Jedro

Procesnih kršitev, ki jih je mogoče uvrstiti med upoštevne ugovorne ali pritožbene razloge, ni mogoče hkrati uvrstiti tudi še med upravičene razloge za vrnitev v prejšnje stanje v pomenu določbe prvega odstavka 116. člena ZPP.

Dolžnik je z vložitvijo (pravočasnih) ugovorov zoper sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine, izdana v "Ig zadevah", ki ju je izpodbijal v celoti, izpodbijal tudi kondemnatorna dela sklepov o izvršbi na podlagi verodostojne listine, izdanih v "In zadevah" - namreč spričo dejstva, da sta se plačilna naloga, vsebovana tako v "Ig" sklepih o izvršbi kot v "In" sklepih o izvršbi nanašala na isti terjatvi in ista predloga upnika. To pomeni, da ni pogojev za izvršbo zaradi izterjave ugovarjane terjatve, o pravni usodi oziroma o utemeljenosti katere sploh še ni bilo odločeno.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, sklepa sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

Upnik je dne 2.6.2003 vložil pri Okrajnem sodišču v Slovenj Gradcu zoper dolžnika dva predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine, ki sta se nanašala na izterjavo različnih denarnih obveznosti - vendar z identičnimi sredstvi izvršbe (v obeh primerih na nepremičnine in premičnine dolžnika). Na podlagi vsakega izmed obeh upnikovih predlogov je sodišče izdalo dva sklepa o izvršbi - skupno torej štiri sklepe in sicer: sklepa pod opravilnima številkama In 2003/215 in Ig 2003/00743 z identičnim kondemnatornim delom njunega izreka (glede terjatve v znesku tolarske protivrednosti 7.331,55 EUR s pripadki in 24.810,00 SIT s pripadki) in ki sta se razlikovala le v delu o dovolitvi izvršbe glede na izvršilni sredstvi, ter sklepa pod opravilnima številkama In 2003/216 in Ig 2003/00742, ki sta se prav tako nanašala na izterjavo iste denarne terjatve (v znesku tolarske protivrednosti 79.687,85 EUR s pripadki in 24.810,00 SIT s pripadki), vendar z različnima sredstvima izvršbe.

Dolžnik je pravočasno ugovarjal zoper sklepa opr. št. Ig 2003/00743 in Ig 2003/00742, medtem ko je ugovor zoper sklepa o izvršbi pod opr. št. In 2003/215 in In 2003/216 vložil šele po izteku osemdnevnega roka in hkrati vložil še predlog za vrnitev v prejšnje stanje, ki ga je utemeljeval s trditvijo, da je bil prepričan v odvečnost vlaganja ugovorov tudi še zoper sklepa o izvršbi pod oznakami "In", v katerih so zajete iste terjatve kot v sklepih z oznakama "Ig" in zoper katera je pravočasno ugovarjal, sicer pa da je dvakratno odločanje o istih terjatvah v nasprotju s temeljnimi procesnimi pravili.

Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 10.12.2003, opr. št. In 2003/00215-18, zavrnilo dolžnikov predlog za vrnitev v prejšnje stanje, ugovora dolžnika zoper sklepa o izvršbi istega sodišča In 2003/215 in In 2003/216 pa kot prepozna zavrglo.

Sodišče druge stopnje je dolžnikovo pritožbo zoper tak sklep zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

Zoper sklep sodišča druge stopnje je Vrhovno državno tožilstvo Republike Slovenije vložilo zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Sodišči prve in druge stopnje sta po mnenju vrhovnega državnega tožilstva zmotno uporabili določbo 116. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju. Pojem "upravičen vzrok" (za zamudo roka) iz prvega odstavka 116. člena Zakona o pravdnem postopku namreč ni v zakonu natančno opredeljen. V zvezi s trditvijo, da gre za pravno nedoločen pojem - pravni standard, ki je del materialnopravne podlage sodne odločbe, se vrhovno državno tožilstvo sklicuje na stališče Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, zavzeto v sklepu pod opr. št. III Ips 1/2002. Presoja sodišč prve in druge stopnje, da v konkretnem primeru ni upravičenega vzroka za zamudo v pomenu določbe prvega odstavka 116. člena ZPP, je po mnenju iz zahteve za varstvo zakonitosti materialnopravno zmotna. Izvršilno sodišče je, v nasprotju z določbami ZPP glede litispendence, v obeh zadevah, na podlagi enega samega - istega predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine, izdalo dva sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine in ju vročilo dolžniku, ki je prava neuka stranka. Razumljivo in logično je, da je bil dolžnik utemeljeno prepričan, da gre za dve in ne za štiri zadeve in je zato vložil ugovor le v dveh zadevah. Takoj ko je izvedel, da so v teku pravzaprav štiri zadeve, pa je vložil ugovor še v dveh zadevah.

