Jedro

Plačilo dela s strani tretje osebe ne more biti dokaz, da tožena stranka ni bila nosilec obveznosti v konkretnem pravnem razmerju.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 23563/2013 z 21. 2. 2013 ostane v veljavi v 1. in 3. odstavku izreka (I. točka izreka), ter mora tožena stranka v 8 dneh od vročitve sodbe povrniti tožeči stranki njene pravdne stroške v znesku 498,53 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne, po poteku 8 dnevnega roka do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo vlaga tožena stranka po svojih pooblaščencih pritožbo iz razlogov zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter posledično zmotne uporabe materialnega prava, kakor tudi kršitev določb pravdnega postopka. Višjemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo v I. in II. točki izreka razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje, oziroma da samo izvede potrebne dokaze in odloči v skladu z zahtevkom pritožnika ter prisodi stroške pritožbe, ki jih priglaša. 3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo po svojem pooblaščencu predlaga zavrnitev pritožbe kot neutemeljene in potrditev sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V tem gospodarskem sporu gre za spor majhne vrednosti (prvi odstavek 495. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP), v katerem je mogoče sodbo izpodbijati le zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP), ne pa tudi zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP.

6. V obravnavanem primeru tožeča stranka od tožene stranke zahteva plačilo po računu št. 000 z dne 21. 1. 2013 za izdelavo projektov za izvedbo (PZI) za izgradnjo kanalizacije v naselju D. Tožena stranka je v postopku pred sodiščem prve stopnje zahtevku nasprotovala z zatrjevanjem, da naročnica le-teh ni bila ona, temveč družba V. d. o. o., zato izvedenega dela ni dolžna plačati. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku, v katerem je vpogledalo v predloženo listinsko dokumentacijo ter zaslišalo tožečo stranko in zakonitega zastopnika tožene stranke, ugotovilo, da je bila tožena stranka naročnica PZI. Ob nespornem dejstvu, da je tožeča stranka naročeno delo opravila, je zato tožbenemu zahtevku ugodilo in sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine v 1. in 3. odstavku obdržalo v veljavi.

7. Tožena stranka taki odločitvi očita, da je protispisna in popolnoma v neskladju z dokazi, s čimer smiselno uveljavlja, da je podana kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Navedeno utemeljuje z zatrjevanjem, da iz zapisnika o glavni obravnavi izhaja, da sta obe stranki izrecno in jasno izjavili, da je bila naročnik opravljenih storitev družba V. d. o. o., vendar pa zapisnik o naroku za glavno obravnavo (red. št. 19 spisa) teh trditev ne potrjuje. Nasprotno, iz izpovedi tožeče stranke izhaja, da je bila kot naročnik na naročilnici navedena družba I. d. o. o., torej tožena stranka. Očitana kršitev protispisnosti zato ni podana.

8. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek bistvene kršitve določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki ga pritožnica smiselno uveljavlja z navedbami, da sodišče prve stopnje ni zavzelo stališča o predhodnem poslovnem razmerju med tožečo stranko in družbo V. d. o. o. , nadalje pa je tudi zmotno zaključilo, da tožena stranka (za te svoje navedbe) ni predložila nobenih dokazov, saj je predložila bančne izpiske, ki to preteklo pravno razmerje potrjujejo. Sodišče prve stopnje se je do teh navedb in predloženih dokazov po presoji višjega sodišča opredelilo s pojasnilom, da plačilo dela s strani tretje osebe ne more biti dokaz, da tožena stranka ni bila nosilec obveznosti v konkretnem pravnem razmerju (14. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), kot neprerekano pa ugotovilo tudi, da je zakoniti zastopnik tožene stranke naročil tožeči stranki, naj račune izstavi na družbo V. d. o. o. Višje sodišče pri tem še dodaja, da se je sodišče prve stopnje tudi sicer do obstoja pravnega razmerja med tožečo stranko in družbo V. d. o. o. v zadostni meri opredelilo, kolikor je bilo to potrebno za ugotavljanje v tem postopku relevantnega spornega dejstva, ali je bila naročnik del tožena stranka ali družba V. d. o. o., čemur pa je namenilo večji del obrazložitve izpodbijane sodbe (7. do 16. točka).

9. Na ugotovitve sodišča prve stopnje, kamor sodi tudi ugotovitev, da je bila prav tožena stranka naročnik del tožeče stranke, je višje sodišče v sporih majhne vrednosti, kot je obravnavani, vezano. Te ugotovitve pritožnica zato z grajo dokazne ocene sodišča prve stopnje (gre za uveljavljanje, da je tožena stranka dokazala, da je kot naročnik in plačnik nastopala družba V. d. o. o.; za sklicevanje na priloženo vodilno mapo in dopis tožene stranke z dne 1. 2. 2013; za uveljavljanje, da pisni dokazi nasprotujejo izpovedbi tožeče stranke; za dokazno oceno izpovedbe tožeče stranke in za navedbe v zvezi z elektronskim naslovom tožene stranke – zadnji odstavek na drugi strani in prvi trije odstavki na tretji strani pritožbe) ne more izpodbiti. S tem namreč uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar pa v sporih majhne vrednosti ni dopustno. Enako velja tudi za pritožbeni očitek, da tožeča stranka trditvenemu in dokaznemu bremenu v skladu s 215. členom ZPP ni zadostila, saj pritožnica to utemeljuje za zatrjevanjem, da je na strani tožene stranke več relevatnih dokazov, in torej tudi s temi trditvami v resnici oporeka dokazni oceni sodišča prve stopnje in posledično ugotovljenemu dejanskemu stanju.

10. Ob ugotovitvi, da je bila tožena stranka naročnica del tožeče stranke, pa je po presoji višjega sodišča sodišče prve stopnje tudi materialno pravo pravilno uporabilo in skladno z določbo 619. člena Obligacijskega zakonika – OZ o podjemni pogodbi toženi stranki kot naročnici naložilo, da je opravljeno storitev dolžna plačati. Nasprotnemu pritožbenemu stališču, ki izhaja iz drugačnega dejanskega stanja o osebi naročnika, ni mogoče slediti.

11. Odločitve o stroških pravdnega postopka tožena stranka ne izpodbija obrazloženo, odločitev pa je skladna z načelom uspeha (154. člen ZPP), zato višje sodišče vanjo ni posegalo.

12. Glede na navedeno pritožba tožene stranke ni utemeljena in ker višje sodišče obenem ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), jo je zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP je višje sodišče odločilo še o stroških pritožbenega postopka. Pri tem je odločilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbe, saj z njo njo ni uspela (prvi odstavek 154. člena ZPP). Enako velja za tožečo stranko, saj njen odgovor na pritožbo ni v ničemer doprinesel k rešitvi zadeve na pritožbeni stopnji in gre zato za nepotreben strošek (prvi odstavek 155. člena ZPP).