Jedro

Trditveno in dokazno breme za dovoljenost revizije je na revidentu.

Revident mora pri utemeljevanju zelo hudih posledic izpodbijane odločitve v smislu 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 navesti in izkazati zelo hude posledice izpodbijane odločitve. Zgolj sklicevanje na posledice, ki naj bi mu nastale v drugih postopkih, ne zadošča za izkaz tega razloga za dovoljenost revizije.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Zoper v uvodu tega sklepa navedeno pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je tožeča stranka (revidentka) vložila revizijo, katere dovoljenost uveljavlja po 3. točki drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Priglaša stroške revizijskega postopka.

K I. točki izreka:

2. Revizija ni dovoljena.

3. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo revidentkino tožbo zoper sklep tožene stranke, št. 2140-2114/2009/18 (134-05) z dne 8. 6. 2011, s katerim je na podlagi 1. točke prvega odstavka 261. člena Zakona o splošnem upravnem postopku odločila, da se postopek izdaje dopolnilne odločbe obnovi v delu, ki se nanaša na ugotovitev datuma objave oziroma prenehanja prijave stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče začeti in je tudi ne dovoliti. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih (npr. Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/08 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/08 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/08 z dne 17. 9. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Po presoji Vrhovnega sodišča revidentka ni izkazala izpolnjevanja pogoja za dovoljenost revizije po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, po kateri je revizija dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko.

6. Revidentka zelo hude posledice utemeljuje z navedbo, da neutemeljeno obnavljanje tega postopka lahko privede do težjega uveljavljanja zahtevka za odškodnino, ki teče pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani pod opr. št. P 2576/2010. 7. Zelo hude posledice kot pogoj za dovoljenost revizije so pravni standard, katerega izpolnjevanje je treba ugotavljati v vsakem primeru posebej, zato bi morala revidentka upoštevaje pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu in ustaljeno upravnosodno prakso (npr. sklepi X Ips 346/2010, X Ips 149/2010, X Ips 159/2010) natančno navesti, kakšne konkretne posledice ima zanjo izpodbijana odločitev, in konkretne razloge, zaradi katerih naj bi bile te posledice zanjo zelo hude, ter vse to tudi izkazati.

8. V obravnavani zadevi se revidentkine navedbe o zatrjevanih zelo hudih posledicah ne nanašajo na predmet izpodbijane odločitve, temveč na posledice, ki bi ji lahko nastale v drugem postopku (v pravdnem postopku), zato presoja zelo hudih posledic izpodbijane odločitve sploh ni mogoča. Zato za dovoljenost te revizije ni izpolnjen pogoj iz 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 9. Glede na to, da revidentka ni izkazala izpolnjevanja uveljavljanega pogoja za dovoljenost revizije iz drugega odstavka 83. člena ZUS-1, je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. K II. točki izreka:

10. Ker je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo, revidentka na podlagi določb prvega odstavka 165. člena Zakona o pravdnem postopku in prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.