Jedro

Ob razpisu obravnave je prvostopni organ upravičeno štel vlogo investitorja za izdajo gradbenega dovoljenja za popolno, saj je razpolagal z vsemi povratnicami o vročitvi lokacijskega dovoljenja.

Izrek

1. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se spremeni tako, da se tožba zavrne. 2. Prizadeta stranka J.P. sama trpi stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo in sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi 3. in 4. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, ZUS) ugodilo tožničini tožbi in odpravilo odločbo tožene stranke z dne 3.5.2000 (1.točka izreka). V 2. točki izreka je zavrnilo zahtevo tožnice za povrnitev stroškov postopka. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila tožničino pritožbo zoper odločbo Upravne enote K. z dne 8.4.1999, s katero je bilo J.P. iz K., dano gradbeno dovoljenje za gradnjo prizidka k stanovanjski hiši na zemljišču parc.št. 40/3 k.o. K., pod tam navedenimi pogoji.

Sodišče prve stopnje je presodilo, da je utemeljen tožbeni ugovor, da je tožena stranka kršila pravila postopka, ker je vodila postopek na podlagi nepopolne vloge. Po določbi 67. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86) je vloga popolna, če vsebuje razen splošnih podatkov tudi posebne podatke, ki jih določa posamezen predpis. V postopku izdaje gradbenega dovoljenja je tak predpis Zakon o graditvi objektov (Uradni list SRS, št. 34/84 in 29/86, ZGO/84), ki je veljal v času vložitve predloga za izdajo gradbenega dovoljenja (8.9.1994) in je v 78. členu določal, da mora investitor zahtevku za izdajo gradbenega dovoljenja priložiti pravnomočno lokacijsko dovoljenje. V postopku je bilo ugotovljeno, da vloga investitorja za izdajo gradbenega dovoljenja ni vsebovala pravnomočnega lokacijskega dovoljenja, zato je organ prve stopnje kršil pravila postopka, ko je na podlagi nepopolne vloge razpisal ustno obravnavo in vodil postopek na podlagi nepopolnega zahtevka. Kršitev pravil postopka (kdaj se postopek lahko začne) je pripeljala do napačne uporabe materialnega prava, saj je organ na podlagi 100h. člena Zakona o gradnji objektov (Uradni list RS, št. 59/96, ZGO/96) nepravilno štel, da je postopek uvedel z razpisom obravnave in ga je zato treba končati po določbah ZGO/84. J. P., prizadeta stranka v tem upravnem sporu, vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po 72. členu ZUS. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi oziroma spremeni tako, da se tožbi ne ugodi, tožeči stranki pa naloži povrnitev vseh stroškov postopka. Navaja, da je upravni organ ob razpisu obravnave razpolagal s povratnicami in utemeljeno sklepal, da je lokacijsko dovoljenje postalo pravnomočno, saj ni bila vložena pritožba. Pravilno je presodil, da je njegova vloga, glede na določbe takrat veljavnega ZGO/84, popolna in so podani pogoji za njeno obravnavanje. Meni, da pravnomočnost lokacijskega dovoljenja ugotovi organ, ki je lokacijsko odločbo izdal, to pa je organ, ki je odločal tudi o gradbenem dovoljenju. Podatka o pravnomočnosti lokacijskega dovoljenja zato ni mogoče zahtevati od stranke in ne šteti njene vloge kot nepopolne. V obravnavani zadevi je šele na ustni obravnavi tožnica izjavila, da ji lokacijsko dovoljenje ni bilo vročeno, in da podpis na vročilnici ni njen. Upravni organ ji je zato lokacijsko dovoljenje vročil in prekinil postopek. Postopek je bil nato nadaljevan na podlagi pravnomočnega lokacijskega dovoljenja. Nepravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da je pravna podlaga v določbah ZUP, da se sme ustna obravnava razpisati samo na podlagi popolne vloge. Nerazumljivi so tudi razlogi izpodbijane sodbe, saj zatrjevane kršitve ZUP in ZGO pomenijo kršitev določb postopka in ne zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da tudi v primeru, da bi razpis ustne obravnave res pomenil kršitev pravil postopka, te kršitve ne bi bile bistvene, ker na samo odločitev ne vplivajo, saj je upravni organ o izdaji gradbenega dovoljenja odločal na podlagi pravnomočnega lokacijskega dovoljenja.

