Jedro

Po 25.6.1991 organi JLA niso bili več upravičeni izdajati aktov, s katerimi bi razpolagali s stanovanji iz vojaškega stanovanjskega sklada. Toženec zato zaseda stanovanje brez veljavnega pravnega naslova.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in naložilo tožencu, da izprazni dvosobno stanovanje v... in ga praznega izroči tožeči stranki. Poudarja, da je s sprejemom Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije in ustavnega zakona za njeno izvedbo (25.6.1991) prešlo na Republiko Slovenijo upravljanje vsega premičnega in nepremičnega premoženja, s katerim so na njenem ozemlju do uveljavitve ustavnega zakona upravljali zvezni organi ter organi JLA. Zato Komanda garnizona z odločbo o dodelitvi spornega stanovanja tožencu z dne 19.8.1991 s stanovanjskim fondom ni mogla veljavno razpolagati. Toženec zato uporablja stanovanje nezakonito, brez veljavnega pravnega naslova. Drugostopno sodišče je zavrnilo toženčevo pritožbo in potrdilo prvostopno sodbo. Pritrdilo je pravnim zaključkom prvostopnega sodišča, da je po določilu 1. odst. 9. člena Ustavnega zakona o izvedbi Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije z dnem 25.6.1991 Republika Slovenija prevzela v upravljanje premoženje JLA. Skupna deklaracija, podpisana na Brionih, ne vsebuje nobene takšne določbe, da so v času moratorija veljali glede vojaških stanovanj predpisi, ki so veljali do uveljavitve samostojnosti Republike Slovenije. Zato so po navedenem datumu nezakoniti oz. pravno nični vsi akti JLA o razpolaganju z njenim nekdanjim premoženjem. Toženec se zato v dodeljenem stanovanju nahaja nezakonito.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložil revizijo toženec. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi, izpodbijano drugostopno sodbo pa spremeni tako, da ugodi pritožbi in spremeni prvostopno sodbo tako, da zavrne tožbeni zahtevek tožeče stranke in ji naloži povrnitev pravdnih stroškov. Dodelitev stanovanja je bila po njegovem zakonita. Sodišči prve in druge stopnje sta nepravilno razlagali določbo 9. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije in tudi določbe skupne deklaracije, podpisane na Brionih dne 7.7.1991 in sklepa Skupščine Republike Slovenije z dne 10.7.1991, s katerim je bila deklaracija sprejeta. Po sprejemu deklaracije je bilo vzpostavljeno stanje, ki je veljalo pred 25.6.1991. Ponovno so veljali prejšnji predpisi in JLA je ponovno pridobila pravico upravljanja in razpolaganja s stanovanjskim skladom. V 2. odst. 9. člena ustavnega zakon pa je tudi določen postopen prevzem premoženja JLA - do konca leta 1993. Revizija je bila v skladu s 3. odstavkom 390. člena ZPP vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o reviziji ni izjavil in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Bistvo spora med pravdnima strankama je zakonitost odločbe o dodelitvi dvosobnega stanovanja v..., ki jo je dne 19.8.1991 izdala Komanda garnizona, Stanovanjski organ Ljubljana. Zakonitost odločbe, ki je predstavljala pravni naslov za toženčevo vselitev, je odvisna od okoliščine, ali je bila Komanda garnizona v času izdaje odločbe upravičena razpolagati s stanovanji iz stanovanjskega sklada.

Sodišči prve in druge stopnje sta pravilno ocenili predpise, ki so odločilni za presojo navedene okoliščine. S Temeljno ustavno listino o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, ki jo je Skupščina Republike Slovenije sprejela na seji dne 25.6.1991, je Republika Slovenija prevzela vse pravice in dolžnosti, ki so bile z Ustavo Republike Slovenije in Ustavo SFRJ prenesene na organe SFRJ. Prevzem izvrševanja teh pravic in dolžnosti pa je uredil ustavni zakon za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije. Na podlagi 1. odstavka 9. člena cit. ustavnega zakona je prevzela Republika Slovenija vse premično in nepremično premoženje, s katerim so na ozemlju Republike Slovenije do uveljavitve tega zakona upravljali zvezni organi ter poveljstva, enote in zavodi Jugoslovanske ljudske armade. Z uveljavitvijo navedenih določb tako Komanda garnizona in drugi organi, ki so dotlej upravljali vojaški stanovanjski sklad, po 25.6.1991 niso bili več upravičeni izdajati aktov, s katerimi bi razpolagali s stanovanji iz vojaškega stanovanjskega sklada. Trimesečni moratorij ni mogel vplivati na veljavnost temeljne ustavne listine in ustavnega zakona. S sklepom Skupščine Republike Slovenije, s katerim je bila 10.7.1991 sprejeta skupna deklaracija, je bilo le ustavljeno nadaljnje izvajanje ustavnih aktov o osamosvojitvi, ki se je po preteku treh mesecev nadaljevalo (Stališča in sklepi Skupščine Republike Slovenije z dne 2.10.1991), kot pravilno ugotavljata tudi sodišči prve in druge stopnje. Revizijsko stališče, da je bilo s sprejemom skupne deklaracije vzpostavljeno stanje, kakršno je veljalo po predpisih pred 25.6.1991 oz. da so bili suspendirani osamosvojitveni predpisi tudi na področju upravljanja z nepremičninami, pa ni pravilno. Prilogi k skupni deklaraciji, na kateri se sklicuje revizija, urejata le določena področja (n.pr. režim na meji, varnost meja, carine ipd.). Le na teh izrecno določenih področjih je bilo vzpostavljeno pravno stanje pred 25.6.1991. Na področju upravljanja z nepremičninami, s katerimi so pred 25.6.1991 upravljali zvezni organi (torej tudi s stanovanji), pa ni bilo z nobenim aktom vzpostavljeno stanje, kakršno je bilo pred navedenim datumom.

Tudi revizijsko sklicevanje na 2. odstavek 9. člena ustavnega zakona, ki določa postopen prevzem premoženja JLA, ne more biti uspešno, ne glede na to, ali se to določilo nanaša tudi na stanovanja iz vojaškega stanovanjskega sklada. Uzakonilo je namreč "le" dejanski prevzem premoženja, kot pravilno ocenjuje tudi sodišče druge stopnje. Pravica razpolaganja JLA s tem premoženjem pa je prenehala že z dnem, ko je Republika Slovenija z navedenim ustavnim predpisom prevzela premoženje v svoje upravljanje. V času izdaje odločbe z dne 19.8.1991 Komanda garnizona torej ni mogla več veljavno razpolagati s stanovanjem. Toženec zato zaseda stanovanje brez veljavnega pravnega naslova. Odločitev o toženčevi izselitvi je tako materialnopravno pravilna.

Ker revizijsko sodišče tudi ni ugotovilo po uradni dolžnosti upoštevne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, je glede na povedano revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (člen 393 ZPP).