Jedro

24. člen ZBPP organu nalaga, da sprejme oceno o možnem rezultatu oziroma o smiselnosti sprožitve določenega sodnega postopka, pri čemer so po 24. členu ZBPP določeni kriteriji, ki organu omogočajo sprejem takšne ocene. Vsebinska presoja zadeve se torej opravi v omejenem obsegu, tega obsega pa organ v konkretnem primeru ni presegel. Navedba, da naznanjeno dejanje ni kaznivo dejanje, namreč ni nosilni razlog za zavrnitev tožnikove prošnje, ampak zgolj dodatna navedba, ki ne vpliva na pravilnost odločitve. Glavni razlog za odločitev je v oceni, da glede na ugotovljene okoliščine ni verjetno, da bi tožnik v kazenskem postopku dosegel obsodilno sodbo.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Okrožno sodišče v Ljubljani zavrnilo tožnikovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči za pravno svetovanje in zastopanje v postopku priprave predloga za opravo posameznih preiskovalnih dejanj oziroma vložitve obtožnega predloga v zvezi s sklepom Okrožnega državnega tožilstva v Celju št. Ktn/1189/2015/IŽ/AK z dne 22. 9. 2015. 2. V obrazložitvi odločbe pojasnjuje, da je z zgoraj navedenim sklepom državni tožilec zavrgel kazensko ovadbo, ki jo je tožnik vložil zoper neznanega storilca zaradi kaznivega dejanja preprečitve dokazovanja po prvem odstavku 285. člena Kazenskega zakonika. Zaključil je, da ni podan utemeljen sum, da bi neznani storilec odtujil oziroma uničil videoposnetek zaslišanja oškodovanke, oziroma da bi bil zvočni posnetek v kakšnem delu poškodovan. Nestrinjanje s sklepom tožilstva pa ne predstavlja podlage za začetek subsidiarnega kazenskega pregona zoper neznanega storilca. Tožnik tako nima verjetnih možnosti za uspeh, saj ni podan niti utemeljen sum, da je storilec storil naznanjeno kaznivo dejanje, še manj pa gotovost, ki se zahteva za obsodilno sodbo. Ni verjetno pričakovati, da bi tožnik kot subsidiarni tožilec uspel in v eventualnem kazenskem postopku dokazal, da je neznani storilec kriv storitve kaznivega dejanja. Ne gre le za pomanjkanje utemeljenega suma, gre za to, da naznanjeno dejanje ni predmet pregona kazenskega pravosodja. Zato organ ugotavlja, da ni podan zakonski pogoj iz 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP).

3. Tožnik v tožbi navaja, da želi z omenjenim postopkom dokazati nepravilnosti v kazenskem postopku, v katerem je bil obsojen. Zato je postopek odločanja o brezplačni pravni pomoči zanj in za njegovo družino izjemnega življenjskega pomena. Mnenje Okrožnega državnega tožilstva, ki je neobstoj utemeljenega suma trivialno in neresnično obrazložilo, priložene dokaze pa neargumentirano zanikalo, ne more in ne sme biti edino merilo za odločitev organa za brezplačno pravno pomoč. S takšnim ravnanjem je organ kršil določbo 8. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Organ je celo podal zaključek o neobstoju znakov kaznivega dejanja, torej da gre za dejanje, ki ni predmet kazenskega pregona, s čimer se je postavil v vlogo sodišča, pristojnega za kazenski pregon. S takšnim postopanjem je prekoračil standard očitnosti, kar je v nasprotju z določbo 24. člena ZBPP. Zato je bilo napačno uporabljeno materialno pravo, kar je sodišče potrdilo v sodbi I U 873/2016. Odločitev državnega tožilca, da ne bo vztrajal pri pregonu, še ne pomeni, da je zadeva očitno nerazumna, saj sam zakon (60. člen Zakona o kazenskem postopku) daje možnost oškodovancu, da prevzame pregon. Organ za brezplačno pravno pomoč mora zato opraviti presojo vseh okoliščin zadeve, ne glede na odločitev državnega tožilca. Sodišču glede na navedeno predlaga, da odpravi izpodbijano odločbo in zadevo vrne upravnemu organu v ponovni postopek. Prosi tudi za oprostitev plačila sodnih taks.

4. Tožena stranka je sodišču posredovala upravne spise, odgovora na tožbo pa ni podala.

5. Sodišče je v zadevi odločilo na nejavni seji, ker so bili dokazi izvedeni in pravilno presojeni že v postopku izdaje izpodbijane odločbe (59. člen v zvezi z drugim odstavkom 51. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).

