Jedro

Dejstvo, da odredbe niso tako vsebinsko obrazložene, kot bi obramba glede na ustavno sodno prakso sedaj pričakovala, je torej pripisati tedaj veljavnemu standardu obrazložitve in ne pomanjkljivi presoji preiskovalnega sodnika. Smisel spremenjene ustavno-sodne prakse je v tem, da je že iz obrazložitve odredb razvidno, da je sodnik dejansko opravil svojo garantno funkcijo, in ne več, da se je zgolj skliceval na predlog državnega tožilca, zaradi česar je tudi potrebno, da za svojo odločitev navede konkretne razloge, ki razumnega človeka prepričajo, da so pogoji iz prvega odstavka 214. člena ZKP izpolnjeni. Taka obrazložitev pa po mnenju pritožbenega sodišča zahteva, da so v njej navedeni že zbrani dokazi ter ugotovljena dejstva in okoliščine z vidika standarda utemeljenih razlogov za sum. Preiskovalni sodnik mora torej navesti, kateri so tisti razlogi, ki utemeljujejo sum, da je določena oseba storila kaznivo dejanje. Ker gre za zgodnjo fazo predkazenskega postopka, ko se še zbirajo obvestila in dokazi, pa je tudi razumljivo, da se preiskovalni sodnik v odredbi še ne more spustiti v podrobno oceno takega gradiva, temveč ta ocena zadošča zgolj za osnovo utemeljenih razlogov za sum.

Izrek

I.Pritožbi se kot neutemeljeni zavrneta.

Obrazložitev

1.Okrožno sodišče v Kopru je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predloge za izločitev dokazov, ki so jih podali zagovorniki obtoženih A. A., B. B. in C. C.

2.Zoper sklep se pritožujejo zagovorniki obtoženega A. A. in B. B. Prvi se pritožujejo iz razlogov po 1., 2. in 3. točki 370. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), sodišču druge stopnje pa predlagajo, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu za izločitev dokazov ugodi in iz spisovne dokumentacije izloči vse dokaze, kot so citirani v predlogu za izločitev dokazov z dne 15. 10. 2020. Podrejeno pa predlagajo, da sodišče druge stopnje izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3.Zagovorniki obtoženega B. B. pritožbo vlagajo iz razloga po 1. točki prvega odstavka 370. člena ZKP in 22. člena Ustave RS, s predlogom, da sodišče druge stopnje ugodi predlogu za izločitev dokazov oziroma da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

4.Pritožbi nista utemeljeni.

5.Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predloge zagovornikov navedenih obtožencev za izločitev odredb za hišno preiskavo, ker je ugotovilo, da so le te zakonite. Ker je svoje ugotovitve v nadaljevanju zelo podrobno in prepričljivo obrazložilo, se sodišče druge stopnje v izogib ponavljanja sklicuje na te razloge in glede bistvenih pritožbenih očitkov izpostavlja sledeče.

6.Obe pritožbi vztrajata na stališču, da odredbe obeh preiskovalnih sodnikov niso obrazložene v skladu s standardi, kot se zahtevajo po ustavno-sodni praksi in zato ne drži, da so bile odredbe izdane na podlagi skrbne, kritične in poglobljene sodniške kontrole. Obrazložitev odredb namreč predstavlja le strnjen povzetek predloga državnega tožilca, kar kaže, da preiskovalna sodnika sploh nista opravila sodne presoje gradiva glede vseh zakonskih pogojev, kot se zahtevajo za izdajo sodne odredbe. Izpodbijani sklep pa navedeno pomanjkljivost želi popraviti s tem, da sam podaja širšo obrazložitev, kar pa je nedopustno. Ker so glede teh očitkov pritožbene navedbe zagovornikov obtoženega A. A. zelo konkretne in obširne, se je treba najprej opredeliti do teh navedb.

