Jedro

Tožnica bi morala vestno opravljati svoje delo, denarne iztržke bi morala predati v blagajno in jih izkazati z računi, ne glede na to, ali je tožena stranka v zvezi s tem izdala posebno navodilo. Ker ni tako ravnala, ampak je povzročila manke, na katere jo je tožena stranka že opozarjala, je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga zakonita.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, da se ugotovi, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov z dne 18. 12. 2009 nezakonita, ter da je delovno razmerje tožnici pri toženi stranki trajalo od 19. 1. 2010 do dne izdaje sodbe prve stopnje, za to dobo pa je tožena stranka dolžna tožnico prijaviti v zavarovanje, ji obračunati nadomestilo plače v mesečno bruto znesku 900,00 EUR in od tako obračunanega mesečnega bruto zneska obračunati in za tožnico plačati predpisane davke in prispevke, tožnici pa izplačati neto zneske, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. dne v mesecu za pretekli mesec (1. in 2. odstavek). Posledično navedenemu je zavrnilo zahtevek za plačilo odškodnine zaradi nezakonite redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga v znesku 900,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje do plačila (3. odstavek). Zavrnilo je tudi zahtevo za povrnitev pravdnih stroškov (4. odstavek).

Tožeča stranka vlaga pravočasno pritožbo zoper sodbo in jo izpodbija v celoti iz vseh pritožbenih razlogov po določilih 1. odstavka 338. člena ZPP, in sicer zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Po oceni tožnice je odločitev sodišča prve stopnje nepravilna in nezakonita ter navaja, da je tožena stranka tožnici podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi dne 18. 12. 2009 zaradi očitanih kršitev 31., 32. in 35. člena ZDR ter 10. člena pogodbe o zaposlitvi z dne 14. 9. 2008, pri čemer kršitve predstavljajo trditve delodajalca, da je delavki dne 25. 10. 2009, ko je blagajna zabeležila v njeni izmeni 533,44 EUR prometa in je delodajalcu oddala le 502,25 EUR iztržka, nastal manjko iztržka 31,19 EUR in tudi trditev delodajalca, da je delavki dne 27. 10. 2009, ko je blagajna zabeležila v njeni izmeni 336,99 EUR prometa, oddala 326,29 EUR iztržka, kar pomeni, da je delavki nastal manjko iztržka 10,70 EUR. Obstoj očitanih manjkov je bil ves čas postopka sporen, tožnica je navajala, da ji ni jasno, kako sta očitna manjka 31,19 EUR in 10,70 EUR nastala, saj je ves čas delala enako, organizacija dela pri delodajalcu pa ji ni omogočala, da bi konec svoje izmene sama zaključila blagajno in preverila stanje blagajne. Sodišče je v zvezi s tožničinimi navedbami poverilo vero v celoti s pavšalnim ugibanjem tožene stranke. Sodišče tudi ni navedlo, da bi lahko prišlo do napake pri arhivu računov z dne 25. 10. 2009 in to samo v popoldanski izmeni, ko je delala tožnica, ne pa tudi popoldanski izmeni za ta dan. Samo dejstvo, koliko denarja je tožena stranka v predmetnem obdobju položila na svoj bančni račun, v ničemer ne more dokazovati, da je dne 25. 10. 2009 manjko tožnica res ustvarila (kvečjemu nasprotno, da je bil za ta dan položen celotni s strani tožene stranke zatrjevani iztržek in da manjki tako očitno niso nastali). Tožnica meni, da v skladu s citirano sodbo opr št. VIII Ips 16/2007 manjko z dne 25. 10. 