Jedro

Ker je lokacijska dokumentacija glede na vsebino odloka o prostorskih ureditvenih pogojih nepopolna in ker ni ugotovljeno, za kakšno gradnjo gre, kar pomeni, da ni mogoče presoditi, ali je bilo gradnjo mogoče dovoliti, je sodišče izpodbijano odločbo odpravilo.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Ministrstva za varstvo okolja in urejanje prostora z dne 25.8.1992.

Obrazložitev

Sekretariat za varstvo okolja in urejanje prostora občine je z lokacijskim dovoljenjem z dne 29.4.1992 dovolil gradnjo oziroma legalizacijo prizidka k obstoječemu objektu za trgovino in bife na parc. št. 169 in 170. Ugotovil je, da gre za nadomestno gradnjo prizidka na mestu, kjer je prej stal leseni objekt. Gradnja je v skladu z 8. členom odloka o prostorskih ureditvenih pogojih za območje mestnega jedra in nadomestna gradnja dovoljena. Lokacijsko dovoljenje je bilo na podlagi 2. odstavka 54. člena zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor izdano v skladu z lokacijsko dokumentacijo. Sosedje so bili z gradnjo seznanjeni. Odmik stavbe je 8 m, zato zaradi pridobljenih soglasij ugovorov sosedov ni bilo mogoče upoštevati.

V pritožbi so tožniki navajali, da je nov objekt večji in višji, kot je bila prejšnja lesena lopa. Gradnja novega objekta je potekala v letu 1989, dokumentacija pa je bila izdelana avgusta 1990. Kritina je betonska, ne pa opečna. Vodovodni priključek je vezan na vodovodno cev, ki vodi k hiši št. 1. Investitor bo v novogradnji opravljal gostinsko dejavnost, zaradi česar bo ogrožen mir tožnikov. Tožniki v postopku na prvi stopnji niso sodelovali.

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo pritožbo zavrnila in ugotovila, da so po odloku o prostorskih ureditvenih pogojih dovoljene nadomestne gradnje, če so namenjene ohranjevanju, izboljšanju in vzpostavljanju novih arhitektonskih in urbanističnih kvalitet območja za opravljanje terciarnih in kvartarnih dejavnosti ter za bivanje, delo, komuniciranje ter preživljanje prostega časa prebivalcev, zaposlenih in obiskovalcev celotnega območja. Gre za dejavnost, ki je v navedenem odloku dovoljena, zato je gradnja v skladu s 54. členom zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor. Z lokacijskim dovoljenjem je bila upoštevana določba 57. člena navedenega zakona. Investitor razpolaga z zemljiščem, za vodovodni priključek je bilo dano soglasje Komunale. Prvostopna odočba v izreku ureja gradnjo prizidka, nadomestnega dela, zato ni pomembno, kakšen je bil prejšnji objekt. Zaradi legalizacije objekta zato ni pomembno, kdaj je bila lesena lopa porušena in kdaj je bila izdelana lokacijska dokumentacija. Gostinska dejavnost sama po sebi ni moteča. V tožbi so tožniki predlagali, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi. Navajali so, da v zadevi ni bilo ugotovljeno, kakšen je poseg investitorja na zemljišču parc. št. 169 in 170. Možnosti po 5. alinei 69. člena odloka o prostorskih ureditvenih pogojih niso bile proučene. V 8. členu odloka je navedeno, kakšni posegi so dovoljeni. Iz priloženih fotografij je razvidno, da ta določba ni bila upoštevana. Nova stavba ne bo prispevala tistega, kar navaja 8. člen odloka. Bife ni potreben, ker je v oddaljenosti premera 500 m najmanj pet bifejev. Ni res, da gostinska dejavnost ni moteča, ker priložene fotografije kažejo, da bo bife v neposredni bližini bivališč tožnikov.

Tožena stranka je poslala upravne spise in predlagala zavrnitev tožbe.

Investitor kot prizadeta stranka je v odgovoru na tožbo navajal, da ne gre za hud poseg v prostor, kar je razvidno iz fotografij. Objekt prispeva k izboljšanju kakovosti območja. Ni resnična trditev o bližini drugih lokalov. Teraso ima investitor ob ulici in ni res, da je obrnjena proti bivalnim prostorom tožnikov. Bistveno je, da tožniki želijo zavlačevati z gradnjo.

Tožba je utemeljena.