7.Kar zadeva vprašanje, ali je v odredbah zadostno obrazložen obstoj utemeljenih razlogov za sum, da so osebe, zoper katere so bile izdane odredbe, storile kaznivo dejanje, pritožba najprej povzema posamezne odstavke obrazložitve odredbe in jih nato primerja z obrazložitvijo tožilskega predloga za izdajo odredb. Na podlagi te presoje zaključuje, da ugotovitev sodišča predstavlja le minimalno predelavo teksta tožilstva, kar daje vedeti, da preiskovalna sodnika nista pregledala gradiva, ki je bilo priloženo k predlogu državnega tožilca in da zato sodna kontrola sploh ni bila opravljena. Zaključek glede utemeljenih razlogov za sum storitve kaznivega dejanja pa tudi ni podkrepljen s pravno podlago in gre zato po mnenju pritožbe zgolj za navidezno presojo, oziroma takšno, ki bi jo lahko napravil tudi nekdo, ki ni imel na razpolago nobenega dokaznega gradiva.

8.Z navedenimi očitki se pritožbeno sodišče ne strinja in tudi samo ugotavlja, da so izpodbijane odredbe zadostno obrazložene v smislu kriterijev, kot se zahtevajo po sedaj veljavni ustavno sodni praksi, na katero se oba pritožnika sklicujeta. V zvezi z vprašanjem standarda obrazloženosti odredb za hišno preiskavo je treba pojasniti sledeče. Izpodbijane odredbe so bile izdane v letu 2010, ko so, tudi na podlagi stališč Ustavnega sodišča (Up-2094/06 z dne 20. 3. 2008), veljali nižji standardi obrazložitve odredb. Ta praksa je tedaj zahtevala, da mora biti predlog državnega tožilca za hišno preiskavo obrazložen glede zakonskih pogojev, kar pa preiskovalnega sodnika ne odvezuje dolžnosti, da jih tudi sam utemelji v svojih odredbah. Opustitev te dolžnosti pa bi predstavljala kršitev pravic iz 35. in 37. člena Ustave RS le tedaj, če bi iz obrazložitve odredb izhajalo, da presoja zakonskih pogojev za izdajo odredbe ni potrebna, ker so ti pogoji navedeni že v predlogu državnega tožilca. Takšno stališče je zastopalo tudi Vrhovno sodišče RS, ki je v sodbi I Ips 4268/2015 z dne 14. 7. 2016 zapisalo, da sodišče pri naknadni presoji zakonitosti oprave hišne preiskave poleg odredbe o hišni preiskavi, upoštevajo tudi predlog državnega tožilca ter priloženo gradivo. Zgolj teden dni po sprejemu te odločbe pa je bila v Uradnem listu RS objavljena odločba Ustavnega sodišča RS Up-1006/13 z dne 9. 6. 2016, ki pa je glede na predhodno odločbo Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi Dragojević proti Hrvaški spremenila prvotno stališče. Kot je obrazložila v 20. točki odločbe, je odločitev o posegu v nedotakljivost stanovanja pridržana sodniku kot predstavniku sodne veje oblasti in ne tožilstvu ali policiji. Zato mora sodnik kritično in poglobljeno presoditi, ali predloženi podatki zadostujejo za poseg v človekovo pravico, razlogi za njegovo presojo pa morajo biti razvidni iz obrazložitve sodne odredbe.

