Jedro

Upoštevaje, da mora biti v presojo zajet celoten časovni okvir od izgradnje do lastninjenja (1997), je sodišče prve stopnje pravilno sledilo dinamičnemu principu ugotavljanja obsega (skupnega) pripadajočega zemljišča. Tako glede stavbe K. 13 kot tudi glede garaž je ubralo celovit pristop, torej pristop, ki merilom iz prvega odstavka 43. člena ZVEtl-1 pripisuje enakovreden, medsebojno dopolnjujoč se pomen. Ni upoštevalo (zgolj) upravnih aktov iz obdobja gradnje, temveč tudi dejansko ureditev v naravi, preteklo redno rabo in prostorske akte po izgradnji.

Izrek

I. Pritožba se zavrne.

II. Nasprotna udeleženka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločalo o predlogu predlagateljev za ugotovitev skupnega pripadajočega zemljišča k stavbi na naslovu K. 13, ter k nizu šestih garaž.1 Ugotovilo je, da je parcela 839/16 k. o. ... II skupno pripadajoče zemljišče k stavbi ID znak 0001 z naslovom K. 13., stoječi na parceli 839/6 k. o. ... II, ter h garažnemu nizu, ki ga predstavljajo garaže z ID znaki 0002 (stoječa na parceli 798/8 k. o. ... II), 0003 (stoječa na parceli 798/7 k. o. ... II), 0004 (stoječa na parceli 798/6 k. o. ... II), 0005 (stoječa na parceli 798/5, k. o. ... II), 0006 (stoječa na parceli 798/4 k. o. ... II) in 0007 (stoječa na parceli 798/3 k. o. ... II) ter je v skupni lastnini vsakokratnih lastnikov posameznih delov teh stavb (I. točka izreka). Odredilo je, da se parcela 839/16 k. o. ... II v vrstnem redu zaznambe postopka za ugotovitev pripadajočega zemljišča (ID zaznambe ..., z začetkom učinkovanja 22. 2. 2012) vpiše v zemljiški knjigi kot splošni skupni del stavb z ID znaki 0001, 0002, 0003, 0004, 0005, 0006 in 0007 in je v skupni lastnini vsakokratnih lastnikov posameznih delov teh stavb (II. točka izreka).

2. Nasprotna udeleženka se zoper sklep pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP2 (v zvezi s 3. členom ZVEtL-13 in 37. členom ZNP4). Predlaga spremembo izpodbijanega sklepa (zavrnitev predloga), podrejeno pa njegovo razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek, oboje s stroškovno posledico v breme predlagateljev.