Tožena stranka in prizadeta stranka na pritožbo nista odgovorila.

K 1. točki izreka Pritožba je utemeljena.

Iz upravnih spisov izhaja, da je prizadeta stranka J.P. dne 8.9.1994 vložil zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja za gradnjo prizidka k stanovanjski hiši na zemljišču parc.št. 40/3 k.o. K. Zahtevi je med drugim priložil tudi lokacijsko dovoljenje z dne 6.7.1994, ki je postalo pravnomočno šele s sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, št. U 511/96 dne 3.12.1998. V zadevi ni sporno, da je bilo navedeno lokacijsko dovoljenje ob odločanju prvostopnega organa dne 8.4.1999 pravnomočno. Sporno pa je, ali je organ prve stopnje lahko štel vlogo prizadete stranke za popolno in uvedel postopek za izdajo gradbenega dovoljenja.

Po določbi 78. člena ZGO/84, ki je veljal v času vložitve zahteve za izdajo gradbenega dovoljenja (8.9.1994) je moral investitor zahtevku za izdajo gradbenega dovoljenja priložiti projekt za pridobitev gradbenega dovoljenja, pravnomočno lokacijsko dovoljenje, dokazilo o lastništvu oziroma pravici uporabe stavbnega zemljišča in soglasja organov in organizacij, ki se zahtevajo po posebnih predpisih. Iz upravnih spisov izhaja, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da je bila ob vložitvi zahteve za izdajo gradbenega dovoljenja priložena vsa dokumentacija, ki jo mora investitor predložiti na podlagi navedenega člena. Prvostopni organ je dne 15.9.1994 razpisal ustno obravnavo. Ob razpisu obravnave je razpolagal s povratnicami o vročitvi lokacijskega dovoljenja, na podlagi katerih je lahko utemeljeno sklepal, da je bilo navedeno lokacijsko dovoljenje vročeno tudi M.G. Ob razpisu obravnave je zato prvostopni organ upravičeno štel vlogo investitorja za izdajo gradbenega dovoljenja za popolno. Kot izhaja iz upravnih spisov je bilo šele 29.9.1994 ugotovljeno, da povratnice ni podpisala M.G. in da zato lokacijsko dovoljenje ni pravnomočno. Ko se je pokazalo, da vročitev tožnici ni bila opravljena, je prvostopni organ ravnal pravilno, ko je vročil lokacijsko dovoljenje M.G., prekinil postopek in počakal na pravnomočnost lokacijskega dovoljenja. Po presoji pritožbenega sodišča je glede na navedeno tožena stranka pravilno štela, da je bil postopek uveden z razpisom ustne obravnave dne 15.9.1994 (1. odstavek 125. člna ZUP/86). Sodišče prve stopnje je zato nepravilno presodilo, da je prvostopni organ, z razpisom obravnave, vodil postopek na podlagi nepopolnega zahtevka in kršil pravila postopka o tem, kdaj se postopek lahko začne. Zato je tudi nepravilno presodilo, da je bilo materialno pravo nepravilno uporabljeno. Po določbi 100h. člena ZGO/96 se začeti postopki za izdajo gradbenega dovoljenja, ki do uveljavitve tega zakona niso pravnomočno končani, končajo po dosedanjih predpisih. Glede na navedeno je prvostopni organ o zadevi pravilno odločal na podlagi določbe 78. člena ZGO/84. Pritožbeno sodišče je na podlagi 3. točke 2. odstavka 77. člena ZUS ugodilo pritožbi in zavrnilo tožničino tožbo, saj je bilo dejansko stanje v sodbi pravilno ugotovljeno, vendar je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo.

K 2. točki izreka V skladu z določbo 3. odstavka 23. člena ZUS trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če se v upravnem sporu odloča le o zakonitosti upravnega akta. Konkretni upravni spor predstavlja prav takšen spor, zato je pritožbeno sodišče v skladu z navedeno določbo ZUS zavrnilo pritožnikovo zahtevo za povrnitev stroškov postopka.