Zakon o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (ZUN - Uradni list SRS, št. 18/84, 37/85, 29/86 in Uradni list RS, št. 26/90, novela objavljena v št. 18/93 za ta spor ne velja) v 2. odstavku 54. člena določa, da se lokacijsko dovoljenje za objekte, naprave ali druge posege v prostor na območjih, ki se urejajo s prostorskimi ureditvenimi pogoji in za objekte, naprave in druge posege v prostor na območjih, kjer je sicer v skladu z 49. členom zakona ureditev prepovedana, izda v skladu s pogoji, ki jih določa lokacijska dokumentacija. V 2. odstavku 55. člena je določeno, da lokacijska dokumentacija obsega katastrski in geodetski načrt predvidene rabe površin, podatke o priključkih, načrt o parcelah in zemljiščih, rešitve v zvezi z vplivi na okolje, obrazložitev nameravane gradnje oziroma drugega posega v prostor, soglasje pristojnih organov in vprašanje v zvezi z graditvijo zaklonišč. Sodišče ugotavlja, da lokacijska dokumentacija ni popolna in da ne obsega vseh podatkov, ki jih navaja 55. člen zakona. Ker odlok o prostorskih ureditvenih pogojih za območje mestnega jedra ureja prostorske ureditvene pogoje za mestno jedro, določa stroge pogoje v zvezi z adaptacijami, dozidavami, nadzidavami in drugimi gradnjami. Predvsem v dokumentaciji ni podatkov o tem, kakšne so rešitve v zvezi z vplivi na okolje, ki jih bo imel obravnavani poseg. Tudi ni mogoče presoditi, ali je gradnja objekta dovoljena tako, kot je vrisana na situacijskem načrtu ali tako, kot je stavba vrisana v kopiji katastrskega načrta. Kakšna gradnja bi naj bila dovoljena, je odvisno od vsebine navedenega odloka, ki ga je skupščina občine sprejela 24.10.1991, začel pa je veljati 8.11.1991. Skupnost krajevnih skupnosti je soglasje za gradnjo pogojevala s soglasjem sosedov zemljišč parc. št. 169 in 170. Tožniki soglasja niso dali, kar je razvidno na primer iz zapisnika z dne 6.4.1992 in tudi iz njihovih pritožb. Odlok o prostorskih ureditvenih pogojih za območje mestnega jedra v 4. členu določa dve območji urejanja, v 5. členu pa štirinajst spomeniških celot in tri morfološke enote. V 17. točki 5. člena je določena morfološka celota. V tej celoti stoji novogradnja. V III. delu odloka - splošni pogoji - so v 1. točki urejeni pogoji glede vrste in vsebine posegov v prostor. V 2. odstavku 8. člena so našteti posegi v prostor, med njimi tudi dozidave, pod pogojem, da so namenjene ohranjevanju, izboljšanju in vzpostavljanju novih arhitektonskih in urbanističnih kvalitet območja, za opravljanje terciarnih in kvartarnih dejavnosti ter za bivanje, delo, komuniciranje ter preživljanje prostega časa prebivalcev, zaposlenih in obiskovalcev celotnega območja. V 2. točki 19. člena odloka je določeno, da v celotnem območju urejanja ni dovoljeno posegati v prostor prek obstoječih horizontalnih in vertikalnih gabaritov. Po 4. točki so nadomestne gradnje dovoljene na enakih temeljih in v okviru enakega tlorisnega obsega. Horizontalni in vertikalni gabarit, naklon in nagib strehe morajo biti enaki. Dopolnilna gradnja je dovoljena pod posebnimi pogoji, ki jih določajo posebni pogoji odloka (5. točka). ... in ... sta po 69. členu posebna morfološka (krajinska) enota. Po 3. alinei navedenega člena do izdelave kompleksnejšega načrta niso dovoljeni nikakršni novi posegi, razen rednega vzdrževanja gozdnega sestoja, obstoječih poti in naravne konfiguracije. Lokacijsko dovoljenje v izreku dovoljuje legalizacijo prizidka, v utemeljitvi pa govori o nadomestni gradnji. Sintezna karta, ki je priložena upravnim spisom in 69. člen odloka govorita o dovolitvi dopolnilne gradnje. Tožena stranka je v utemeljitvi odločbe navedla, da iz izreka prvostopne odločbe izhaja, da gre za gradnjo prizidka in ne nadomestnega objekta. Drugi odstavek 8. člena odloka ureja različne vrste posegov v prostor. Natančna določitev vrste posega je potrebna zato, ker je le tako mogoče presoditi, ali je gradnja ustrezna in v skladu s predpisi in lokacijsko dokumentacijo. Ker v upravnem postopku ni bilo ugotovljeno, za kakšno gradnjo dejansko gre, ima tožeča stranka prav, da tudi ni mogoče ugotoviti, kakšen poseg v prostor je novogradnja. Čeprav je navedeni odlok začel veljati 8.11.1991 (torej celo pred lokacijskim dovoljenjem z dne 14.11.1991, ki je bilo odpravljeno) lokacijsko dovoljenje pa je bilo izdano 29.4.1992, tožena stranka ni upoštevala predvsem vsebine 29. člena, pa tudi ne 3. alinee 69. člena, ki prepovedujeta gradnjo oziroma jo omejujeta.

Ker je lokacijska dokumentacija predvsem glede na vsebino odloka o prostorskih ureditvenih pogojih nepopolna in ker ni bilo ugotovljeno, za kakšno gradnjo gre, to pa pomeni, da ni bilo mogoče presoditi, ali bi bilo gradnjo sploh mogoče dovoliti, je sodišče izpodbijano odločbo odpravilo. Tako je odločilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih (Uradni list SFRJ, št. 4/77, 60/77), ki ga je na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) dovoljeno uporabljati v Republiki Sloveniji.