9.Navedene povzetek ustavno-sodne prakse je potreben zaradi pritožbenega očitka, da preiskovalna sodnika nista opravila kritične in poglobljene presoje. Dejstvo, da odredbe niso tako vsebinsko obrazložene, kot bi obramba glede na ustavno sodno prakso sedaj pričakovala, je torej pripisati tedaj veljavnemu standardu obrazložitve in ne pomanjkljivi presoji preiskovalnega sodnika. Smisel spremenjene ustavno-sodne prakse je v tem, da je že iz obrazložitve odredb razvidno, da je sodnik dejansko opravil svojo garantno funkcijo, in ne več, da se je zgolj skliceval na predlog državnega tožilca, zaradi česar je tudi potrebno, da za svojo odločitev navede konkretne razloge, ki razumnega človeka prepričajo, da so pogoji iz prvega odstavka 214. člena ZKP izpolnjeni (točka 21 citirane ustavne odločbe). Taka obrazložitev pa po mnenju pritožbenega sodišča zahteva, da so v njej navedeni že zbrani dokazi ter ugotovljena dejstva in okoliščine z vidika standarda utemeljenih razlogov za sum. Preiskovalni sodnik mora torej navesti, kateri so tisti razlogi, ki utemeljujejo sum, da je določena oseba storila kaznivo dejanje. Ker gre za zgodnjo fazo predkazenskega postopka, ko se še zbirajo obvestila in dokazi, pa je tudi razumljivo, da se preiskovalni sodnik v odredbi še ne more spustiti v podrobno oceno takega gradiva, temveč ta ocena zadošča zgolj za osnovo utemeljenih razlogov za sum. Ti pa so v izpodbijanih odredbah, kot rečeno, tudi zadostno obrazloženi, saj je mogoče jasno in povsem določno razbrati, katera kazniva dejanja in na kakšen način naj bi bila storjena, kakšna naj bi bila vloga posameznega osumljenca, zoper katerega se odreja hišna preiskava, in končno, katera dejstva in okoliščine dajejo podlago za sklepanje o obstoju utemeljenih razlogov za sum. Vse to je sodišče prve stopnje v 10. in 11. točki izpodbijanega sklepa tudi podrobno obrazložilo. Načeloma drži, da je izpodbijani sklep pri tem navajal tudi dodatne argumente, kot to izpostavlja pritožba zagovornikov obtoženega A. A. v točki 2.1., vendar pa je bilo to storjeno le zaradi očitka, da preiskovalna sodnika nista opravila vsebinske presoje gradiva, ki je bilo priloženo predlogu. Sodišče prve stopnje je tako posamezne ugotovitve preiskovalnih sodnikov le še bolj konkretno obrazložilo.

10.Na podlagi navedenega sodišče druge stopnje ugotavlja, da se preiskovalna sodnika pri obrazložitvi utemeljenih razlogov za sum nista sklicevala na predlog državnega tožilca in ga v nekoliko prirejenem obsegu prepisala, pač pa, da sta s tem podala svojo lastno oceno. Ugotovitve v obrazložitvi odredb so zato posledica njune lastne ocene, ne glede na to, da gre za strnjene povzetke tožilskega predloga. Rečeno na splošno, če se sodnik strinja z navedbo stranke v postopku, ni nobene ovire, da jo v enakem obsegu povzame s tem, da se mora opredeliti tudi do nasprotnih navedb druge stranke. V konkretnem primeru pa v tej fazi postopka še ne gre za kontradiktorno dokazno oceno, pač pa zgolj presojo, ali iz priloženega gradiva izhaja podlaga za oceno utemeljenih razlogov za sum. Zato so ugotovitve preiskovalnega sodnika tudi lahko povsem enake kot mnenje državnega tožilca.

11.Zagovorniki obtoženega A. A. dalje navajajo, da bi tiste odredbe za hišno preiskavo, s katerimi je bila hkrati odrejena tudi preiskava elektronskih naprav, morale vsebovati ločene razloge za obstoj zakonskih pogojev za izdajo odredbe. Ta očitek utemeljujejo s tem, da gre za povsem ločeni preiskovalni dejanji, ki posegata v različne ustavno varovane dobrine in morajo biti zato tudi ti posegi obravnavani različno.

12.Nobenega dvoma ni, da morajo biti za izdajo vsake od odredb izpolnjeni zakonski pogoji in da morajo biti ti v odredbi tudi obrazloženi. Je pa tudi po oceni pritožbenega sodišča povsem pravilna obrazložitev v 14. točki izpodbijanega sklepa, da sta obe odredbi vsebinsko povezani in da zato zadošča enotna obrazložitev glede obstoja utemeljenih razlogov za sum. Pri obeh odredbah gre namreč za predhodni pogoj, ki se zahteva za izdajo obeh odredb in ker so podane iste okoliščine ter dejstva, povsem zadošča enotna obrazložitev razlogov. Zato tudi v tem delu odredb ni zaznati zatrjevanih kršitev postopka.

