Jedro

Neupoštevanje razpravnega načela bi lahko pomenilo zgolj relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ki v sporu majhne vrednosti ni dopusten pritožbeni razlog.

Toženec pri vožnji ni zagotovil zadostne bočne razdalje. Ni bistveno, kolikšna je bila najvišja dovoljena hitrost na spornem odseku ceste. Toženec bi moral način svoje vožnje prilagoditi prometnim razmeram in stanju cestišča tako, da bi se lahko varno srečal z nasproti vozečim vozilom. Ob dejstvu, da je toženec poklicni voznik, ni nobenega tehtnega razloga za znižanje njegove (polovične) soodgovornosti za nastanek nezgode.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v I. točki izreka spremeni tako, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 39608/2016 z dne 21. 4. 2016 (v prvem odstavku) razveljavi še za zakonske zamudne obresti od zneska 306,51 EUR za čas od 20. 2. 2016 dalje in se tožbeni zahtevek v tem delu zavrne.

II. Sicer se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Toženec krije sam svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Toženec bi moral po sklepu o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 39608/2016 z dne 21. 4. 2016 tožnici plačati 1.646,27 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 1.063,25 EUR za čas od 15. 12. 2015 dalje in od zneska 613,02 EUR za za čas od 20. 2. 2016 dalje ter ji povrniti 59 EUR izvršilnih stroškov z obrestmi. Sodišče prve stopnje je navedeni sklep o izvršbi razveljavilo za 306,51 EUR, v preostalem pa ga je ohranilo v veljavi. Odločilo je še, da vsaka stranka trpi svoje pravdne stroške.

2. Toženec se v pritožbi sklicuje na vse zakonske pritožbene razloge. Predlaga, naj sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo spremeni in sklep o izvršbi v celoti razveljavi ter zavrne tožbeni zahtevek, podrejeno pa, naj sodno razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožnica ni dokazala svoje trditve, da je prometno nesrečo zakrivil toženec, ki naj bi zapeljal na nasprotno smerno vozišče in povzročil oplaženje vozil. Sodišče je namreč ugotovilo, da sta obe tovorni vozili ob trčenju vozili po svojem voznem pasu, a je kljub temu delno ugodilo tožbenemu zahtevku. Odločilo je torej mimo trditvene podlage, obenem pa tožencu ni omogočilo enakega obravnavanja v postopku. Napačno je zaključilo, da sta oba voznika kršila pravilo varne vožnje, ki vozniku nalaga, da mora pri srečanju zagotoviti na svoji levi strani zadostno bočno razdaljo med svojim vozilom in udeležencem cestnega prometa, s katerim se srečuje. Na spornem odseku ceste je veljala omejitev hitrosti 90 km/h, opozoril o kakršnikoli nevarnosti ali zoženju ceste pa ni bilo. Toženec je ravnal tako, kot bi vsak povprečen voznik, zato je njegova krivda izključena. Tožnica, ki je po lastni presoji izplačala odškodnino oškodovancem, svoje napačne odločitve ne more prevaliti na toženca. Zaključek sodišča, da je A. F. škoda nastala v obravnavanem dogodku, nasprotuje izvedenskemu mnenju. Drobci razbitega ogledala niso mogli povzročiti zatrjevanih poškodb. Predvsem pa toženec manjšega zgornjega levega ogledala na svojem tovornem vozilu ni imel montiranega, kar bi lahko potrdili predlagani priči, ki ju sodišče neupravičeno ni zaslišalo. Ta toženčev dokaz ni bil prepozen in tudi postopek se z njegovo izvedbo ne bi zavlekel. Do izgube toženčevih zavarovalnih pravic ni moglo priti. Toženec vztraja, da na kraju nesreče ni bilo ustreznega prostora, kjer bi lahko ustavil svoje vozilo, sicer pa se tudi nasproti vozeči voznik ni takoj ustavil. Toženec je z njim poskušal vzpostaviti zvezo po CB postaji, ki pa očitno ni delovala. Sicer pa se je toženec takoj, ko je bil obveščen, da se je drugi voznik ustavil, tudi sam vrnil nazaj. Toženec se ne strinja niti z odločitvijo o stroških postopka. Imel je več stroškov z dokazovanjem kot tožnica, ki ni uspela ne s temeljem in ne z višino v celoti. Poleg tega sodišče ni pojasnilo, zakaj mora toženec v celoti kriti izvršilne stroške.

3. Tožnica na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeni preizkus je pokazal, da v postopku na prvi stopnji ni bilo uradoma upoštevnih procesnih kršitev iz drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), niti kršitev iz 8. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, na kateri neopredeljeno meri pritožba. Toženec je imel možnost izreči se tako o tožničinih trditvah kot o izidu dokazovanja. To možnost je tudi izkoristil, zato ni upravičen pritožbeni očitek o domnevni kršitvi toženčeve pravice do obravnavanja v postopku. Sodišče je v sodbi korektno povzelo vsebino izvedenih dokazov, vključno z izvedenskim mnenjem. Sicer pa je s svojo odločitvijo ostalo znotraj okvirov tožbenega predloga in do zatrjevane prekoračitve tožbenega zahtevka ni prišlo, saj je sodišče zahtevku le delno ugodilo, delno pa ga je zavrnilo.

6. Neupoštevanje razpravnega načela (7. člen ZPP) bi lahko pomenilo zgolj relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ki v sporu majhne vrednosti ni dopusten pritožbeni razlog (prvi odstavek 458. člena ZPP). Ne glede na to pa sodišče z ugotovitvijo, da toženec ob srečanju z drugim tovornim vozilom ni zapeljal na nasprotno smerno vozišče, kot je trdila tožnica, a je kljub temu prišlo do oplaženja med voziloma, ni preseglo trditvene podlage spora. Bistveno je pač tožničino zatrjevanje, da je toženec s svojo vožnjo pri srečanju z drugim vozilom povzročil škodo, kar je potrdil tudi dokazni postopek.

7. Sodišče prve stopnje je na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja materialnopravno pravilno zaključilo, da je toženec vozil v nasprotju z zahtevo iz prvega odstavka 55. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (ZPrCP), ker ni zagotovil zadostne bočne razdalje. Na pravilno uporabo materialnega prava pazi sodišče po uradni dolžnosti, zato se tožnici ni bilo treba izrecno sklicevati na navedeno zakonsko določilo, kot zmotno meni pritožba. Tudi ni bistveno, kolikšna je bila najvišja dovoljena hitrost na spornem odseku ceste. Toženec bi pač moral način svoje vožnje prilagoditi prometnim razmeram in stanju cestišča tako, da bi se lahko varno srečal z nasproti vozečim vozilom. Ob dejstvu, da je toženec poklicni voznik, ni nobenega tehtnega razloga za znižanje njegove (polovične) soodgovornosti za nastanek nezgode, kot jo ugotavlja izpodbijana sodba. Pritožbeno vztrajanje pri popolni izključitvi toženčeve odškodninske odgovornosti ni utemeljeno, sploh ker gre, upoštevaje prvi odstavek 154. člena Obligacijskega zakonika (OZ), za toženčevo dokazno breme, ki pa ga toženec ni zmogel. 8. Pravilna je torej ugotovitev izpodbijane sodbe, da mora toženec povrniti polovico škode, ki je pri oplaženju nastala na drugem tovornem vozilu, in hkrati vso škodo, ki je nastala na vozilu A. F. Sodišče prve stopnje je na podlagi zbranega dokaznega gradiva lahko dovolj zanesljivo zaključilo, da so tudi te poškodbe nastale v obravnavanem škodnem dogodku. O tem je prepričljivo izpovedal priča A. F., izvedenec pa je potrdil, da gre za veliko verjetnost, kar v odškodninskem sporu zadošča za sklepanje o obstoju pravnorelevantne vzročne zveze. Končno toženec za svoje pomisleke o izvoru teh poškodb ni pravočasno ponudil nasprotnih dokazov. Njegovo trditev, da na svojem tovornem vozilu ni imel montiranega manjšega zgornjega levega ogledala, je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo kot novoto. Te v sporu majhne vrednosti niso dopustne, saj morata pravdni stranki navajati vsa dejstva in predlagati vse dokaze že v tožbi oziroma v odgovoru na tožbo (451. člen ZPP). Sodišče prve stopnje je zato upravičeno zavrnilo tudi predlagani dokaz z zaslišanjem prič Z. N. in M. N. 9. Pritožbeno sodišče je v tem sporu vezano na dejansko stanje, ki je bilo ugotovljeno v postopku na prvi stopnji (prvi odstavek 458. člena ZPP). Odveč je zato ponovno toženčevo navajanje, da na kraju nezgode ni bilo prostora, kjer bi lahko ustavil svoje vozilo. Bistveno je namreč, da toženec ni ustavil niti na kakšnem drugem primernem mestu v bližini kraja prometne nezgode, tako kot je to storil drugi voznik. Če njegova CB postaja ni delovala, je toliko manj opravičljiva toženčeva odločitev, da kljub temu nadaljuje z vožnjo, čeprav mu stika z drugim voznikom ni uspelo vzpostaviti. Za povrh sta bili zaradi oplaženja poškodovani še dve drugi (osebni) vozili, toženec pa se na kraj nezgode ni vrnil samoiniciativno, ampak šele na zahtevo policije. Sodišče prve stopnje je zato materialnopravno pravilno zaključilo, da je v skladu s 7. točko drugega odstavka 7. člena Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (ZOZP) toženec izgubil svoje zavarovalne pravice, ker je po nesreči zapustil kraj dogodka, ne da bi posredoval svoje osebne podatke in podatke o zavarovanju. Pritrditi je mogoče tudi stališču izpodbijane sodbe, da razlogi, s katerimi je poskušal opravičiti takšno svoje ravnanje, niso opravičljivi.

