Jedro

Kršitve enakopravnosti strank ni mogoče ocenjevati samo na podlagi dejstva, da je sodišče dokazne predloge obrambe zavrnilo, dokaznim predlogom nasprotne stranke pa ugodilo. To je lahko eden od pokazateljev, vendar pa je ključnega pomena ali so bili dokazni predlogi taki, da bi jih moralo sodišče, ob upoštevanju ustaljenih meril pri odločanju o tem vprašanju, izvesti.

Na kršitev zakona se v zahtevi za varstvo zakonitosti lahko sklicuje le tisti, ki meni, da so mu bile pred nižjimi sodišči pravice kršene, ne pa zanje tudi zagovorniki soobsojenih.

Izrek

I. Zahteve za varstvo zakonitosti se zavrnejo.

II. Obsojeni so dolžni plačati sodno takso.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Kopru je z uvodoma navedeno sodbo spoznalo obsojenega P. M., D. D., N. H., D. M., V. F., M. Ž. in S. M. za krive, vsakega nadaljevanega kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po petem v zvezi s tretjim odstavkom 311. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ), obsojenega S. P. pa kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po tretjem odstavku 311. člena KZ v zvezi z 25. členom KZ. Obsojencem je izreklo kazni: P. M. dve leti in deset mesecev zapora in 2.500,00 EUR denarne kazni, V. F. deset mesecev zapora in 500,00 EUR denarne kazni, M. Ž. enajst mesecev zapora in 500,00 EUR denarne kazni, S. M. enajst mesecev zapora in 500,00 EUR denarne kazni, D. D. dve leti in pet mesecev zapora in 1.800,00 EUR denarne kazni ter N. H. dve leti zapora in 1.200,00 EUR denarne kazni. Po 49. členu KZ jim je v izrečene kazni vštelo čas prebit v priporu. Obsojenima D. M. in S. P. pa je izreklo pogojni obsodbi, tako da je prvemu določilo kazen deset mesecev zapora in preizkusno dobo dveh let ter izreklo 300,00 EUR denarne kazni, drugemu pa določilo kazen pet mesecev zapora in preizkusno dobo dveh let ter mu izreklo 150,00 EUR denarne kazni. Po prvem odstavku 69. člena KZ je obsojenim odvzelo telefonske aparate s pripadajočimi SIM karticami, ki so jih uporabljali pri storitvi kaznivih dejanj ter na podlagi prvega odstavka 95. člena KZ v zvezi z drugim odstavkom 96. člena KZ odvzelo protipravno pridobljeno premoženjsko korist. Vse obsojene, razen P. M. in D. D., je sodišče oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka.

2. Višje sodišče v Kopru je z uvodoma navedeno sodbo zavrnilo pritožbe zagovornikov obsojenih in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojenim pa naložilo plačilo sodne takse.

3. Obsojeni P. M. pravnomočno sodbo izpodbija iz razloga bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po 3. točki prvega odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), ki da so vplivale na zakonitost sodne odločbe, njegovi zagovorniki pa iz razloga kršitve kazenskega zakona po 1. točki prvega odstavka 420. člena ZKP in absolutne bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 2. točki prvega odstavka 420. člena ZKP. Zagovornik obsojenega D. D. pravnomočno sodbo izpodbija iz vseh razlogov po prvem odstavku 420. člena ZKP, zagovorniki obsojenega M. Ž. pa iz razloga absolutnih bistvenih kršitev določb kazenskega postopka (2. točka prvega odstavka 420. člena ZKP) in kršitve 2. in 37. člena Ustave republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava). Vložniki Vrhovnemu sodišču predlagajo, naj njihovim zahtevam ugodi in izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojence oprosti obtožbe, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovoril vrhovni državni tožilec. Meni, da zatrjevane kršitve niso podane in predlaga zavrnitev zahtev.

5. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obsojenim in njihovim zagovornikom, vendar se nihče od njih o odgovoru tožilca ni izjavil. B.

6. Glede na vsebino zahtev za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče uvodoma poudarja, da je to izredno pravno sredstvo mogoče vložiti le iz razlogov, navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP, in sicer: zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe. V tem primeru mora vložnik zahteve izkazati ne le kršitev, ampak tudi njen vpliv na to, da je odločba nezakonita. Skladno z drugim odstavkom 420. člena ZKP pa je kot razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP), torej navajanje pomislekov, da odločilna dejstva, na katerih neposredno temelji uporaba materialnega ali procesnega zakona, niso bila pravilno ali v celoti ugotovljena. Ta razlog med drugim obsega tudi drugačno presojo izvedenih dokazov ter njihove verodostojnosti. Vrhovno sodišče je torej pri odločanju o zahtevi vezano na takšno dejansko stanje, kot ga ugotavlja izpodbijana pravnomočna sodba.

7. Zagovorniki obsojenega P. M. iz Odvetniške družbe G. neutemeljeno zatrjujejo, da je izpodbijana pravnomočna sodba obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ker je izrek sodbe, iz katerega ni razvidno, katera izvršitvena oblika kaznivega dejanja po tretjem odstavku 311. člena KZ se očita obsojenemu, nerazumljiv. Kljub temu, da sta v abstraktnem opisu kaznivega dejanja navedeni obe izvršitveni obliki (nezakonito spravljanje na ozemlje RS in prevažanje po njem ter nezakonito odplačno spravljanje skupine tujcev čez mejo ali ozemlje države) v opisu dejanja pod posameznimi točkami izreka, po stališču vložnikov, to ni navedeno.

8. V opisu kaznivih dejanj obsojencev v izreku sodbe je sodišče prve stopnje v abstraktnem delu navedlo, da so obsojeni P. M., D. D., N. H., D. M., V. F., M. Ž. in S. M. skupaj z drugimi (ugotovljeni in neugotovljenimi osebami) kot člani hudodelske združbe, tujce, ki niso imeli dovoljenja za vstop v RS in ne dovoljenja za bivanje v njej, nezakonito spravljali na njeno ozemlje, jih po njej prevažali in skupine takih tujcev za plačilo nezakonito spravljali čez mejo ali ozemlje države, pri dejanjih pod točkami 1 - 4 in 6 - 7 celo več oseb, medtem ko je S. P. sodeloval pri izvršitvi tako, da je takšne tujce prevažal po ozemlju RS. Nato pa v dejanskem opisu kaznivega dejanja, za vsakega posebej, konkretizira izvršitveno obliko sodelovanja pri prepovedanem spravljanju drugih čez mejo (ukvarjanje s prepovedanim spravljanjem drugih čez mejo RS/ storitev dejanja kot član hudodelske združbe/ storilec je spravil čez mejo več oseb). Konkretno za P. M., da se je kot organizator v RS povezal z organizatorji ilegalnih prehodov na Hrvaškem, ki so zagotavljali konstanten dotok tujih državljanov in organizirali ilegalni prehod slovensko-hrvaške meje, organiziral ilegalno spravljanje tujih državljanov čez mejo Republike Slovenije tako, da je organiziral prevzem tujih državljanov, koordiniral njihove prevoze in angažiral peš vodiče, ki so tujce peš vodili skozi gozd v Republiko Italijo. D. D., N. H., D. M., V. F., M. Ž., S. M. in S. P. pa so, po navodilih organizatorjev, pri spravljanju tujcev čez mejo RS sodelovali kot vozniki ali spremljevalci (5. stran sodbe). Navedeno je tudi, da so za ilegalne prehode morali tujci plačevati neugotovljene zneske, denar za prevoz po ozemlju RS so morali organizatorji s Hrvaške vnaprej izročiti P. M. Pod točkami 1 – 8 izreka sodbe (na straneh 6 – 10 sodbe) je opisan potek posameznih dejanj. Iz takega opisa je razvidno, da so vsi zakonski znaki kaznivih dejanj prepovedanega prehoda čez državno mejo po petem v zvezi s tretjim odstavkom 311. člena KZ zadostno konkretizirani.