Nasprotna udeleženka navaja, da je bila stavba na naslovu K. 13 zgrajena na podlagi gradbenega dovoljenja iz leta 1950. Gradnja je bila dovoljena na parcelah 778 in 798 k. o. ... Parcela 778 je bila razdeljena na parcelo 778/1, ki je ostala v zasebni lasti fizične osebe, in parcelo 778/2, ki je postala splošno ljudsko premoženje. To pomeni, da gradnja stanovanjskega bloka na parceli, ki je ostala v zasebni lasti, ni mogla biti predvidena (zajeta v gradbeno dovoljenje), in da to zemljišče v času gradnje ni bilo predvideno za normalno rabo objekta. Iz odločbe o rekonstrukciji Ž. ceste iz leta 1960 izhaja, da je rekonstrukcija potekala tudi po parcelah 778/1 in 798. Iz potrjenega investicijskega programa za rekonstrukcijo ceste pa izhaja, da je bila za parcele predvidena vrtna ureditev ter vkop vseh vodov. Takratna parcela 778/1 je bila torej javna površina oziroma grajeno javno dobro. Navedeno potrjuje, da parcela 839/16 ob izgradnji stavbe K. 13 ni bila predvidena kot skupno pripadajoče zemljišče k stavbi. Ob odmeri parcel 778 in 798 leta 1957 je nastala parcela 839 (na njej je bila zgrajena stavba K. 13, pripadajoče zemljišče k objektu pa je bilo določeno na 746 m2). Iz delilnega načrta iz leta 1969 je razvidno, da sta iz nje nastali parceli 839/1 in 839/2. Iz načrta dvostanovanjske hiše – prizidka je razvidno, da prizidek in obstoječi objekt tvorita celoto, dostop je bil predviden z Ž. in A. ulice, predvidena je bila tudi zazelenitev dela parcele, ki meji na parceli 778/2 in 798/1. Parcela 839/1 je obsegala stavbišče (210 m2) in dvorišče (378 m2), razmejena je bila torej od zemljišča v lasti fizične osebe in zemljišča, ki je bilo javna površina. Če zemljišče ne bi omogočalo normalne rabe objekta, ne bi mogla biti realizirana prodaja dela zemljišča za gradnjo druge nepremičnine. Izpodbijana odločitev se napačno opira na podlage, ki bodisi v povojnem času niso več veljale (Stavbni red za občinsko ozemlje deželnega stolnega mesta Ljubljana iz leta 1896) bodisi nikoli niso stopile v veljavo (Osnutek pravilnika za izvajanje zazidalnega načrta med Vodnikovo in Celovško cesto). Parcela 798/1 je bila odprodana ravno zato, da so si stanovalci objekta K. 13 na njej zgradili individualne garaže. Ni torej mogoče šteti, da je bilo za potrebe uporabe objekta K. 13 treba zagotoviti tudi parkirna mesta. Iz odločbe z dne 25. 8. 1970 izhaja, da so se garaže gradile kot samostojni objekt na podlagi samostojnega dovoljenja, na parceli, ki je bila v zasebni lasti, in je tudi danes oddvojena od parcele 839/16. Investitor ni izkazal pridobitve pravice uporabe zemljišča za gradnjo preko parcel 778/2 in 798/1, pravico uporabe zemljišča z dovozom s severne strani (po odločbi z dne 7. 1. 1966 je bil določen dostop do garaž in do stavbe K. 11 s severne strani, ne po parceli 839/5) bi moral še pridobiti. Sporna parcela je potrebna tudi za dostop do parcele 798/2, na kateri stoji spomenik. Gre za javno pot, ki je bila ves čas razmejena od parcel 778/1 in 798/2, zato ni mogoče šteti, da gre za izključno skupno pripadajoče zemljišče k stavbi K. 13 in nizu garaž. Pas javne površine severno od pločnika, kjer se nahaja javna razsvetljava in druga javna napeljava, je bistveno širši od 1,5 m. 3. Predlagatelji v odgovoru na pritožbo predlagajo njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pravno podlago izpodbijane odločitve predstavlja ZVEtL-1,5 ki določa merila, po katerih sodišče ugotavlja tisto zemljišče, ki je bilo neposredno namenjeno ali potrebno za redno rabo več stavb hkrati in je postalo last lastnikov teh stavb na podlagi predpisov, veljavnih pred 1. 1. 2003, kot so zlasti predpisi o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini ali predpisi, ki so urejali pravila o posledicah gradnje na tujem svetu, pravila etažne lastnine in pravila o vezanosti pravic na zemljišču na pravice na stavbi (42. člen ZVEtL-1).6 ZVEtL-1 v prvem odstavku 44. člena vzpostavlja (izpodbojno) domnevo, da je lastnik stavbe, zgrajene pred 1. 1. 2003, tudi lastnik zemljišča, za katerega sodišče ugotovi, da je bilo po (pred)tranzicijskem pravu njeno funkcionalno zemljišče. Uvodoma velja še poudariti, da se v postopku po ZVEtL-1 pridobljena pravica na pripadajočem zemljišču ne pridobiva na novo, ampak se z namenom ureditve nepremičninskih evidenc le ugotavlja za nazaj.7

6. Sodišče prve stopnje je skladno z merili iz prvega odstavka 43. člena ZVEtL-1, na podlagi neposredne zaznave ob terenskem ogledu in ob pomoči izvedencev urbanistične8 in geodetske stroke, ugotovilo, da je parcela 839/16 potrebna za redno rabo stavbe K. 13, in šestih garaž severno od te stavbe, ter predstavlja skupno pripadajoče zemljišče k stavbi in garažam. V dejansko podlago izpodbijanega sklepa je zajelo naslednja pravno pomembna dejstva: Za gradnjo stavbe K. 13 (danes objekt s petimi stanovanji) na parcelah 778 in 798 je bilo leta 1950 izdano gradbeno dovoljenje, ki ni določilo obsega zemljišča, namenjenega redni rabi stavbe (določeno je bilo stavbišče, ki po tedanjih urbanističnih standardih ni moglo biti meja posesti). Parceli sta bili leta 1951 predmet parcelacije, novo nastale parcele so bile parcele 778/3, 778/2, 778/1, 798 in 839.9 Stavba (na parceli 839) ni bila zgrajena, kot je bila načrtovana (načrtovan je bil objekt v večjih gabaritih s 3 vhodi). Zaradi načrtovane gradnje treh stolpičev (zahodno od stavbe K. 13) in spomenika padlim borcem (vzhodno od stavbe K. 13) je leta 1963 prišlo do nove parcelacije parcel 778/3, 778/2, 778/1, 798 in 839, v parcele 778/1, 778/2, 798/1, 798/2, 839, 874, 873, 872 (zadnje tri predstavljajo stavbišče treh stolpičev). Leta 1969 je zaradi izgradnje stanovanjskega prizidka oziroma stavbe K. 11 sledila parcelacija parcele 839 v parceli 839/1 (stavbišče 210 m2, dvorišče 378 m2) in 839/2. Leta 1970 so stanovalci stavbe K. 13 na parceli 798/1 zgradili šest garaž. Vhod v garažo na parceli 798/3 je z južne (spodnje) strani, ostale garaže pa imajo vhode s severne strani. Parcela 839/1 in del parcele 778/1 sta bili leta 1982 združeni v parcelo 839/1. Slednja je bila predmet parcelacije leta 1994 (nastanek parcel 839/1, 839/3, 839/4, 839/5) in leta 2012 (nastanek parcele 839/5 – dvorišče v izmeri 866 m2 in parcele 839/6 – stavbišče stavbe K. 13 v izmeri 198 m2). Del parcele 839/5, oziroma po parcelaciji parcela 839/16, ki se nahaja na vzhodni strani stavbe K. 13 in garaž, na severni strani stavbe K. 13 in južni strani garažnega niza (prikazuje jo skica terenske izmere izvedenca geodetske stroke na list. št. 80 v spisu) v naravi predstavlja edino (makadamsko) dovozno in dostopno pot ter povezavo med stavbo in garažami z javnim cestnim omrežjem. Parcela 839/16 je v izključni rabi lastnikov garaž in stanovalcev stavbe K. 13. Skupaj s stavbo in garažami predstavlja enovito zaključeno celoto. Iz obsega skupnega pripadajočega zemljišča so izločene javne površine (Ž. cesta, pločnik ob njej in pas širine 1,5 m, severno od pločnika, kjer se nahaja javna razsvetljava in druga javna napeljava).10

7. Pritožnica izpostavlja posamezne upravne akte oziroma odločbe (gradbeno dovoljenje z dne 14. 9. 1950, delilni načrt za naselje N. V245/51, odločba o rekonstrukciji Ž. ceste z dne 5. 3. 1960) in iz njih izpelje argumentacijo, da na tedanji parceli 778/1 gradnja stanovanjske stavbe ni bila predvidena in da je bila omenjena parcela po namembnosti javna površina. Na podlagi posameznih upravnih odločb (odločbe z dne 25. 8. 1970, iz katere izhaja, da investitor gradnje garaž ni izkazal pridobitve pravice uporabe zemljišča za gradnjo preko parcel 778/2 in 798/1, v povezavi z odločbo o lokaciji z dne 7. 1. 1966, iz katere izhaja, da je bil določen dostop do garaž in stavbe K. 11 s severne strani) poskuša doseči presojo, da dostop do bodočega garažnega niza nikoli ni bil določen po spornem zemljišču. 8. Selektiven pristop primarne in subsidiarne uporabe zakonskih kriterijev, kot ga poskuša uveljaviti pritožba, je neustrezen, saj ne upošteva, da so upravni akti oziroma načrti o gradnji stavbe K. 13 odstopali od dejanske izvedbe in da je po izgradnji stavbe K. 13 prišlo do korenitih prostorskih sprememb. Iz (v 6. točki obrazložitve) povzetega dejanskega stanja jasno izhaja, da je bila stavba K. 13 drugačna od načrtovane in da se je zaradi gradnje v njeni okolici v 60. letih prejšnjega stoletja (trije stolpiči, spomenik padlim borcem), pa tudi kasneje (stavba K. 11, šest garaž), na zemljišču, ki je bilo v času načrtovanja stavbe del pripadajočega zemljišča, obseg pripadajočega zemljišča spreminjal. Ob dejstvu, da načrtovana dovozna pot s severne strani nikoli ni bila realizirana (izvedena je bila z južne strani),11 ne more biti odločilno, da v upravnih dovoljenjih dostop do (bodočega) garažnega niza ni bil določen po spornem zemljišču. 9. Zavedajoč se, da mora biti v presojo zajet celoten časovni okvir od izgradnje do lastninjenja (1997), je sodišče prve stopnje pravilno sledilo dinamičnemu principu ugotavljanja obsega (skupnega) pripadajočega zemljišča.12 Tako glede stavbe K. 13 kot tudi glede garaž je ubralo celovit pristop, torej pristop, ki merilom iz prvega odstavka 43. člena ZVEtl-1 pripisuje enakovreden, medsebojno dopolnjujoč se pomen. Ni upoštevalo (zgolj) upravnih aktov iz obdobja gradnje, temveč tudi dejansko ureditev v naravi, preteklo redno rabo in prostorske akte po izgradnji.