13.Očitek, da ni bila opravljena kritična in sodna kontrola tožilskega predloga, zagovorniki obtoženega A. A. utemeljujejo tudi s tem, da so vse odredbe, ki so bile izdane na isti dan, povsem identične ter podpisane s strani dveh preiskovalnih sodnikov. Prvo odredbo je podpisal preiskovalni sodnik, preostale pa preiskovalna sodnica in ker sta jih torej izdala dva sodnika, je povsem nemogoče, da so obrazložitve odredb povsem enake, zaradi česar je tudi sporno, kdo od njiju je pravzaprav avtor odredb. V primeru razveljavitve sklepa bi za to bilo potrebno zaslišati oba preiskovalna sodnika.

14.Dejstvo, da je obrazložitev vseh odredb enaka, je ugotovilo že sodišče prve stopnje v 8. točki sklepa, kar je pripisalo temu, da so bile vse odredbe izdane na podlagi enega predloga tožilca. Tudi po oceni pritožbenega sodišča je res nenavadno, da so obrazložitve dveh različnih sodnikov povsem enake, vendar pa je pri presoji njihove zakonitosti pomembna vsebina posamezne odredbe, ne pa način sestave le te. Z vidika obrazloženosti vsake posamezne odredbe, pa sodišče druge stopnje, kot rečeno, nima pomislekov.

15.Zagovorniki obtoženega A. A. odredbam preiskovalnih sodnikov očitajo tudi, da iz njih ne izhaja obrazožitev testa sorazmernosti. Ta mora biti opravljen glede treh kriterijev, in sicer primernosti, nujnosti in sorazmernosti v ožjem pomenu besede, ti kriteriji pa ne samo, da niso obrazloženi, temveč tudi niso bili podani. Izpodibjani sklep pa je tudi v tem delu nedopustno podal razloge, ki jih odredbe preiskovalnih sodnikov nimajo. Čeprav pritožba v nadaljevanju obširno navaja razloge, iz katerih meni, da odredbe o hišnih preiskavah tudi z vidika sorazmernosti niso bile utemeljene, pa se s pritožbenimi očitki ni mogoče strinjati.

16.Kar zadeva standard obrazloženosti, je bilo že zgoraj pojasnjeno, kje so razlogi, da obrazložitev odredb ni tako popolna, kot se to sedaj zahteva. Ne drži pa, da test sorazmernosti ni bil opravljen in da o njem v odredbah ni rečeno ničesar. Utemeljenost izdane odredbe ni mogoče presojati le na podlagi njene obrazložitve, pač pa jo je treba oceniti kot celoto tudi z njenim izrekom, ko določa način izvedbe in obseg preiskave. Kar zadeva vse tri kriterije sorazmernosti, velja enako, da jih ni dopustno ocenjevati le parcialno, saj gre za kriterije, ki morajo biti izpolnjeni kot celota. Kriterija primernosti in nujnosti sta tudi medsebojno pogojena. Da je hišna preiskava z zasegom predmetov primeren ukrep, izhaja že iz samega zakona, ki določa tako pogoje kot postopek za izvedbo tega ukrepa, pri čemer pa že iz izreka odredbe izhaja, da se fizična preiskava izvede le v primeru, če prostovoljna izročitev dokumentov ne bo uspešna. Ker je v obrazložitvi odredb navedeno, da je v okviru predkazenskega postopka že bila zbrana vrsta dokumentov, ki izkazujejo nedoslednosti in očitno prirejenost, je nujno, da se pridobi vpogled v celotno dokumentacijo, ki se nanaša na obravnavano zadevo. S tem je sodišče prve stopnje povsem konkretno obrazložilo tudi nujnost izdane odredbe. Glede na to, da je bila predmet hišne preiskave dokumentacija, pa je že glede na način pisarniškega poslovanja logično, da se dokumentacija nahaja v računalnikih oziroma elektronskih napravah. Očitek pritožbe, da sodišče ni opravilo preizkusa o tem, ali obstaja blažji način za pridobitev potrebnih podatkov, bi bil realen, če bi bila podana verjetnost, da se podatki v elektroskih napravah sploh ne nahajajo, temveč v kakšni drugi obliki, ki bi tudi bila lažje dostopna. Sicer pa pritožba ne pove, kateri bi lahko bil blažji način za pridobitev zahtevanih podatkov. Rečeno pa je že bilo, da že odredba sama najprej posega po milejšemu načinu pridobitve podatkov, to je prostovoljni izročitvi le teh.