9. Zagovorniki obsojenega P. M. navajajo tudi, da je podana kršitev kazenskega zakona po 1. točki prvega odstavka 420. člena ZKP, saj v dejanskem opisu kaznivega dejanja pod točkami 2, 3, 4 in 5 manjka navedba, da je obsojeni M. dejanje storil za plačilo, ki je zakonski znak kaznivega dejanja. Kljub temu pa je sodišče prve stopnje v sodbi na strani 66 navedlo, da iz izvedenih dokazov izhaja, da so obsojeni vsa obravnavana dejanja storili za plačilo, s čimer je, po mnenju zagovornikov, bistveno kršilo določbe kazenskega postopka na način iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, saj izrek sodbe nasprotuje njenim razlogom. Takšno kršitev sodišču prve stopnje očitajo tudi zagovorniki obsojenega M. Ž., saj bi po njihovem mnenju izpodbijana sodba morala pojasniti tako višino plačila kot tudi to, na kateri podlagi je sodišče sprejelo zaključek, da je M. Ž. očitano kaznivo dejanje storil za plačilo. Tako sodbi manjkajo razlogi o enem izmed odločilnih dejstev. Takšni očitki so neutemeljeni, saj so bili obsojenci spoznani za krive storitve kaznivega dejanja po tretjem odstavku 311. člena, storjenega z izvršitveno obliko ukvarjanja z nezakonitim spravljanjem tujcev, ki nimajo dovoljenja za vstop v RS oziroma bivanje v njej, na ozemlje RS oziroma njih prevoz po slovenskem ozemlju. Zakonske znake te izvršitvene oblike kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države torej izpolni, kdor spravi čez mejo ali ozemlje enega ali več ljudi, več kot enkrat, za plačilo ali brez. Odplačnost tako ni zakonski znak te izvršitvene oblike kaznivega dejanja (tako tudi sodba Vrhovnega sodišča I Ips 144/2008 z dne 16. 4. 2009). Zato navedba „da so tuji državljani morali plačevati neugotovljene zneske“ v izreku ne pomeni uveljavljane kršitve kazenskega zakona, saj opis dejanja že brez tega vsebuje vse zakonske znake obsojencem očitane izvršitvene oblike. Ne glede na to pa tudi ni res, da sodišče prve stopnje navedbe, da je tudi obsojeni M. Ž. kaznivo dejanje storil za plačilo, ne bi obrazložilo - to je zagovornikom sicer pojasnilo že pritožbeno sodišče v točki 17 sodbe, Vrhovno sodišče pa temu dodaja še, da je višina plačila obrazložena tudi na 101 strani sodbe sodišče prve stopnje, v delu, ki se nanaša na odvzem protipravno pridobljene premoženjske koristi, znesek katere je sodišče odmerilo po prostem preudarku (501. člen ZKP).

10. Zagovornik obsojenega D. D. vidi kršitve pravice do učinkovite obrambe v tem, da sodba nima podatkov o tem, kje je bil ilegalni prehod slovensko-italijanske meje izvršen – ni navedeno mejno znamenje. Takšno stališče vložnika je zmotno. Vsebino opisa kaznivega dejanja v izreku obsodilne sodbe določa 1. točka prvega odstavka 359. člena ZKP in podatki o kraju in času storitve kaznivega dejanja niso zakonski znak kaznivega dejanja. So pomembni iz drugih razlogov (za presojo prepovedi ponovnega sojenja o isti zadevi, za ugotovitev jurisdikcije domačega sodišča, za določitev krajevne pristojnosti sodišča, za zastaranje, za ugotovitev odgovornosti mladostnika itd.), česar pa vložnik sicer ne navaja. Načeloma je res treba v izreku sodbe navesti čimbolj natančen kraj (in čas) prehoda ter druge okoliščine za čim boljšo individualizacijo kaznivega dejanja. Toda pri kolektivnem kaznivem dejanju takšne narave bi spoštovanje omenjenega pravila privedlo do preobširnega in nepreglednega opisa dejanja. Glede na naravo in način storitve obravnavanega kaznivega dejanja izpodbijana sodba v zadostni meri navaja dejstva in okoliščine, ki so znaki kaznivega dejanja in jih tudi ustrezno, v skladu s sedmim odstavkom 364. člena ZKP, obrazloži in navede dokaze, na katerih slonijo ugotovitve o odločilnih dejstvih, zato zatrjevana kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ne obstaja (tako tudi sodbe Vrhovnega sodišča I Ips 294/2006 z dne 22. 2. 2007, I Ips 266/99 z dne 25. 3. 2004 ter I Ips 409/2008 z dne 18. 6. 2009).

