Jedro

Tožnik zmotno meni, da že samo dejstvo elementarne nesreče, ki ni bilo sporno (epidemija koronavirusne bolezni), zadošča za upravičenje do solidarnostne pomoči. Po pravilnem stališču sodišča prve stopnje gre ob upoštevanju namena, ki izhaja že iz same narave pravice, izrecno pa je opredeljen tudi v Razlagi Kolektivne pogodbe za negospodarske dejavnosti, solidarnostna pomoč zgolj in samo tistim delavcem, ki pomoč potrebujejo, oziroma ki imajo zaradi nastanka elementarne nesreče določene težave, ki bi jih s prejemom solidarnostne pomoči lažje premostili.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo solidarnostne pomoči za leto 2020 v znesku 693,01 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje in zahtevo za povrnitev stroškov. Odločilo je, da je tožnik dolžan toženki povrniti stroške postopka v znesku 8,20 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Tožnik se pritožuje zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da izpodbijana sodba ne vsebuje razlogov oziroma so razlogi v nasprotju z dejstvi, kar predstavlja bistveno kršitev postopka. Določbe KPND so pomensko jasne in vežejo upravičenje do solidarnostne pomoči zgolj na nastanek elementarne nesreče. Že na podlagi ugotovitve obstoja elementarne nesreče, ki je prizadela tožnika, bi moralo sodišče ugoditi tožbenemu zahtevku. Dodatni pogoj (določene težave, ki niso nastali po volji tožnika in bi jih s prejemom solidarnostne pomoči lažje premostil) presega jezikovno razlago določb KPND. Kljub temu ga je tožnik izpolnil, saj je prejel nadomestilo plače za mesec april 2020 zgolj v višini 80 % plače. Prisiljen je bil vzeti kredite pred začetkom epidemije, saj mu prihranki niso zadostovali za kritje stroškov izobraževanja. V zvezi s tem uveljavlja kršitev načela kontradiktornosti. Za april 2020 je prejel plačo, ki je bila nižja od minimalne plače. Prejeti neto znesek ni zadostoval za preživljanje tožnika in njegove družine. Na to bi ga moralo sodišče, ki ni upoštevalo skrbi za otroka, opozoriti. Zato je podana bistvena kršitev postopka. Ker so finančne težave in materialna ogroženost tožnika in družine izkazani, gre dejansko za sodbo presenečenja in kršitev enakega varstva pravic. Nasprotuje stališču sodišča, da bi morale posledice epidemije oziroma ogroženost tožnika trajati tri mesece ali več. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba. Po uradni dolžnosti je pazilo na predpisane bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava.

5. Zmoten je očitek, da prvostopenjska sodba ne vsebuje razlogov za zavrnitev tožbenega zahtevka (kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP), saj je obrazložena tako s pravnimi kot tudi z dejanskimi odločilnimi razlogi o tem, zakaj tožnik ni upravičen do vtoževane solidarnostne pomoči. Med temi razlogi ni nasprotij.

6. Tožnik zmotno meni, da že samo dejstvo elementarne nesreče, ki ni bilo sporno (epidemija koronavirusne bolezni), zadošča za upravičenje do solidarnostne pomoči. Po pravilnem stališču sodišča prve stopnje gre ob upoštevanju namena, ki izhaja že iz same narave pravice, izrecno pa je opredeljen tudi v Razlagi Kolektivne pogodbe za negospodarske dejavnosti (KPND; Ur. l. RS, št. 81/2000), solidarnostna pomoč zgolj in samo tistim delavcem, ki pomoč potrebujejo, oziroma ki imajo zaradi nastanka elementarne nesreče določene težave, ki bi jih s prejemom solidarnostne pomoči lažje premostili. Upoštevanje namena solidarnostne pomoči, ki je v tem, da delavec lažje premosti težave, ki niso nastale po njegovi volji, je v zadevi VIII Ips 126/2013 z dne 13. 1. 2014 poudarilo tudi Vrhovno sodišče RS. Tako jezikovna kot namenska razlaga navedene določbe KPND pokažeta, da jo je treba razumeti tako, da so do solidarnostne pomoči lahko upravičeni le tisti, ki pomoč res potrebujejo, ki imajo torej določene težave, da jih laže premostijo. Glede na obrazloženo je zmotno stališče pritožbe, da so vsi uslužbenci upravičeni do solidarnostne pomoči že na podlagi dejstva, da je prišlo do elementarne nesreče. 7. Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da navedeni pogoj v obravnavanem primeru ni izpolnjen. Ugotovilo je, da tožnik ni dokazal povečanih oziroma izrednih stroškov, ki bi nastali neposredno zaradi epidemije koronavirusne bolezni. Stroški prehrane, električne energije in nabave mask v času čakanja na delo doma mu niso povzročili takšnih težav, da ne bi zmogel izpolnjevati prevzetih finančnih obveznosti ali preživljati sebe in družine. Tožnik je imel nesporno tri kredite (v mesečnih anuitetah 83,15 EUR, 47,00 EUR in 45,55 EUR), ki so vsi nastali pred epidemijo. Iz izpovedi tožnika izhaja, da je žena v času epidemije delala v gospodarstvu. Za čas čakanja na delo doma (136 ur oz. 17 dni v mesecu aprilu 2020), ki je bilo posledica razglašene epidemije, je tožnik sicer prejel 80 % nadomestila plače. Vendar ni dokazal, da bi imel zaradi zmanjšanega dohodka za mesec april 2020 takšne težave, ki bi bistveno vplivale na izpolnitev njegovih finančnih obveznosti glede odplačevanja kreditov ali na preživljanje družine. Iz navedenega izhaja, da sodišče ni spregledalo, da ima tožnik obveznost preživljanja otroka, zato v zvezi s tem pritožba neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev postopka. Tožnik je pojasnil, da je kredite odplačeval redno. Navedel je sicer, da si je denar izposodil od sestre, vendar mu sodišče ni verjelo, ker v zvezi s tem ni predložil nobenega drugega dokaza. Navedba, da je moral pred epidemijo vzeti kredit zaradi ravnanja toženca, ker je od njega zahteval dodatno izobraževanje na delovnem mestu, ne vpliva na upravičenje tožnika do solidarnostne pomoči. Posledično je neutemeljen očitek kršitve načela kontradiktornosti.

8. Neutemeljeno je pritožbeno uveljavljanje, da izpodbijana sodba za tožnika predstavlja sodbo presenečenja, ker toženec ni prerekal finančnih težav tožnika in materialne ogroženosti družine. Za sodbo presenečenja gre v primeru, ko sodišče odločitev opre na pravno podlago, na katero stranka ob zadostni skrbnosti ni mogla računati in je zato izgubila možnost navajati dejstva, ki so glede na (presenetljivo) pravno podlago bistvenega pomena. Da je bila takšna situacija podana v obravnavanem primeru, pa tožnik v pritožbi niti ne zatrjuje. Zato je neutemeljen pritožbeni očitek kršitve enakega varstva pravic.

9. Na podlagi 6. člena Aneksa h Kolektivni pogodbi za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji (Ur. l. RS, št. 46/2013) je do solidarnostne pomoči upravičen delavec (član sindikata), če njegova osnovna plača v mesecu, ko se je zgodil primer, ne presega oziroma ne bi presegala predpisanega odstotka višine minimalne plače. Takšna omejitev ne velja v primeru naravne nesreče. Pri pravici do solidarnostne pomoči v primeru elementarne (naravne) nesreče torej ni bistveno, kolikšna je osnovna plača uslužbenca (prim. Pdp 53/2021). Dvajset odstotkov nižje plačilo za mesec april 2020 zaradi napotitve na čakanje na delo doma, ki je namenjeno varstvu zaposlitve delavca, samo po sebi še ne pomeni upravičenosti do solidarnostne pomoči. Če bi tožnik prejel zahtevani znesek, bi njegov skupni prejemek za april 2020 (80 % nadomestilo plače, skupaj s solidarnostno pomočjo) znašal celo več, kot če bi delal, kar nasprotuje naravi vtoževane pravice. Glede na navedeno predpisani pogoji iz KPND niso izpolnjeni, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo solidarnostne pomoči. 10. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbe, ker z njo ni uspel (165. člen ZPP v zvezi s 154. členom ZPP).