Jedro

Pomemben je končni znesek odškodnine za celotno nepremoženjsko škodo in ne le zneski za posamezno obliko te škode.

Dokazni predlog tožnika v zvezi s trditveno podlago glede razširitve tožbenega zahtevka „kot do sedaj“ je tudi nesubstanciran, saj tožnik ne pove v zvezi s konkretno katerim dejstvom predlaga izvedbo posameznega dokaznega predloga.

V skladu z drugim odstavkom 18. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku se pooblaščencem, ki niso odvetniki, potrebni izdatki, ki obsegajo povrnitev potnih stroškov, odmerijo v skladu z določbami 5. do 9. člena tega Pravilnika. V slednjih je določeno, da obsegajo potni stroški stroške za prevoz z javnimi prevoznimi sredstvi oziroma stroške za prevožene kilometre z lastnim prevoznim sredstvom, pri čemer se stroški za prevožene kilometre povrnejo samo za pot, na kateri ne vozi javno prevozno sredstvo.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v I. točki izreka spremeni tako, da se dosojeni znesek odškodnine v višini 17.154,88 EUR zviša na 21.154,88 EUR, v prvi in drugi alineji II. točke izreka se spremeni tako, da se znesek 20.258,63 EUR nadomesti z zneskom 16.258,63 EUR ter znesek 17.154,88 EUR z zneskom 21.154,88 EUR, v III. točki izreka pa se spremeni tako, da se prisojeni znesek 1.157,14 EUR pravdnih stroškov zviša na 1.547,90 EUR.

II. Sicer se pritožba zavrne ter se v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 291,63 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev.

Obrazložitev

1. Tožnik s tožbo zahteva odškodnino za škodo, ki jo je utrpel v prometni nesreči dne 3. 1. 2011. Povzročitelj prometne nesreče (toženkin zavarovanec) je s prednjim delom vozila trčil v zadnji del na vozišču ustavljenega tovornega vozila javnega podjetja Komunala ..., na katerem je na nosilni prečki stal tožnik. Ob trčenju je tožnik z glavo udaril v nosilni drog stiskalnika tovornega vozila, nogi pa mu je stisnilo med obe vozili. Sodišče je tožbenemu zahtevku delno ugodilo ter toženi stranki naložilo, da mora v roku 15 dni tožniku izplačati odškodnino v višini 17.154,88 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 5. 2012 do plačila, v preostalem delu pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Toženi stranki je še naložilo, da mora tožniku v roku 15 dni povrniti pravdne stroške v višini 1.157,14 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

