Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo trajanje in intenzivnost ter tudi tožnikovo subjektivno zaznavanje bolečin in jih tudi ustrezno pravno ovrednotilo. Prav tako je pravilno ugotovilo odločilna dejstva o vrsti in obsegu neprijetnosti pri zdravljenju ter jih smiselno upoštevalo pri odmeri pravične odškodnine iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem.

Neutemeljeni so pritožbeni očitki o previsoki odškodnini za strah. Pravilna presoja sodišča prve stopnje temelji na mnenju sodnih izvedenk, ki sta ocenili, da je tožnik ob stiku z elektriko utrpel intenzivni primarni strah ter intenzivnejši in nato še lažji sekundarni strah v smislu zaskrbljenosti za izid zdravljenja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženka dolžna tožniku plačati odškodnino v višini 3.680,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 12. 2019 do plačila (I. točka izreka). V presežku do zahtevanih 17.000,00 EUR je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Tožniku je naložilo, da mora toženki v deležu svojega neuspeha plačati stroške postopka in toženko določilo kot zavezanko za plačilo sodne takse do višine 21,65 % (III. in IV. točka izreka).

2. Toženka se zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava pritožuje zoper ugodilni del sodbe in odločitev o stroških (I., III. in IV. točko izreka). Meni, da je sodišče prve stopnje odškodnino v znesku 3.000,00 EUR iz naslova pretrpljenih telesnih bolečin ter nevšečnosti med zdravljenjem in 1.600,00 EUR iz naslova strahu odmerilo previsoko. Tožnik je v škodnem dogodku utrpel le minimalno opeklino desne dlani, zaradi česar ga je bolelo le kratek čas, opeklina pa se je hitro zacelila brez posebne terapije. Iz izvedenskega mnenja izhaja, da je tožnika ob kontaktu z elektriko pekoče zabolelo, hujših bolečin pa kasneje ni trpel, prav tako mu niso bili predpisani nobeni analgetiki. Zdravljenje je bilo zaključeno že na dan škodnega dogodka, kot nevšečnosti med zdravljenjem pa je treba šteti le pregled v Univerzitetnem kliničnem centru A., dve EKG preiskavi, nekajurno opazovanje v bolnišnici in prejem infuzije fiziološke raztopine. Sodišče prve stopnje je kot nevšečnost med zdravljenjem napačno štelo prevezovanje ran in pregled 16. 10. 2018, saj za oskrbo tako majhnih opeklin preveze niso potrebne, obisk osebnega zdravnika tega dne pa ni v vzročni zvezi z nezgodo. Ugotovitev, da je pregled 16. 10. 2018 v vzročni zvezi z delovno nesrečo, v sodbi ni obrazložena, in je v nasprotju z izvedenskim mnenjem. Tožnikov primarni strah je bil ob stiku z elektriko tako kratkotrajen, da ne more predstavljati pravno priznane škode. Ker so se njegove opekline zacelile brez posebne terapije v manj kot 14 dneh, tožnik ni utrpel sekundarnega strahu zaradi zaskrbljenosti za izid zdravljenja. Sodišče prve stopnje je pri presoji neutemeljeno upoštevalo neverodostojno izpoved tožnika, ki je kot električar z večletnimi delovnimi izkušnjami neprepričljivo zatrjeval, da ga je po škodnem dogodku še vedno strah električnega udara. Glede na okoliščine primera, predvsem glede na dejstvo, da zaradi škodnega dogodka tožnik ni utrpel trajnih posledic, višina odškodnine odstopa od ustaljene sodne prakse. Glede na blažjo poškodbo tožnika je odškodnina v obravnavani zadevi za fizične bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem ter strah pretirana, zato pritožbenemu sodišču predlaga, naj višino prisojene odškodnine zniža in v sorazmerju z znižano odškodnino tožniku naloži povračilo stroškov postopka. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožnik v odgovoru nasprotuje pritožbenim navedbam. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj pritožbo kot neutemeljeno zavrne. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je skladno z določbo 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1) na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v tej določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Glede vseh odločilnih dejstev je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna.

6. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da se je tožnik, ki je bil pri toženki zaposlen kot serviser, poškodoval v delovni nesreči. Ker mu je bilo naloženo, da zamenja žarnico, ne da bi se pri tem izključil električni tok, je utrpel opeklino desne dlani.

7. O tej zadevi pritožbeno sodišče odloča drugič. S sodbo Pdp 26/2023 z dne 26. 1. 2023 je spremenilo vmesno sodbo sodišča prve stopnje, ki je odločilo, da je odškodninski zahtevek po temelju utemeljen. Ker je presodilo, da je tožnik s tem, ko ni odklonil nevarnega opravila, prispeval k nastanku škode, je vmesno sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je zahtevek po temelju utemeljen do 80 %.

8. Sodišče prve stopnje je pri odločanju o višini tožbenega zahtevka na podlagi prvega odstavka 179. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1) v zvezi s splošnimi pravili civilnega prava o povrnitvi škode iz 131. do 189. člena Obligacijskega zakonika (OZ) pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva o obsegu nastale nepremoženjske škode. Pri presoji se je oprlo na izvedensko mnenje prof. dr. B. B., in doc. dr. C. C., iz katerega izhaja, da je tožnik ob škodnem dogodku utrpel minimalno povrhnjo električno opeklino desne roke, ki se po Fisherjevem sistemu uvršča v zelo lahke primere.

9. Pritožbeno sodišče ugotovitve glede trajanja in intenzivnosti telesnih bolečin ter povzetih nevšečnosti med zdravljenjem v celoti sprejema, saj temeljijo na skrbni dokazni oceni izvedenskega mnenja in izpovedi tožnika. Sodišče prve stopnje je na podlagi ocene izvedenk štelo, da je tožnik ob stiku z elektriko utrpel hudo pekočo bolečino, ki jo je opisal kot občutek sprijetosti z lučjo. Upoštevalo je tudi, da je po mnenju izvedenk bolečina v srednji intenzivnosti trajala še tri dni, nato pa po desetih dneh izzvenela, kar je tožnik potrdil z navedbo, da ga je po električnem udaru vse bolelo, še posebej je izpostavil bolečino v glavi in tiščanje v prsih. Ravnalo je pravilno, ko je izvedensko mnenje dokazno pretehtalo v povezavi s tožnikovo izpovedjo in na ta način pri presoji telesnih bolečin upoštevalo subjektivni kriterij (individualne lastnosti in posebnosti oškodovanca ter obravnavanega škodnega primera).

10. Ne glede na ugotovitev, da tožnik pri blaženju bolečnin ni uporabljal analgetikov, se toženka v pritožbi neutemeljeno zavzema za zmanjšanje pomena tožnikovih telesnih bolečin. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo trajanje in intenzivnost ter tudi tožnikovo subjektivno zaznavanje bolečin in jih tudi ustrezno pravno ovrednotilo. Prav tako je pravilno ugotovilo odločilna dejstva o vrsti in obsegu neprijetnosti pri zdravljenju ter jih smiselno upoštevalo pri odmeri pravične odškodnine iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem.

11. Ugotovitvam, da nevšečnosti med zdravljenjem zajemajo pregled v Univerzitetnem kliničnem centru A., kjer je bil tožnik nekaj ur na opazovanju, dva EKG pregleda ter prejem infuzije fiziološke raztopine, pritožba ne oporeka. Sodišče prve stopnje je kot nevšečnost med zdravljenjem upoštevalo tudi obisk osebnega zdravnika 16. 10. 2018 in svojo presojo utemeljilo z zaključkom, da je bil povod za ta pregled tožnikov psihični stres oziroma strah zaradi škodnega dogodka. Glede na to, da je izmed številnih obiskov osebnega zdravnika upoštevalo zgolj tega, ki je datumsko najbližje škodnemu dogodku, je takšna ugotovitev utemeljena. Tudi sicer pa en sam obisk osebnega zdravnika na odmero odškodnine iz naslova nevšečnosti med zdravljenem ne vpliva. Pritožbeni očitki, da je sodišče prve stopnje kot nevšečnost med zdravljenjem napačno štelo prevezovanje ran, so neutemeljeni. Iz obrazložitve sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje zgolj povzelo tožnikovo izpoved o prevezovanju ran, ne pa tudi, da je to okoliščino upoštevalo pri odmeri odškodnine. Na podlagi izvedenskega mnenja je pravilno ugotovilo, da je zdravljenje z uporabo mazila trajalo največ 14 dni, v tem času pa so mu bila onemogočena težja fizična opravila, povezana z močenjem rok. Čeprav so se opekline v tem času zacelile brez trajnih posledic in pri tem ni bila potrebna posebna zdravniška oskrba, toženka v pritožbi neutemeljeno zatrjuje, da je zdravljenje trajalo zgolj en dan.

12. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo trajanje zdravljenja ter vse z njim povezane nevšečnosti in tožniku v okviru odškodnine za telesne bolečine ustrezno odmerilo odškodnino v znesku 3.000,00 EUR oziroma 2,1‑kratnik povprečne mesečne neto plače v času sojenja, od tega zneska pa odštelo delež tožnikovega soprispevka. Takšen znesek ne odstopa od sodne prakse, na katero se sklicuje toženka. S sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča Pdp 358/2017 z dne 21. 9. 2017 je bilo oškodovancu, ki je zaradi hujše opekline, zaradi katere je bil operiran, dlje hospitaliziran in večkrat prevezan ter pregledan pri specialistih, dosojeno 3.000,00 EUR odškodnine za fizične bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, kar predstavlja 2,9‑kratnik povprečne mesečne neto plače v času sojenja. Citirana sodba tako ne utemeljuje pritožbenih očitkov o previsoki odškodnini, saj je bila tožniku v obravnavanem primeru za blažjo poškodbo dosojena nižja odškodnina.

13. Prav tako so neutemeljeni pritožbeni očitki o previsoki odškodnini za strah. Pravilna presoja sodišča prve stopnje temelji na mnenju sodnih izvedenk, ki sta ocenili, da je tožnik ob stiku z elektriko utrpel intenzivni primarni strah, nato intenzivnejši sekundarni strah v smislu zaskrbljenosti za izid zdravljenja v času pregleda in opazovanja na Univerzitetnem kliničnem centru A., to je v trajanju enega dne, po odhodu iz bolnišnice pa še lažji sekundarni strah v obdobju od sedem do deset dni. Zaključek, da so učinki strahu izzveneli še kasneje, je utemeljilo z izpovedjo tožnika, ki je dejal, da ga je še vedno strah elektrike, saj je v trenutku nesreče pomislil, da luči ne bo mogel izpustiti in da ga bo elektrika ubila. Sodišče prve stopnje je tožnikovo izpoved štelo kot izkustveno sprejemljivo in ji utemeljeno sledilo. Ker se je tožnik ob nezgodi ustrašil za svoje življenje, je logičen zaključek, da takšen čustveni pretres ni kmalu izzvenel. Dokazna ocena tožnikove izpovedi je pravilna. Ugotovitev daljšega trajanja čustvenega pretresa temelji na hudem vznemirjenju tožnika, ki se je ne glede na svoj poklic električarja, upravičeno počutil neposredno ogrožen.

14. Glede na tako ugotovljena dejstva je primerna tudi odmera odškodnine za strah. Dosojeni znesek iz tega naslova v višini 1.600,00 EUR oziroma 1,1‑kratnika povprečne mesečne neto plače v času sojenja, zmanjšan za delež tožnikovega soprispevka, je skladen s sodno prakso. Sodba Višjega delovnega in socialnega sodišča Pdp 358/2017, s katero je bila oškodovancu s hujšo poškodbo dosojena nižja odškodnina za pretrpljeni strah v višini 500,00 EUR oziroma 0,5‑kratnik povprečne mesečne neto plače v času sojenja, ni primerljiva z obravnavanim primerom. V citirani zadevi je bilo zdravljenje oškodovanca, ki je v delovni nesreči utrpel opeklino s florovodikovo kislino, zahtevnejše, kar pa ne pomeni nujno tudi večje nepremoženjske škode iz naslova pretrpljenega strahu. Oblike nepremoženjske škode se prepletajo, vendar pa se zahtevnost zdravstvene terapije drugače odrazi pri presoji telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem, kot pri presoji strahu. Višina odškodnine za strah je ne glede na to, ali gre za primarni ali za sekundarni strah, ki je posledica poškodbe, odvisna od okoliščin posameznega primera. V obravnavanem primeru je tožnik prestal krajšo zdravstveno terapijo brez zapletov, zaradi česar njegov sekundarni strah v smislu zaskrbljenosti za izid zdravljenja ni bil tako intenziven, vendar pa je v primerjavi z oškodovancem iz citirane sodbe utrpel hujši primarni strah, katerega učinek je počasneje izzvenel. Četudi kratkotrajen, je primarni strah veljavna podlaga za prisojo denarne odškodnine v primerih, kadar je zaradi tega dalj časa porušeno oškodovančevo duševno ravnovesje. Potek dogodka v obravnavanem primeru in tožnikovo doživljanje električnega udara zato skladno z načelom individualizacije utemeljuje višjo odškodnino.

15. Sodišče prve stopnje je tožnikovemu primarnemu strahu utemeljeno pripisalo večjo težo in pri presoji pravilno uporabilo materialno pravo (179. člen OZ). Poleg načela individualizacije je ustrezno upoštevalo tudi načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine, saj prisojena odškodnina ne odstopa od primerljivih primerov iz sodne prakse. S sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 625/2008 z dne 6. 10. 2008 je bilo oškodovanki, ki jo je pri delu stresla elektrika, zaradi česar je utrpela lokalno poškodbo kože, parcialno prizadetost perifernega živčevja, omotico in bolečine po desni strani telesa v področju muskulature desne roke, prisojena odškodnina za strah v višini ene povprečne mesečne neto plače v času sojenja. Oškodovanka je utrpela intenziven, kratkotrajen primarni strah in pa zmerni sekundarni strah. Glede na podobne dejanske okoliščine je višina odškodnine v citirani zadevi primerljiva z obravnavanim primerom.

16. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

17. Toženka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbe (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Tožnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj ta ni v ničemer prispeval k odločanju pritožbenega sodišča in tako ni bil potreben za postopek (prvi odstavek 155. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).