17.Pritožba dalje navaja, da preizkus v ožjem smislu zahteva, da je raven zaščite, ki jo ukrep nudi, sorazmerna s stopnjo poseganja v pravice. Država mora dokazati, da je poseg v pravice upravičen glede na koristi, ki jih prinaša. Sorazmernost v ožjem smislu se izraža kot pravilo, da mora biti poseg v pravice sorazmeren z zasledovanim legitimnim ciljem in da so razlogi za poseg upoštevni in zadostni. Izhajajoč iz teh ustavnopravnih izhodišč se zato pritožba ne strinja z obrazožitvijo v 14. točki izpdobijanega sklepa, da je bila preiskava na elektronskih napravah in strežnikih dovolj konkretizirana, da bi se preprečila preiskava drugih oseb oziroma oprava splošne preiskave. Z odredbami namreč ni bilo določno navedeno, katere podatke naj policija išče in zato ni bila opredeljena stvarna, krajevna in časovna omejitev preiskave. Skladno z odredbami bi se zato po mnenju pritožbe lahko preiskovalo vse in zoper vsakogar.

18.Tudi s temi navedbami se ni mogoče strinjati. Vsako posamično izdano odredbo je namreč treba upoštevati kot celoto in v tistih odredbah, v katerih se odreja preiskava elektronskih naprav, je jasno navedena dokumentacija, ki jo je treba izročiti in ki se nanaša na javne razpise glede ureditve javnih površin in razsveljave s tem, da je v vsaki taki odredbi navedeno tudi, katere konkretne dokumente se zahteva. Obseg te dokumentacije pa se dalje nanaša tudi na preiskavo elektronskih naprav, vendar le glede konkretno navedenih uporabnikov teh naprav oziroma oseb, zoper katere se preiskava elektronskih naprav odreja. Rečeno drugače, v odredbah je konkretno navedeno, katere podatke se išče in pri katerih osebah, tako da ni podlage za trditev, da so odredbe zaradi svoje nedoločnosti dopuščale splošno preiskavo elektronskih naprav.

19.Iz navedenih razlogov pritožbeno sodišče zaključuje, da pritožba zagovornikov obtoženega A. A. ni uspela omajati pravilnosti izpodbijane odločitve. Enaka ugotovitev pa velja tudi za pritožbo zagovornikov obtoženega B. B., ki večinoma le ponavlja vsebino predloga za izločitev dokazov oziroma odločitev zgoraj citirane odločbe Ustavnega sodišča glede standarda obrazloženosti odredb za hišno preiskavo. Na te navedbe je sodišče prve stopnje odgovorilo z izpodbijanim sklepom, zaradi česar bi morala pritožba sedaj konkretno zatrjevati, iz katerih razlogov se ne strinja z odločitvijo sodišča. Ker pa tega ni storila, je pritožnika le napotiti na gornjo obrazložitev, ki se nanaša na pritožbo drugega obtoženca. Spričo vsega navedenega je zato sodišče druge stopnje obe pritožbi na podlagi tretjega odstavka 402. člena ZKP kot neutemeljeni zavrnilo.

Zveza:

Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 214, 214/1, 214/2, 215, 2015/1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.