2. Zoper zavrnilni del sodbe, ki se nanaša na zavrnitev zahtevka za plačilo zneska 8.200,00 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi in plačilom mesečne rente od 5. 11. 2015 dalje v mesečni višini 180,00 EUR, se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku(1) pritožuje tožnik in predlaga, da višje sodišče pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da poleg že prisojenega zneska 17.154,88 EUR prisodi iz naslova odškodnine še znesek 8.200,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obresti od 17. 5. 2012 dalje in plačilo mesečne rente v višini 180,00 EUR od 5. 11. 2015 dalje s stroškovno posledico. Tožnik meni, da je ob pravilni uporabi materialnega prava iz naslova odškodnine za prestane in bodoče telesne bolečine ter nevšečnosti med zdravljenjem upravičen najmanj do zneska 18.000,00 EUR in iz naslova prestanega strahu do zneska 3.000,00 EUR. Sodišče prve stopnje je pravilno povzelo vse poškodbe, ki jih je utrpel tožnik, vendar pa je premajhno težo dalo okoliščini, da je bilo tožnikovo zdravljenje izjemno dolgotrajno in da je bilo zaradi skupka poškodb ter s tem povezanih zapletov povezano z dalj časa trajajočimi intenzivnimi bolečinskimi obdobji (ki jih tožnik sicer trpi še danes), ter da je tožnik v zvezi z zdravljenjem trpel številne obremenjujoče ter omejujoče nevšečnosti. Opozarja, da prvostopenjsko sodišče ni citiralo niti enega samega delno „podobnega primera“, tako, da se tožnik ne more opredeliti, ali je res šlo za primerljive situacije, ki bi lahko narekovale prisojo tako nizke odškodnine. Sklicuje se na odločbi Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 2346/2016 ter II Cp 1775/2014. Podobno velja za odškodnino za strah. Sodišče je tožnikov strah sicer povzelo (točka 17 in 18 obrazložitve sodbe), vendar v tem delu ni v zadostni meri upoštevalo intenzivnosti in trajanja strahu tožnika za izid zdravljenja; predvsem pa tudi ni upoštevalo, da tožnik potem, ko je se zbudil v rešilnem avtomobilu in med pregledom v urgentnem bloku ni trpel zgolj hudega strahu, ampak je trpel zelo hud strah. Sodišče prve stopnje je v 18. točki obrazložitve sodbe navajalo, da naj bi upoštevalo, da je stopnja zaskrbljenosti v zvezi z zdravljenjem odvisna od tega, kateri del telesa je poškodovan, od zapletov pri zdravljenju in od trajanja zdravljenja ter da naj bi sodišče pri odmeri odškodnine za pretrpljen strah upoštevalo vrsto, obseg in posledico poškodbe, vendar sodišče ne pojasni, katere, kako in na kakšen način. V tem delu je izpodbijana sodba povsem neobrazložena in se tožnik do nje sploh ne more opredeliti oziroma niso podani razlogi o odločilnih dejstvih. Napačno je stališče sodišča prve stopnje, da naj bi bil tožnik z navedbami, da je pomoč potreboval 11 mesecev oz. 870 ur, ki jih je podal v pripravljalni vlogi s spremembo tožbenega zahtevka z dne 5. 11. 2015, prekludiran. Če je sodišče spremembo tožbe v tem delu dopustilo, bi moralo o tem delu zahtevka meritorno odločiti. Nezakonit je tudi zaključek prvostopenjskega sodišča o neutemeljenosti zahtevka na povračilo stroškov tuje pomoči za obdobje od 5. 11. 2015 dalje v obliki mesečne rente. Sodišče prve stopnje ni izvedlo ponovnega dokazovanja z zaslišanjem tožnika, ki bi lahko konkretno izpovedal, pri katerih gospodinjskih opravilih potrebuje občasno tujo pomoč. Tožnik je v pripravljalni vlogi podal pravno relevantne trditve ter v zvezi s tem predlagal svoje zaslišanje, vendar sodišče omenjenega dokaza ni izvedlo, s čimer je tožniku odvzelo pravico do obravnavanja pred sodiščem. Tožnik je že v pripravljalni vlogi z dne 22. 4. 2014 navedel, da ne more prenašati težjih bremen in da se posledično ne more ukvarjati s športi oziroma z deli, ki zahtevajo takšna ravnanja (npr. pomoč na družinski kmetiji), tožnik pa je bil zaradi prevelikih fizičnih obremenitev tudi prerazporejen na drugo ustrezno delovno mesto. Zgrešen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da dejstvo, da tožnik ne zmore v takšnem obsegu kot pred nesrečo skrbeti za invalidnega otroka, ne predstavlja podlage za povrnitev premoženjske škode. Tožnik s to postavko vtožuje lastno pomoč, saj dvigovanje sina predstavlja težje breme, ki ga tožnik zaradi posledic poškodb ne zmore. Zato tožnik potrebuje tujo pomoč za ravnanje, ki ga je pred poškodbo zmogel sam. Glede stroškovnega izreka tožnik še opozarja, da pooblaščenka toženke ni upravičena do kilometrine v zvezi s prihodom na naroka, saj za to ni pravne podlage.

3. Tožena stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je v okviru trditvene in dokazne podlage pravdnih strank dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo, v pretežni meri je pravilno uporabilo materialno pravo in ni zagrešilo očitanih bistvenih kršitev določb postopka in ne ostalih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Razloge sodišča prve stopnje za odločitev, razen v manjšem delu glede ocene primernosti odškodnine za pretrpljene in bodoče telesne bolečine ter nevšečnosti med zdravljenjem, pritožbeno sodišče v celoti sprejema.

