Jedro

Tožnik je zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite vložil ob prisotnosti tolmača ustno na zapisnik na tedaj opravljenem ustnem razgovoru, na katerem je bil izrecno opozorjen na vsebino določil 56. in 57. člena ZMZ. Prvotno prošnjo je utemeljil z ekonomskimi razlogi in družinsko tragedijo. Kot nove okoliščine oziroma dokaze, s katerimi je utemeljeval zahtevek za odobritev vložitve ponovne prošnje za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji pa je navedel, da se je pri podaji prve prošnje zlagal in povedal neresnično zgodbo. Kot nove okoliščine oziroma dokaze je navedel ogrožanje s strani teroristov, ki naj bi tožnikovega očeta umorili leta 2001, njegovega strica pa leta 2004. Glede na vsebino teh izjav je tožena stranka pravilno ocenila, da ne gre za takšna nova dejstva ali okoliščine, ki bi nastale po izdaji pravnomočne odločbe z dne 8. 3. 2013, s katero je bila tožnikova prva prošnja zavrnjena kot očitno neutemeljena, medtem ko so se vse tožnikove izjave, ki jih je podal v zahtevku za uvedbo ponovnega postopka, nanašale na dogodke, ki so se zgodili v celoti v času pred vložitvijo njegove prve prošnje za priznanje mednarodne zaščite, zato v ničemer ne gre za dokaze ali dejstva, ki bi nastali po izdaji predhodne odločitve, tožnik pa ni prepričljivo pojasnil razlogov, čemu jih ni navedel že med prvim postopkom, med katerim je bil večkrat opozorjen na svojo dolžnost, da mora izpovedati vsa dejstva, zaradi katerih zaproša za mednarodno zaščito in zaradi katerih se ne more vrniti v izvorno državo.

Zoper izpodbijano odločitev je sicer možen upravni spor, ki pa ne zadrži njene izvršitve. Tako bi tožnik v primeru, če bi bil izpodbijani sklep izvršen še pred pravnomočno odločitvijo sodišča o glavni stvari, lahko bil odstranjen z območja Republike Slovenije, to pa bi pomenilo, da se ne nahaja pod jurisdikcijo te države, zato v tem upravnem sporu ne bi več izkazoval pravnega interesa, ki bi naknadno prenehal v primeru, če bi tožnik zapustil območje Republike Slovenije. Iz navedenih razlogov je sodišče zahtevi tožnika za izdajo predlagane začasne odredbe ugodilo.

Izrek

Tožba se zavrne.

Zahtevi za izdajo začasne odredbe se ugodi tako, da se odloži izvršitev sklepa št. 2142-60/2013/9 (1312-12) z dne 10. 5. 2013 do pravnomočne odločitve o glavni stvari v tem upravnem sporu.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka na podlagi 3. odstavka 57. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ) zavrgla zahtevek tožnika z 26. 4. 2013 za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite, ki ga je ustno na zapisnik ob navzočnosti tolmača za arabski jezik vložil po tem, ko je bila njegova prva prošnja za mednarodno zaščito zavrnjena kot očitno neutemeljena z odločbo tožene stranke št. 2142-60/2013/2 (1312-12) z dne 8. 3. 2013, ki je postala pravnomočna 16. 3. 2013, ker zoper navedeno odločitev tožnik ni sprožil upravnega spora.

