k list. št. 35) je razvidno, da sodnega pisanja – sodbe in sklepa z dne 16. 8. 2018 – toženi stranki ob poskusu vročitve ni bilo mogoče osebno izročiti. Zato je bilo dne 22. 8. 2018 v njenem hišnem predalčniku puščeno obvestilo, v katerem je bilo navedeno, kje je pisanje in rok 15 dni, v katerem ga mora dvigniti. Ker tožena stranka pisma v tem roku ni dvignila, ji je bilo pisanje po poteku tega roka, 7. 9. 2018 puščeno v hišnem predalčniku. Fikcija vročitve pa ni nastopila tega dne, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, pač pa že s potekom petnajstdnevnega roka za dvig pošiljke na pošti, to je 6. 9. 2018 (tretji in četrti odstavek 142. člena ZPP).1 Vendar pa takšna zmotna ugotovitev sodišča prve stopnje ni imela za posledico pravno nepravilne odločitve, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju.

6. Obvestilo sodišču o opravljeni vročitvi je javna listina, ki kot taka dokazuje resničnost tistega, kar se v njej potrjuje ali določa (prvi odstavek 224. člena ZPP). Dovoljeno je dokazovati, da so v javni listini dejstva neresnično ugotovljena ali da je sama listina nepravilno sestavljena. Vendar pa tožena stranka domneve o resničnosti vsebine javne listine ne more izpodbiti zgolj z navedbo, da se je s pošto dogovorila za hrambo pošiljk kot „poštno ležeče“. Tega tožena stranka tudi z ničimer ni dokazala. Poleg tega pa kogentne določbe ZPP o vročanju prevladajo nad dogovorom med stranko in pošto. Tudi Zakon o poštnih storitvah v drugem odstavku 42. člena določa, da mora izvajalec poštnih storitev v primeru, če poseben zakon ureja vročanje določenih poštnih pošiljk drugače, kakor je določeno v tem zakonu, poštno pošiljko vročiti na način in pod pogoji, ki jih določa poseben zakon. Kot izhaja iz obvestila sodišču o opravljeni vročitvi (ki je pripeto k l. št. 35), je bilo to v obravnavanem primeru upoštevano, saj se je vročitev opravila v skladu z že citiranimi pravili ZPP.

7. Ob vsem povedanem je neutemeljeno sklicevanje tožene stranke na datum, ko naj bi pisanje dejansko prejela. Da lahko sodišče upošteva datum dejanskega prejema pisanja v pomenu šestega odstavka 139. člena ZPP, mora tožena stranka najprej dokazati, da je prišlo do kršitev pravil o vročanju. To pa toženi stranki ni uspelo.

8. Glede na vse navedeno je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je bila napoved pritožbe zoper sodbo in sklep z dne 16. 8. 2018 vložena prepozno. Zadnji dan roka za vložitev napovedi pritožbe je tako bil 14. 9. 2018 (petek) (in ne 17. 9. 2018 kot je to sicer zmotno ugotovilo sodišče prve stopnje). Zato je napoved pritožbe, vložena 18. 9. 2018, prepozna.

9. Glede na zgornje razloge pritožba ni utemeljena. Ker pa sodišče druge stopnje tudi ob uradnem preizkusu izpodbijanega sklepa ni zaznalo nobenih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP).

1 Prim. Sklep II Ips 39/2012 z dne 11. 4. 2012.