6. Pri odmeri denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo je sodišče vezano na merila iz 179. člena Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ, kot so stopnja telesnih in duševnih bolečin, njihovo trajanje ter pomen prizadete dobrine, pri čemer odškodnina ne sme iti na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in namenom. Glede na navedena merila poteka odmera odškodnine tako na konkretni kot na abstraktni ravni, kar pomeni, da je treba pri določitvi odškodnine upoštevati intenzivnost in trajanje telesnih in duševnih bolečin glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu, vse s ciljem, da se pri njem doseže zadoščenje, ki bo te bolečine omililo. Hkrati pa mora biti odškodnina določena objektivno, in sicer glede na razmerje med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje in glede na primerjavo z odškodninami s primerljivo škodo.

7. Predmet pritožbenega preizkusa je višina odmerjene odškodnine za tožniku nastalo nepremoženjsko škodo za pretrpljene in bodoče telesne bolečine ter nevšečnosti med zdravljenjem in iz naslova strahu ter odškodnina za premoženjsko škodo v zvezi s stroški tuje pomoči v obliki mesečne rente od 5. 11. 2015 dalje.

8. Kot izhaja iz neprerekanih ugotovitev sodišča prve stopnje je tožnik utrpel naslednje poškodbe: - odrgninsko – raztrganinsko rano na glavi, - zlom v predelu leve očnice - očesne duplje (zlom je segal v lobanjsko votlino), zlom je bil tudi v predelu sinus frontalne kosti, - zlom nosne kosti (brez premika odlomkov), - pretres možganov, - rano na levem stegnu, - zdrobljen odprt zlom končnega dela desne goleni (zlom je zajemal mečnico in golenico) z močnim premikom odlomkov v predelu gležnja, - zlom leve mečnice in zlom druge do četrte stopalnice levo (zlom druge stopalnice je bil s premikom odlomka).

9. Pritožba ne oporeka ugotovitvam sodišča prve stopnje glede obsega telesnih bolečin in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem. Meni pa, da je sodišče dalo premajhno težo okoliščini, da je bilo tožnikovo zdravljenje izjemno dolgotrajno ter povezano z dalj časa trajajočimi in intenzivnimi bolečinskimi obdobji ter da je tožnik v zvezi z zdravljenjem trpel številne obremenjujoče ter omejujoče nevšečnosti. Kot izhaja iz ugotovitev izvedeniškega mnenja sodnega izvedenca prim. mag. A. A., dr. med. je tožnik trpel hude bolečine 38 dni, nato je pol leta trpel srednje hude in pretežno stalne bolečine ter nato še blage stalne bolečine 4 mesece, medtem, ko občasne (blage ali srednje hude) bolečine tožnik še vedno trpi, če dalj časa stoji, pri daljši hoji ali pri krajši hoji po neravnem terenu ali navkreber ali navzdol. Tožnik je bil 41 dni hospitaliziran (najmanj 12 dni je bil izključno vezan na ležanje ter v celoti odvisen od pomoči negovalnega osebja), prestal je tri operacije v spinalni anesteziji, samo zdravljenje pa je bilo povezano tudi z različnimi nevšečnostmi ter dolgotrajno rehabilitacijo (trikratno boleče odstranjevanje šivov, boleča odstranitev žice iz stopalnice, vsaj 20-kratno previjanje ran, jemanje zdravil, diagnostične preiskave – rtg slikanje 46 krat, 1 krat CT, fizioterapija v zdravilišču, uporaba invalidskega vozička (33 dni) in bergel (obe je uporabljal 7 mesecev), kasneje pa je uporabljal in uporablja eno berglo kot pomoč pri daljši hoji ali pri hoji po stopnicah ter številni pregledi pri zdravnikih. Odmerjena odškodnina za tožniku nastalo škodo zaradi telesnih bolečin in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem v višini 12.500,00 EUR, zato po mnenju pritožbenega sodišča ne predstavlja primernega zadoščenja in tudi ne izpolnjuje kriterijev objektivne pogojenosti glede na sodno prakso v podobnih primerih. Po presoji pritožbenega sodišča gre tožniku iz tega naslova odškodnina v višini 16.500,00 EUR(2). Zadevi, na kateri pritožnik opozarja v pritožbi, s konkretnim primerom nista povsem primerljivi in ne utemeljujeta še dodatnega zvišanja odškodnine. Oškodovanca sta v pritožbi izpostavljenih primerih utrpela hujše posledice poškodb, kot je obravnavani. Pomemben je namreč končni znesek odškodnine za celotno nepremoženjsko škodo in ne le zneski za posamezno obliko te škode(3).

