Jedro

Ocena izpitne vožnje ni pravica ali pravna korist osebe, ki se usposablja za voznika motornih vozil, zato se pri odločanju o njej ne uporabljajo določbe ZUP.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 zavrglo tožnikovo tožbo zoper akt tožene stranke z dne 29. 12. 2006. Z navedenim aktom je tožena stranka potrdila negativno oceno tožnikove izpitne vožnje, ki jo je opravljal dne 21. 12. 2006 na podlagi 16. člena Pravilnika o vozniškem izpitu (Ur. l. RS, št. 29/2006 – v nadaljevanju Pravilnik).

2. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa navedlo, da izpodbijani akt ni upravni akt po drugem odstavku 2. člena ZUS-1, saj z njim tožena stranka ni odločila o pravici, obveznosti ali tožnikovi pravni koristi. Pojasnilo je, da je isto sodišče s sodbo U 1635/2007 z dne 19. 9. 2007 ugodilo tožnikovi tožbi in odpravilo akt tožene stranke z dne 9. 7. 2007, s katerim je ta potrdila negativno oceno tožnikove izpitne vožnje, ki jo je opravljal dne 29. 6. 2007, in zadevo vrnilo istemu organu v ponoven postopek. Sodišče je namreč ugotovilo, da izpodbijani akt nima predpisanih sestavin, ki jih določa tretji odstavek 210. člena Zakona o splošnem upravnem postopku – ZUP, zato je kršeno temeljno načelo zakonitosti. Tožena stranka je na podlagi citirane sodbe izdala odločbo z dne 2. 11. 2007, s katero ni ugodila ugovoru tožnika na strokovno izpitno oceno članov izpitne komisije. V obrazložitvi je navedla, da je teoretični del tožnik opravil 29. 11. 2006, praktični del pa prvič 21. 12. 2006 in ponovno 29. 6. 2007, po obeh neuspešno opravljenih izpitnih vožnjah pa je vložil ugovor na izpitno oceno. Po oceni sodišča prve stopnje je le s to odločbo tožena stranka odločila o tožnikovi pravici.

3. Tožnik v pritožbi navaja, da sodišče s sodbo, s katero je odpravilo akt tožene stranke z dne 9. 7. 2007, ni odločalo o aktu, ki je predmet tega upravnega spora. Povsem jasno je, da gre za dva različna akta, ki pa sta si podobna po tem, da sta oba napisana v pomanjkljivi obliki brez pravnega pouka. Če je sodišče obravnavalo akt tožene stranke z dne 9. 7. 2007, ni tehtnega razloga, da akt z dne 29. 12. 2006 zavrže iz razloga, da ne gre za upravni akt. Ne drži, da je z odločbo po že odpravljenem aktu tožena stranka odločila o tožnikovi pravici. Opozarja, da gre za dva popolnoma neodvisna dogodka in tudi različni komisiji. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi in odpravi akt tožene stranke ter določi denarno satisfakcijo v višini 1.000 EUR oziroma kot povprečno plačo voznika avtobusa.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Z aktom, ki ga tožnik izpodbija s tožbo, je izpitna komisija na podlagi 16. člena Pravilnika potrdila negativno oceno tožnikove izpitne vožnje. Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi svojo odločitev pravilno oprlo na določbo 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, saj akt, ki se izpodbija s tožbo, ni upravni akt, oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu.

6. Po prvem odstavku 2. člena ZUS-1 sodišče odloča v upravnem sporu o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika, o zakonitosti drugih aktov pa odloča v upravnem sporu samo, če tako določa zakon. Upravni akt je upravna odločba in drug javnopravni, enostranski, oblasten in posamičen akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta (drugi odstavek 2. člena). Po prvem odstavku 4. člena ZUS-1 sodišče v upravnem sporu odloča tudi o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo.

7. Vozniški izpit kot enega izmed pogojev za pridobitev vozniškega dovoljenja, ki se izda na zahtevo stranke, urejata Zakon o varnosti cestnega prometa – ZVCP-1 in Pravilnik. Izpitno vožnjo kot praktični del vozniškega izpita oceni izpitna komisija z oceno, ki jo ustno naznani kandidatu za voznika (peti odstavek 10. člena Pravilnika). Če kandidat oceni ugovarja, izpitna komisija presodi o ugovoru in z ugotovitvami strokovne presoje kandidata pisno seznani (16. člen Pravilnika). Izpodbijani akt je po presoji pritožbenega sodišča del postopka ocenjevanja usposobljenosti kandidata za voznika motornih vozil, torej gre za opravilo strokovne narave. Ocena izpitne vožnje pa ni pravica ali pravna korist osebe, ki se usposablja za voznika motornih vozil, zato se pri odločanju o njej ne uporabljajo določbe ZUP. Tudi akt, ki je bil izdan o ugovoru zoper oceno izpitne vožnje, po presoji pritožbenega sodišča ni upravni akt, kar izhaja tudi iz vsebine akta, ki je izpodbijan v tem upravnem sporu. Ta akt ni bil izdan na podlagi ZUP in se nanj niti ne sklicuje v obrazložitvi, ker zato ni bilo podlage. Tožnik s priglasitvijo k vozniškemu izpitu in opravljanjem izpitne vožnje še ni pridobil nobene pravno zavarovane pravice, ki bi jo bilo treba glede na določbe EKČP in Ustave RS ščititi z zagotavljanjem sodnega varstva na sploh oziroma subsidiarnega sodnega varstva v upravnem sporu (prvi odstavek 4. člena ZUS-1).

8. Glede na navedeno je neutemeljeno sklicevanja sodišča prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa na odločbo tožene stranke z dne 2. 11. 2007, izdano na podlagi sodbe sodišča prve stopnje U 1635/2007 z dne 19. 9. 2007, s katero je bil odpravljen akt o potrditvi negativne ocene tožnikove vožnje dne 29. 6. 2007 in zadeva vrnjena istemu organu v ponoven postopek. Ker akt, s katerim se presoja ugovor zoper oceno izpitne vožnje, ni akt, izdan na podlagi ZUP, in tudi ne akt, ki bi ga bilo dopustno izpodbijati po 2 in 4. členu ZUS-1, je omenjena odločitev sodišča prve stopnje nepravilna. Ta odločitev sicer ni bila predmet presoje pred Vrhovnim sodiščem, zato se do stališča prvostopnega sodišča v navedeni njegovi odločbi ni moglo opredeliti.

9. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena v zvezi s prvim odstavkom 82. člena ZUS-1 pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.