Tožena stranka v svoji obrazložitvi uvodoma ugotavlja, da je ob vložitvi prve prošnje tožnik kot razloge za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji oziroma kot razloge, zaradi katerih je zapustil izvorno državo, navedel ekonomske razloge in družinsko tragedijo (umor matere s strani tožnikovega očeta, ki naj bi jo polil z bencinom in zažgal, zaradi česar je bil obsojen na 8-letno zaporno kazen, v času prestajanja katere je skrb za tožnika in njegovega brata prevzela babica, ki pa je nato umrla leta 2008). Na vprašanje o razlogih, zaradi katerih je pred pristojnimi organi Švicarske konfederacije navedel drugačen datum rojstva, kot v svoji (prvi) prošnji v Republiki Sloveniji, je tožnik odgovoril, da je drugačen podatek podal iz razloga, da ne bi ugotovili njegove prave identitete. V povezavi s samovoljno zapustitvijo Azilnega doma pa je pojasnil, da si je želel oditi v Švico, da bi se poročil z državljanko Alžirije, ki jo je spoznal preko facebooka. Na posebno vprašanje, da navede nove razloge, dejstva in okoliščine, zaradi katerih želi v Republiki Sloveniji ponovno zaprositi za mednarodno zaščito, je tožnik navedel, da je bil njegov oče policijski častnik, zaradi česar so mu grozili teroristi, ki so ga leta 2001 tudi umorili. Njegovo truplo so obglavili ter ga odvrgli pred domačo hišo, odrezano glavo pa postavili pred tožnikovo mamo. Leta 2004 so ubili še njegovega strica, tožnikovemu bratu pa so, ko je bil star 34 let, odrezali vse prste desne roke. Poleg tega so od tožnikove mame zahtevali, da jim izroči denar in v njihovi hiši skrivali orožje. Tožnik je na vprašanje, na kakšen način so se spremenile okoliščine od podaje prve prošnje za mednarodno zaščito in vse do podaje zahtevka za uvedbo ponovnega postopka, odgovoril, da pri podaji prve prošnje ni govoril resnice, in sicer po nasvetu prijatelja ni želel govoriti o terorizmu. Posebej vprašan o razlogih za to, je tožnik odgovoril, da ga je bilo strah. Na vprašanje svoje pooblaščenke, kaj bi se mu zgodilo v primeru vrnitve v izvorno državo, je odgovoril, da ga tam čaka smrt, saj so ubili njegovega očeta, njegovemu bratu pa so odrezali vse prste.

V nadaljevanju obrazložitve tožena stranka povzema določila 56. in 57. člena ZMZ, po katerih lahko državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, ki ji je bila prošnja v Republiki Sloveniji že pravnomočno zavrnjena vloži prošnjo samo, če predloži nove dokaze ali navede nova dejstva, ki bistveno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite, novi dokazi ali dejstva pa morajo nastati po izdaji predhodne odločitve, oziroma so lahko obstajali že v času prvega postopka, vendar jih oseba iz upravičenih razlogov takrat ni uveljavljala; v skladu s 3. odstavkom 57. člena ZMZ pristojni organ, če ugotovi, da so izpolnjeni pogoji iz 2. odstavka 57. člena ZMZ, s sklepom dovoli vložitev ponovne prošnje in ravna v skladu s 43. členom ZMZ, v nasprotnem primeru pa zahtevek za uvedbo ponovnega postopka s sklepom zavrže. V zvezi s tožnikovim zahtevkom za uvedbo ponovnega postopka, ki ga utemeljuje z grožnjami s strani teroristov, tožena stranka ugotavlja, da jih je tožnik opisal skopo in da so razlogi precej pavšalni, predložil pa ni nikakršnih listinskih dokazov za svoje trditve, čeprav je ZMZ v zvezi s predložitvijo dokazov o podaji zahtevka za uvedbo ponovnega postopka jasen in breme predložitve dokazov v celoti nalaga vlagatelju zahtevka in to že ob sami vložitvi tovrstnega zahtevka, glede na citirano določbo 1. odstavka 56. člena in 1. odstavka 57. člena ZMZ. Nadalje tožena stranka ob presoji tožnikovih izjav, podanih v zahtevku za uvedbo ponovnega postopka, ugotavlja, da se nanašajo na dogodke, ki so se v celoti zgodili že v času pred njegovo prvo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite in v ničemer ne gre za dokaze ali dejstva, ki bi nastali po izdaji predhodne odločitve, oziroma, da tožnik ni navedel opravičenih razlogov, da jih ni predhodno navedel že med svojim prvim postopkom za priznanje mednarodne zaščite, saj tedaj ni uveljavljal razloga, da bi bil v izvorni državi preganjan s strani teroristov. Njegove navedbe v ponovni prošnji, da je v izvorni državi njegova družina preganjana s strani teroristov, so po oceni tožene stranke splošne in pavšalne, čeprav je bil med postopkom večkrat opozorjen na dolžnost, da mora sam izpostaviti vse in izpovedati vsa dejstva, zaradi katerih zaproša za mednarodno zaščito in zaradi katerih se ne more vrniti v izvorno državo. Glede njegovih izjav v zvezi s preganjanem s strani teroristov pa še ugotavlja, da se nanašajo na dogodke, ki so se v celoti zgodili v času pred vložitvijo njegove prve prošnje in tako ne gre za nove dokaze ali dejstva, ki bi nastali po izdaji predhodne odločitve tožene stranke. Nadalje meni, da tožnik ni navedel opravičenih razlogov, zakaj tega dejstva ni navedel že med prvim postopkom za priznanje mednarodne zaščite ter tako tožnik s pavšalnimi, nepodkrepljenimi in poenostavljenimi trditvami ni uspel izkazati, da obstaja bistveno povečana verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite, zato niso izpolnjeni zakonski pogoji za uvedbo ponovnega postopka, zaradi česar je v skladu s 3. odstavkom 57. člena ZMZ njegov zahtevek zavrgla.

Tožnik v tožbi uveljavlja tožbene ugovore nepravilne uporabe materialnega prava, kršitve pravil postopka in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. V zvezi z ugotovitvijo tožene stranke, da tožnik ponovno prošnjo utemeljuje z navedbami o grožnjah s strani teroristov, za katere tožena stranka meni, da so pavšalne in skope, tožnik ob sklicevanju na 22. člen ZMZ izpostavlja dolžnost tožene stranke, da po uradni dolžnosti ugotavlja dejansko stanje in izda zakonito in pravilno odločitev ter nejasnosti razjasni in dobi potrebna pojasnila oziroma dodatne, bolj podrobne navedbe. Zato tožnik meni, da bi tožena stranka morala tožniku postaviti dodatna vprašanja, če je menila, da je podal premalo podrobne odgovore ali da so bili le ti preveč splošni (pavšalni). Sklicuje se tudi na Priročnik o postopkih in kriterijih za določitev statusa begunca, popravljena izdaja, Ženeva, januar 1992, čeprav navedeni standardi UNHCR niso pravni vir, pa se vendar v sodni praksi držav članic EU sodišča nanje sklicujejo, tudi Upravno in Vrhovno sodišče RS, kot izhaja iz izpostavljenih sodb. V zvezi z navedbo tožene stranke, da za svoje trditve ni predložil nobenih listinskih dokazov, tožnik izpostavlja določbo 3. odstavka 21. člena ZMZ, ki jo vsebinsko povzema in meni, da tožena stranka svoje dolžnosti, ki izhaja iz citiranega določila 3. odstavka 21. člena ZMZ v konkretnem primeru ni izpolnila, kar je po mnenju tožnika nezakonito. Tožnik poudarja, da „ni sam kriv, da za svoje navedbe ne more predložiti drugih dokazov kot svoje izpovedi“. Tožnik res ni predložil novih dokazov, je pa mnenja, da je navedel nove okoliščine, iz katerih izhaja, da bistveno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite, ter da je navedel tudi „upravičene razloge“, zakaj teh okoliščin ni navedel že v predhodnem postopku: sam je pojasnil, da pri podaji prve prošnje ni govoril resnice, saj ga je bilo strah, poleg tega pa ga je prijatelj prepričal, naj ne govori o terorizmu. Dejstva, ki jih je navedel pri podaji zahtevka za uvedbo ponovnega postopka, pa so resnična. Dodaja še, da je bil pri podaji prve prošnje tožnik pod vplivom zdravil (Parkinar), tako da ni mogel točno razumeti, kako postopek poteka, kar šteje za utemeljen razlog zlasti v povezavi z nepismenostjo in neizobraženostjo tožnika. Tožnik se na podlagi navedenega ne strinja z odločitvijo tožene stranke, da v ponovnem postopku ni izkazal takih okoliščin, ki povečujejo verjetnost izpolnjevanja pogojev za pridobitev mednarodne zaščite. Sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Hkrati s tožbo tožnik vlaga zahtevo za izdajo začasne odredbe, ker meni, da bi mu z izvršitvijo izpodbijanega sklepa nastala težko popravljiva škoda. Na podlagi 2. odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) tožnik zahteva, da se odloži izvršitev izpodbijanega sklepa do izdaje pravnomočne sodbe. Ob sklicevanju na izpostavljene sodbe Upravnega in Vrhovnega sodišča RS, med drugim v zadevah Up 63/2011 in I U 1338/2011 uveljavlja, da je pravno relevantna težko popravljiva škoda, ki bi tožniku nastala z izvršitvijo izpodbijanega sklepa podana tudi v konkretnem primeru, ker bi izvršitev sklepa kršila pravico tožnika iz 23. in 25. člena Ustave. S tem je na podlagi uveljavljene sodne prakse Upravnega in Vrhovnega sodišča po mnenju tožnika podana pravno relevantna težko popravljiva škoda iz 2. odstavka 32. člena ZUS-1 kot pogoj za izdajo začasne odredbe o odložitvi izvršitve izpodbijanega sklepa do pravnomočne odločbe.

Tožena stranka je v danem roku po pozivu sodišča na podlagi določil 38. člena ZUS-1 predložila predmetne upravne spise in vložila odgovor na tožbo, v katerem prereka tožbene navedbe in se sklicuje na obrazložitev izpodbijanega sklepa. Sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

K točki 1: Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita. Pogoj za vložitev ponovne prošnje za priznanje mednarodne zaščite in postopek pri ponovni prošnji je zakonodajalec uredil z določili 56. in 57. člena ZMZ, ki jih uvršča med posebne postopke, urejene v posebnem, 6. poglavju ZMZ, na katere se tožena stranka v obravnavanem primeru pravilno sklicuje. ZMZ v določbah 56. člena določa, da lahko državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, ki mu je bila prošnja za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji že pravnomočno zavrnjena, vloži ponovno prošnjo samo, če predloži nove dokaze, da izpolnjuje pogoje za pridobitev mednarodne zaščite po tem zakonu (1. odstavek); novi dokazi ali dejstva pa morajo nastati po izdaji predhodne odločitve oziroma so lahko obstajali že v času prvega postopka, vendar jih oseba iz prejšnjega odstavka iz upravičenih razlogov takrat ni uveljavljala (2. odstavek). Po določbi 1. odstavka 57. člena ZMZ pa mora tisti, ki vloži zahtevo uvedbo ponovnega postopka, v zahtevku sam predložiti dokaze, ki upravičujejo nov postopek. Če pristojni organ ugotovi, da so izpolnjeni pogoji iz 56. člena ZMZ, dovoli vložitev nove prošnje, v nasprotnem primeru pa zahtevo za uvedbo ponovnega postopka s sklepom zavrže (3. odstavek 57. člena ZMZ).

Iz podatkov predloženih upravnih spisov je razvidno, da je tožnik predhodno že zaprosil za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji, in sicer je prošnjo na predpisanem obrazcu vložil 4. 3. 2013, o kateri je bilo že pravnomočno odločeno z odločbo tožene stranke št. 2142-60/2013/2 (1312-12) z dne 8. 3. 2013, ki je postala pravnomočna 16. 3. 2013, tožnik pa je zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite vložil po tem, ko je bil vrnjen s strani pristojnih organov Švicarske Konfederacije, kjer je prav tako zaprosil za mednarodno zaščito, po vrnitvi v Republiko Slovenije na podlagi Dublinske uredbe dne 26. 4. 2013, ob prisotnosti tolmača za arabski jezik ustno na zapisnik na tedaj opravljenem ustnem razgovoru s tožnikom, na katerem je bil izrecno opozorjen na vsebino določil 56. in 57. člena ZMZ.

