Jedro

Tožnik se ne more uspešno sklicevati na to, da je spremembo delodajalca sporočil stečajnemu upravitelju, saj bi to spremembo moral sporočiti tudi organu za brezplačno pravno pomoč, česar pa ni storil. Pri tem pa razlog, zaradi katerega tega ni storil, po ZBPP ni pomemben.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka pod 1. točko izreka ugotovila, da je bila A.A.-sedaj tožniku z odločbo Bpp 359/11 z dne 18. 3. 2011 neupravičeno dodeljena brezplačna pravna pomoč; pod 2. točko izreka je tožniku naložila vračilo neupravičeno prejete brezplačne pravne pomoči v znesku 2.2038,10 EUR in pod 3. točko točko izreka je odločila, da mora tožnik navedeni znesek vrniti v roku 15 dni od pravnomočnosti te odločbe. V svoji obrazložitvi navaja, da je bila tožniku z odločbo Bpp 359/2011 z dne 18. 3. 2011 dodeljena brezplačna pravna pomoč v obsegu oprostitve plačila predujma za začetne stroške stečajnega postopka v postopku osebnega stečaja. Odločeno je bilo tudi, da mora tožnik v roku treh mesecev od pravnomočnosti te odločbe pri pristojnem sodišču vložiti predlog za začetek stečajnega postopka in o tem v roku 8 dni obvestiti strokovno službo za brezplačno pravno pomoč. Postopek osebnega stečaja nad tožnikom se vodi pod opr. št. St 1325/2011 in je bil dne 22. 6. 2011 izdan sklep o začetku stečajnega postopka nad tožnikom. V nadaljevanju se tožena stranka sklicuje na določbe 41. in 43. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP). Nato navaja, da je pregled zadeve pokazal, da je bila tožniku z odločbo 359/2011 z dne 18. 3. 2011 dodeljena brezplačna pravna pomoč, ker je v času vložitve prošnje izpolnjeval tako finančni kot tudi objektivni pogoj za dodelitev brezplačne pravne pomoči, saj je bil za polovični delovni čas zaposlen pri delodajalcu B. d.o.o., o čemer je predložil plačilno listo za mesec januar 2011. V zvezi z obračunom stroškov v zvezi s predmetnim postopkom pa je organ za brezplačno pravno pomoč po vpogledu v register Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije ugotovil, da je tožnik od 1. 9. 2011 za polni delni čas zaposlen pri delodajalcu C. z.o.o. in so torej pri tožniku nastale spremembe, ki pa jih v roku 8 dni od dneva, ko je zanje izvedel, ni sporočil. Ker je pri navedenem delodajalcu zaposlen od 1. 9. 2011, bi moral to storiti najkasneje do 9. 9. 2012. Ker tožnik navedene spremembe organu za brezplačno pravno pomoč ni sporočil, je bilo treba uporabiti določbe o neupravičeno prejeti brezplačni pravni pomoči. Poleg tega je organ za brezplačno pravno pomoč ugotovil tudi, da je tožnik v obdobju od 1. 10. 2011 do 31. 12. 2011 iz naslova zaposlitve pri novem delodajalcu prejel plačo v skupnem neto znesku 1.962,13 EUR, kot izhaja iz potrdila delodajalca z dne 17. 1. 2012. Na podlagi tega potrdila organ ugotavlja tudi, da je tožnikov povprečni mesečni dohodek v obdobju zadnjih treh mesecev pred mesecem vložitve prošnje, upoštevaje prejeto plačo in izplačano preživninsko obveznost v višini izvršljivega pravnega naslova (102,82 EUR mesečno kot izhaja iz listin v spisu) znašal 551,22 EUR, tako da je njegov povprečni mesečni dohodek presegal dvakratnik osnovnega zneska minimalnega dohodka, določenega z zakonom, ki ureja socialno-varstvene storitve in ki znaša 260 EUR. Zato niso izpolnjeni pogoji, ki jih določa 13. člen ZBPP in je bila tožniku neupravičeno dodeljena brezplačna pravna pomoč tudi iz tega razloga. Skladno s prvim odstavkom 41. člena ZBPP mora namreč upravičenec pogoje za odobritev brezplačne pravne pomoči izpolnjevati ves čas, za katerega mu je bila le-ta odobrena. V postopku osebnega stečaja je sodišče s sklepom Bpp 359/2011 z 26. 7. 2011 odmerilo stroške za objavo sklepa o začetku postopka osebnega stečaja nad tožnikom v znesku 60 EUR in nato s sklepom Bpp 359/2011 z dne 9. 1. 2012 odmerilo še znesek najnižjega nadomestila upravitelja in pavšalni znesek za kritje drugih stroškov stečajnega postopka v višini 2.178,10 EUR, kar skupaj znaša 2.238,10 EUR. Ta znesek predstavlja neupravičeno prejeto brezplačno prejeto pomoč, ki jo je tožnik dolžan vrniti.

Tožnik vlaga tožbo, v kateri navaja, da je tožena stranka o pravici tožeče stranke odločila na podlagi določb 41. in 43. člena ZBPP. Navaja, da dejstvo, da je dne 1. 9. 2011 menjal delodajalca, ni sporno; sporno pa je, da je tožena stranka spremembo delodajalca štela kot odločilno okoliščino pri presoji, ali je tožnik, v skladu s pogoji, ki jih določa ZBPP, upravičen do brezplačne pravne pomoči, ali ne. Iz 41. člena ZBPP namreč izhaja, da mora biti okoliščina, ki jo je upravičenec dolžan sporočiti strokovni službi za brezplačno pravno pomoč, takšne narave oziroma takšnega pomena, da ima za posledico spremembo pravice do upravičenosti do brezplačne pravne pomoči. To pa pomeni tudi, da iz citirane določbe ne izhaja, da vsaka sprememba avtomatično pomeni tudi prenehanje pravice do upravičenosti do brezplačne pravne pomoči. Tožena stranka v izpodbijani odločbi ni ugotavljala, ali okoliščina-sprememba delodajalca pomeni tudi spremembo do upravičenosti pravice do brezplačne pravne pomoči. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe dalje izhaja, da je tožena stranka svojo odločitev o neupravičenosti tožeče stranke do brezplačne pravne pomoči sprejela tudi iz razloga, ker zaradi višine plače pri novem delodajalcu ne izpolnjuje več subjektivnega pogoja, ki je potreben za dodelitev brezplačne pravne pomoči. Tožena stranka v izpodbijani odločbi navaja, da je tožeča stranka pri novem delodajalcu v obdobju od 1. 10. 2011 do 31. 12. 2011, prejela plačo v skupnem znesku 1.962,13 EUR, kar mesečno znese 654,04 EUR, kar pa ne drži, saj je bil tožnik na podlagi pogodbe o zaposlitvi v spornem obdobju res upravičen do neto zneska 1.962,13 EUR in je delodajalec ta znesek tudi izplačal, vendar pa tožnik tega zneska ni prejel, ker je šel del plače v stečajno maso. Tožnik je namreč v osebnem stečaju, zato v skladu z določbami 389. in 393. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopku zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP) na mesec prejme le znesek v višini 570 EUR (od 1. 3. 2012 pa 580 EUR), od katerega je potrebno odšteti še preživninsko obveznost v višini izvršljivega pravnega naslova, to je 102,82 EUR mesečno. Iz tega pa izhaja, da je tožnik v spornem obdobju dejansko prejel povprečni mesečni dohodek v višini 467,18 EUR in ne 551,22 EUR, kot to napačno zaključuje tožena stranka. Tožnik torej še vedno izpolnjuje pogoj iz 13. člena ZBPP. Poleg tega je obrazložitev izpodbijane odločbe v tem delu tudi nelogična in protispisna. Tožnik je namreč prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči vložil dne 22. 2. 2011, tožena stranka pa v izpodbijani odločbi navaja, da ne izpolnjuje več finančnega pogoja, kar je razvidno iz potrdila delodajalca z dne 17. 1. 2012, ki se nanaša na obdobje od 1. 10. 2011 do 31. 12. 2011, kar je več kot 10 mesecev po vložitvi prošnje za dodelitev brezplačne pravne pomoči. To pomeni, da se potrdilo z dne 17. 1. 2012 ne more nanašati na obdobje pred vložitvijo prošnje za dodelitev brezplačne pravne pomoči. Dejstvo je, da je tožnik ob vložitvi prošnje za dodelitev brezplačne pravne pomoči izpolnjeval pogoje, v sled temu je zahtevek tožene stranke po vračilu že plačane brezplačne pravne pomoči neutemeljen. Podredno in iz previdnosti tožnik izpodbija odločitev v izpodbijani odločbi tudi glede sankcije. Sankcija, ki mu jo je določila tožena stranka, je nesorazmerna glede na očitano kršitev (opustitev obvestila o menjavi delodajalca) in posledice, ki bi jih tožnik zaradi izpodbijane odločbe utrpel (plačilo zneska v višini 2.238,10 EUR). Tožniku namreč ni mogoče očitati malomarnosti, saj je o spremembi delodajalca takoj obvestil svojo stečajno upraviteljico. Izostanek sporočila o spremembi delodajalca je pripisati zgolj tožnikovi pravni nepismenosti, nikakor pa ne malomarnosti ali krivdi. Tožnik glede na prejeti dohodek ni vedel, niti ni smatral, da gre za spremembo, ki bi bila tako pomembna, da bi o njej moral obvestiti toženo stranko. Nenazadnje pa je sankcija po vračilu prejete brezplačne pravne pomoči nesorazmerna oziroma nerazumna tudi iz razloga, ker je tožnik v osebnem stečaju. Glede na minimalne dohodke (cca 470 EUR), ki jih tožnik prejema, ni jasno, kako bo znesek v višini 2.238,10 EUR vrnil. Glede na navedeno tožnik sodišču predlaga, da tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne upravnemu organu v ponoven postopek.

Tožena stranka je sodišču posredovala predmetni spis, posebnega odgovora na tožbo pa ni podala.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru je predmet sodne presoje odločba tožene stranke, s katero je le-ta ugotovila, da je bila tožniku neupravičeno dodeljena brezplačna pravna pomoč, zaradi česar mora neupravičeno prejeto brezplačno pravno pomoč vrniti.

Po določbi 41. člena ZBPP mora upravičenec pogoje za odobritev brezplačne pravne pomoči izpolnjevati ves čas, za katerega mu je ta odobrena. Pristojno strokovno službo za brezplačno pravno pomoč mora v času od odobritve brezplačne pravne pomoči do dneva dokončnega obračuna stroškov obveščati o vseh dejstvih in okoliščinah oziroma vseh spremembah, ki vplivajo ali bi vplivale na pravico do brezplačne pravne pomoči ter na obliko, obseg in obdobje prejemanja. Navedene spremembe mora pristojni službi sporočiti najkasneje v 8 dneh od dneva, ko je zanje izvedel. Po določbah 43. člena ZBPP se za neupravičeno prejeto brezplačno pravno pomoč šteje že plačana brezplačna pravna pomoč, ki je bila upravičencu dodeljena na podlagi lažnega prikazovanja ali zamolčanja podatkov oziroma spremembe podatkov v smislu drugega odstavka 41. člena ZBPP.

Ob upoštevanju navedenih zakonskih določb in glede na podatke v spisu je po mnenju sodišča odločitev tožene stranke pravilna. Tožena stranka je pravilno ugotovila, da tožnik v zadevi v zvezi s postopkom osebnega stečaja, za katero mu je bila dodeljena brezplačna pravna pomoč, v določenem 8-dnevnem roku ni sporočil spremembe, ki se nanaša na njegovo zaposlitev (spremembo delodajalca in spremembo delovnega časa-zaposlitev za polni delovni čas). Tožnik je bil z odločbo o dodelitvi brezplačne pravne pomoči izrecno opozorjen na posledico, ki bo sledila, če sprememb podatkov ne bo sporočil v zakonsko določenem roku. Tožena stranka je dejstvo, da je tožnik zamenjal delodajalca, ugotovila sama, s tem, ko je vpogledala v register Zavoda za zdravstveno zavarovanje. Glede na navedeno je tožena stranka pravilno ocenila, da je tožnik neupravičeno prejel brezplačno pravno pomoč in pravilno zaključila, da je neupravičeno prejeto brezplačno pravno pomoč dolžan vrniti.