2009 ni dokazan in ne predstavlja ugotovljene kršitve. Sodišče ugotavlja, da je iz izpovedi prič razvidno, da je delodajalec ves čas zahteval, da delavci oddajo iztržek v višini, ki bo enak prometu v blagajni, to je, da je obstajalo navodilo tožene stranke, da mora biti iztržek enak prometu v blagajni, tožnica pa tega navodila ne bi upoštevala. Sodišče bi moralo pri presoji, ali je delavka delala vestno ali ne, upoštevati celotno organizacijo dela pri toženi stranki in način dela pri delodajalcu, prav tako pa bi tudi v zvezi s spoštovanjem navodil delodajalca moralo najprej nesporno ugotoviti, da so bila tožnici navodila res dana in če da, ali so bila navodila takšna, da jih je možno v celoti izvesti. Natakarji v zaključek blagajne niso imeli vpogleda. Tožnica je dokazano večkrat obrazloženo opozorila delodajalca na nemožnost točne oddaje iztržka zaradi odsotnosti vpogleda v blagajniški izpis. Iz izpovedbe priče O. pa je moč razbrati, da se manjki pri delodajalcu še vedno pokrivajo gotovinsko. Pri tožnici ne obstaja utemeljen razlog, ki onemogoča nadaljevanje dela pri toženi stranki pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, saj so manjki nastajali tudi pri drugih delavcih, s tem ko je iz tega razloga odpovedala pogodbo o zaposlitvi tožena stranka le njej, je bila tožnica diskriminirana. Predhodno se je pri tožnici pojavil manjko enkrat ali dvakrat in sicer v višini med 10,00 EUR in 20,00 EUR, kar je delodajalcu poravnala. Tožnica pa je tudi vedela, da so drugi natakarji imeli višji manjko celo do 30,00 EUR, pri čemer so natakarji lahko manjke poravnali. Tožnica poudarja, da zakoniti zastopnik tožene stranke ni nikoli ne ustno ne pisno določil, kaj pomeni dovoljeni oziroma tolerirani manjko in kakšen manjko pomeni kršitev. Tako tožnica tudi ni storila kršitev iz 31., 32. in 35. člena ZDR ter kršitev iz 10. člena pogodbe o zaposlitvi. Tožnica nadalje meni, da tožena stranka ni uspela dokazati, da je obstajal utemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki bi omogočal nadaljevanje dela tožnice pri toženi stranki pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi (88/2 člen ZDR), pri čemer se sodišče s tem vprašanjem posebej ni ukvarjalo, pa bi se moralo. Tožnica priglaša pritožbene stroške postopka.

Tožena stranka podaja odgovor na pritožbo in v celoti prereka pritožbene navedbe tožnice in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo tožnice kot neutemeljeno zavrne ter potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Očitki pritožbe, da sodišče ni pravilno uporabilo materialno pravo, ne držijo. Tožnici je bila odpovedana pogodba o zaposlitvi zaradi dveh manjkov dne 24. 10. 2009 v višini 31,19 EUR in dne 27. 10. 2009 v višini 10,70 EUR, ki predstavljata nedvomno ugotovljene kršitve delovnih obveznosti tožnice. Direktor tožene stranke je obstoj manjko nedvomno potrdil ob svojem zaslišanju, pojasnil pa je tudi drugačen drugi znesek z dne 25. 10. 2009. Jasno je tudi pojasnil, da je prišlo do okvare računalnika konec decembra 2009 oziroma januarja 2010 in da se je pokvarila baza tako, da je bilo potrebno prenesti podatke. Nobenih težav ni bilo v mesecu oktobru in novembru 2009. Tožnici se je manjko pojavil v manj kot 14-ih dneh po izdaji opozorila za istovrstno kršitev, pri čemer ni šlo le za 1,00 EUR ali 2,00 EUR, kot pri ostalih delavcih. Sodišče je pravilno ugotovilo, da so vse priče, kakor tudi sam direktor tožene stranke potrdile, da je delodajalec ves čas zahteval, da oddajajo točne zneske, zato logično, ni sledilo trditvam tožnice, češ da tako navodilo ni obstajalo. O obstoju jasnih navodil je izpovedala tako priča tožene kakor tudi nenazadnje vse priče tožnice. Sodišče je pravilno ugotovilo tudi dejstvo, da predstavlja škodo v skladu s 25. členom ZDR že manjši polog gotovine delavca, kot pa je blagajniško ugotovljen, ne