Jedro

Obtoženčev zagovornik je predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbo državnega tožilca zavrže kot nedovoljeno, saj je pod pritožbo podpisan okrajni državni tožilec, ki tudi ni predložil nobenih dokazil, da gre v predmetnem primeru za eno od izjem, ki jih določa peti odstavek 21. člena ZDT-1. Pritožbeno sodišče pritrjuje, da peti odstavek 21. člena ZDT-1 določa, da pred okrožnimi sodišči lahko nastopajo tudi okrajni državni tožilci, a le v okviru pooblastil, ki jih za določene vrste zadev, za posamezno zadevo, za določene vrste procesnih dejanj ali za posamezno procesno dejanje, posebej določi vodja državnega tožilstva. Po ustaljeni sodni praksi (sodbi Vrhovnega sodišča RS I Ips 49044/2013 z dne 21. 1. 2016 in Ips 34177/2012 z dne 12. 7. 2016) pa je zahtevi iz petega odstavka 21. člena ZDT-1 zadoščeno že z obstoječim generalnim pooblastilom vodje Okrožnega državnega tožilstva, ki je deponirano pri Okrožnem sodišču v Ljubljani.

Izrek

I. Pritožbi državnega tožilca se ugodi in se izpodbijana sodba v odločbi o kazenski sankciji spremeni tako, da se obtožencu na podlagi prvega odstavka 206. člena KZ-1, ob nespremenjeni določeni kazni zapora, na podlagi 48.a člena KZ-1 določi stranska kazen izgona tujca iz Republike Slovenije za čas 3 (treh) let, nato se mu po 3. točki drugega v zvezi s prvim odstavkom 53. člena KZ-1, v zvezi s prvim odstavkom 55. člena KZ-1, upoštevaje kazen eno leto in štiri mesece zapora, izrečeno s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani IV K 13288/2019 z dne 13. 9. 2019 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani III K 13288/2019 z dne 5. 3. 2020, pravnomočno dne 26. 3. 2020 ter kazni, določenih s to sodbo, izreče enotna kazen 2 (dve) leti in 9 (devet) mesecev zapora ter stranska kazen izgona tujca iz Republike Slovenije za čas 3 (treh) let. Trajanje izgona se šteje od dneva pravnomočnosti sodbe. Čas prebit v zaporu se ne všteva v čas trajanja izgona tujca iz države.

II. Pritožba zagovornika obtoženega A. A. se zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenih delih sodba sodišča prve stopnje potrdi.

III. Obtoženca se oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je z v uvodu navedeno sodbo obtoženega A. A. spoznalo za krivega kaznivega dejanja ropa po prvem odstavku 206. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1, določilo mu je kazen eno leto in šest mesecev zapora ter mu ob upoštevanju kazni eno leto in štiri mesece zapora, izrečene s pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani IV K 13288/2019 z dne 13. 9. 2019 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani III Kp 13288/2019 z dne 5. 3. 2020, pravnomočno 26. 3. 2020, izreklo enotno kazen dve leti in devet mesecev zapora. Po prvem odstavku 56. člena KZ-1 je obtožencu v izrečeno kazen vštelo čas pridržanja in pripora od 31. 5. 2019 dalje ter v celoti prestano kazen v zvezi s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani IV K 13288/2019 z dne 13. 9. 2019 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani III Kp 13288/2019 z dne 5. 3. 2020, pravnomočno dne 26. 3. 2020. Na podlagi 48.a člena KZ-1 je obtožencu izreklo še stransko kazen izgona tujca iz Republike Slovenije za čas treh let. Po drugem odstavku 105. člena ZKP je obtožencu naložilo v povrnitev premoženjskopravni zahtevek v višini 5 EUR, ki jih je dolžan plačati oškodovancu X. d. d. Na podlagi četrtega odstavka 95. člena ZKP je obtoženca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter odločilo, da nagrada in potrebni izdatki zagovornika, postavljenega po brezplačni pravni pomoči, bremenijo proračun od 4. 7. 2019 dalje, pred tem datumom pa bremenijo proračun na podlagi prvega odstavka 97. člena ZKP.

