Jedro

Tako dolžnosti kot tudi delovne obveznosti, ki jih mora izpolnjevati delavec in opustitev katerih povzroči kršitev delovne obveznosti, so vezane na delovni proces oziroma naravo dela. To pomeni, da praviloma lahko delodajalec ugotavlja kršitev delovnih obveznosti takrat, kadar so storjena v delovnem času oziroma v času opravljanja delovnih obveznosti in v zvezi z njimi, oziroma v delovnih prostorih ali celo v drugih prostorih delodajalca. Izven tega časa ali v drugih prostorih je s pravilnikom ali drugim aktom delodajalca izjemoma sicer možno določiti načine ravnanja delavcev, ki jih od njih terja delodajalec, če bi lahko trpel ugled gospodarske družbe ali če bi se mu na kakšen drug način povzročala škoda in tudi določiti, da ravnanje v nasprotju s pravilnikom ali drugim aktom lahko pomeni disciplinsko kršitev.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo ugodilo tožničinemu zahtevku za razveljavitev sklepov tožene stranke z dne 16.7.1994 o suspenzu tožnice ter 17.8.1994 in 14.7.1994, s katerima je tožnici prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki in posledično tudi zahtevku, da jo je tožena stranka dolžna sprejeti nazaj na delo in ji za nazaj priznati vse pravice iz delovnega razmerja.

Drugostopenjsko sodišče je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočni del sodbe je tožena stranka vložila revizijo iz revizijskih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navajala je, da je razlogovanje in obrazložitev določb 54. člena zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja v izpodbijani sodbi nepravilno, saj nikjer ni določeno, da je sankcionirana samo tista kršitev, ki jo stori prodajalec v trgovini, kjer dela. Vse delavce je možno medsebojno razporejati, to pomeni, da poznajo način dela in navade in imajo tudi možnost izkoristiti pomanjkljivosti sistema. Ugotavljana je bila tudi povzročitev škode oziroma možnost povzročitve škode, to pa pomeni ugotavljanje kvalifikatorne okoliščine. Zato je predlagala, da revizijsko sodišče reviziji ugodi, izpodbijano sodbo in sodbo sodišča prve stopnje pa spremeni tako, da tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrne oziroma podredno, da sodbi razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP-77 - Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 35/91 in Uradni list RS, št. 55/92 in 19/94) vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila in Državnemu tožilstvu, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Zato revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pazi le na absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP-77 ter na pravilno uporabo materialnega prava (386. člen ZPP-77).

Pri preizkusu izpodbijane sodbe revizijsko sodišče kršitve iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP-77 ni ugotovilo. Ker revizija bistvene kršitve določb pravdnega postopka uveljavlja samo formalno, revizijsko sodišče izpodbijane sodbe v tej smeri ni dodatno preizkušalo.

Tožena stranka je v reviziji uveljavljala revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava, na kar pazi revizijsko sodišče tudi po uradni dolžnosti. Revizijsko sodišče ugotavlja, da ta revizijski razlog ni podan. Na podlagi dejanskega stanja, ki sta ga ugotovili nižji sodišči, in na katerega je revizijsko sodišče vezano, je pravilen zaključek, da tožena stranka disciplinske odgovornosti tožnice ni ugotovila v skladu z veljavnimi predpisi.

Po določbi 4. člena konvencije MOD št.158 o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca (Akt o notifikaciji nasledstva - Uradni list RS, Mednarodne pogodbe, št. 15/92) delovno razmerje delavca ne preneha, če za to ni resnega (tehtnega) razloga v zvezi s sposobnostjo ali obnašanjem delavca ali v zvezi z operativnimi potrebami podjetja, ustanove ali službe.

V prvem odstavku 54. člena zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Uradni list SFRJ, št. 60/89 in 42/90) je določeno, da delavec, ki po svoji krivdi ne izpolnjuje svojih dolžnosti in delovnih obveznosti, ali ki ne upošteva sklepov, sprejetih v organizaciji, oziroma tistega, kar je določil delodajalec, krši delovno obveznost. Enaka je določba v prvem odstavku 1. člena Pravilnika o odgovornosti delavcev za delovne obveznosti revidentke.

Tako dolžnosti kot tudi delovne obveznosti, ki jih mora izpolnjevati delavec in opustitev katerih povzroči kršitev delovne obveznosti, so vezane na delovni proces oziroma naravo dela. To pomeni, da praviloma lahko delodajalec ugotavlja kršitev delovnih obveznosti takrat, kadar so storjene v delovnem času oziroma v času opravljanja delovnih obveznosti in v zvezi z njimi, oziroma v delovnih prostorih ali celo v drugih prostorih delodajalca. Izven tega časa ali v drugih prostorih je s pravilnikom ali drugim aktom delodajalca izjemoma sicer možno določiti načine ravnanja delavcev, ki jih od njih terja delodajalec, če bi lahko trpel ugled gospodarske družbe ali če bi se mu na kakšen drug način povzročala škoda in tudi določiti, da ravnanje v nasprotju s pravilnikom ali drugim aktom lahko pomeni disciplinsko kršitev. Takega pravilnika ali drugega akta v spornem primeru sicer res ni bilo, pa vendar revizijsko sodišče ugotavlja, da bi zaradi posebnega položaja trgovske gospodarske družbe, ki ima v svojem sestavu vrsto trgovin in praktično celodnevnega delovnega časa ter teoretičnih možnosti prerazporeditev prodajalcev v vse obrate gospodarske družbe, bilo širjenje "delovnih obveznosti" v prosti čas in tudi izven ozko določenih delovnih prostorov delodajalca (področje delavčeve zasebnosti in celotna gospodarska družba), možno. To tudi zato, ker bi v konkretenem primeru z drugačno razlago nastalo nasprotje s pojmom lojalnosti, kot bistvenim elementom obveznosti delavca do delodajalca. V pojem lojalnosti in njegovo kršitev pa lahko vštevamo vsako ravnanje, ki je v škodo delodajalcu in to tako njegovemu premoženju kot tudi dobremu imenu.

Zato revizijsko sodišče sklepa, da je bilo v tožničinem primeru možno ugotoviti znake kršitve po določbi 56. člena pravilnika revidentke, saj se ravnanje tožeče stranke nanaša na protipravno prilastitev sredstev in tuje stvari (tatvina) in druga kazniva dejanja zoper premoženje, saj so za tako kršitev delovnih obveznosti podani vsi zahtevani elementi. Čeprav je bilo v postopku ugotovljeno, da je do spornega dogodka prišlo izven tožničinega časa opravljanja delovnih obveznosti in v prostorih, v katerih tožeča stranka svojega dela ni neposredno opravljala, je bilo po tej določbi zaradi specifičnega organiziranja revidentke mogoče ugotavljati tožničine kršitve delovne obveznosti. Protipravna prilastitev je bila, čeprav izven delovnega časa in izven neposrednih delovnih prostorov tožnice, storjena neposredno v škodo premoženja revidentke. Zato revizijsko sodišče zaključuje drugače, kot nižje sodišče v izpodbijani sodbi, da revidentka materialnega predpisa, v zvezi z ugotavljanjem disciplinske kršitve tožnice, ni nepravilno uporabila.

Revizijsko sodišče pa ugotavlja enako, kot nižje sodišče v izpodbijani sodbi, da kljub sicer pravilno ugotovljeni kršitvi delovne obveznosti revidentka kvalifikatornih okoliščin ni ugotavljala v skladu z določbo 89. člena zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Uradni list RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93). Za ugotovitev obstoja kvalifikatornih okoliščin ne zadošča samo pavšalna ugotovitev povzročitve škode ali možnosti povzročitve škode, saj bi morala biti ugotovljena povzročitev ali možnost povzročitve večje škode, ki bi morala biti ustrezno obrazložena, kar bi šele predstavljalo osnovo za izrek najstrožjega disciplinskega ukrepa. To pa pomeni, da v spornem primeru ni bilo materialnopravne osnove za izrek najstrožjega disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja.

Ob upoštevanju povedanega reviziji tožene stranke ni možno ugoditi in jo je zato revizijsko sodišče zavrnilo kot neutemeljeno v skladu z določbo 393. člena ZPP-77. Določbe ZPP in ZTPDR je sodišče uporabilo smiselno kot predpis Republike Slovenije na podlagi prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/1/94).