Jedro

Ker sta tožnika objekt zgradila brez gradbenega dovoljenja, jima je gradbena inšpekcija pravilno izrekla ukrep na podlagi 152. člena ZGO-1. Iz podatkov v upravnih spisih pa je nedvomno razvidno, da v zadevi ne gre za enostavni objekt, za katerega po ZGO-1 zadošča le lokacijska informacija.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS zavrnilo tožbo tožnikov zoper odločbo tožene stranke z dne 23.10.2003. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnikov zoper odločbo gradbene inšpektorice, Inšpektorata RS za okolje in prostor, Območne enote K. z dne 30.6.2003, s katero je bilo med drugim odločeno, da sta tožnika kot inšpekcijska zavezanca dolžna takoj po vročitvi te odločbe ustaviti nadaljnjo gradnjo počitniškega objekta z nadstreškom na zemljišču parc. št. 79/24 k.o. S. vas. Inšpekcijska zavezanca morata do 1.9.2003 odstraniti počitniški objekt v gradnji tlorisne velikosti 7,00m x 8,00 m z dvokapno streho in nadstrešek tlorisne velikosti 7,00m x 4,00m z enokapno streho in postaviti zemljišče v prejšnje stanje, na svoje stroške. V primeru neizpolnitve navedene obveznosti se bo zoper inšpekcijska zavezanca začel postopek izvršbe, ki se bo opravil po drugih osebah. Obenem z navedenim ukrepom so bile tožnikoma odrejene tudi prepovedi iz 158. člena Zakona o graditvi objektov (ZGO-1).

Tožena stranka je v obrazložitvi izpodbijane odločbe navedla, da je gradbena inšpektorica predmetni inšpekcijski ukrep tožnikoma pravilno izrekla na podlagi določb 152. člena ZGO-1. Vložena vloga za spremembo namembnosti zemljišča, oziroma pričakovana sprememba občinskega plana pa na dejansko in pravno stanje zadeve ne vpliva, ker pravno ne učinkuje. Pravni učinek ima veljavno gradbeno dovoljenje oziroma lokacijska informacija pod pogoji, ki jih določa ZGO-1, tega pa tožnika nimata.

Sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe pritrjuje odločitvi tožene stranke. V tej zadevi ni sporno, da si tožnika pred začetkom gradnje predmetnega objekta nista pridobila gradbenega dovoljenja. Za tožnika pa je sporno, ali za navedeni poseg v prostor sploh potrebujeta gradbeno dovoljenje, ker naj bi šlo po njunem mnenju za enostaven objekt. Po določbah 3. točke 3. člena ZGO-1 za enostavne objekte gradbeno dovoljenje ni potrebno, če investitor pred začetkom gradnje pridobi lokacijsko informacijo. V skladu z 8. členom ZGO-1 se objekti glede na zahtevnost gradnje in vzdrževanje razvrščajo na zahtevne, manj zahtevne in enostavne objekte. Minister, pristojen za prostorske in gradbene zadeve, v soglasju s tistimi resornimi ministri, v katerih delovno področje sodi posamezna vrsta objektov, s pravilnikom podrobneje določi vrste zahtevnih, manj zahtevnih in enostavnih objektov, za enostavne objekte pa tudi njihovo največjo velikost, način gradnje in rabe ter pogoje za njihov odmik od meje sosednjih zemljišč. Do sprejetja tega pravilnika pa je ZGO-1 v 234. členu podaljšal veljavnost Navodila o merilih za to, kaj se lahko šteje za objekte oziroma posege v prostor, za katere po zakonu ni potrebno lokacijsko dovoljenje in kaj se lahko šteje za pomožne objekte (Uradni list SRS, št. 27/85, v nadaljevanju: navodilo). Prej navedeni pravilnik je bil sprejet oziroma objavljen v Uradnem listu RS, št. 114/2003, torej po izdaji izpodbijane odločbe. Zato se je upravni organ moral pri odločanju opreti na navodilo, ki je takrat še veljalo. Iz tega navodila izhaja, da lokacijsko dovoljenje ni potrebno za tekoča vzdrževalna dela na obstoječih objektih in napravah; za adaptacije, s katerimi se bistveno ne spreminjajo zunanjost, zmogljivost in namen obstoječih objektov; za začasne objekte in naprave, namenjene sezonski turistični ponudbi ali prireditvam, proslavam in podobno ter za pomožne objekte za potrebe občanov in njihovih družin (1. člen navodila). Upravni organ prve stopnje in tožena stranka sta pravilno ugotovila, da tožnika za navedeni poseg v prostor potrebujeta gradbeno dovoljenje, oziroma, da ne gre za enostaven objekt, za katerega lokacijsko oziroma gradbeno dovoljenje ni potrebno ter sta posledično pravilno uporabila 152. člen ZGO-1. Tudi po presoji sodišča prve stopnje glede na prej citirano določilo 1. člena navodila v obravnavanem primeru ne gre za enostaven objekt, za katerega bi zadoščala lokacijska informacija.