10. Pritožnica neutemeljeno problematizira dejstvo, da se je izvedenka sklicevala na Osnutek pravilnika za izvajanje zazidalnega načrta med Vodnikovo in Celovško cesto, in na v njem predviden zazidalni odstotek (manjši ali enak 20 %). Gre za referenčni urbanistični standard iz časa gradnje stavbe K. 13, ki je pogojeval velikost zemljišča, potrebnega za redno rabo stavbe. Ker gre za dejanske smernice, ki so se uporabljale (oziroma bile podlaga za prostorske akte), je nepomembno, ali je bil osnutek pravilnika tudi uradno potrjen. Na podlagi današnjega stanja stavbe in omenjenega urbanističnega standarda je izvedenka lahko ugotovila, da bi parcela 839/5 v času izgradnje stavbe K. 13 lahko v celoti predstavljala (individualno) pripadajoče zemljišče k stavbi. Po presoji pritožbenega sodišča njena ugotovitev glede na kasnejše prostorske spremembe ni odločilna, pravzaprav zgolj potrjuje pravilnost stališča o neprimernosti izolirane uporabe kriterija po 1. točki prvega odstavka 43. ZVEtL-1. Ob ugotovljenem dejstvu, da so se načrtovane povojne gradnje opirale na pravne podlage iz predvojnega obdobja (Stavbni red za občinsko ozemlje deželnega stolnega mesta L. iz leta 1896), je pritožbeni očitek, da se ne bi smele, zgolj pavšalno navržen. Kot prostorski akt, ki je predstavljal veljavni vidik stroke v času izgradnje stavbe K. 13, ga je izvedenka utemeljeno upoštevala.13

11. Pritožnica pravilno povzame nekatere ugotovitve izvedenke urbanistične stroke, nato pa iz njih izpelje napačne zaključke. Na podlagi posameznih parcelacij (parcelacije, pri kateri je nastala parcela 839 s stavbiščem in dvoriščem v skupni izmeri 956 m2, in parcelacije, pri kateri sta iz parcele 839 nastali parceli 839/1 in 839/2) zaključi, da ob izgradnji stavbe K. 13 namembnost parcele 839/16 ni bila skupno pripadajoče zemljišče. Današnja parcela 839/16 je bila pred zadnjo delitvijo del parcele 839/5, pred tem pa del parcele 839/1, ki je bila na podlagi parcelacije iz leta 1982 združena z delom parcele 778/1, in je po združitvi predstavljala stavbišče stavbe K. 13 (210 m2) in dvorišče (854 m2). Prav glede parcelacije iz leta 1982, ki jo pritožba očitno spregleda, sodišče prve stopnje navaja, da natančno prikazuje obseg (individualnega in skupnega) pripadajočega zemljišča na južnem delu zemljišča. Očitno je, da del parcele 778/1, ki je bil združen s parcelo 839/1, po namembnosti nikoli ni bil javna površina. Kar je skladno tudi z ugotovitvijo izvedenke,14 da je del tedanje parcele 778/1 predstavljal emisijsko zamejitev za stavbo K. 13, kot celota pa je parcela 778/1 predstavljala zemljišče, potrebno za redno rabo več objektov (ne pa za javno rabo).