6. Tožba ni utemeljena.

7. Tožnikova prošnja za dodelitev brezplačne pravne pomoči je bila zavrnjena na podlagi presoje, da ni izpolnjen pogoj iz prvega odstavka 24. člena ZBPP. Po tej določbi se pri presoji upravičenosti do brezplačne pravne pomoči upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči in sicer da zadeva ni očitno nerazumna oziroma da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati, ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati.

8. Presojo verjetnosti uspeha v kazenskem postopku je organ za brezplačno pravno pomoč sprejel na podlagi zaključka državnega tožilca, da ni podan niti utemeljen sum, da bi storilec storil naznanjeno kaznivo dejanje. Državni tožilec je namreč iz kazenskega spisa I K 21691/2012 pridobil listinsko dokumentacijo ter avdio in video posnetek zaslišanja oškodovanke in ugotovil, da posnetka nista bila poškodovana oziroma uničena. Glede na takšne ugotovitve tožilca je organ ocenil, da nadaljevanje kazenskega pregona ne bi imelo verjetnega izgleda za uspeh. Sodišče se s takšno oceno, ki je ustrezno in prepričljivo obrazložena, strinja. Tožnik v prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči ni navedel novih okoliščin v zvezi z naznanjenim dejanjem. Ocena tožilstva, da v zadevi ni podan utemeljen sum, pa nasprotno temelji na uradnih podatkih, pridobljenih iz kazenskega spisa Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. I K 21691/2012. 9. Glede na zgoraj obrazloženo organ ni prekoračil zakonskega okvira iz 24. člena ZBPP. Navedena zakonska določba organu nalaga, da sprejme oceno o možnem rezultatu oziroma o smiselnosti sprožitve določenega sodnega postopka, pri čemer so po 24. členu ZBPP določeni kriteriji, ki organu omogočajo sprejem takšne ocene. Vsebinska presoja zadeve se torej opravi v omejenem obsegu, tega obsega pa organ v konkretnem primeru ni presegel. Navedba, da naznanjeno dejanje ni kaznivo dejanje, namreč ni nosilni razlog za zavrnitev tožnikove prošnje, ampak zgolj dodatna navedba, ki ne vpliva na pravilnost odločitve. Glavni razlog za odločitev je v oceni, da glede na ugotovljene okoliščine ni verjetno, da bi tožnik v kazenskem postopku dosegel obsodilno sodbo.

10. Sodišče sicer pritrjuje tožniku, da odločitev državnega tožilca, da ne bo vztrajal pri kazenskem pregonu, sama po sebi še ne pomeni, da je zadeva očitno nerazumna (enako stališče je sodišče zavzelo tudi v sodišč I U 873/2016-6 z dne 12. 7. 2016). Vendar pa zgolj nestrinjanje z odločitvijo državnega tožilstva ne predstavlja podlage za dodelitev brezplačne pravne pomoči za prevzem kazenskega pregona. Kot že pojasnjeno, določbe ZBPP organu ne dajejo podlage oziroma pooblastil za podrobno vsebinsko presojo dokazov, kot bi jo opravilo kazensko sodišče, ampak je njegova presoja omejena na predpisan standard očitnosti. Če torej iz sklepa državnega tožilca izhajajo prepričljivi razlogi za zavrženje kazenske ovadbe, tožnik zgolj s pavšalnimi navedbami o nasprotnem ne more doseči dodelitve brezplačne pravne pomoči za prevzem kazenskega pregona.

11. V zvezi z obširnimi navedbami, ki se nanašajo na sam sklep Okrožnega državnega tožilstva v Celju z dne 22. 9. 2015, sodišče tožniku pojasnjuje, da je sodišče presojalo zakonitost odločbe o zavrnitvi njegove prošnje za dodelitev brezplačne pravne pomoči, ne pa zakonitosti navedenega sklepa. Posledično so ugovori v tej smeri za odločitev nerelevantni.

12. Ker torej ugovori, ki jih uveljavlja tožnik, niso utemeljeni, sodišče pa nepravilnosti, na katere pazi uradoma, ni našlo, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

13. Sodišče ni posebej odločalo o tožnikovi prošnji za oprostitev plačila sodnih taks, saj je tožnik že po zakonu v tem sporu oproščen njihovega plačila (10. člen Zakona o sodnih taksah).