Jedro

Sodišče poudarja, da za izdajo začasne odredbe na navedeni pravni podlagi ne zadošča nastanek vsakršne škode, še zlasti ne, če se nastanek škode le domneva. Za hujše škodljive posledice v smislu 2. odstavka 69. člena ZUS je po mnenju sodišča šteti le tiste hujše škodljive posledice, katerih nastanek je vsaj verjetno izkazan in jih tudi pozneje ne bi bilo mogoče, kolikor bi seveda nastale, v celoti odpraviti. Tožeča stranka pa česa takega niti ne zatrjuje.

Izrek

Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Obrazložitev

Tožeča stranka je dne 1. 9. 2004 vložila tožbo zaradi odprave v uvodu navedenega sklepa, s katerim je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper sklep Ministrstva za gospodarstvo, št... z dne... , v kateri je bila vloga tožeče stranke za sofinanciranje investicije "Trgovski, gostinski in prenočitveni objekt" v okviru postopka javnega razpisa za pridobitev sredstev evropskega sklada za regionalni razvoj, zavrnjena. Hkrati je tožeča stranka vložila predlog za izdajo začasne odredbe. V predlogu navaja, da bo v času odločanja o njeni tožbi tožena stranka že razporedila sredstva namenjena za sofinanciranje investicij po javnem razpisu za pridobitev sredstev evropskega sklada za regionalni razvoj - Ukrep 1.2. Spodbujanje razvoja turističnih destinacij in tožeča stranka kljub pričakovanemu uspehu v tem postopku, ne bo mogla doseči od tožene stranke sredstev za sofinanciranje svoje investicije v višini 215.585.635,00 SIT. Zato predlaga, da se toženi stranki za čas do pravnomočnosti odločitve v tem upravnem sporu prepoveduje razpolagati s sredstvi v višini 215.585.635,00 SIT namenjenim sofinanciranju investicij po navedenem javnem razpisu.

Sodišče je zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo kot neutemeljeno. Po Zakonu o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 70/00, dalje: ZUS) je mogoče začasno odredbo v upravnem sporu izdati le v primerih in pod pogoji, ki jih določa zakon (30. člen, 69. člen, 3. odstavek 62. člena). V obravnavanem primeru tožeča stranka ni opredelila po kateri določbi ZUS predlaga izdajo začasne odredbe. Sodišče je predlog glede na vsebino predlagane zahteve presojalo po drugem odstavku 69. člena ZUS, saj tožnik ni izrecno zahteval odložitev izvršitve upravnega akta do izdaje sodne odločbe, za kar pa tudi sicer ni izkazano, da bi bile izpolnjene procesne predpostavke. Po določbi 2. odstavka 69. člena ZUS je mogoče izdajo začasne odredbe od sodišča zahtevati tudi za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev predvsem pri trajajočih pravnih razmerjih, verjetno izkaže za potrebno, da se odvrnejo hujše posledice ali grozeče nasilje. Navedena določba ZUS torej omogoča, da sodišče na zahtevo tožnika ob izpolnjenih pogojih izda posebno obliko začasne odredbe, katere namen je začasna ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, ki velja do pravnomočne odločitve v sporu, ki teče pred sodiščem. Eden izmed pogojev za izdajo take začasne odredbe je tudi nastanek hujših škodljivih posledic, ki morajo biti vsaj verjetno izkazane. Ta pogoj po presoji sodišča v obravnavanem primeru ni izpolnjen, saj tožnik ne izkazuje nastanka hujših škodljivih posledic. Sodišče poudarja, da za izdajo začasne odredbe na navedeni pravni podlagi ne zadošča nastanek vsakršne škode, še zlasti ne, če se nastanek škode le domneva. Za hujše škodljive posledice v smislu 2. odstavka 69. člena ZUS je po mnenju sodišča šteti le tiste hujše škodljive posledice, katerih nastanek je vsaj verjetno izkazan in jih tudi pozneje ne bi bilo mogoče, kolikor bi seveda nastale, v celoti odpraviti. Tožeča stranka pa česa takega niti ne zatrjuje.

Ker tožnik v obravnavanem primeru ni izkazal nevarnosti nastanka hujših škodljivih posledic, kar je eden izmed pogojev za izdajo začasne odredbe, je bilo treba njegovo zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrniti.