Jedro

Izvršilni sklep, ki v dajatvenem delu predstavlja plačilni nalog in ki ni bil razveljavljen, predstavlja odločbo domačega sodišča v smislu prvega odstavka 257. člena ZIZ.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Pravdni stranki sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo ugovor dolžnika z dne 15. 11. 2013 zoper sklep v postopku zavarovanja s predhodno odredbo opr. št. Zg 196/2013 z dne 5. 11. 2013. Dolžniku je naložilo povrnitev nadaljnjih izvršilnih stroškov v višini 525,81 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper prvostopenjski sklep se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP pravočasno pritožuje dolžnik. Predlaga spremembo, podredno razveljavitev izpodbijane sodbe. Vztraja na stališču, da pogoja po 257. členu Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) nista podana. Poudarja, da sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine ne more biti sodna odločba, na podlagi katere se lahko odredi predhodna odredba. Ker se sodišče do navedenega vprašanja ni opredelilo, uveljavlja kršitev pravic iz drugega odstavka 14. člena, 22., 33. in 74. člena Ustave RS. Poudarja, da je položaj dolžnika v predmetnem postopku v primerjavi z rednim pravdnim postopkom bistveno slabši. V pravdnih postopkih je namreč mogoče doseči zavarovanje denarne terjatve le s predlogom za izdajo začasne odredbe in ob izpolnjevanju pogojev po 270. členu ZIZ. Slednji kot pogoj za izdajo začasne odredbe določajo subjektivno nevarnost, tj. aktivno ravnanje tožene stranke oziroma dolžnika, ki otežuje ali precej otežuje izvršbo. Za izdajo predhodne odredbe je po drugi strani predviden pogoj objektivne nevarnosti, in sicer mora upnik izkazati verjetno nevarnost, da bo uveljavitev terjatve brez izdaje predhodne odredbe onemogočena oziroma precej otežena. Pogoj subjektivne nevarnosti je strožji od pogoja objektivne nevarnosti prav zato, ker v kontradiktornem postopku o sporni terjatvi še ni bilo odločeno in gre za prevelik poseg v dolžnikovo premoženje. Poudarja, da je glede na razlago Vrhovnega sodišča RS iz sklepa II Ips 14/2010 z dne 25. 3. 2010 v neenakopravnem položaju s toženimi strankami, glede katerih se pravdni postopek ne začne na podlagi predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine, temveč na podlagi tožbe. V zadnjem primeru se namreč o obstoju sporne terjatve odloča po pogojih iz 270. člena ZIZ, ki so za dokazovanje nevarnosti strožji od pogojev po 257. členu ZIZ. Zaradi neenakopravnega položaja s toženimi strankami v rednih postopkih uveljavlja kršitev drugega odstavka 14. člena in 33. člena Ustave RS. Poudarja, da blokada računov zgolj na podlagi zatrjevane objektivne nevarnosti predstavlja nesorazmeren poseg v dolžnikovo premoženje in tako kršitev pravice po 33. členu in določbe 74. člena Ustave RS. Podana je tudi kršitev pravice do enakega varstva (22. člen Ustave RS), saj je upnik deležen ugodnejše obravnave, čeprav o sporni terjatvi še ni bilo odločeno v kontradiktornem postopku. Meni, da je odločba domačega sodišča v smislu prvega odstavka 257. člena ZIZ lahko le sodna odločba, ki je izdana po opravljenem rednem kontradiktornem postopku in s katero sodišče odloči, ali sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine ostane v veljavi ali pa ga razveljavi in tožbeni zahtevek zavrne. Hkrati ni izpolnjen niti drugi pogoj za izdajo predhodne odredbe, saj ima tožena stranka veliko sredstev, zlasti zalog, katerih vrednost je znatno višja od vtoževanega zneska. Za odločanje o izdaji predhodne odredbe nadalje ni pomembno zgolj dolžnikovo trenutno finančno stanje, ampak je potrebno upoštevati njegovo premoženje, predvideno v prihodnosti, tj. v času oprave izvršbe. Takšnega predvidevanja sodišče prve stopnje ni storilo. Dodaja, da tudi sicer do svojih dobaviteljev (razen do A.) ne povečuje obveznosti. Tudi sicer tožena stranka likvidnostih težav nima, s transakcijskim računom normalno posluje, zato so ugotovitve sodišča, ki razlagajo nasprotno, zmotne. Uveljavlja tudi kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je sodišče neutemeljeno zavrnilo zaslišanje zakonitega zastopnika dolžnika, ki bi lahko izpovedal o rednem plačevanju obveznosti.