V obravnavanem primeru je za presojo pravilnosti odločitve tožene stranke bistveno, ali je tožnik izkazal upravičenost do vložitve ponovne prošnje za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. To pomeni, ali so bili s strani tožnika navedeni novi elementi v zvezi z vprašanjem, ali izpolnjuje pogoje za mednarodno zaščito, saj mora tožnik za odobritev vložitve ponovne prošnje glede na okoliščine, navedene v prejšnji vlogi, ki je bila zavrnjena, v postopku v zvezi z odobritvijo vložitve ponovne prošnje izkazati drugačne dejanske okoliščine oziroma pravne podlage, kot so bile v prejšnji prošnji, in sicer tako, da povečujejo verjetnost, da izpolnjujejo pogoje za mednarodno zaščito. Med strankama ni sporno, da je bila prva prošnja tožnika za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji pravnomočno zavrnjena (kot očitno neutemeljena v pospešenem postopku na podlagi 1. in 2. točke 1. odstavka 55. člena ZMZ, ker je prišel v Republiko Slovenijo iz ekonomskih razlogov in je pri vložitvi prošnje navajal zgolj dejstva, ki so nepomembna ali zanemarljiva za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite s tem, ko je prošnjo utemeljeval, poleg ekonomskih razlogov z družinsko tragedijo, ker je njegov oče leta 2002 z bencinom polil mater in je bil zaradi tega obsojen na dolgoletno zaporno kazen, za tožnika in njegovega brata pa je tedaj skrb prevzela njegova stara mama, ki je umrla leta 2008, saj je tožena stranka presodila, da slaba ekonomska situacija tožnika in družinska tragedija ne moreta pomenita razloga za podelitev mednarodne zaščite).

Tožnik je prvotno prošnjo utemeljil z ekonomskimi razlogi in družinsko tragedijo. Kot nove okoliščine oziroma dokaze, s katerimi je utemeljeval zahtevek za odobritev vložitve ponovne prošnje za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji pa je na vprašanje, kako so se spremenile okoliščine od podaje njegove prve prošnje do vložitve zahtevka za uvedbo ponovnega postopka navedel, da se je pri podaji prve prošnje zlagal in povedal neresnično zgodbo. Kot nove okoliščine oziroma dokaze, s katerimi je utemeljeval zahtevek za odobritev vložitve ponovne prošnje pa je navedel ogrožanje s strani teroristov, ki naj bi tožnikovega očeta umorili leta 2001, njegovega strica pa leta 2004. Glede na vsebino teh izjav je po presoji sodišča tožena stranka pravilno ocenila, da ne gre za takšna nova dejstva ali okoliščine, ki bi nastale po izdaji pravnomočne odločbe št. 2142-60/2013/2 (1312-12) z dne 8. 3. 2013, s katero je bila tožnikova prva prošnja zavrnjena kot očitno neutemeljena, medtem ko so se vse tožnikove izjave, ki jih je podal v zahtevku za uvedbo ponovnega postopka, nanašale na dogodke, ki so se zgodili v celoti v času pred vložitvijo njegove prve prošnje za priznanje mednarodne zaščite, zato v ničemer ne gre za dokaze ali dejstva, ki bi nastali po izdaji predhodne odločitve tožene stranke, tožnik pa ni prepričljivo pojasnil razlogov, čemu jih ni navedel že med prvim postopkom, med katerim je bil večkrat opozorjen na svojo dolžnost, da mora izpovedati vsa dejstva, zaradi katerih zaproša za mednarodno zaščito in zaradi katerih se ne more vrniti v izvorno državo. Sodišče kot neutemeljen zavrača tožbeni ugovor, da je tožena stranka ugotovila, da tožnik ni predložil nobenih novih dokazov, saj tožena stranka svoje odločitve ni oprla na (ne)predložitev novih dokazov, temveč na presojo tožnikovih izjav, ki bi verjetno izkazale upravičenost do vložitve nove prošnje. Tožena stranka je torej pravilno štela, da je tožnikova navedba o zatrjevani aktivnosti teroristov v letih 2001 do 2004 zoper tožnikovo družino dokaz v smislu 2. odstavka 164. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), saj se po tej določbi kot dokaz lahko šteje, kar je primerno za ugotavljanje stanja stvari, in tudi izjava stranke in tožena stranka je tudi pravilno storila glede omenjene navedbe tožnika, ko se je spustila v oceno, ali tožnik iz upravičenih razlogov te navedbe ni uveljavljal že v postopku za priznanje mednarodne zaščite na podlagi njegove prve prošnje, pravilno pa je ocenila tudi tožnikova pojasnila, zakaj teh navedb ni predložil že v prvem postopku, iz ugotovljenih dejstev pa je tožena stranka naredila pravilen sklep glede dejanskega stanja v okviru določil 1. in 2. odstavka 56. člena ter 1. odstavka 57. člena ZMZ, ki ne napotujejo, kot zmotno uveljavlja tožnik v tožbi, na uporabo 1. odstavka 22. člena ZMZ, temveč na smiselno uporabo določil 47. in 48. člena ZMZ v povezavi z 8. členom in 6. alinejo 1. odstavka 78. člena ZMZ. Namen določil 56. in 57. člena ZMZ v povezavi z 32. členom Direktive št. 2005/85/ES pa je v hitrem in učinkovitem odločanju o ponovnih prošnjah za mednarodno zaščito.