11. Zagovornik obsojenega D. D. neutemeljeno navaja tudi, da opis posameznega dejanja (po 1. točki), ne izpolnjuje zakonskih znakov obravnavanega kaznivega dejanja, saj sama napotitev (in ne spravljanje) tujcev v Italijo, ni kazniva. D. D. je bil, po ugotovitvah nižjih sodišč, kot član hudodelske združbe, zadolžen za to, da je po navodilih S. oziroma M., ilegalne prebežnike peš vodil čez slovensko-italijansko mejo (za kar je kasneje sicer angažiral tudi N. H., ga usmerjal in koordiniral). Sodna praksa je besedni zvezi "spravljanje čez mejo" v okviru dovoljene jezikovne razlage že dala širši pomen ter ga opredelila kot vsako prizadevanje oziroma posredovanje pri prehajanju meje Republike Slovenije iz države ali v njo, ter med takšna ravnanja denimo štela organizacijo oziroma vodenje preko meje, organiziranje prevoznih sredstev in voznikov, prevažanja preko ozemlja države do kraja prestopa meje, dajanje navodil za izogibanje policijske kontrole pri dostopu do kraja ilegalnega prehoda itd. Ne glede na to, da je v opisu posameznega dejanja pod točko 1 v izreku sicer navedeno, da je D. D. skupino državljanov Turčije napotil v Italijo, medtem ko je skupino državljanov Makedonije neposredno vodil preko meje, je D. D. tudi pri napotitvi državljanov Turčije aktivno prispeval k temu, da so mejo prečkali sami. Kljub temu namreč, da jih ni fizično, neposredno spremljal, jim je potem, ko so jih preostali člani združbe po svojih zadolžitvah pripeljali do meje, z napotitvijo omogočil prehod meje. Sodbi besede "spravljati" torej nista razlagali preširoko v nasprotju s pravili o besedni razlagi zakona.

12. Tudi navedbam obsojenega P. M. in zagovornika obsojenega D. D., da je sodišče obsojenim kršilo pravico do obrambe, ker ni zaslišalo ilegalnih prebežnikov ter obsojenim omogočilo, da se z njimi soočijo in da se izvede prepoznava, ni mogoče pritrditi. Vložniki navajajo tudi, da sodišče ni ugotovilo identitete ilegalnih prebežnikov, zaradi česar ni mogoče razumno trditi, da so bili tujci oziroma, da niso imeli ustreznih listin in zatrjuje kršitev številnih določb ZKP, točke d) tretjega odstavka 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP), 16., 23. in 29. člena Ustave, ki določajo pravice obdolženca v kazenskem postopku, zlasti pravico do zaslišanja obremenilnih prič, soočenja z njimi in prepoznave, pri čemer se sklicuje tudi na odločbe Ustavnega sodišča. 13. Kot je pravilno ugotovilo že pritožbeno sodišče, je sodišče prve stopnje v sodbi na straneh 53 in 54 pojasnilo, na podlagi katerih dokazov je zaključilo, da prijeti tuji državljani (njihova identiteta je razvidna iz opisa posameznih dejanj) niso imeli dovoljenj za vstop in bivanje v naši državi ter navedlo razumne razloge za zaključek, da tudi tujci, ki niso bili prijeti (dejanja pod točkami 2, 6 in 8) s potrebnimi dovoljenji niso razpolagali. Kolikor obsojeni P. M. navaja drugače, nedovoljeno izpodbija ugotovljeno dejansko stanje (drugi odstavek 420. člena ZKP).