glede na njegovo poravnavo. Direktor tožene stranke je med zaslišanjem večkrat poudaril, da manjki niso dovoljeni, kar lahko potrdi vsak natakar in kar so vse priče dejansko tudi potrdile tako, da je brezpredmetni in nelogičen zaključek tožnice, da zakoniti zastopnik nikdar ni določil kaj pomeni dovoljeni manjko in kakšen manjko pomeni kršitev. Ne držijo tudi zaključki, da je tožnica ves čas delala tako, kot je bilo običajno pri toženi stranki. Škoda je že manjša oddaja gotovine, kot je zabeležen promet v blagajni, saj je to skladno s sodno in teoretično prakso. Sodišče je tudi jasno navedlo, da tožnica svojega odnosa do dela, kljub opozorilu, ni popravila, zato obstaja utemeljen razlog, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Tak zaključek je povsem prepričljiv, logičen in jasen, obrazložitev pa povsem zadostna.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS št. 26/99, 96/2002, 2/2004, 69/2005, 90/2005, 52/2007, 73/2007, 45/2008 - ZPP,) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo zatrjevanih bistvenih kršitev pravil postopka in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in je na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni podana smiselno zatrjevana bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki določa, da je kršitev podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju; ali če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe, v vsebini listin ali v zapisniku o izpovedbah v postopku in med samimi temi listinami oziroma zapisniki. V sodbi so navedeni razlogi o odločilnih dejstvih in ti razlogi so jasni in niso med seboj v nasprotju. Iz sodbe jasno izhaja, zakaj je sodišče po izvedenih dokazih sprejelo navedeno odločitev.

Pritožbeno sodišče se strinja z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, glede na podane pritožbene ugovore pa navaja: Zakon o delovnih razmerjih (ZDR – Ur. l. RS, št. 42/2002 s sprem.) v 3. alinei 1. odstavka 88. člena določa, da je razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi s strani delodajalca kršenje pogodbene obveznosti ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja (krivdni razlog), pri čemer delodajalec lahko delavcu odpove pogodbo o zaposlitvi le, če obstaja utemeljen razlog za odpoved, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi med delavcem in delodajalcem (2. odstavek 88. člena ZDR). V primeru krivdnega razloga mora delodajalec podati odpoved najkasneje v 60-ih dneh od ugotovitve utemeljenega razloga in najkasneje v 6-ih mesecih od nastanka utemeljenega razloga, kot to določa 6. odstavek 88. člena ZDR. Po določilih 83. člena ZDR mora pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga delodajalec najkasneje v 60-ih dneh od ugotovitve in najkasneje v šestih mesecih od nastanka kršitve pisno opozoriti delavca na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi, če bo delavec ponovno kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja v enem letu od prejema pisnega opozorila, razen če ni s kolektivno pogodbo dejavnosti drugače določeno, vendar ne dalj kot v dveh letih (1. odstavek 83. člena ZDR). Pred redno odpovedjo iz krivdnega razloga mora delodajalec delavcu omogočiti zagovor v razumnem roku, ki ne sme biti krajši od treh delovnih dni, razen če obstajajo okoliščin, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu to omogoči, kot npr. v primerih, ko je delodajalec sam žrtev kršitve, v primeru neuspešno opravljenega poskusnega dela, oziroma če delodajalec to izrecno odkloni ali če se neupravičeno ne odzove povabilu na zagovor.