10. Pravilno je sodišče prve stopnje odmerilo odškodnino za strah. Tožnik neposredno pred trčenjem oziroma ob trčenju strahu za svoje življenje ni utrpel, čeprav je prestajal intenziven in dolgotrajen strah za izid zdravljenja, saj je utrpel hude telesne poškodbe, vendar pa le ne takšnih, ki bi predstavljale neposredno nevarnost za življenje, prav tako pri zdravljenju ni prišlo do zapletov, zato je priznani znesek v višini 1.800,00 EUR glede na trajanje prestanega strahu, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje v 17. točki obrazložitve sodbe zadosten ter tudi skladen s sodno prakso(4).

11. Tožnik je torej upravičen glede na intenzivnost in trajanje telesnih in duševnih bolečin ter prestanega strahu do odškodnine v višini 47.400,00 EUR. Glede na že izplačano odškodnino je tožena stranka dolžna iz naslova nepremoženjske škode plačati še 19.064,00 EUR.

12. Odškodnina za škodo zaradi stroškov tuje pomoči ima podlago v prvem odstavku 174. člena OZ. Tožnik je po odpustu iz bolnišnice v obdobju pet mesecev in šestnajst dni (od 15. 4. do 29. 4. 2011, ko je bil na rehabilitaciji v zdravilišču, ni utrpel škode iz naslova pomoči bližnjih) potreboval pomoč tretjih oseb in sicer v obsegu 3 ure dnevno (prvo trimesečje) oziroma 2 uri dnevno (drugo trimesečje), v obliki občasnega pospravljanja, oskrbe s hrano, asistence pri hoji po stopnicah, pomoči pri izvajanju osebne higiene in pri oblačenju, obuvanju ter občasnega prevoza. Odločitev sodišča prve stopnje, da je tožnik upravičen do odškodnine za tujo pomoč v zgoraj navedenem obsegu, temelji na ugotovljenem dejanskem stanju, ki ga je prvo sodišče ugotovilo na podlagi tožnikove izpovedbe ter ugotovitev izvedenca travmatologa. Čeprav izvedenec v izvedeniškem mnenju ugotavlja potrebo po negi in pomoči v širšem obsegu, pa iz izpovedi tožnika izhaja, da je pomoč potreboval le v s strani sodišča prve stopnje priznanem obsegu. Obseg potrebne pomoči je bil tožniku v celoti znan ne samo ob vložitvi tožbe, temveč tudi v času zaslišanja, torej je tožnik vedel, kolikor časa mu je bila po zaključeni hospitalizaciji nudena pomoč in pri katerih opravilih, zato je prvo sodišče pravilno sledilo njegovi izpovedbi ter odločitve ni oprlo zgolj na izvedeniško mnenje, iz katerega izhaja, da naj bi bila pomoč potrebna v daljšem obdobju, kot je izpovedal sam tožnik. Pravilno je pritožbeno stališče, da po spremembi tožbe prekluzija trditev in dokaznih predlogov ne velja ter da mora sodišče v tem delu o zahtevku odločiti meritorno. V konkretnem primeru je prvo sodišče z zavrnitvijo tega dela tožbenega zahtevka o njem meritorno odločilo. Pravilno je sodišče prve stopnje pojasnilo, da tožnik trditvene podlage glede katerih „težjih gospodinjskih in ostalih opravil, ki naj bi jih opravljal eno uro na dan in pri katerih potrebuje in bo potreboval pomoč, konkretno ni navedel, čeprav je bilo na njem trditveno breme. Dokazni predlog tožnika v zvezi s trditveno podlago glede razširitve tožbenega zahtevka „kot do sedaj“, pa je tudi nesubstanciran, saj tožnik ne pove v zvezi s konkretno katerim dejstvom predlaga izvedbo posameznega dokaznega predloga. Pa tudi sicer tožnik neizvedbe dokazov v skladu z določbo prvega odstavka 286.b člena ZPP ni uveljavljal takoj, ko je bilo to mogoče, v pritožbi pa ne navede, zakaj brez svoje krivde tega ni mogel storiti.

13. Pravilno je sodišče prve stopnje pojasnilo, da je zatrjevano dejstvo, da tožnik ne more dvigovati invalidnega otroka, zaradi česar trpi duševne bolečine, upoštevalo v okviru odškodnine zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti.

14. Glede prisoje višine odškodnine je sodišče prve stopnje dejansko stanje pravilno ugotovilo, vendar je zmotno uporabilo materialno pravo, zato je višje sodišče na podlagi pete alineje 358. člena ZPP pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo, kot je razvidno iz izreka odločbe. V preostalem delu je pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15. Sprememba izpodbijane sodbe ima za posledico spremembo odločitve o pravdnih stroških. Tožnik je uspel ob nespornem temelju po višini s 37,5 % zahtevka (od zahtevanih 56.493,51 EUR je uspel z 21.154,88 EUR). Sodišče prve stopnje je tožniku neprerekano priznalo 4.803,47 EUR, 37,5 % tega zneska je 1.801,30 EUR. Tožena stranka je v postopku na prvi stopnji priglasila kilometrino na relaciji K. - L. - K. za pristop na naroka dne 3. 6. 2015 in 11. 11. 2015. V skladu z drugim odstavkom 18. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku se pooblaščencem, ki niso odvetniki, potrebni izdatki, ki obsegajo povrnitev potnih stroškov, odmerijo v skladu z določbami 5. do 9. člena tega Pravilnika. V slednjih je določeno, da obsegajo potni stroški stroške za prevoz z javnimi prevoznimi sredstvi oziroma stroške za prevožene kilometre z lastnim prevoznim sredstvom, pri čemer se stroški za prevožene kilometre povrnejo samo za pot, na kateri ne vozi javno prevozno sredstvo. Pritožbeno sodišče je glede na navedeno toženi stranki priznalo prevoz z avtobusom na priglašeni relaciji v višini 14,40 EUR, kolikor po podatkih stane vozovnica na omenjeni relaciji za dve vožnji v obe smeri. Stroški tožene stranke tako znašajo 405,50 EUR (15,00 EUR materialni stroški, 376,10 EUR stroški izvedenca in 14,40 EUR potni stroški za prihod pooblaščenca na dva naroka). 62,5% tega zneska je 253,40 EUR. Tožena stranka je po pobotanju dolžna tožniku povrniti 1.547,90 EUR pravdnih stroškov pred sodiščem prve stopnje.

16. Tožnik je v pritožbenem postopku glede na vrednost izpodbijanega dela sodbe uspel s približno 25%, zato je upravičen do takšnega deleža utemeljeno priglašenih stroškov. Za pritožbo mu gre nagrada za postopek s pritožbo po tar. št. 3210 ZOdvT v višini 628,80 EUR, pavšalni materialni stroški po tar. št. 6002 ZOdvT v višini 20,00 EUR, 22 % DDV in 375,00 EUR sodne takse, tako da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti 291,63 EUR pritožbenih pravdnih stroškov v roku 15 dni, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev.

Op. št. (1): Uradni list RS, št. 26/99 s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZPP.

Op. št. (2): Primerjaj IUS- info, Sodna praksa. Povzetki negmotnih škod, VS 002291, VSL sodba I Cp 2027/2015, II Ips 436/2007. Op. št. (3): Primerjaj odločbo VS RS II Ips 346/2010. Op. št. (4): Primerjaj IUS- info, Sodna praksa, Povzetki negmotnih škod, VS 002037.