14. Pri odločanju o dokaznem predlogu mora sodišče upoštevati naslednja merila, ki jih je ustaljena (ustavno)sodna praksa postavila za odločanje o predlogu v smislu tretje alineje 29. člena Ustave: 1. glede na načelo proste presoje dokazov sodišče samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost; 2. sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlagata stranki; 3. predlagani dokaz mora biti materialnopravno relevanten; 4. stranki morata pravno relevantnost predlaganega dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti in 5. v dvomu je vsak dokazni predlog obrambe šteti v korist obdolženca in ga sodišče mora izvesti, razen če je očitno, da ne more biti uspešen (Vrhovno sodišče tako že v sodbi I Ips 211/2006 z dne 15. 2. 2007 in drugih).

15. Nobeden od tujcev v kazenskem postopku res ni bil zaslišan, vendar je sodišče, v skladu s navedenimi merili v pravnomočni izpodbijani sodbi, navedene dokazne predloge obrambe zavrnilo, ker je ocenilo (stran 24 prvostopenjske sodbe), da je izvedba predlaganih dokazov nemogoča zaradi nedosegljivosti tujcev (drugi odstavek 299. člena in drugi odstavek 329. člena ZKP) in takšno odločitev v skladu s sedmim odstavkom 364. člena ZKP v sodbi tudi obrazložilo s povsem določnimi in razumnimi razlogi, saj so bili prijeti tujci po opravljenem postopku s policisti bodisi takoj odstranjeni iz države bodisi nameščeni v domove za tujce oziroma v azilni dom, od koder pa so samovoljno odšli. Če določenega dokaza ni mogoče izvesti, seveda ni mogoče govoriti, da so bile kršene pravice obdolženca do zaslišanja take priče, saj bi bilo s postopkovnega vidika namreč nesprejemljivo, da bi sodišče ne smelo zavrniti dokaznih predlogov, za katere je že na prvi pogled očitno, da jih v postopku ne bo mogoče izvesti. Kazenski postopek ne more trajati v nedogled, saj to ni v skladu z zahtevo po sojenju brez nepotrebnega odlašanja in javnim interesom. V takem primeru mora sodišče razsoditi na podlagi dokazov, ki jih je izvedlo na glavni obravnavi in upoštevati, ali so bile pri tem spoštovane pravice obrambe. Vrhovno sodišče je že večkrat podalo stališče, da kršitve enakopravnosti strank ni mogoče ocenjevati samo na podlagi dejstva, da je sodišče dokazne predloge obrambe zavrnilo, dokaznim predlogom nasprotne stranke pa ugodilo. To je lahko eden od pokazateljev, vendar pa je ključnega pomena ali so bili dokazni predlogi taki, da bi jih moralo sodišče, ob upoštevanju ustaljenih meril pri odločanju o tem vprašanju, izvesti. Če tega v skladu s kriteriji, ki veljajo v sodni praksi, ni bilo dolžno storiti, tudi ni mogoče trditi, da je bil sodni postopek izveden pristransko in v nasprotju s 23. členom Ustave. Sploh pa ni jasno, zakaj bi bili ilegalni prebežniki ključne razbremenilne oziroma obremenilne priče, saj sodišče ni bralo izjav tistih ilegalnih prebežnikov, ki so jih ti ob prijetju dali organom, naše države, Hrvaške in Italije.

16. Po stališču zagovornikov obsojenega M. Ž. je prvostopenjsko sodišče bistveno kršilo določbe kazenskega postopka na način iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker je sodbo oprlo tudi na uradna zaznamka o pregledu mobilnega telefona N. K. in P. M. na list. št. 23 - 24 in 25 - 28. Navajajo, da so bili vsi dokazi, ki bremenijo obsojene, pridobljeni bodisi na podlagi prikritega preiskovalnega ukrepa tajnega opazovanja bodisi z izvajanjem ukrepa nadzora elektronskih komunikacij s prisluškovanjem in snemanjem ter kontrolo in zavarovanje dokazov v vseh oblikah komuniciranja, ki se prenašajo v elektronskem komunikacijskem omrežju po 1. točki prvega odstavka 150. člena ZKP (v nadaljevanju: nadzor elektronskih komunikacij) zoper telefonske številke oziroma telefone, ki so jih uporabljali M. M., M. K. in D. D. Odredbe Okrožnega državnega tožilstva oziroma preiskovalne sodnice Okrožnega sodišča v Kopru za izvajanje teh ukrepov namreč vse kronološko temeljijo na nedovoljenem pregledu GSM aparatov N. K. in P. M. 17. S takšnimi navedbami, po stališču Vrhovnega sodišča, vložniki ne uveljavljajo konkretne kršitve pravic svoje stranke, obsojenega M. Ž., ampak zatrjujejo kršitve pravic drugih obsojencev (P. M. in D. D.), medtem ko ta v svojih zahtevah za varstvo zakonitosti tega ne uveljavljata. Na kršitev zakona se v zahtevi za varstvo zakonitosti lahko sklicuje le tisti, ki meni, da so mu bile pred nižjimi sodišči pravice kršene, ne pa zanje tudi zagovorniki soobsojenih. Že res, da zagovorniki obsojenega M. Ž. navajajo, da je iz sodnega spisa razvidno, da so podatki pridobljeni z nadzorom elektronskih komunikacij na telefonskih številkah, ki sta jih uporabljala M. K. in D. D., nudili preiskovalni sodnici okrožnega sodišča podlago za odreditev tega ukrepa tudi zoper soobsojene ter da pridobivanje podatkov kronološko temelji na pregledu GSM aparatov N. K. in P. M., vendar s takšnimi nekonkretiziranimi navedbami ne pojasnijo zatrjevane kršitve pravic svoje stranke - tj. konkretno kateri dokazi zbrani zoper obsojenega M. Ž., temeljijo na tem nedovoljenem dokazu in zakaj. Vrhovno sodišče je v svojih odločbah namreč že večkrat pojasnilo (med drugim tudi v sodbi I Ips 346/2008 z dne 23. 10. 2008), da ne le, da se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP), ampak tudi, da mora vložnik zatrjevane kršitve zakona konkretizirati tako, da je mogoč preizkus njihove utemeljenosti. Vrhovno sodišče namreč ni dolžno samo preizkušati, ali je zatrjevana kršitev pravic soobsojencev v smislu doktrine sadežev zastrupljenega drevesa morebiti vplivala tudi na pravice obsojenega M. Ž., ker bi to pomenilo delovanje po uradni dolžnosti, kar pa je v nasprotju s konceptom tega izrednega pravnega sredstva, lahko pa tudi z voljo stranke.

18. Ne glede na navedeno velja opozoriti, je dolžno že sodišče (oziroma državno tožilstvo) že ob izdaji odredbe ugotavljati, če so izpolnjeni pogoji, ki jih zakon predpisuje za posege v človekove pravice zaradi pridobitve določenega dokaza; kolikor tega ne stori pa ima stranka pred sodiščem možnost izpodbijati oziroma zahtevati preverjanje zakonitosti take odločitve, kar pa mora določno konkretizirati in utemeljiti, da je tako preverjanje sploh mogoče. Ni pa dolžno sodišče v vsakem primeru za vsak dokaz preizkušati, ali so ga državni organi pridobili v skladu z zakonom in ustavo, ampak bo takšno presojo opravilo le, če bo obdolženec opozoril na okoliščine, zaradi katerih bi bil dokaz lahko nedovoljen, česar pa zagovorniki obsojenega M. Ž. v fazi glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje niso storili.

19. Neutemeljene in za presojo, ali je bila storjena kršitev določb kazenskega postopka, tudi neupoštevne so navedbe zagovornika obsojenega D. D. o kazenski sankciji. Vložnik ne uveljavlja kršitve kazenskega zakona, to je, ali je bila z odločbo o izrečeni kazenski sankciji prekoračena pravica, ki jo ima sodišče po zakonu, ampak se ukvarja s primernostjo izrečene kazenske sankcije. Razlog iz prvega odstavka 374. člena ZKP pa je mogoče uveljavljati v pritožbenem postopku.

C.

20. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevah za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve niso podane, zato jih je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.

21. Ker zagovorniki obsojenih z zahtevami za varstvo zakonitosti niso uspeli, so obsojenci, na podlagi 98. a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP, dolžni plačati sodno takso kot strošek, ki je nastal v postopku z zahtevami za varstvo zakonitosti in bo odmerjena s posebnim plačilnim nalogom sodišča, pred katerim je tekel postopek na prvi stopnji.