Tožnika vlagata zoper navedeno sodbo pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navajata, da v postopku sploh ni bilo ugotovljeno, ali gre za objekt, za katerega je potrebno gradbeno dovoljenje ali pa je dovolj lokacijska informacija. Samo sklicevanje na to, da je ukrep izrečen na podlagi 152. člena ZGO-1 ni dovolj. Organ bi najprej moral ugotoviti dejansko stanje in v odločbi pojasniti, ali je za objekt potrebno gradbeno dovoljenje, ne pa, da je v postopku uporabil člen zakona, iz katerega se lahko sklepa na to, da je za objekt potrebno gradbeno dovoljenje. Sodišče prve stopnje kljub temu, da je sicer pojasnilo nekatere zakonske in podzakonske določbe, ni samo ugotavljalo dejanskega stanja v zvezi s tem, ali je za njun objekt sploh potrebno gradbeno dovoljenje. Ne strinjata se z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da bi se morala njuna gradnja presojati po navodilu iz leta 1985. Kolikor jima je znano, je že izdan predpis, ki natančno določa, kateri objekti se štejejo za enostavne objekte in njun objekt je po tem predpisu enostaven objekt. Sodišče prve stopnje bi moralo upoštevati predpise, veljavne na dan izdaje sodbe. Predlagata, da vrhovno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponoven postopek.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Razlogi, ki jih pri tem navaja sodišče, so pravilni in imajo podlago v podatkih predloženih upravnih spisih ter v določbi 152. člena ZGO-1. Ta določa, da v primeru nelegalne gradnje pristojni gradbeni inšpektor odredi, da se gradnja takoj ustavi ter da se že zgrajeni objekt ali del objekta v določenem roku na stroške inšpekcijskega zavezanca odstrani, vzpostavi prejšnje stanje ali drugače sanira zemljišče, če vzpostavitev v prejšnje stanje ni možna. ZGO-1 nadalje v točki 12.1 prvega odstavka 2. člena pojasnjuje, da nelegalna gradnja pomeni, da se gradnja oziroma dela, za katera je predpisano gradbeno dovoljenje, izvajajo oziroma so izvedena brez veljavnega gradbenega dovoljenja.

Tudi po presoji pritožbenega sodišča je upravni organ prve stopnje na podlagi določb citiranega 152. člena ZGO-1 v obravnavanem primeru tožnikoma pravilno izrekel predmetni inšpekcijski ukrep, saj sta navedeni objekt zgradila brez gradbenega dovoljenja. Tožnika sta sicer v upravnem postopku in nato tudi v tožbi pavšalno zatrjevala, da naj bi šlo pri njunem objektu za enostavni objekt, za katerega po ZGO-1 zadošča le lokacijska informacija. Tožbene ugovore je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo kot neutemeljene. Pri tem se je, glede na to, da je bil pravilnik izdan po izdaji inšpekcijske odločbe, pravilno sklicevalo na navodilo, ki je do njegove izdaje, glede na določbo 234. člena ZGO-1 ostalo v veljavi.

Tožnika v pritožbi ponavljata tožbeni ugovor, da v postopku naj ne bi bilo ugotovljeno, ali je njun počitniški objekt, ki je zgrajen, enostavni objekt in ali je zanj potrebno gradbeno dovoljenje. ZGO-1 v 2. členu točka 1.9 določa, da je enostavni objekt konstrukcijsko manj zahteven objekt, ki ne potrebuje posebnega statičnega in gradbeno-tehničnega preverjanja, ki ni namenjen prebivanju in ni objekt z vplivi na okolje.

Kot izhaja iz zapisnika z dne 4.6.2003 si je gradbena inšpektorica zgrajeni objekt ogledala in kot strokovno usposobljena uradna oseba ugotovila, da je zanj potrebno gradbeno dovoljenje. Kot je razvidno iz podatkov v upravnih spisih, je ugotovila dimenzije objekta, da ima objekt klet, pritličje in mansardo in je zato potrebno statično preverjanje, ter da je objekt namenjen občasnemu prebivanju. Iz vlog tožnikov, ki sta jih naslavljala na upravni organ pa je razvidno, da je objekt zgrajen na zemljišču, ki v prostorskem aktu ni predvideno za gradnjo. Neutemeljen je tudi pritožbeni ugovor, da bi moralo sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi upoštevati predpise, veljavne na dan izdaje sodbe. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi, pravilnik v času izdaje prvostopne upravne odločbe še ni bil izdan. Zato so bile upoštevane določbe ZGO-1 in navodila.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.