Jedro

Parcelni načrt razlastitvenega upravičenca ne zadostuje za standard, izražen v ustavni odločbi št. U-I-42/93 z dne 15. 12. 1994, da mora biti zemljišče v načrtih stanovanjske gradnje predvideno za gradnjo - s planskim aktom.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano št. ... z dne 23. 8. 2006 se odpravi ter zadevo vrne toženi stranki v nov postopek.

Obrazložitev

: Tožena stranka je na pritožbo tožnika zoper dopolnilno odločbo Upravne enote A, št...., z dne 29. 9. 2004 to v 3. odstavku 1. točke izreka v delu, kjer navaja nominalno vrednost "838.923,00 SIT", odpravila ter v tem delu nadomestila z zneskom "81.649,93 DEM" (1. točka izreka); v ostalem pa pustila izpodbijano odločbo nespremenjeno (2. točka izreka). Prvostopni organ je z navedeno prvostopno odločbo Slovenski odškodninski družbi kot zavezanki za plačilo odškodnine naložil, da mora v roku 3 mesecev po pravnomočnosti te odločbe izročiti skrbniku za poseben primer A.A. obveznice v nominalni vrednosti 838.923,00 SIT v korist pokojnega denacionalizacijskega upravičenca B.B., kot odškodnino za podržavljeno parc. št. ... - njiva 5. b.r. v izmeri 2811 m2, parc. št. ... - njiva 5. b.r. v izmeri 1306 m2 in parc. št. ... - njiva 4. b.r. v izmeri 2000 m2, vse vpisane v zk. vl. št. k.o. B.. V obrazložitvi je tožena stranka navedla, da je v zadevi ostalo sporno vrednotenje nepremičnin parc. št. ..., ... in ..., ki so bile podržavljene B.B. na podlagi temeljnega Zakona o razlastitvi (Uradni list RS, št. 28/47). V postopku je bilo ugotovljeno, da zemljišč zaradi ovir iz 19. in 32. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) ni mogoče vrniti v naravi. Sporno je, ali so zemljišča v času podržavljanja imela status komunalno opremljenih zemljišč in jih je v postopku vračanja premoženja potrebno vrednotiti kot stavbna zemljišča. Prvostopni organ jih je ocenil kot kmetijska, ker je štel, da razlastitveni zakon ni spremenil namembnosti zemljišč, planski akti za to območje za čas podržavljanja pa ne obstajajo. Tožena stranka meni, da takšno postopanje za parc. št. ... k.o. B. ne drži in jo je potrebno glede na predloženo dokumentacijo ovrednotiti kot stavbno zemljišče. Zaključiti je namreč, da je bila zemljišču spremenjena namembnost s samim aktom o razlastitvi, iz katerega izhaja, da je zemljišče parc. št. ... k.o. B. podržavljeno za potrebe gradnje stanovanjskega naselja ter ga je iz navedenega razloga vrednotiti kot stavbno zemljišče, glede na dejstva komunalne opremljenosti pa tudi kot komunalno opremljeno stavbno zemljišče. Glede zemljišč parc. št. ... in ... k.o. B. pa meni, da niso bila ugotovljena nikakršna dejstva, na podlagi katerih bi bilo mogoče ugotoviti, da sta bili zemljišči podržavljeni za namen gradnje.