10. Toženec se po navedenem neupravičeno upira plačilu tožničinega regresnega zahtevka, kot mu ga nalaga izpodbijana sodba. Sodišče prve stopnje, ki je, upoštevaje toženčevo soodgovornost, tožbeni zahtevek delno zavrnilo (za 306,51 EUR), je ob tem prezrlo le, da bi moralo izdani sklep o izvršbi razveljaviti in zahtevek zavrniti tudi za plačilo zakonskih zamudnih obresti od tega zneska za čas od 20. 2. 2016 dalje. Samo v tem delu je sodišče toženčevi pritožbi po uradni dolžnosti ugodilo in prvo sodbo na podlagi pete alineje 358. člena ZPP ustrezno spremenilo.

11. V preostalem toženčeva pritožba ni utemeljena, kar velja tudi za odločitev o stroških postopka. Tožnica je v resnici uspela s pretežnim delom tožbenega zahtevka in bi lahko zato bila upravičena do povračila vseh svojih stroškov (tretji odstavek 154. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je s tem, ko je upoštevalo toženčeve višje stroške (pretežno neuspešnega) dokazovanja, pravzaprav odločilo v toženčevo korist, ker je sklenilo, da morata pravdni stranki trpeti vsaka svoje stroške postopka. Toženec se neupravičeno upira tudi plačilu izvršilnih stroškov, ki predstavljajo plačano sodno takso za predlog za izvršbo. Ta je v taksni tarifi določena v fiksnem znesku (tar. št. 4011 in 4041), zato delna zavrnitev tožbenega zahtevka na višino teh stroškov ni mogla vplivati.

12. Ker torej pritožbeni razlogi, razen v prej navedenem obsegu, niso podani, je sodišče druge stopnje toženčevo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdilo prvo sodbo.

13. Toženec je s pritožbo dosegel le neznatno spremembo izpodbijane sodbe glede zamudnih obresti, ki so stranska terjatev in se pri oceni pritožbenega uspeha ne upoštevajo. Svoje pritožbene stroške mora zato kriti sam (drugi odstavek 165. člena v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP).