Jedro

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnik svoje delovne naloge pri toženki opravljal, kot je bila dolgoletna praksa pri toženki in skladno s Pogodbo o izvedbi strojno-inštalacijskih del v A. Slednja ni določala, da bi bilo potrebno v zvezi z izvedenimi deli, ki so predmet izredne odpovedi, voditi gradbeni dnevnik, knjigo obračunskih izmer ter zapisnike o demontirani opremi, prav tako to ni bila praksa pri toženki. In to niti po tem, ko je dela in naloge od tožnika prevzel E. E. Kot jasno izhaja iz njegove izpovedi, za tovrstna dela tudi noben predpis ne določa vodenja gradbenega dnevnika ali knjige obračunskih izmer. Tudi sicer je vodenje teh dokumentov (v kolikor so potrebni), kot to toženka sama priznava v pritožbi in kot to tudi sicer izhaja iz 10. odstavka 15. člena Pravilnika o gradbiščih, dolžnost izvajalca (in ne tožnika kot skrbnika pogodbe) in je torej kvečjemu izvajalec tisti, ki bi bil dolžan toženki te dokumente predložiti. Sodišče prve stopnje je glede na navedeno utemeljeno zaključilo, da je toženka tožniku, kot skrbniku pogodbe, povsem neutemeljeno očitala, da ni predložil dokumentov oziroma, da je podpisoval primopredajne zapisnike kljub pomanjkanju dokumentacije, ki jo izvajalec sploh ni bil dolžan voditi. Če izvajalec del ne vodi dokumentacije, ker je ni dolžan voditi, je povsem jasno, da dokumentacije, ki je ni, tožnik kot skrbnik pogodbe ne more predložiti.

Denarno povračilo v višini sedmih mesečnih bruto plač tožnika glede na pravilno uporabljene kriterije, ni pretirano, niti ne odstopa od sodne prakse v primerljivih zadevah (VIII Ips 119/2014, VIII Ips 178/2018, VIII Ips 204/2018). Sodišče prve stopnje je pri odločanju o denarnem povračilu kriterije za odmero, kot so določeni v drugem odstavku 118. člena ZDR-1, pravilno upoštevalo in sicer predvsem dejstvo, da je bil tožnik pri toženki zaposlen 10 let, da je dopolnil 40 let, da je univerzitetni inženir strojništva, ter da se je takoj naslednji dan po prenehanju pogodbe o zaposlitvi pri toženki zaposlil v svojem podjetju. Pravilno pa je upoštevalo tudi, da tožniku glede na dejstvo, da je pogodbo o zaposlitvi razvezalo z dnem, ko je tožnik začel opravljati svojo dejavnost kot samostojni podjetnik, ni priznalo reparacije, ter da tožnik ni uveljavil nobenih pravic, vezanih na prenehanje delovnega razmerja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna tožniku v roku 15 dni povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 279,99 EUR.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je dopustilo spremembo tožbe z dne 26. 2. 2024 in razsodilo, da se izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 4. 10. 2023 kot nezakonita razveljavi; ugotovilo je, da tožniku delovno razmerje ni prenehalo na podlagi odpovedi pogodbe o zaposlitvi, temveč mu preneha dne 5. 10. 2023 na podlagi sodne razveze pogodbe o zaposlitvi (I., II. in III. točka izreka). Tožbeni zahtevek za priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja, prijavo v vsa zavarovanja, ureditev neprekinjene delovne dobe in ureditev vpisa zavarovalne dobe v matično evidenco za obdobje od 4. 10. 2023 do sodne razveze pogodbe o zaposlitvi je zavrnilo, prav tako zahtevek za izplačilo plače za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja (IV. in V. točka izreka). Toženki je naložilo, da tožniku plača denarno povračilo v višini 22.378,37 EUR, višji zahtevek iz tega naslova (35.166,01 EUR) pa je zavrnilo (VI. in VII. točka izreka). Toženki je nadalje naložilo, da tožniku plača stroške postopka ter sodno takso za postopek na prvi stopnji (VIII. in IX. točka izreka).

Zoper ugodilni del sodbe se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnika. Nasprotuje presoji sodišča prve stopnje, da ji ni uspelo dokazati, da bi tožnik z očitanimi kršitvami naklepno ali iz hude malomarnosti huje kršil pogodbene obveznosti. Tožnik je opustil dolžno ravnanje skrbnika Pogodbe o izvedbi strojno-inštalacijskih del v A., saj je podpisoval primopredajne zapisnike kljub pomanjkljivi dokumentaciji in spornim postavkam. Zmotno je mnenje sodišča, da bi morala toženka pred izredno odpovedjo preveriti ali si je izvajalec res obračunal več, kot je imel dejanskih stroškov. To bi moral preveriti tožnik. Sicer pa toženka tožniku ni očitala, da si je izvajalec obračunal več, temveč mu je očitala, da tega ni preveril oziroma da se ni prepričal, ali so bila dela opravljena skladno s ponudbo, kot npr. pri naročilu št. ... Pri slednjem manjka poročilo o dezinfekciji omrežja ter izpiranju inštalacij s strani pooblaščene organizacije ter o vzorčenju, ki ga je bil tožnik dolžan preveriti, pa tega ni storil, potrdil pa je postavko v ponudbi št. ... z dne 20. 12. 2022 (Dezinfekcija omrežja ter izpiranje inštalacij, vključno z izdajo poročila) v znesku 420,00 EUR. Sodišče je ugotovilo, da res ni bil sestavljen zapisnik o dezinfekciji, kljub temu pa po mnenju sodišča tožniku ni mogoče očitati naklepa ali hude malomarnosti. Slednje je napačno, saj iz izpovedi tožnika izhaja, da se je izvedlo vzorčenje vode v sklopu sektorja F. Toženka izpostavlja izpoved priče B. B., ki je o istem dejstvu izpovedoval nasprotno oziroma je po predočenju dejstev spremenil izpoved. Glede na to dvomi v verodostojnost izpovedi tako B. B. kot tožnika o tem, da se računi izvajalca niso nikoli na "slepo" potrjevali. Da je tožnik ravnal skrajno nepazljivo pa izhaja tudi iz izpovedi priče C. C. V zvezi z očitki, ki se nanašajo na požarno stražo, toženka opozarja, da se je tožniku očitalo, da pred podpisom primopredajnega zapisnika ni preveril, ali je bila zagotovljena požarna straža in ali je bilo pridobljeno potrebno dovoljenje Službe za varnost in zdravje pri delu, ne pa, da požarne straže ni bilo. Sodišče se pri ugotavljanju dejanskega stanja ne bi smelo sklicevati na prakso naročanja in potrditve izvedbe del, ki je obstajala pred prevzemom vodenja sektorja F. s strani D. D. in po odhodu tožnika. D. D. je imel vso pravico dotedanjo prakso spremeniti in je upravičeno od tožnika zahteval, da mu predloži ustrezno dokumentacijo. Sicer pa iz izpovedi D. D. izhaja, da se je praksa potrjevanja izvedb del spremenila, saj namesto tožnika z izvajalcem sedaj kontaktira zunanji pogodbenik E. E., kateremu toženka zaupa, da postavke v ponudbi pred končnim obračunom tudi preveri. Res se niso spremenile formalnosti, ki pa s prakso nimajo veze. V zvezi z ugotovitvijo sodišča, da se še vedno ne vodijo gradbeni dnevniki in knjige obračunskih izmer toženka pojasnjuje, da ne gre za dokumentacijo, ki se vodi pri toženki, temveč pri izvajalcu, ki je dokumentacijo skrbniku pogodbe na njegovo zahtevo dolžan predložiti. Napačna je tudi ocena, da toženka ni dokazala niti nezmožnosti nadaljevanja delovnega razmerja s tožnikom do konca odpovednega roka. Nepravilna je tudi odločitev o denarnem povračilu, saj je slednje odmerjeno previsoko in odstopa od sodne prakse. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne s stroškovno posledico.

Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe in pritožbenemu sodišču predlaga zavrnitev pritožbe s stroškovno posledico.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in na njegovi podlagi tudi materialno pravo pravilno uporabilo, pri tem pa ni storilo pavšalno očitanih in uradoma upoštevnih kršitev procesnih pravil. Sodbo je mogoče preizkusiti, saj vsebuje vse pravnorelevantne dejanske ugotovitve, na podlagi katerih je mogoče materialnopravno odločiti o utemeljenosti tožbenega zahtevka.

Predmet presoje sodišča prve stopnje je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je toženka dne 4. 10. 2023 podala tožniku na podlagi 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Tožnik je bil v okviru svoje zaposlitve na delovnem mestu "vodja II" v organizacijski enoti sektorja F., skrbnik Pogodbe o izvedbi strojno-inštalacijskih del v A., sklenjeni z izvajalcem G. d. o. o. Toženka je tožniku očitala, da je v zvezi z izdanimi računi podjetja G. d. o. o. v obdobju od 1. 1. 2023 do 14. 8. 2023 opustil dolžno ravnanje skrbnika pogodbe. V bistvenem je zatrjevala, da je tožnik naklepoma ali iz hude malomarnosti huje kršil obveznosti iz delovnega razmerja s tem, ko je ne da bi preveril količino in kakovost ter brez potrebne dokumentacije (gradbenega dnevnika, knjige obračunskih izmer, zapisnikov o demontirani opremi in druge dokumentacije) potrdil, da so bila vsa dela s strani zunanjega izvajalca izvedena v obračunanem obsegu. Poleg tega pred izvedbo požarno nevarnih del ni vedno preveril, ali je izvajalec pridobil dovoljenje Službe za varnost in zdravje pri delu in ali je zagotovil požarno stražo, potrdil pa je tudi obračun izvedenih del po naročilu št. ..., brez da bi bila zapisniško potrjena uporaba instalacije medicinskih plinov.

Sodišče prve stopnje je ustrezno presojalo zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Pravilno je ugotovilo, da je bila izredna odpoved v delu, ki se nanaša na očitke glede opravljene požarne straže podana prepozno (drugi odstavek 109. člena ZDR‑1), v delu ki se nanaša na preostale očitke pa sicer pravočasno, vendar iz neutemeljenega odpovednega razloga (druga alineja prvega odstavka 110. člena ZDR-1). Toženka, na kateri je dokazno breme glede utemeljenosti odpovednega razloga (drugi odstavek 84. člena ZDR-1), ni dokazala, da bi tožnik naklepoma ali iz hude malomarnosti kršil pogodbene obveznosti. Pritožbeno sodišče ugotovitve sodišča prve stopnje sprejema v celoti, saj temeljijo na celoviti in skrbni presoji izpovedi tožnika, zaslišanih prič ter predloženih listinskih dokazov.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnik svoje delovne naloge pri toženki opravljal, kot je bila dolgoletna praksa pri toženki in skladno s Pogodbo o izvedbi strojno-inštalacijskih del v A. Slednja ni določala, da bi bilo potrebno v zvezi z izvedenimi deli, ki so predmet izredne odpovedi, voditi gradbeni dnevnik, knjigo obračunskih izmer ter zapisnike o demontirani opremi, prav tako to ni bila praksa pri toženki. In to niti po tem, ko je dela in naloge od tožnika prevzel E. E. Kot jasno izhaja iz njegove izpovedi, za tovrstna dela tudi noben predpis ne določa vodenja gradbenega dnevnika ali knjige obračunskih izmer. Tudi sicer je vodenje teh dokumentov (v kolikor so potrebni), kot to toženka sama priznava v pritožbi in kot to tudi sicer izhaja iz 10. odstavka 15. člena Pravilnika o gradbiščih, dolžnost izvajalca (in ne tožnika kot skrbnika pogodbe) in je torej kvečjemu izvajalec tisti, ki bi bil dolžan toženki te dokumente predložiti. Sodišče prve stopnje je glede na navedeno utemeljeno zaključilo, da je toženka tožniku, kot skrbniku pogodbe, povsem neutemeljeno očitala, da ni predložil dokumentov oziroma, da je podpisoval primopredajne zapisnike kljub pomanjkanju dokumentacije, ki jo izvajalec sploh ni bil dolžan voditi. Če izvajalec del ne vodi dokumentacije, ker je ni dolžan voditi, je povsem jasno, da dokumentacije, ki je ni, tožnik kot skrbnik pogodbe ne more predložiti.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila praksa pri toženki takšna, da se je opravljanje del izvajalca sproti spremljalo, na podlagi zaznanega se je potrdil izračun izvajalca, pri čemer je imel tisti, ki je bil na naročilnici naveden kot nadzornik in je delo naročil, nalogo preveriti, ali so dela v redu narejena,

Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe in pritožbenemu sodišču predlaga zavrnitev pritožbe s stroškovno posledico.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in na njegovi podlagi tudi materialno pravo pravilno uporabilo, pri tem pa ni storilo pavšalno očitanih in uradoma upoštevnih kršitev procesnih pravil. Sodbo je mogoče preizkusiti, saj vsebuje vse pravnorelevantne dejanske ugotovitve, na podlagi katerih je mogoče materialnopravno odločiti o utemeljenosti tožbenega zahtevka.

tožnik, ki je skladno s pogodbo moral podpisovati primopredajne zapisnike, pa je pred podpisom slednjih storitve tudi preveril. Takšne ugotovitve je sodišče prve stopnje pravilno utemeljilo s pojasnili tožnika in prič B. B., D. D., H. H., E. E. in C. C. Toženka v pritožbi prvostopnemu sodišču neutemeljeno očita, da se ne bi smelo sklicevati na prakso naročanja in potrditve izvedbe del, ki je obstajala pred prevzemom vodenja sektorja F. s strani D. D., ker je imel slednji pravico dotedanjo prakso spremeniti. Sodišče prve stopnje se je v svoji dokazni oceni na navedeno prakso utemeljeno oprlo, saj slednja predstavlja referenčni okvir za presojo, ali je delavec ravnal v skladu s pričakovanim vedenjem in pravili na delovnem mestu. Sklicevanje na to prakso pa je še posebej utemeljeno ob dejstvu, ker je dokazni postopek potrdil, da se praksa naročanja in potrditve izvedbe del po prevzemu vodenja sektorja F. s strani D. D., niti po odhodu tožnika ni spremenila.

Iz izpovedi E. E., ki je prevzel delo tožnika, tudi sicer izhaja, da mu ni znano, da bi pri toženki obstajal kakršenkoli protokol, po katerem se mora naročati dela, pridobivati ponudbe in pregledovati izvedena dela, iz izpovedi D. D. pa, da je tudi sam zaupal, da so vsi v procesu opravili delo, tako, kot je bilo treba. Glede na navedeno tožniku, ki je podpisal primopredajne zapisnike tudi v primeru, ko ni bil sam naročnik dela, tudi v tem pogledu ni mogoče ničesar očitati, kar je sodišče prve stopnje, sklicujoč se na izpovedi teh prič, utemeljeno upoštelelo. Tako priča H. H. kot C. C., ki sta bila na naročilnicah tudi navedena kot nadzorni osebi, sta skladno izpovedala, da se je sproti preverjala izvedba del, pri čemer je H. H. izrecno pojasnil, da je tožniku povedal, ko so bila dela narejena, da je bil tožnik tudi z njimi na terenu, ni torej samo sedel v pisarni in čakal. Izpovedal pa je še, da je takrat, ko je prišel račun izvajalca v sistem I., vedno ponovno pregledal popis, prejšnji popis in končni popis, ter da je bil tožnik seznanjen z delom kot celoto. Navedeno je izrecno potrdil tudi B. B., ki je pojasnil, da so bili s strani toženke dnevno na objektu in so bili predstavniki toženke seznanjeni z izvajanjem del s strani izvajalca, da so izvajalci dnevno komunicirali glede izvedbe del, največkrat s tistim, ki je konkretno delo naročil. Izpovedal je tudi, da so s tožnikom šli čez posamezne postavke obračuna in da so tudi zmanjševali postavke, v kolikor ni bilo vse narejeno ali je bila količina kje manjša. Glede na izveden dokazni postopek so se tako za povsem pavšalne izkazali očitki toženke, da tožnik ni preverjal izvedenih del, ter da je izvedena dela potrjeval ne da bi izvedbo slednjih sploh preveril, kar pravilno v svojih dokaznih zaključkih utemeljuje sodišče prve stopnje.

To velja tudi za v pritožbi izpostavljen očitek, da je tožnik podpisoval primopredajne zapisnike kljub spornim postavkam v obračunih del, pri čemer toženka posebej izpostavlja naročilo št. ... Toženka se je v izredni odpovedi sicer sklicevala na sporne postavke v obračunih izvajalca, vendar v postopku ni dokazala, da bi tožnik podpisal primopredajni zapisnik za katerokoli delo, ki ga izvajalec dejansko ne bi izvedel, niti, da bi toženki iz tega naslova nastala kakršnakoli škoda. Podjetje J. d. o. o. je izvedlo pregled vseh računov, ki jih je podjetje G. d. o. o. po letni pogodbi s toženko zaradi izvedbe del izstavilo v času od 1. 1. 2023 do 14. 8. 2023. Poročilo ne navaja, da določena dela po izstavljenih računih ne bi bila izvedena, navaja namreč zgolj določene pomanjkljivosti oziroma postavke, ki bi morda lahko bile sporne in v zaključku predlaga, da se ponovno izvede kontrola del po posamezni ponudbi. Iz dokaznega postopka izhaja, da toženka ponovne kontrole ni izvedla, saj od izvajalca del ni zahtevala nikakršnih dodatnih (pisnih) pojasnil niti kakšne dodatne dokumentacije (to je izrecno povedal B. B., tudi D. D. pa je pojasnil, da po pregledu obračuna od izvajalca niso zahtevali nobenih dodatnih dokumentov), prav tako od izvajalca ni zahtevala, da določene obračune popravi ali izstavi dobropis v smislu preveč zaračunanih del, temveč je na podlagi poročila podjetja J. d. o. o. zgolj sklepala na nepravilnosti, ki naj bi bile storjene s strani tožnika. Kot izhaja iz ugotovitev sodišča prve stopnje, toženka s podjetjem G. d. o. o. še vedno sodeluje, kar povsem očitno izkazuje, da mu še vedno zaupa. E. E., ki je prevzel delo tožnika, je pojasnil, da je izvajalec vedno naredil, kot mu je bilo naročeno, da so izvajalcu povsem zaupali, pa izhaja tudi iz izpovedi priče H. H. Ob takšnem dejanskem stanju pa se izkažejo za povsem nelogične in neprepričljive navedbe toženke o spornih postavkah v obračunih izvajalca, ki naj jih tožnik ne bi preveril, in ki jih toženka ponavlja v pritožbi.

Kot rečeno, slednje velja tudi za ponudbo po naročilu št. ... Zgolj dejstvo, da ni bil sestavljen zapisnik o dezinfekciji ne potrjuje, da izvajalec obračunanega dela v višini 420,00 EUR dejansko ni izvedel. Dejstva, da bi tožnik potrdil izplačilo dela izvajalca, ki ga slednji ni opravil, toženka tožniku v izredni odpovedi tudi sicer ni očitala in kaj takšnega ne izhaja niti iz ugotovitev sodišča prve stopnje. Očitala mu je, da manjka poročilo o dezinfekciji omrežja ter izpiranju inštalacij s strani pooblaščene organizacije ter o vzorčenju, ki ga je bil dolžan preveriti, pa tega ni storil. Tožnik je zaslišan pojasnil, da se zapisnik o dezinfekciji ni sestavil, se je pa izvedlo vzorčenje vode v sklopu sektorja F., vendar pa, kot pojasnjeno, toženka ni zatrjevala (in tožniku ni očitala), da izvajalec del, ki je ta dela obračunal, dezinfekcije in vzorčenja sploh ne bi opravil oziroma pri teh delih ne bi bil prisoten. Iz ponudbe izvajalca (A10) namreč izhaja, da je o vzorčenju vode potrebno obvestiti sektor F. in zagotoviti njihov nadzor nad izvajanjem del, tako da izpoved tožnika, da se je izvedlo vzorčenje vode v sklopu sektorja F., ni mogoče razumeti v smislu tega, da vzorčenja vode s strani pooblaščene organizacije sploh ni bilo, kot to skuša interpretirati toženka v pritožbi. To še posebej upoštevajoč izpoved priče B. B., ki je pojasnil, da če so to storitev obračunali, so jo zagotovo tudi izvedli, pri čemer je pojasnil še, da so to storitev običajno opravljali po dogovoru s službo A., da dokazila s tem v zvezi dobijo s strani Nacionalnega inštituta, ki jemlje vzorce, ter da zraven vsakega računa pride tudi poročilo, kar vse hranijo pri njih v arhivu. Izpoved priče, ki jo toženka v pritožbi jemlje iz konteksta, je jasna, v njej ni nikakršnih nasprotij, kot to želi prikazati toženka, zato tudi pritožbeno sodišče glede njene verodostojnosti, kot tudi verodostojnosti izpovedi tožnika, da se računi nikoli niso na slepo potrjevali, nima nikakršnega pomisleka. Še posebej ob dejstvu, da toženka s podjetjem G. d. o. o., pri katerem je zaposlena priča B. B., še nadalje sodeluje, kar zagotovo ne bi, če bi se dejansko izkazalo, da je podjetje obračunavalo storitve, ki jih ni opravilo.

Glede na to, da se zapisnik o dezinfekciji ni sestavil, kot je izpovedal tožnik, je sodišče prve stopnje sicer ugotovilo, da je obračun po naročilu št. ... lahko sporen,2 vendar je upoštevajoč ostale okoliščine pravilno zaključilo, da s tem v zvezi tožniku ni mogoče očitati kršitve, ki bi jo slednji storil naklepoma ali iz hude malomarnosti. Pri presoji je namreč utemeljeno upoštevalo naslednje ključne okoliščine in sicer, da je bila odgovorna oseba toženke po naročilnici št. ... za navedeno storitev izvajalca C. C., ki je bil dolžan delo tudi nadzirati, in ga je tudi nadziral, kot je to C. C. jasno izpovedal. Potrdil je namreč, da ko je ponudnik izdal račun, je sam pregledal vse postavke. Nadalje je pravilno upoštevalo, da toženka ni dokazala, da bi izvajalec obračunal več storitev, kot jih je dejansko opravil, da po izdaji poročila podjetja J. d. o. o. od izvajalca G. d. o. o. ni zahtevala nobene dodatne dokumentacije, upoštevalo pa je tudi naloge vsakega od deležnikov v procesu naročanja del, izvajanja nadzora nad delom izvajalca, potrjevanja izvedbe del ter zaupanja med njimi samimi in do izvajalca. Nenazadnje pa tudi, da je tožnik, kljub podani odpovedi, še v času sojenja naveden kot skrbnik pogodbe, kar kaže na to, da določilo o skrbniku pogodbe dejansko ni imelo takšne teže, kot mu jo pripisuje toženka, na kar pravilno opozarja tožnik v odgovoru na pritožbo. Glede na ustaljen način tega procesa dela, s katerim je bila toženka seznanjena, pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da tožniku ni mogoče očitati, da je ravnal naklepoma ali iz hude malomarnosti s tem, ko je (po tem, ko je C. C. pregledal vse postavke računa in tožnika v ničemer ni opozoril na kakršnokoli pomanjkljivost) potrdil obračun izvajalca kljub temu, da obračunu ni bilo priloženo poročilo o dezinfekciji omrežja ter o vzorčenju s strani pooblaščene organizacije. Tožniku glede na ugotovljen način ustaljenega procesa dela tudi po presoji pritožbenega sodišča ni mogoče očitati in toženka v postopku tudi ni dokazala, da bi zavestno zanemarjal običajno skrbnost, ki se pričakuje od povprečno skrbnega delavca.

V zvezi z očitkom, da tožnik ni preveril, če je izvajalec pridobil dovoljenje Službe za varnost in zdravje pri delu (SVZD) v A. in ali je zagotovil požarno stražo, temveč je potrdil, da je bilo obračunano delo gasilske straže izvedeno, sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov pravilno ugotavlja, da se očitki v zvezi s temi zatrjevanimi kršitvami nanašajo na obdobje izven 6-mesečnega upoštevnega roka za podajo izredne odpovedi iz drugega odstavka 109. člena ZDR-1. Tej ugotovitvi toženka v pritožbi ne nasprotuje, zato se pritožbeno sodišče do pritožbenih očitkov, ki se vsebinsko nanašajo na to kršitev, podrobneje ne opredeljuje. Sodišče prve stopnje je sicer kljub temu, da je odpoved v zvezi s tem očitkom prepozna, slednjega presodilo tudi po vsebini in na podlagi izpovedi tožnika, B. B. in H. H. pravilno ugotovilo, da ni utemeljen. Pritožbeno sodišče se na jasne in celovite razloge sodišča prve stopnje, ki jih je glede navedenega podalo, sklicuje in jih ne ponavlja. Dodaja zgolj, da ob pritožbeno nespornem dejstvu, da je bila požarna straža zagotovljena in da torej zapisnik, ki ga je podpisal tožnik odraža realno dejansko stanje, toženka s pritožbeno navedbo, da (zgolj) sklepa, da tožnik pred podpisom konkretnega zapisnika ni preveril, ali je bila požarna straža dejansko zagotovljena, ne more omajati ugotovitve sodišče prve stopnje, da tožnik kršitve, ki se mu s tem v zvezi očita, ni storil.