Tožnik v tožbi navaja, da bi bilo potrebno tudi parceli ... in ... k.o. B. oceniti kot za nezazidani, komunalno opremljeni stavbni zemljišči, skladno z 11. členom Navodila o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetji oziroma premoženja (v nadaljevanju Navodilo). Tudi za ti dve parceli velja, da sta se nahajali v neposredni bližini javne dovozne poti, priključene na javno cestno omrežje, v neposredni bližini javnega vodovoda oziroma priključka za preskrbo s pitno vodo. Temeljni zakon o razlastitvi je določal, da se nepremičnine in pravice na nepremičninah smejo razlastiti le za določene namene, kot so gradnja železnic, luk, zgradb, naselbin, stanovanjskih in javnih zgradb, silosov in podobno. To pomeni, da so se razlastitve izvajale zato, da se bo na zemljiščih gradilo. Podržavljene nepremičnine so bile ob podržavljanju predvidene za gradnjo. Stališče zavzeto v upravnem postopku, da bi to dejstvo moralo izhajati iz prostorskih oziroma urbanističnih aktov, je nesprejemljivo in preozko. Upoštevati je treba, da takrat še ni bila urejena zakonodaja na tem področju in da prostorskih in urbanističnih aktov, kakršne danes poznamo, takrat še ni bilo. Parcela ... je bila razlaščena z aktom o razlastitvi Vlade z dne 29. 10. 1951, za potrebe direkcije za železnice v C.. Na podlagi tega akta je Okrajna razlastitvena komisija razlastitev tudi izvedla. Iz dopisa direkcije izhaja, da se razlastitev opravlja zaradi zgraditve železniške naprav na postaji D. - E.. Že 2. 7. 1951 je bil izdelan parcelni načrt stalno razlaščenih zemljišč za razširjanje postaje D - E., ki je tehnično označen kot objekt XX. Iz mapne kopije, v katerem je navedeni kompleks, je razvidno, da vanj spada tudi parcela 931/1. Tudi ostala listinska dokumentacija dokazuje, da je bila že s samo razlastitvijo spremenjena namembnost razlaščenega zemljišča. Zemljišče parc. št. ... B. je bilo razlaščeno z aktom o razlastitvi Državnega sekretariata za občo upravo in proračun z dne 18. 6. 1955. Parcela je bila hkrati s še nekaterimi drugimi podržavljena za potrebe uprave žitnih silosov LRS. Iz obrazložitve v odločbi okrajne razlastitvene komisije v A. z dne 14. 1. 1956 izhaja, da zemljišče leži v bližini večjega gospodarskega središča. Objekt skladišč uprave žitnih silosov LRS je razviden iz mapne kopije, ki je v upravnem spisu. Iz odločb OLO A., komisija za razlastitve z dne 5. 10. 1957 in 8. 10. 1957 izhaja, da je bila dejanska razlastitev opravljena že leta1949. Iz mapne kopije je razvidno, da silos stoji na parceli ... in da je ta parcela z obeh strani obdana s potnimi povezavami. Iz dopisa Pionirja z dne 4. 11. 1948 je razvidno, da je navedeno podjetje že takrat gradilo silos na razlaščeni parceli, čeprav razlastitve dejansko še ni bilo. Gradnja je bila očitno opravljena na podlagi gradbenega dovoljenja OLO A., z dne 10. 11. 1948. Zapisnik o lokalnem ogledu z dne 8. 5. 1954 med drugim izkazuje, v katerem kompleksu razlaščeno tožnikovo zemljišče leži in da so izpolnjeni pogoji z 11. člena Navodila glede plačila odškodnine. Predlaga opravo odločbe tožene stranke oziroma njeno spremembo.

Stranka z interesom v tem postopku SOD na tožbo ni odgovorila.

Zastopnik javnega interesa udeležbe v postopku ni priglasil. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka vse tožbene navedbe kot neutemeljene iz razlogov, navedenih v obrazložitvi izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporen pravni status in vrednotenje podržavljenih parcel št. ... in ... obe k.o. B.. Prvostopni organ ju je ovrednotil kot kmetijski zemljišči, ker je štel, da Temeljni zakon o razlastitvi, ki je bil podlaga za podržavljanje, njunega statusa v stavbno zemljišče ni spremenil, niti ni bil spremenjen na podlagi aktov o razlastitvi, iz katerih je sicer razvidno, da se razlaščata za namen gradnje. Njegova odločitev temelji na stališču Ustavnega sodišča RS izraženo v odločbi U-I-42/43 z dne 15. 12. 1994. Tožena stranka je njegovo odločitev potrdila in navedla, da niso bila ugotovljena nikakršna dejstva, na podlagi katerih bi bilo mogoče ugotoviti, da sta bili zemljišči podržavljeni za namen gradnje.

Tožnik ugovarja odločitvi tožene stranke in meni, da je sprejeta na podlagi napačne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava. Po mnenju sodišča predložena listinska dokazila kažejo, da tožena stranka statusa parcele ... ni pravilno presodila. Iz listin v spisu izhaja, tako pa je trdil tudi tožnik tekom upravnega postopka, da naj bi na parceli ... ob podržavljanju v letu 1955 že stal silos (iz leta 1948). Če pa je temu tako, kar bo potrebno v ponovnem postopku nesporno ugotoviti, in če izgrajen silos ustreza standardu "objekta", bo potrebno šteti glede na navedeno dejstvo obravnavano zemljišče za stavbno zemljišče. Zemljišče je stavbno, če na njem stoji objekt ter je ta dejanska okoliščina tista, ki je status samega zemljišča iz kmetijskega spremenila v stavbnega. Po sodni praksi tega sodišča in Vrhovnega sodišča (sodba I Up 585/2004 z dne 6. 10. 2005 in I Up 373/2004 z dne 7. 9. 2005) se v primerih, ko na zemljišču ob podržavljenju stoji objekt, ki ni zgrajen s strani bivšega lastnika, tako zemljišče vrednoti v korist upravičenca kot nezazidano stavbno zemljišče, pri čemer pa se vprašanje komunalne opremljenosti presoja na stanje dejanskega odvzema (torej ne na stanje, ko je bila odločba o razlastitvi pravnomočna). V kolikor bo torej ugotovljeno, da je na zemljišču ... ob podržavljenju - ob odvzemu lastninske pravice na zemljišču stal objekt, bo potrebno to zemljišče vrednotiti kot nezazidano stavbno zemljišče, vprašanje komunalne opremljenosti pa ugotavljati na stanje pred izgradnjo objekta na parceli. Namreč v kolikor bi se pri vrednotenju upoštevalo stanje komunalne opremljenosti, ki ga upravičenec ni sam povzročil, bi bil neupravičeno obogaten, kar pa bi bilo v nasprotju z namenom ZDen. V ponovnem postopku bo potrebno upoštevati stališče sodišča, ki se nanaša na pravilno uporabo materialnega prava in raziskati relevantno dejansko stanje v smeri, kot sodišče opozarja.

Glede ugovorov, ki se nanašajo na parcelo ..., pa sodišče pritrjuje toženi stranki, da akt o razlastitvi, niti zakon na katerega je oprt, statusa parcele nista spremenila. Tožnik se sklicuje na parcelni načrt stalno razlaščenih zemljišč za razširjanje postaje D. - E., ki je tehnično označen kot objekt XX. Vendar pa gre za parcelni načrt razlastitvenega upravičenca - Jugoslovanske državne železnice, ki po mnenju sodišča ne zadostuje za standard, izražen v ustavni odločbi št. U-I-42/93 z dne 15. 12. 1994, torej da mora biti zemljišče v načrtih stanovanjske gradnje predvideno za gradnjo - s planskim aktom, kar pomeni urejanje s strani oblastvenih organov, v širšem smislu kot zgolj parcelni načrt razlastitvenega upravičenca za njegovo investicijo. V ponovnem postopku bo moral tožnik v dokaz svoje trditve, da gre tudi pri parceli ... za stavbno parcelo, izkazati, da je predloženi parcelni načrt temeljil na planskem aktu, ki je imel vsebino, kot jo je sodišče razložilo, da bo z zatrjevanji o spremenjenem statusu parcele lahko uspešen. Zgolj opozarja pa sodišče toženo stranko, da naj v primeru, da bo za posamezno parcelo ugotovljeno, da je šlo za podržavljanje stavbnega zemljišča, upošteva določbo 3. točke 1. odstavka 57. člena ZDen.

Sodišče je tožbi ugodilo in na izpodbijano odločbo odpravilo v celoti, ker je v višini odškodnine (1. točka izreka izpodbijane odločbe) vsebovana tako odškodnina za parcelo ..., ki jo je spremenila in določila tožena stranka, kot odškodnina za parceli, katerih pravilnost višine tožnik s tožbo izpodbija (v višini za kmetijsko zemljišče). Iz navedenega razloga, ker gre za povezanost odločitve v zadevi, sodišče torej ni moglo odločiti, kot je tožnik predlagal. Ker je dejansko stanje o denacionalizacijskem postopku ostalo nepopolno ugotovljeno ter je bilo tudi napačno uporabljeno materialno pravo, je odločba tožene stranke nezakonita. Sodišče jo je zato na podlagi 2. in 4. točke 1. odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 v nadaljevanju ZUS-1) v zvezi s prehodno določbo 2. odstavka 105. člena ZUS-1 odpravilo ter zadevo v smislu 3. odstavka istega člena vrnilo toženi stranki v ponovni postopek.

Pravni pouk temelji na določbi 1. odstavka 73. člena ZUS-1 v zvezi s 1. odstavkom 107. člena tega zakona.