Iz izvedenih dokazov, ki jih je izvedlo sodišče prve stopnje z vpogledom v listinsko dokumentacijo, ki sta jo predložili tožnica in tožena stranke ter po zaslišanju tožnice in zakonitega zastopnika B.K. ter prič L.O., T.O., L.R. in K.Z., je sodišče ugotovilo, da je bila tožnica zaposlena na delovnem mestu natakarice za nedoločen čas kot to izhaja iz pogodbe o zaposlitvi z dne 14. 9. 2008. Tožena stranka je tožnici podala dne 15. 10. 2009 pisno opozorilo pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga in v njem očitala neupravičeni izostanek z dela dne 21. 9. 2009 in 24. 9. 2009 ter kršitev z dne 12. 10. 2009, ko je blagajna v njeni izmeni zabeležila 312,11 EUR prometa, delodajalcu pa je oddala le znesek 280,00 EUR iztržka. Tožnica je bila opozorjena, da je dolžna izpolnjevati obveznosti iz delovnega razmerja in da ji lahko v primeru ponovne kršitve pogodbe in druge obveznosti v enem letu od prejema pisnega obvestila tožena stranka redno pogodbo o zaposlitvi iz krivdnega razloga. Tožnica je bila vabljena na zagovor pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga z obdolžitvijo, da je dne 25. 10. 2009 oddala 502,25 EUR iztržka, čeprav je blagajna zabeležila 533,44 EUR prometa, dne 27. 10. 2009 pa je blagajna zabeležila 636,99 EUR prometa, tožnica pa je oddala le 326,29 EUR iztržka. Tožnica je podala pisni zagovor temelječ zlasti na tem, da so pri toženi stranki uvedli nov blagajniški program, ko ni imela vpogleda v blagajno koliko bi morala oddati iztržka. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da mora po določilih 31. člena ZDR vestno opravljati svoje delo, za katero je sklenil pogodbo o zaposlitvi, upoštevaje organizacijo poslovanja pri delodajalcu. Ob tem je neupoštevno navajanje tožnice, da bi morala tožena stranka izdati posebno navodilo, po katerem bi le-ta vedela, kaj mora opravljati. Dejstvo, da je tožena stranka izdala navodilo, pri čemer pa mora v blagajni biti denarni iztržek, ki je izkazan z računi in to ne glede na to ali delodajalec izda posebno navodilo ali ne. Tožnica tudi ni bila diskriminirana v razmerju do ostalih delavcev, saj so vsi morali ravnati zakonito in pravilno. V postopku je bilo tudi sicer s pričami izkazano, da je tožena stranka posebej opozarjala delavce na nov računalniški program, tožena stranka je poslala tudi inšpektorja, ki sta delavce seznanjala z novim programom. V zvezi z nemožnostjo nadaljevanja delovnega razmerja je sodišče prve stopnje zavzelo stališče, da je tožena stranka tožnico večkrat opozarjala na njeno delo, v predhodnem obvestilu ji je bilo jasno povedano, da ji bo podana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi in tako tudi ni mogoče pričakovati, da bo tožena stranka tudi v bodoče tolerirala manjke v višini 10,70 EUR in 31,19, EUR, saj tožnica tudi svojega dela ni izboljšala tudi po pisnem opozorilu. Ni mogoče pričakovati od delodajalca, da bo toleriral manjke pri dnevnih iztržkih, saj je osnovna naloga natakarice, da poleg tega, da streže gostom, da izda račun in pokasira ustrezen znesek od gosta in denarni znesek položi na blagajno. Tožnica se ne more uspešno sklicevati, da so tudi drugim natakarjem nastajali manjki, saj je bilo v postopku izkazano, da so bili ti manjši. Neutemeljeno se pritožba sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 16/2007, saj zadevi nista primerljivi. Prav tako pa se tožnica ne more uspešno sklicevati na to, da zakoniti zastopnik ni pisno določil, kaj pomeni dovoljeni oziroma tolerirani manjko in kakšen manjko pomeni kršitev. Dejstvo je, da tožena stranka ni bila dolžna določati kakšen je dovoljeni oziroma tolerirani manjko, kajti vsak manjko je „netolerirani“, saj je z navedenim bila povzročena škoda toženi stranki. V zvezi z nemožnostjo nadaljevanja delovnega razmerja je obrazložitev sodišča prve stopnje res skopa, vendar je sodišče do tega pravnega vprašanja zavzelo svoje stališče in jasno navedlo, da iz razloga, ker se tožnica kljub opozorilu ni popravila, obstaja utemeljen razlog, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, kar pa je bilo že predhodno obrazloženo.

Pritožbeno sodišče na ostale pritožbene ugovore ne odgovarja, saj so za rešitev zadeve brezpredmetni. Na podlagi določil 360. člena ZPP mora pritožbeno sodišče v obrazložitvi presoditi tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena in navesti razloge, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožnica sama krije stroške pritožbenega postopka, saj s pritožbo ni uspela. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih 165. člena ZPP.