15.Presoja sodišča prve stopnje, da toženka ni dokazala, da bi tožnik naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja pomeni, da utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi ni podan. Glede na navedeno se sodišču prve stopnje ni bilo potrebno ukvarjati s presojo, ali je podan nadaljnji pogoj za zakonitost izredne odpovedi in sicer, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja niti do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi (prvi odstavek 109. člena ZDR-1). Ne glede na navedeno pa je ob ugotovitvi, da se praksa naročanja, izvedbe in spremljanja del ter potrjevanja obračunov izvedenih del izvajalca G. d. o. o. v bistvenem tudi po tožnikovem odhodu ni spremenila (toženka v pritožbi sama priznava, da se nobene formalnosti niso spremenile), prav tako se niso spremenila navodila glede nadzora nad izvajalcem v zvezi z zagotavljanjem požarne straže in obveščanjem SVZD, pravilno presodilo, da (tudi v kolikor bi bil podan utemeljen razlog za odpoved) zaupanje delodajalca do tožnika ni moglo biti porušeno do te mere, da toženka z njim ne bi mogla nadaljevati delovnega razmerja niti do poteka odpovednega roka.

16.Končno pa je zavrniti tudi povsem pavšalne pritožbene navedbe, ki nasprotujejo presoji višine denarnega povračila po 118. členu ZDR-1. Denarno povračilo v višini sedmih mesečnih bruto plač tožnika glede na pravilno uporabljene kriterije, ni pretirano, niti ne odstopa od sodne prakse v primerljivih zadevah (VIII Ips 119/2014, VIII Ips 178/2018, VIII Ips 204/2018). Sodišče prve stopnje je pri odločanju o denarnem povračilu kriterije za odmero, kot so določeni v drugem odstavku 118. člena ZDR-1, pravilno upoštevalo in sicer predvsem dejstvo, da je bil tožnik pri toženki zaposlen 10 let, da je dopolnil 40 let, da je univerzitetni inženir strojništva, ter da se je takoj naslednji dan po prenehanju pogodbe o zaposlitvi pri toženki zaposlil v svojem podjetju. Pravilno pa je upoštevalo tudi, da tožniku glede na dejstvo, da je pogodbo o zaposlitvi razvezalo z dnem, ko je tožnik začel opravljati svojo dejavnost kot samostojni podjetnik, ni priznalo reparacije, ter da tožnik ni uveljavil nobenih pravic, vezanih na prenehanje delovnega razmerja.

17.Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

18.Toženka je glede na pritožbeni neuspeh dolžna tožniku povrniti potrebne stroške pritožbenega postopka po določbah Odvetniške tarife (OT) (154. člen ZPP, 165. člen ZPP). Pritožbeno sodišče je tožniku priznalo 375 točk za odgovor na pritožbo in 7,5 točk za materialne stroške, kar upoštevaje vrednost odvetniške točke 0,60 EUR in povečano za 22 % DDV znaša 279,99 EUR. Za višje priglašene stroške ni podlage v OT.

-------------------------------

1Toženka sama v pritožbi priznava, da so bile osebe, ki so bile navedene na naročilnici, zadolžene za naročilo in so bile tudi dolžne nadzirati delo.

2Ponudba izvajalca sicer zapisnika o dezinfekciji ne omenja, omenja pa izdajo poročila s strani pooblaščene organizacije, enako se v izredni odpovedi omenja le poročilo pooblaščene organizacije.

Zveza:

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.