12. Izpodbijana presoja, da parcela 839/16 ni namenjena splošni rabi vseh in vsakogar, temveč je funkcionalno povezana s stavbo K. 13 in garažami, temelji tudi na ugotovitvah o dejanski urejenosti zemljišča (edina dovozna oziroma dostopna pot do stavbe in garaž) in (enaki) pretekli rabi (izključna raba s strani lastnikov garaž in stanovanj). Pritožbene navedbe ne vzbudijo dvoma v pravilnost presoje, da je bila namenska raba zemljišča od izgradnje stavbe in garaž enaka. Kljub drugačni izvedbi zunanje ureditve od načrtovane (namesto ureditve parkirnih mest severno od stavbe K. 13, gradnja individualnih garaž; namesto načrtovanega dovoza do stavbe K. 11 s severne strani, izvedba dovoza z južne strani) je torej ključno, da se namenskost zemljišča ni spreminjala. Pritožbena navedba, da je pas severno od pločnika, v katerem se nahaja javna napeljava, bistveno širši od 1,5 m, je nekonkretizirana (pritožnica ne navaja, katera napeljava se nahaja v širšem pasu in kje), pa tudi brez dokazne opore. Sodišče prve stopnje je ustrezno razmejilo sporno zemljišče od javnih površin. O tem, da sporno zemljišče ne posega v javne površine in da gre za površino, funkcionalno vezano na stavbo K. 13 in garaže, se je prepričalo na terenskem ogledu15 (na katerem je bila prisotna tudi pooblaščenka nasprotne udeleženke). Stanje v naravi nazorno prikazuje tudi fotografija št. 46 na 5. strani mnenja izvedenke urbanistične stroke (list. št. 34 v spisu). Neutemeljen je tudi pritožbeni argument, da je treba sporno parcelo zaradi potrebe dostopa do parcele 798/2, na kateri stoji spomenik padlim borcem, šteti za javno pot. Omenjena fotografija prikazuje, da je parcela 798/2 prostorsko zaključena celota, da je z živo meja ločena od sporne parcele in da ima samostojen dostop iz Ž. ceste.

13. Zgoraj navedeno je mogoče strnjeno povzeti v zaključek, da pritožba ne omaje pravilnosti dejanskih ugotovitev, da je sporno zemljišče v naravi skupni dovoz do stavbe K. 13 in garaž severno od stavbe ter da je bilo kot tako od nekdaj (z vidika dejanske rabe in urbanističnih standardov iz časa gradnje stavbe) namenjeno redni rabi stavbe oziroma garaž. Relevantnemu pravnemu vidiku pri ugotavljanju skupnega pripadajočega zemljišča (da so kupci stanovanj oziroma garaž s pridobitvijo stanovanja oziroma garaže ex lege pridobili pravico uporabe na stavbišču in na zemljišču, potrebnem za redno rabo stavb,16 z uveljavitvijo ZLNDL17 (25. 7. 1997) pa so postali skupni lastniki tega zemljišča) pa nasprotna udeleženka niti ne nasprotuje (ne izpodbija domneve iz 44. člena ZVEtL-1).

14. Na podlagi opravljenega pritožbenega preizkusa, v okviru v pritožbi izpostavljenih pritožbenih razlogov ter pritožbenih razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 3. členom ZVEtL-1 in 37. členom ZNP), je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo (druga točka 365. člena ZPP v zvezi s 3. členom ZVEtL-1 in 37. členom ZNP). Ob tem zaradi možnosti, da bo odločalo tudi o pritožbi predlagateljev (predlagatelji so vložili predlog za izdajo popravnega sklepa, podrejeno pritožbo zoper izpodbijani sklep, pri čemer sodišče prve stopnje o predlogu za izdajo popravnega sklepa (še) ni odločalo), izpodbijanega sklepa ni potrdilo.

15. Nasprotna udeleženka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi stroške v zvezi z njo. Predlagatelji pritožbenih stroškov (stroškov, povezanih z vložitvijo odgovora na pritožbo) niso priglasili.

1 Postopek je bil del postopka (III N 84/2012), v katerem je bilo že odločeno o individualnem pripadajočem zemljišču k stavbi na naslovu K. 13 (sklep o razdružitvi postopka z dne 8. 9. 2020). 2 Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/99, s spremembami in dopolnitvami. 3 Zakon o vzpostavitvi etažne lastnine na določenih stavbah in o ugotavljanju pripadajočega zemljišča, Uradni list RS, št. 34/2017. 4 Zakon o nepravdnem postopku, Uradni list SRS, št. 30/86, s spremembami in dopolnitvami, v zvezi s prvim odstavkom 216. člena Zakona o nepravdnem postopku, Uradni list RS, št. 16/2019. 5 Sodišče prve stopnje je odločalo na podlagi določb ZVEtL-1, ki je stopil v veljavo 19. 7. 2017, in se na podlagi prehodne določbe 57. člena uporablja tudi za nadaljevanje in dokončanje postopkov v primerih, kjer je bil predlog za določitev pripadajočega zemljišča k stavbi, zgrajeni pred 1. 1. 2003, vložen pred uveljavitvijo tega zakona. 6 Po prvem odstavku 43. člena ZVEtL-1 se pri ugotovitvi obsega pripadajočega zemljišča upoštevajo (zlasti): - prostorski akti in upravna dovoljenja, na podlagi katerih je bila stavba zgrajena, posamični pravni akti, na podlagi katerih je potekal pravni promet s stavbo ali njenimi deli, skupaj s spremljajočo dokumentacijo (1. točka), - raba zemljišč (katero zemljišče je v razmerju do stavbe predstavljalo dostopne poti, dovoze, parkirne prostore, prostore za smetnjake, prostore za igro in počitek, zelenice, zemljišče pod atrijem in podobno – 2. točka), - pretekla raba zemljišča (3. točka), ter - merila in pogoji iz prostorskih aktov, ki so veljali od izgradnje stavbe do pridobitve lastninske pravice lastnika stavbe na pripadajočem zemljišču (4. točka). 7 S končnim namenom ureditve nepremičninskih evidenc se v postopku po ZVEtL-1 ugotavljajo v preteklosti že učinkovito nastale pravne posledice: torej zunajknjižno pridobljena lastninska pravice lastnika stavbe, zgrajene pred 1. 1. 2003, na njenem pripadajočem zemljišču. Glej M. T. Fajs in J. Debevec, Reševanje nekaterih odprtih vprašanj glede pripadajočih zemljišč po ZVEtL-1, Odvetnik 2017, št. 4 (82). Glej tudi odločbo VSRS II Ips 63/2019. 8 Mnenje izvedenke urbanistične stroke se opira na upravne odločbe in dovoljenja, prostorske akte iz obdobja načrtovanja/izgradnje do 25. 7. 1997 ter fotografije, ki prikazujejo današnje stanje v naravi. 9 Kar je razvidno iz grafičnega prikaza št. 5 na 10. strani mnenja izvedenke urbanistične stroke. 10 Obstoječe stanje v naravi je razvidno iz grafičnega prikaza št. 1 na 7. strani mnenja izvedenke urbanistične stroke. 11 Kot izhaja iz dopolnilnega mnenja izvedenke urbanistične stroke (list. št. 70 v spisu). 12 Glej odločbi VSRS II Ips 44/2020 in II Ips 128/2018. 13 Izvedenka je ugotovila, da se je omenjeni stavbni red v času gradnje stavbe K. 13 pri odobritvah deloma upošteval kot prostorski akt. 14 Dopolnitev mnenja izvedenke urbanistične stroke na list. št. 50 v spisu in grafični prikaz št. 23 na 23. strani mnenja (list. št. 43 v spisu). 15 Ugotovilo je, da se neposredno ob pločniku nahaja javna razsvetljava, približno 1 m od javnega pločnika pa se ob poti na zelenici nahaja vodomerni jašek, ki služi objektu K. 13. 16 Po obrnjenem načelu superficies solo cedit, izraženem v zakonski ureditvi za družbeno premoženje od 50. let prejšnjega stoletja dalje, je imel lastnik stavbe po samem zakonu pravico uporabe na zemljišču, namenjenem za njeno redno rabo. 17 Zakon o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini, Uradni list RS, št. 44/1997, s spremembami in dopolnitvami.