Tožena stranka je v nadaljevanju pravilno ugotovila tudi, da tožnik ne izpolnjuje več finančnega pogoja za dodelitev brezplačne pravne pomoči. Na podlagi 13. člena ZBPP je pravilno ugotovila, da je povprečni mesečni dohodek tožnika v obdobju od 1. 10. 2011 do 31. 12. 2011 znašal 654,04 EUR; ob upoštevanju izplačane preživninske obveznosti (v znesku 102,82 EUR) je znašal 551,22 EUR. Na podlagi tako ugotovljene višine tožnikovega povprečnega mesečnega dohodka je tožena stranka pravilno ugotovila tudi, da je tožnikov povprečni mesečni dohodek presegal dvakratnik osnovnega zneska minimalnega dohodka, ki znaša 260 EUR, dvakratnik torej 520 EUR. To pa pomeni, da bi bil tožnik, ne glede na to, da tožene stranke ni v roku obvestil o spremembi delodajalca, itak dolžan vrniti prejeto brezplačno pravno pomoč, glede na to, da mora po določbi 41. člena ZBPP upravičenec pogoje za odobritev brezplačne pravne pomoči izpolnjevati ves čas, za katerega mu je le-ta odobrena.

Sodišče zato zavrača vse tožbene ugovore kot neutemeljene. Ni mogoče pritrditi tožniku, da tožena stranka ni ugotavljala ali sprememba delodajalca pomeni tudi spremembo do upravičenosti do brezplačne pravne pomoči. Tožena stranka namreč svoje odločitve ni utemeljila z dejstvom, da je tožnik zamenjal delodajalca, temveč z dejstvom, da te spremembe ni sporočil toženi stranki. Šele potem, če bi bil tožnik navedeno spremembo sporočil toženi stranki, bi le-ta ugotavljala ali ta sprememba pomeni tudi spremembo do upravičenosti do brezplačne pravne pomoči, skladno z določbami ZBPP. Ni upoštevna tožbena navedba, da tožnik v navedenem obdobju ni prejemal celotne plače, ki jo je nakazal delodajalec, ker je šel del plače v stečajno maso ter je zaradi tega tožnik mesečno prejemal znesek, ki ni presegal dvakratnika osnovnega zneska minimalnega dohodka. Po določbi prvega odstavka 389. člena ZFPPIPP v postopku osebnega stečaja v stečajno maso spadajo tudi plača in drugi stalni prejemki, ki jih dolžnik pridobi med postopkom osebnega stečaja. Na podlagi 393. člena istega zakona (stečajno) sodišče v primeru, če stečajni dolžnik prejema plačo ali druge stalne prejemke, ki spadajo v stečajno maso, s sklepom o začetku postopka osebnega stečaja ali s posebnim sklepom ugotovi, da ti prejemki spadajo v stečajno maso. V sklepu opr. št. St 1325/2011 z dne 22. 6. 2011 o začetku postopka osebnega stečaja, ki je v spisovni dokumentaciji, ni ugotovitve sodišča o tem, da tožnik prejema kakšen dohodek; v spisovni dokumentaciji tudi ni nobenega posebnega sklepa o tem, da tožnik prejema dohodek (plačo) in da gre del tega dohodka v stečajno maso, niti ni takšnega posebnega sklepa k tožbi priložil tožnik. Tožnikova navedba, da gre del njegove plače v stečajno maso, je torej zgolj pavšalna in z ničemer izkazana, zato je sodišče ne more upoštevati. Pač pa se sodišče sicer strinja s tožbeno navedbo, da obrazložitev izpodbijane odločbe ni točna v delu, da tožnik ne izpolnjuje subjektivnega pogoja za dodelitev brezplačne pravne pomoči v zadnjih treh mesecih pred mesecem vložitve prošnje (pred 22. 2. 2011), kar naj bi izhajalo iz potrdila (novega) delodajalca z dne 17. 1. 2012, vendar pa ta netočnost ne vpliva na pravilno odločitev tožene stranke, glede na to, da mora, kot je navedeno že zgoraj, upravičenec pogoje za odobritev brezplačne pravne pomoči izpolnjevati ves čas, za katerega mu je le-ta odobrena. Tožnik se tudi ne more uspešno sklicevati na to, da je spremembo delodajalca sporočil stečajnemu upravitelju, saj bi to spremembo moral sporočiti tudi toženi stranki, česar pa ni storil. Pri tem razlog, zaradi katerega tega ni storil, po ZBPP ni pomemben in ZBPP ne zahteva krivde oziroma malomarnosti. Ker tožnik v tožbi navaja tudi, da mu ni jasno, kako bo naloženi znesek vrnil, sodišče dodaja, da lahko, v skladu z določbo 43. člena ZBPP, pristojnemu organu za brezplačno pravno pomoč predlaga sklenitev pisnega dogovora o načinu vračila.

Ker je odločitev tožene stranke po presoji sodišča pravilna in zakonita, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) zavrnilo kot neutemeljeno.