2. Pritožbi vlagata: - obtoženčev zagovornik iz vseh pritožbenih razlogov po 370., 371., 372., 373. in 374. členu ZKP ter predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženca oprosti "storitve kaznivega dejanja pod obtožbo", podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov „postopek" pred drugim sodnikom posameznikom oziroma senatom, - državni tožilec zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona in odločbe o kazenskih sankcijah ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da obtožencu za kaznivo dejanje ropa po prvem odstavku 206. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1 določi kazen eno leto in šest mesecev zapora in stransko kazen izgona tujca iz Republike Slovenije za čas treh let, pri čemer se stranska kazen izgona tujca iz Republike Slovenije izvrši; nato, upoštevaje kot določene, to kazen in kazen izrečeno s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani IV K 13288/2019 z dne 13. 9. 2019 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani III Kp 13288/2019 z dne 5. 3. 2020, izreče enotno kazen dve leti in devet mesecev zapora ter stransko kazen izgona tujca iz Republike Slovenije za čas treh let, ki se izvrši. 3. Na pritožbo državnega tožilca je odgovoril obtoženčev zagovornik s predlogom, da višje sodišče pritožbo državnega tožilstva kot nedovoljeno zavrže. 4. Pritožbeni seji je prisostvoval obtoženčev zagovornik. Obtoženec in državni tožilec, ki sta bila o seji pravilno obveščena, nanjo nista pristopila, kar pa ni ovira za opravo seje (četrti odstavek 378. člena ZKP).

**K pritožbi obtoženčevega zagovornika**

5. Pritožnik uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Trdi, da je sodišče prve stopnje po ogledu video posnetkov interpretiralo mimiko in govorico telesa obtoženca povsem zgrešeno, svojih trditev v sodbi niti ni obrazložilo niti ni naredilo zaključkov na podlagi mnenja izvedenca oziroma drugega strokovnjaka.

6. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Zaključek sodišča v točki 6 izpodbijane sodbe, da je iz obrazne mimike in govorice telesa obtoženca in B. B. jasno razvidno, da A. A. dobro ve, da je B. B. oropal bencinski servis, je po oceni pritožbenega sodišča zgolj zaključek predhodno (v isti točki) obrazložene govorice telesa obtoženca in priče, ki je rezultat neposredne zaznave ob ogledu videoposnetkov nadzornih kamer in za kar sodišče ne potrebuje posebnega strokovnega znanja oziroma izvedenstva po 148. členu ZKP. Pritožbeno sodišče ugotavlja tudi, da izpodbijani zaključek sodišča prve stopnje predstavlja dokazno oceno, pritožbena navedba pa pravilno pritožbeni razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, na kar bo odgovorjeno v nadaljevanju.

7. Po preizkusu izpodbijane sodbe v okviru pritožbenih navedb, ki se nanašajo na pritožbeni razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje izvedlo vse potrebne dokaze, katere je pravilno ocenilo vsakega posebej in v medsebojni povezavi, za svoje dokazne zaključke pa navedlo prepričljive razloge. Natančno je analiziralo obtoženčev zagovor, video posnetke nadzora na R. cesti 10 ter izpoved priče C. C. ter utemeljeno zaključilo, da zagovoru obtoženca, da ni vedel, kaj je B. B. počel na bencinskem servisu oziroma da je mislil, da je šel po cigarete ter da mu je samo avtomatično odklenil vrata bloka, ko je B. B. pritekel s kapo na glavi, ni moč slediti. Obnašanje obtoženca med čakanjem na B. B. („ves čas gleda v smeri proti bencinskemu servisu“, „je že bolj nervozen in napeto ves čas gleda proti bencinskemu servisu“, „napeto gleda in je izrazito osredotočen s pogledom v smer bencinskega servisa“), predvsem pa dejstvo, da obtoženec, ko zagleda B. B., ki teče od bencinskega servisa s kapo čez obraz, steče v blok, ga odklene in vrata pridrži, da B. B. hitro spusti v blok, tudi po oceni pritožbenega sodišča ne kaže na čakanje prijatelja, ki je šel zgolj po cigarete, temveč je utemeljen zaključek prvostopenjskega sodišča, da je obtoženec B. B. pred blokom čakal, da mu nemudoma omogoči vstop v stanovanjski blok tako, da se je lahko hitro skril pred morebitnimi zasledovalci.

8. Pritožbeno sodišče pritrjuje tudi zaključku sodišča prve stopnje, da ne sledi zagovoru obtoženca, ki naj bi potem, ko je B. B. pritekel in ga je spustil v blok, vprašal slednjega "Kaj si storil?" in da mu je B. B. po njegovem vztrajanju odgovoril, da morata samo gor, saj je iz posnetka kamere 2 na R. cesti 10, ki snema notranjost oziroma avlo bloka, namreč razvidno, da se obtoženec in B. B. pogovarjata zelo malo. Vztrajanje obtoženca z vprašanji B. B. ni vidno, dobro vidno pa je, da je obtoženec pričakal B. B., ki je pritekel s kapo čez obraz in ga hitro spustil v blok in naprej do stanovanja D. D. Pritožbeno sodišče tako zavrača navedbo pritožnika, da je obrazložitev sodbe kontradiktorna, ker vprašanje obtoženca zajema zgolj tri besede („Kaj si storil?“), kar je po mnenju pritožnika malo.

9. Po mnenju pritožnika sodišče prve stopnje daje preveliko težo izjavam B. B. v zvezi s posameznimi malenkostmi, ne upošteva pa bistva, da je bil B. B. pijan, kar izhaja tako iz zagovora obtoženca, kot iz pričanja B. B., zaradi česar zagovor obtoženca, da ga je B. B. klical za prevoz, ker je bil pijan in je želel k D. D. na kavo, ker mu je bila D. D. všeč, na eni strani in pričanje B. B., da je bil tako pijan, da ni mogel v azilni dom, uporabi za diskreditacijo obtoženca in njegovega zagovora. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s tako pritožbeno navedbo pritožnik niti ne izpodbija pravilne dokazne ocene sodišča prve stopnje. Enako velja za dokazno oceno sodišča prve stopnje, da v kolikor bi obtoženec menil, da se bencinski servis odpira in bi resnično mislil, da gre B. B. kupit cigarete, bi slednjega izpustil iz avtomobila, ko sta se peljala mimo, ne pa, da sta se z avtomobilom peljala naprej in parkirala, da je B. B. odšel do bencinskega servisa nazaj peš, ali pa bi se zapeljala do nekaj minut oddaljenega benciskega servisa, ki je ravno tako na T. cesti. Navedbe pritožnika, da niso resnične navedbe sodišča v izpodbijani sodbi, da naj bi bil bencinski servis zaprt in da iz posnetkov video nadzora ni razvidno, da bi priča E. E. odpiral bencinski servis, ne izpodbijajo pravilne dokazne ocene prvostopenjskega sodišča. Pritožbeno sodišče nadalje pritrjuje dokazni oceni sodišča prve stopnje, da ni verjeti priči B. B., ki je ves čas želel razbremeniti obtoženca, in zavrača pritožbeno navedbo, da je sodišče prve stopnje poklonilo vero B. B. in, da naj bi bilo nelogično, da bi obtoženec B. B. preganjal, naj pohiti s cigaretami, ko je imel časa do dogovorjenega sestanka še več kot dve uri. Navedba pritožnika, da sodišče prve stopnje rahlo neresno zatrjuje, da je obtoženec odšel po bureke zaradi prikritja resničnega namena čakanja B. B., ravno tako ne izpodbija pravilnih zaključkov izpodbijane sodbe v točki 11, da so v ravnanju obtoženca podani vsi objektivni elementi kaznivega dejanja ropa po prvem odstavku 206. člena KZ-1, da je obtoženec zavestno sodeloval pri storitvi tega kaznivega dejanja z B. B. ter da je dejanje storil z direktnim naklepom. Pritožnikovo vprašanje, ali si je obtoženec poskušal z dogovorom s F. F. pridobiti alibi, če bi se stvari odvile kot so se, ravno tako ne more omajati pravilih zaključkov izpodbijane sodbe.

10. Pritožnik graja tudi izrek stranske kazni izgona tujca iz Republike Slovenije. Meni, da ta ni potreben, saj obtoženec že 16 let živi v Republiki Sloveniji, kjer je bil poročen in ima sina. Da si ni uredil stalnega prebivališča oziroma državljanstva je pripisati nesrečnemu naključju. Tudi dejstvo, da je enkrat peljal ilegalne emigrante in ga je ujela policija ter da je kršil odrejen ukrep hišnega pripora, je zgolj splet nesrečnih naključij. Vse kar ima obtoženec, mladoletnega otroka, prijatelje itd. ga veže na Republiko Slovenijo, na BIH ga ne veže nič.

11. Po presoji pritožbenega sodišča pritožnik s tako pritožbeno grajo ne izpodbija pravilnih zaključkov izpodbijane sodbe, da je obtoženec v zelo kratkem obdobju dveh mesecev izvršil dve hujši kaznivi dejanji (v marcu 2019 kaznivo dejanje po tretjem in šestem odstavku 308. člena KZ-1, za kar mu je sodišče izreklo kazen eno leto in štiri mesece zapora, 31. maja 2019 pa obravnavano kaznivo dejanje), da obtoženec ne upošteva pravil (kršitev hišnega pripora), da ima fiktivno prijavljeno bivališče, pri čemer je njegova zakonska zveza prenehala že v letu 2016, skrb za mladoletnega otroka, ki naj bi ga celo spremljal vsakodnevno v šolo, pa ostaja na ravni njegovih zatrjevanj (elektronsko sporočilo bivše partnerke). Pritožbeno sodišče tako pritrjuje pravilnim zaključkom izpodbijane sodbe, da je pri obtoženemu podana resna grožnja za javni red in javno varnost, saj očitno ne spoštuje pravil v Republiki Sloveniji, prav tako pa mu okoliščina, da ima mladoletnega otroka, očitno ne preprečuje izvrševanja kaznivih dejanj.