Upravičen razlog za zamudo pri dolžniku je nastal izključno zaradi ravnanja sodišča. Tudi na drugi stopnji sprejeto stališče sodišča prve stopnje, da dolžnikova trditev, da se o zahtevku, o katerem že teče izvršilni postopek, ne more in ne sme ponovno odločati, ni točna, ker naj bi v konkretnem primeru sodišče izdalo dva sklepa, vendar z različnimi sredstvi izvršbe, po mnenju vrhovnega državnega tožilstva ne drži. Sodišče ni izdalo le dveh sklepov za dve različni sredstvi izvršbe, temveč je izdalo dva sklepa, s katerima je ugodilo predlogu o naložitvi obveznosti plačila dolžniku na podlagi verodostojne listine (tožbenemu zahtevku) na plačilo iste terjatve na podlagi iste verodostojne listine med istima strankama, torej je izdalo dva izvršilna naslova v isti zadevi. Zato je na strani dolžnika obstajal upravičen razlog za zamudo roka za vložitev ugovorov v obeh "In" zadevah in bi sodišče moralo ob pravilni uporabi 116. člena ZPP ugoditi njegovemu predlogu za vrnitev v prejšnje stanje. Ker je odločitev o pravočasnosti dolžnikovih ugovorov v nujni povezavi z odločitvijo o predlogu za vrnitev v prejšnje stanje, vrhovno državno tožilstvo izpodbija tudi ta del sklepa in predlaga spremembo sklepa sodišča druge stopnje v smeri dovolitve vrnitve v prejšnje stanje ter v smeri odločitve, da sta dolžnikova ugovora pravočasna.

Zahteva za varstvo zakonitosti je bila po določbi 375. člena v zvezi z drugim odstavkom 391. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 36/2004 - uradno prečiščeno besedilo) in v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ; Ur. l. RS, št. 51/98 do 75/2002) vročena strankama tega postopka, ki nanjo nista odgovorili.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Na splošni ravni sicer ni mogoče pritrditi stališču iz zahteve za varstvo zakonitosti v delu, v katerem bi ga bilo poenostavljeno morda razumeti kot zavzemanje za opredelitev sodne kršitve pravil postopka kot "upravičenega vzroka" za strankino opustitev oziroma zamudo procesnega dejanja v pomenu določbe prvega odstavka 116. člena ZPP. Velja namreč ravno obratno: za odpravo morebitnih nezakonitosti v sodnih postopkih so strankam na voljo pravna sredstva, ki jih morajo uveljavljati v za to predvidenih rokih, saj so sicer z nastopom pravnomočnosti "sanirane"; ali povedano drugače - morebitne nezakonitosti v sodnih postopkih so kvečjemu vzrok (povod) za aktivna in pravočasna procesna dejanja strank, ne pa "upravičen vzrok" za zamudo stranke s procesnim dejanjem. K temu je treba dodati, da procesnih kršitev, ki jih je mogoče uvrstiti med upoštevne ugovorne ali pritožbene razloge, ni mogoče hkrati uvrstiti tudi še med upravičene razloge za vrnitev v prejšnje stanje v pomenu določbe prvega odstavka 116. člena ZPP. Če ne bi bilo tako, bi zakonsko predvidene časovne omejitve za uveljavljanje pravnih sredstev spričo kršitev pravil sodnih postopkov izgubile sleherni smisel. Utemeljeno pa se vrhovno državno tožilstvo v zahtevi za varstvo zakonitosti sklicuje na procesnopravne posledice dejstev, da je dolžnik obakrat z dvema sklepoma o izvršbi na podlagi verodostojne listine, s katerima mu je bilo vselej po dvakrat naloženo plačilo po izvoru in obsegu identične terjatve upnika, prejel vsakič priložen po en - isti predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine z istimi prilogami in da je to dolžnika utrjevalo v prepričanju, da je s pravočasnima ugovoroma, vloženima v "Ig zadevah", izpodbijal obe (in edini uveljavljani) terjatvi upnika, ki ju je sodišče prve stopnje z nezakonitim postopanjem formalno pretvorilo v štiri "plačilne naloge", izmed katerih sta bila dva izdana brez predloga upnika. To pa nujno terja presojo v smeri učinkov pravočasno vloženih ugovorov dolžnika in v smeri odgovora na vprašanje, ali je dolžnik sploh bil v zamudi s kakšnim procesnim dejanjem. Odgovor je negativen, saj je dolžnik z vložitvijo (pravočasnih) ugovorov zoper sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine, izdana v "Ig zadevah", ki ju je izpodbijal v celoti, izpodbijal tudi kondemnatorna dela sklepov o izvršbi na podlagi verodostojne listine, izdanih v "In zadevah" - namreč spričo dejstva, da sta se plačilna naloga, vsebovana tako v "Ig" sklepih o izvršbi kot v "In" sklepih o izvršbi nanašala na isti terjatvi in ista predloga upnika. To pomeni, da tudi ni pogojev za izvršbo zaradi izterjave ugovarjane terjatve, o pravni usodi oziroma o utemeljenosti katere sploh še ni bilo odločeno. Da bo to mogoče storiti v nadaljevanju postopka na prvi stopnji in s tem uresničiti slehernemu dolžniku zakonsko zagotovljena minimalna procesnopravna jamstva, ter da ne bi zaradi postopanja na način, ki ga je v dosedanjem postopku ubralo sodišče prve stopnje, prišlo z vidika varstva človekovih pravic do nesprejemljivega procesnopravnega položaja dolžnika, je bilo treba izpodbijana sklepa sodišč obeh stopenj na podlagi določbe prvega odstavka 379. člena v zvezi z drugim odstavkom 391. člena ZPP ter v zvezi s 15. členom ZIZ razveljaviti in vrniti zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek.