Jedro

Medicinska napaka predstavlja odstopanje od profesionalnih standardov strokovnega ukrepanja, skrbnosti in pazljivosti, ki ima lahko za posledico kakršnokoli poslabšanje zdravja. Zaradi splošnosti tega pravila pa je seveda potreben dodaten kazuističen pristop in ugotavljanje, kaj je mogoče na posameznem področju medicine šteti za napako. Od pojma medicinske napake pa je treba ločevati komplikacije, zaplete, ki se lahko dogodijo med zdravljenjem, ki je sicer potekalo strokovno neoporečno in z največjo možno skrbnostjo. Pojavljajo se naključno in jih kljub predvidljivosti ni mogoče preprečiti.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval, da mu toženki nerazdelno plačata 33.383,40 EUR (prej 8.000.000 SIT) odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki naj bi jo utrpel zaradi nepravilnega zdravljenja poškodbe roke v letu 1995. Tožniku je naložilo plačilo pravdnih stroškov toženk v znesku 166,92 EUR (prej 40.000 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje do plačila.

Pritožbeno sodišče je zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Sodbo pritožbenega sodišča tožnik zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava izpodbija z revizijo. Navaja, da se nižji sodišči nista opredelili do razhajanj med navedbami v medicinski dokumentaciji in dejanskim potekom zdravljenja. Iz medicinske dokumentacije namreč izhaja, da naj bi tožnik nosil mavčev desault do 17. 1. 1995, tožnik pa je povedal, da takšne imobilizacije ni imel. Prejel tudi ni elastičnega desaulta. Iz izpovedb zaslišanih prič izhaja, da v podobnih primerih v pomembnem delu (40%) prihaja do takšnih zapletov kot pri tožniku. Ob tako visokem tveganju komplikacij bi morale biti opravljene še dodatne preiskave (npr. slikanje CT), prav tako pa bi moral biti v zdravljenje vključen ortoped in ne le kirurg. Tožniku s strani druge toženke ni bilo nikoli pojasnjeno, kakšen bo potek zdravljenja in do kakšnih komplikacij lahko pride.

Revizija je bila v skladu s 375. členu Zakona o pravdnem postopku (Ur. list RS, št. 26/99 in nasl., v nadaljevanju ZPP) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, in toženkama, ki nanjo nista odgovorili.

Revizija ni utemeljena.

Materialnopravno podlago za odločitev o odškodninski odgovornosti tožene stranke predstavlja določilo prvega odstavka 170. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. list SFRJ, št. 29/78 in nasl., v nadaljevanju ZOR), ki določa, da za škodo, ki jo povzroči delavec pri delu ali v zvezi z delom tretji osebi, odgovarja pravna ali fizična oseba, pri kateri je delavec delal takrat, ko je bila škoda povzročena, razen če dokaže, da je delavec v danih okoliščinah ravnal tako, kot je bilo treba. Pri zdravniških posegih zdravnik ne ravna, kot je treba, oziroma je zdravniški poseg nedopusten, kadar je poslabšanje zdravja posledica nepravilnega (nestrokovnega) zdravnikovega ravnanja ali kadar je zdravnikovo ravnanje sicer strokovno popolnoma neoporečno, pa je kljub temu protipravno, ker zanj ni bilo bolnikovega soglasja. Medicinska napaka torej predstavlja odstopanje od profesionalnih standardov strokovnega ukrepanja, skrbnosti in pazljivosti, ki ima lahko za posledico kakršnokoli poslabšanje zdravja.(1) Zaradi splošnosti tega pravila pa je seveda potreben dodaten kazuističen pristop in ugotavljanje, kaj je mogoče na posameznem področju medicine šteti za napako. Od pojma medicinske napake pa je treba ločevati komplikacije, zaplete, ki se lahko dogodijo med zdravljenjem, ki je sicer potekalo strokovno neoporečno in z največjo možno skrbnostjo. Pojavljajo se naključno in jih kljub predvidljivosti ni mogoče preprečiti.

Tožnik je dne 1. 1. 1995 utrpel zlom desne nadlahtnice v predelu nadlahtničnega vratu z zdrobljenim večfragmentarnim zlomom glavice desne nadlahtnice. Nižji sodišči sta ugotovili, da je bilo konzervativno zdravljenje tožnikove poškodbe roke s funkcionalno imobilizacijo, strokovno pravilno odrejeno in pravilno izvedeno, zato zdravstvene težave, ki jih je imel tožnik z desnim ramenom po 29. 3. 1996, niso posledica nepravilnega zdravljenja te poškodbe. Nadlahtnica je namreč kost, ki se po doktrini čim redkeje operira in če je to le mogoče, zdravi konzervativno. Pri konkretnem zlomu na začetnih RTG slikah ni bilo videti nikakršnih dislokacij fragmentov, oblika glavice nadlahtnice pa je bila brez posebnosti, zato je bila prvotna diagnoza - zlom kirurškega vratu desne nadlahtnice, postavljena pravilno. Ob kontroli dne 31. 1. 1995 je RTG slika pokazala, da je prelom fragmentov v dobrem položaju, priporočena je bila fizikalna terapija, gibljivost roke pa je bila ugotovljena tudi pri nadaljnjih pregledih. Šele kasnejša diagnostična preiskava je pokazala, da je šlo pri tožniku za večdelni zlom glavice nadlahtnice z že razvijajočo nekrozo oz. odmiranjem glavice nadlahtnice in posledično artrozo v sklepu desne rame, kar pomeni, da so v sklepu desne rame že nastale degenerativne spremembe. Konkretne spremembe, ki so vodile do omejene gibljivosti, bolečin in utesnitvenega sindroma tožnikove rame, so nastale zaradi motenj v prekrvavitvi glavice nadlahtnice, ki so po podatkih strokovne literature v določenem odstotku možne in nanje tako pacient kot lečeči zdravnik ne moreta vplivati. Tudi če bi bila diagnoza večfragmentarnega zloma glavice nadlahtnice takoj postavljena, bi bilo zdravljenje popolnoma enako. Ugotovljeno je tudi bilo, da je bila tožniku predpisana funkcionalna imobilizacija ustrezna in primerno izvedena. Revizijske navedbe, ki takšne zaključke grajajo niso dovoljene, saj presegajo dejansko podlago obeh sodb (tretji odstavek 370. člena ZPP).

Ker navedene dejanske ugotovitve ne dajejo podlage za zaključek, da bi bilo ravnanje delavcev druge toženke, ki so takšno zdravljenje tožniku predpisali in ga izvajali, upoštevaje poškodbo, ki jo je utrpel, v nasprotju s pravili stroke, je pravilen materialnopravni zaključek nižjih sodišč, da njihovo ravnanje ni odstopalo od profesionalnih standardov strokovnega ukrepanja, skrbnosti in pazljivosti, zato pri konkretnem tožnikovem zdravljenju ni bila storjena medicinska napaka, ki bi lahko imela za posledico odškodninsko odgovornost druge toženke kot delodajalke ter prve toženke, pri kateri je imela druga toženka zavarovano svojo odgovornost. Res je, da se takšen zaplet, katerega vzrok so motnje v prekrvavitvi glavice nadlahtnice zaradi zdrobljenega zloma, zgodi pri določenem deležu takšnih poškodb, kot jo je utrpel tožnik, vendar ga upoštevaje dejanske ugotovitve, ni mogoče preprečiti s samim načinom zdravljenja zloma nadlahtnice. Tudi če bi bila diagnoza večfragmentarnega zloma glavice nadlahtnice takoj postavljena, bi bilo zdravljenje popolnoma enako, torej z imobilizacijo in fizioterapijo. Kršitev pojasnilne dolžnosti tožnik ni uveljavljal, zato revizijske navedbe v tej smeri ne morejo biti upoštevne.

Glede na navedeno je revizijsko sodišče revizijo na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo kot neutemeljeno in z njo tudi predlagano povrnitev revizijskih stroškov.

.Op. št. (1): Flis, V., Medicinska napaka, Medicina in pravo, 1994.