Sodišče je po ugotovitvi, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega sklepa pravilen in da je izpodbijani sklep pravilen in na zakonu utemeljen, tožbo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1. K točki 2: Sodišče je zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodilo iz naslednjih razlogov: ZUS-1 v 1. odstavku 32. člena določa, da tožba ne ovira izvršitve upravnega akta, zoper katerega je vložena (razen kadar zakon ne določa drugače), kar pomeni, da je tožba v upravnem sporu praviloma nesuspenzivno pravno sredstvo zoper dokončne upravne akte, ki so po določbah 2., 4. in 5. člena ZUS-1 dopusten predmet presoje sodišča v upravnem sporu. Zakonodajalec je z 2. odstavkom 32. člena ZUS-1 določil, da lahko sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda, pri odločanju pa mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank.

Namen začasne odredbe je torej v preprečitvi nastanka posledic, ki naj se dokončno odvrnejo z meritorno odločitvijo o tožbenem zahtevku v upravnem sporu. Zato mora tožnik že v sami zahtevi za izdajo začasne odredbe jasno in konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek težko popravljive škode, kar pomeni, da mora tožnik že ob vložitvi zahteve za izdajo začasne odredbe z zadostno stopnjo verjetnosti izkazati, da bi z izvršitvijo izpodbijanega akta nastala tožniku škoda, to grozečo škodo pa mora tudi dovolj natančno opredeliti in jo z zadostno stopnjo prepričljivosti utemeljiti ter izkazati, poleg verjetnosti njenega nastanka tudi to, da bi bila morebitna škoda za tožnika težko popravljiva.

Tožnik v svoji zahtevi za izdajo začasne odredbe uveljavlja tudi to, da bi izvršitev izpodbijanega akta pred vročitvijo pravnomočne sodne odločbe v upravnem sporu kršila njegovo pravico iz 23. in 25. člena Ustave. Po presoji sodišča je tožnik s to navedbo zadostil zahtevam zakonodajalca iz 2. odstavka 32. člena ZUS-1, saj je tudi po oceni sodišča odločilno, da je zoper izpodbijano odločitev tožene stranke sicer možen upravni spor, ki pa ne zadrži njene izvršitve ob upoštevanju določila 4. odstavka 74. člena ZMZ. Tako bi tožnik v primeru, če bi bil izpodbijani sklep izvršen še pred pravnomočno odločitvijo sodišča o glavni stvari, lahko bil odstranjen z območja Republike Slovenije, to pa bi pomenilo, da se ne nahaja pod jurisdikcijo te države, zato v tem upravnem sporu ne bi več izkazoval pravnega interesa, ki bi naknadno prenehal v primeru, če bi tožnik zapustil območje Republike Slovenije. Njegov pravni položaj se namreč ne bi mogel več spremeniti. Zgolj ugotavljanje (ne)zakonitost izpodbijanega sklepa bi bilo za tožnika brez pravnega učinka, ker bi prenehala možnost odločanja o tem, kar je bilo predmet upravnega spora. Po presoji sodišča odložitev izvršitve izpodbijanega sklepa tudi ne nasprotuje javni koristi, niti koristi nasprotne stranke, ki je upoštevaje določila 120. in 3. odstavka 153. člena Ustave zavezana v prvi vrsti spoštovanju in varovanju načela zakonitosti, za kar skrbi tudi sodišče pri presoji posamičnih dokončnih upravnih aktov v skladu z določili 157. člena Ustave in 1. člena ZUS-1. Iz navedenih razlogov je sodišče zahtevi tožnika za izdajo predlagane začasne odredbe ugodilo na podlagi 2. odstavka 32. člena ZUS-1.