3. Na pritožbo je odgovoril upnik in predlagal njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pogoja za izdajo predhodne odredbe zaradi zavarovanja upnikove terjatve iz prvega in drugega odstavka 257. člena ZIZ sta, da je podlaga upnikove denarne terjatve odločba domačega sodišča ali drugega organa, ki še ni izvršljiva, in da upnik izkaže za verjetno nevarnost, da bo sicer uveljavitev njegove terjatve onemogočena ali precej otežena. Iz povedanega izhaja, da se sodišče pri presoji pogojev za izdajo predhodne odredbe ne spušča v presojo obstoja ali neobstoja denarne terjatve, ki naj bo s predhodno odredbo zavarovana.

6. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da upnik razpolaga z izvršilnim sklepom Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 46479/2013 z dne 3. 4. 2013, ki v dajatvenem delu, ki predstavlja plačilni nalog, ni bil razveljavljen in torej predstavlja odločbo domačega sodišča, ki glasi na denarno terjatev in ki še ni izvršljiva. Odločitev sodišča prve stopnje je materialnopravno pravilna. Sodna praksa se je namreč že izrekla, da gre tudi pri dajatvenem delu sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine za odločbo sodišča (1). Narave sodnega sklepa ta ne izgubi niti v primeru vložitve pravočasnega ugovora, saj v tem delu ne pride do razveljavitve sklepa. Ker mora sodišče v nadaljevanju ravnati kot pri ugovoru zoper plačilni nalog, tudi končna odločba o glavni stvari vsebuje odločitev o dajatvenem delu oziroma nalogu za plačilo iz sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine (tretji odstavek 436. člena ZPP). Dajatveni del oziroma nalog za plačilo ni bil razveljavljen, le pravnomočen ni postal, še vedno gre za sodno odločbo o denarni terjatvi, ki še ni izvršljiva, torej za odločbo domačega sodišča v smislu prvega odstavka 257. člena ZIZ. Navedbe pritožnika, da bi moral upnik v konkretnem postopku izkazati izpolnjene pogoje po 270. členu ZIZ (t. i. subjektivno nevarnost, da bo kasneje uveljavitev terjatve onemogočena oziroma bistveno otežena), so neutemeljene. Če so namreč izpolnjeni pogoji za izdajo predhodne odredbe, začasne odredbe ni dopustno izdati. S postopkom izdaje predhodne odredbe ni primerljiv niti redni pravdni postopek, zato ne gre za nedopustno neenako obravnavanje dolžnikov. Zakonodajalec je namreč upnikovo razpolaganje z verodostojno listino, iz katere izhaja terjatev nasproti dolžniku, štel za tako pomembno okoliščino, da je na njej predvidel neposreden postopek izvršbe.

7. Drži sicer navedba pritožnika, da se v zadnjem času v sodni praksi (2) in pravni teoriji pojavljajo tudi drugačna stališča. Vendar v času odločanja o zahtevi za oceno ustavnosti prve alineje prvega odstavka 258. člena ZIZ še ni bilo odločeno. Ob tem velja dodati, da je bil hkrati z zahtevo podan tudi predlog za zadržanje zgoraj navedenega določila ZIZ, ki ga je Ustavno sodišče zavrnilo s sklepom U-I-148/13-11 z dne 14.11.2013. Do navedenega se je opredelilo tudi sodišče prve stopnje (primerjaj točko 10 obrazložitve sklepa), zato ne drži pritožbeni očitek absolutne bistvene kršitve postopka pravdnega postopka po 8. in 14. točki drugega odstavka 399. člena ZPP. Zatrjevani posegi v ustavne pravice tako tudi po stališču pritožbenega sodišča niso podani. Izpodbijana odločitev sodišča je namreč v skladu z večinsko sodno prakso, na morebitno drugačno stališče sodne prakse pa bo potrebno še počakati.

8. Prvostopenjsko sodišče svojih zaključkov, da je verjetno izkazana nevarnost, da bo brez izdaje predhodne odredbe uveljavitev upnikove terjatve onemogočena ali precej otežena, ni utemeljilo, kot mu to očita pritožnik, na ugotovitvi, da ima dolžnik blokiran transakcijski račun, temveč na oceni celotnega dolžnikovega finančnega položaja. Na podlagi izkazov poslovnega izida je tako ugotovilo, da se prihodki od prodaje znižujejo, izguba kot razlika med prihodki in odhodki pa se povečuje. Izguba je tako v prvi polovici poslovnega leta 2013 znašala že 80 % izgube celotnega poslovnega leta 2012. Sodišče se je opredelilo tudi do dolžnikovih navedb o stanju zalog in pravilno zaključilo, da se njihovo stanje sicer znižuje, a ne dovolj hitro, da bi bilo moč poplačati vse odprte terjatve. Njihovo zmanjševanje se tudi sicer ne kaže v povečanih prihodkih. Ob tem velja dodati, da za izkaz pozitivnega finančnega stanja dolžnika ne zadošča zatrjevana visoka vrednost zalog. Gre namreč za nelikvidna sredstva, ki sama za sebe ne nudijo zadostnega zagotovila, da bo v postopku vtoževana terjatev tudi dejansko poplačana. Tudi po stališču pritožbenega sodišča bi morala tožena stranka konkretno pojasniti, s kakšno intenzivnostjo naj bi se navedene zaloge prodajale in kako naj bi to vplivalo na izgubo, ki se povečuje. Navedenega ne bi spremenilo niti zaslišanje zakonitega zastopnika tožene stranke, saj (kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje) podatki o gibanju zalog izhajajo iz bilance stanja in letnega poročila. Takšen dokazni predlog se je tako v luči ostalih dokazov izkazal kot nepotreben, zato ga je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo (213. člen ZPP). Pritožbeno sodišče se strinja s prvostopenjskim sodiščem, da je argumentov, ki govorijo v prid trditvam o verjetnem obstoju nevarnosti za uveljavitev upnikove terjatve, več od argumentov, ki govorijo proti njim, ter da dolžnik svojega trditvenega in dokaznega bremena glede preobseženosti in nesorazmernosti zavarovanja ni zmogel. 9. Po povedanem pritožbeni očitki niso utemeljeni, kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, pa pritožbeno sodišče ni našlo, zato je pritožbo zavrnilo ter potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

10. Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. Pritožnik krije sam svoje pritožbene stroške, saj s pritožbo ni uspel (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP, vse v zvezi s 15. členom ZIZ), odgovor na pritožbo pa ni pripomogel k odločanju sodišča druge stopnje in zato ni potreben (prvi odstavek 155. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

(1)Tako odločba Vrhovnega sodišča RS št. II Ips 14/2010 z dne 25. 3. 2010, ki ji je sledila tudi sodna praksa višjih sodišč npr. sklep VSL I Cpg 119/2013 z dne 30. 1. 2013, I Cpg 994/2013 z dne 11. 9. 2013 in I Cpg 741/2013 z dne 14. 8. 2013. (2) Tako sklep Višjega sodišča v Mariboru I Cpg 506/2013 z dne 31. 1. 2014.