**K pritožbi državnega tožilca**

12. Utemeljena je pritožbena navedba državnega tožilca, ki se nanaša na odločbo o kazenski sankciji. Sodišče prve stopnje je namreč obtožencu za kaznivo dejanje po prvem odstavku 206. člena KZ-1 določilo kazen eno leto in šest mesecev zapora ter mu nato, upoštevaje kazen eno leto in štiri mesece zapora (izrečeno s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani IV K 13288/2019 z dne 13. 9. 2019 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani III K 13288/2019 z dne 5. 3. 2020, pravnomočno dne 26. 3. 2020), izreklo enotno kazen dve leti in devet mesecev zapora ter stransko kazen izgona tujca iz Republike Slovenije za čas treh let. Navedeno stransko kazen je torej sodišče prve stopnje obtožencu izreklo šele pri izreku enotne kazni, namesto ob določitvi kazni za obravnavano kaznivo dejanje ter nato ob izreku enotne kazni. Sodišče druge stopnje se s pritožnikom strinja, zato je v tem delu pritožbi ugodilo ter obtožencu na podlagi prvega odstavka 206. člena KZ-1, ob nespremenjeni določeni kazni (eno leto in šest mesecev zapora), določilo stransko kazen izgona tujca iz Republike Slovenije za čas treh let, nato pa mu po pravilih o steku, upoštevaje kazen po pravnomočni sodbi kot določeni, izreklo enotno kazen dve leti in devet mesecev zapora ter stransko kazen izgona tujca iz Republike Slovenije za čas treh let, kar je pravično in primerno, upoštevaje težo kaznivega dejanja, obtoženčevo krivdo ter ugotovljene obteževalne in olajševalne okoliščine.

**K odgovoru obtoženčevega zagovornika**

13. Obtoženčev zagovornik je v odgovoru na pritožbo državnega tožilca predlagal, da pritožbeno sodišče njegovo pritožbo zavrže kot nedovoljeno, saj je pod pritožbo podpisan okrajni državni tožilec, ki tudi ni predložil nobenih dokazil, da gre v predmetnem primeru za eno od izjem, ki jih določa peti odstavek 21. člena Zakona o državnem tožilstvu (ZDT-1). Pritožbeno sodišče pritrjuje, da peti odstavek 21. člena ZDT-1 določa, da pred okrožnimi sodišči lahko nastopajo tudi okrajni državni tožilci, a le v okviru pooblastil, ki jih za določene vrste zadev, za posamezno zadevo, za določene vrste procesnih dejanj ali za posamezno procesno dejanje, posebej določi vodja državnega tožilstva. Po ustaljeni sodni praksi (sodbi Vrhovnega sodišča RS I Ips 49044/2013 z dne 21. 1. 2016 in Ips 34177/2012 z dne 12. 7. 2016) pa je zahtevi iz petega odstavka 21. člena ZDT-1 zadoščeno že z obstoječim generalnim pooblastilom vodje Okrožnega državnega tožilstva, ki je deponirano pri Okrožnem sodišču v Ljubljani.

14. Pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ali zaradi kršitve kazenskega zakona, ki se poda v korist obtoženca, obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji. Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da je za obtoženca, glede na težo kaznivega dejanja (rop bencinskega servisa in odtujitev 6.065,00 EUR), obtoženčevo krivdo ter pravilno ovrednotene vse obteževalne okoliščine (predkaznovanost obtoženca, obe kaznivi dejanji storjeni iz premoženjskih nagibov, obravnavano dejanje storjeno med izvajanjem hišnega pripora) in olajševalne okoliščine (oče mladoletnega otroka), povsem primerna določena kazen eno leto in šest mesecev zapora ter stranska kazen izgona tujca iz države za čas treh let. Ob upoštevanju kazni eno leto in štiri mesece zapora iz pravnomočne sodbe pa je sodišče prve stopnje obtožencu izreklo enotno kazen dve leti in devet mesecev ter stransko kazen izgona tujca iz države za čas treh let, kar je pravično in primerno povračilo za storjeni kaznivi dejanji.

15. Pri uradnem preizkusu izpodbijane sodbe, ki ga opravi sodišče druge stopnje v okviru pooblastil iz prvega odstavka 383. člena ZKP, ni ugotovilo kršitev zakona v škodo obtoženca, zato je pritožbi državnega tožilca ugodilo, pritožbo obtoženčevega zagovornika pa zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

16. Ob upoštevanju okoliščin, kot jih je ugotovilo sodišče prve stopnje glede obtoženčevih premoženjskih razmer, se je tudi sodišče druge stopnje odločilo, da obtoženca oprosti plačila stroškov pritožbenega postopka, saj bi v nasprotnem lahko bilo ogroženo njegovo vzdrževanje ali vzdrževanje oseb, ki jih je dolžan preživljati.