Jedro

Stranki lahko glede kakšne sestavine pogodbe, ki bi jo sicer glede na pogodbeni tip redno uvrstili med nebistvene, štejeta, da je zanju (ali le za eno od njiju) tako pomembna, da brez predhodnega soglasja o njej s pogodbo ne želita biti zavezani. Določena sestavina pogodbe torej lahko predstavlja poseben pogodbeni pogoj, glede katerega je treba doseči soglasje, ker jo je (najmanj) ena od pogodbenih strank v okviru pogajanj jasno postavila kot pogoj za sklenitev pogodbe. Prav to pa je glede zavarovanja tožničine terjatve v konkretnem primeru ugotovilo sodišče prve stopnje.

Pogoj za uporabo drugega odstavka 22. člena OZ je, da obe stranki zavestno pustita določne nebistvene pogodbene sestavine odprte in izrazita voljo, da kljub temu želita biti zavezani.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II.Tožnica sama nosi svoje pritožbene stroške, toženki pa mora v roku 15 dni od prejema te sodbe povrniti 2.502,53 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev do plačila.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v zvezi s popravnim sklepom zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice za plačilo 464.511,99 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 3. 2022 dalje in za povrnitev stroškov postopka (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožnica dolžna toženki povrniti pravdne stroške, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom, v primeru zamude pa mora plačati tudi zakonske zamudne obresti od prvega dne po izteku roka za plačilo (II. točka izreka).

2.Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP pritožuje tožnica, ki višjemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podredno pa sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3.Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške pritožbenega postopka.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Tožnica kot dobavitelj električne energije s tožbo v tem sporu od toženke kot odjemalca in plačnika zahteva povrnitev škode zaradi kršitve pogodbe o dobavi električne energije za obdobje od 1. 1. 2022 do 30. 4. 2022. Trdi, da je po sklenitvi navedene pogodbe s toženko zanjo zakupila električno energijo za obdobje prvega kvartala leta 2022, toženka pa jo je nato pozvala, naj zakupljeno električno energijo proda, češ da pogodba med strankama ni bila sklenjena. Tožnica je z namenom zmanjševanja škode to tudi storila, a je dosegla nižjo prodajno ceno od nakupne. Zahtevana odškodnina predstavlja tožničino navadno škodo kot razliko med višjo ceno električne energije v času nakupa in nižjo ceno v času prodaje (457.690,51 EUR) ter natekle zakonske zamudne obresti (6.821,47 EUR).

6.Sporno je bilo zlasti vprašanje, ali je med pravdnima strankama prišlo do sklenitve pogodbe o dobavi električne energije za obdobje prvega kvartala leta 2022.

7.Pogodba je sklenjena, ko stranki dosežeta soglasje (konsenz) o njenih bistvenih sestavinah (15. člen Obligacijskega zakonika - OZ). Če med strankama ni dosežen sporazum o bistvenih sestavinah oziroma ni izkazana enaka volja obeh, pogodba ne nastane. Če katera od strank izrazi voljo, da so v pogodbo vključene posebne sestavine (accidentalia negotii), mora biti doseženo soglasje tudi o teh sestavinah (npr. vključitev pogodbene kazni, are, plačilo z dokumentarnim akreditivom). Za sklenitev pogodbe morata tako stranki soglašati o bistvenih sestavinah, naravi pogodbe, podlagi, predmetu in o tistih nebistvenih sestavinah, ki so v pogajanjih ali ponudbi izjavljene. Volja za sklenitev pogodbe kljub temu, da ni soglasja o določeni točki ali določenih stranskih točkah, mora biti nesporno izražena, pri čemer se v dvomu šteje, da pogodba ni sklenjena.¹ Iz takšnega materialnopravnega okvirja je pravilno izhajalo že sodišče prve stopnje.

8.Iz ugotovitev izpodbijane sodbe, ki jih pritožba konkretizirano ne izpodbija, izhaja, da je tožnica kot pogoj, da bi s toženko sklenila pogodbeno razmerje za prvi kvartal leta 2022 in bi ji bila pripravljena skladno s pogodbo dobavljati električno energijo, od toženke zahtevala zagotovitev zadostnega zavarovanja. Tožnica je v elektronskih sporočilih toženki in listinah, ki jih je pripravila v zvezi s sklepanjem pogodbe za leto 2022,² izrecno omenjala in bolj ali manj določno urejala tudi pogoje glede zagotovitve zavarovanja. Toženka je že v letih 2020 in 2021 tožnici plačevala pogodbeno dogovorjeni avans, v letu 2020 pa sta imeli stranki tudi poseben sestanek na temo zavarovanja terjatev. Tožnica je namreč sprejela interna pravila, po katerih je morala imeti svoje terjatve do kupcev električne energije ustrezno zavarovane, pri čemer je bila praksa tožnice takšna, da je vse svoje terjatve zavarovala pri kreditni zavarovalnici, če to ni bilo odobreno, pa je zahtevala prvovrstno zavarovanje, bodisi avans bodisi bančno garancijo za obdobje treh mesecev. V kolikor vnaprejšnjega plačila (avansa) ali bančne garancije ne bi bilo, bi tožnica odjemalcu z naslednjim mesecem pogodbo odpovedala, da ji ne bi nastala nepoplačana terjatev.

9.Pravdni stranki sta v zvezi s sklepanjem sporne pogodbe o dobavi električne energije za obdobje od januarja do aprila 2022 komunicirali po telefonu in elektronskih sporočilih. Pritožbeno ni sporno, da je toženka 21. 12. 2021 z elektronskim sporočilom A. A. ob 11.29 uri (in predhodno že preko telefona po B. B.) potrdila določene ponudbene (pogodbene) pogoje, ki so bili navedeni v elektronskem sporočilu C. C. z dne 21. 12. 2021 ob 10.59 uri, in sicer je bilo med strankama nesporno doseženo soglasje glede predmeta pogodbe (dobava električne energije), cen električne energije (v VT, MT in ET), količine električne energije, ki se jo je zavezala tožnica dobavljati toženki kot plačniku, obdobja trajanja pogodbe (januar do april 2022) in plačilnega roka 30 dni.

10.Čeprav je bilo, kot navaja pritožnica, doseženo soglasje o ceni (kupnini) in predmetu kot tipičnih bistvenih sestavinah kupoprodajne pogodbe, pa ji ni mogoče slediti, da je bila s tem sporna pogodba že sklenjena. Katere pogodbene sestavine so v konkretnem primeru takšne, da mora biti o njih doseženo soglasje, da pride do sklenitve pogodbe, ni mogoče presojati zgolj abstraktno po tipu pogodbe, temveč tudi glede na vsebino konkretnih pogajanj in voljo pogodbenih strank. Stranki namreč lahko glede kakšne sestavine pogodbe, ki bi jo sicer glede na pogodbeni tip redno uvrstili med nebistvene, štejeta, da je zanju (ali le za eno od njiju) tako pomembna, da brez predhodnega soglasja o njej s pogodbo ne želita biti zavezani. Določena sestavina pogodbe torej lahko predstavlja poseben pogodbeni pogoj, glede katerega je treba doseči soglasje, ker jo je (najmanj) ena od pogodbenih strank v okviru pogajanj jasno postavila kot pogoj za sklenitev pogodbe. Prav to pa je glede zavarovanja tožničine terjatve v konkretnem primeru ugotovilo sodišče prve stopnje. Ker pri tem ni bistveno, ali gre sicer redoma za nebistveno oziroma stransko sestavino pogodbe, pritožbeno sklicevanje, da naj bi že iz določb drugega odstavka 22. člena OZ in drugega odstavka 323. člena OZ izhajalo, da je dogovor o zavarovanju stranska točka (katerekoli) pogodbe, ne more biti uspešno.

11.Da bi pogodbeno razmerje veljavno nastalo, bi se morali pogodbeni stranki sporazumeti (doseči soglasje) o vsebini medsebojnih pravic in obveznosti, ki bodo nastale s sklenitvijo pogodbe. Soglašati bi morali o izpolnitvenih ravnanjih, ki se jih druga v razmerju do druge zavežeta opraviti (prim. 15. člen OZ), in o morebitnih drugih (neobveznih, stranskih) sestavinah pogodbe. Izjavi njunih volj, vsebovani v ponudbi in sprejemu ponudbe, bi morali biti po vsebini enaki. Naslovnik bi moral z izjavo o sprejemu ponudbe sprejeti vse sestavine predlagane pogodbe, navedene v ponudbi.³

12.Z elektronskim sporočilom toženke (A. A.) z dne 21. 12. 2021 ob 11.29 uri, naslovljenim "ponudba za dobavo el. Energije 2022 - potrditev cene" (kot odgovor na ponudbo tožnice oziroma (C. C.) z dne 21. 12. 2021 ob 10.59 uri), v katerem je A. A. izrecno navedel, da pošilja "potrditev cene za obdobje 1.-4. 2022", je toženka izmed ponujenih različnih cen za pet obdobij potrdila cene (v VT, MT in ET) za izbrano štirimesečno obdobje. Pritožnica sicer pravilno opozarja, da je toženka s tem sporočilom A. A. (oziroma že predhodno preko telefona po B. B.) potrdila tudi določene druge pogoje iz ponudbe tožnice z dne 21. 12. 2021 ob 10.59 uri, in sicer (poleg cen električne energije) tudi predmet pogodbe (dobava električne energije), količino električne energije, obdobje trajanja pogodbe (januar do april 2022) in plačilni rok 30 dni, saj je bilo po ugotovitvah sodišča prve stopnje to med strankama nesporno (prvi in drugi odstavek 214. člena ZPP).

13.Kljub temu je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da iz elektronskega sporočila toženke z dne 21. 12. 2021 ob 11.29 uri ne izhaja brezpogojen in popoln sprejem celovite ponudbe z vsemi bistvenimi in posebnimi pogoji, temveč le potrditev določenih elementov pogajanj. V ponudbi tožnice, navedeni v elektronskem sporočilu C. C. z dne 21. 12. 2021 ob 10.59 uri, je bilo v zvezi z zavarovanjem namreč nesporno določeno le to, da se ga zahteva in katere vrste naj bi bilo ("z avansnimi plačili/bančna garancija"), niso pa bili navedeni višina zahtevanega avansa ali bančne garancije, roki za plačilo avansa in morebitni drugi pogoji glede vsebine in obsega zahtevanega zavarovanja.

14.Pri presoji, ali je bila pogodba sklenjena, ni odločilno le, da je toženka potrdila ceno za določeno obdobje, kot neutemeljeno vztraja pritožnica, temveč ali je bilo doseženo soglasje o vseh pogojih, glede katerih je tožnica jasno izkazovala, da jih šteje za potrebne za sklenitev posla. Med pravdnima strankama takšnega soglasja ni bilo. Višje sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da je šlo pravzaprav za nepopolno ponudbo, saj ena od sestavin, v zvezi s katero je tožnica pogojevala sklenitev pogodbene zaveze s toženko, v ponudbi ni bila konkretizirana, zato na tej točki do sklenitve sporne pogodbe ni moglo priti. Tožnica kot strokovnjak na področju prodaje električne energije in nesporno močnejša pogodbena stranka, bi morala toženko jasno in določno seznaniti z višino in drugimi pogoji zahtevanega zavarovanja, da bi ta kot šibkejša pogodbena stranka lahko ocenila, ali takšno tveganje sprejema oziroma ali želi pogodbo skleniti. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da bi se toženka šele potem lahko pravno veljavno opredelila, ali ponudbo sprejema ali ne. Pritožbena navedba, da je višina avansa spremenljiva in odvisna od različnih parametrov, kot sta cena v trenutku sprejema ponudbe in boniteta odjemalca, potrjuje pravilnost zaključka sodišča prve stopnje, da bi morala biti toženka s tem pogojem jasno in določno seznanjena, če naj bi ga šteli za del zavezujočega soglasja.

15.Pritožnica se neutemeljeno sklicuje na izpovedbo C. C., češ da je bila stalna praksa tožnice, da so pogodbo o dobavi električne energije šteli za sklenjeno že po potrditvi cene in obdobja po ponudbi tožnice. Sodišče prve stopnje ni sledilo C. C., da je bil ustaljen način poslovanja tak, da tožnica v svojih ponudbah nikoli ni opredeljevala (tudi) višine avansa, saj je izpovedba priče v tem delu nasprotovala listinskim dokazom, ki so bili skladni z izpovedbo priče A. A. Iz elektronskih sporočil z dne 9. 12. 2021 ob 11.44 uri, z dne 10. 12. 2021 ob 11.41 uri in z dne 13. 12. 2021 namreč izhaja, da je tožnica toženko pri predhodnih (ločenih) pogajanjih za sklenitev pogodbe o dobavi električne energije za celo leto 2022 že hkrati s poslanimi ponudbami oziroma osnutki pogodb večkrat seznanila tudi z višino potrebnega avansa za sklenitev te pogodbe. Ta je bil bistveno nižji (350.000,00 EUR), kot ga je tožnica kasneje zahtevala za sklenitev pogodbe za prvi kvartal leta 2022 (740.000,00 EUR), pri čemer toženke niti v ponudbi z dne 21. 12. 2021 ob 10.59 uri niti v pogajanjih do tega časovnega trenutka ni seznanila z zahtevano višino avansa za prvi kvartal leta 2022. Da kaj od navedenega ne bi držalo, pritožnica ne trdi.

16.Višino zahtevanih zneskov zavarovanja je tožnica (C. C.) skupaj z osnutkom pisne pogodbe o dobavi električne energije za zadevno obdobje prvič navedla šele v kasnejšem elektronskem sporočilu z istega dne ob 14.24 uri ter nato še z dne 23. 12. 2021 ob 15.11 uri, pri čemer ni sporno, da toženka teh ponudb v roku veljavnosti ni sprejela oziroma jih je izrecno zavrnila, najprej že nemudoma 21. 12. 2021 po telefonu, nato pa še večkrat ustno in tudi z dvema elektronskima sporočiloma z dne 23. 12. 2021 ob 15. 42 uri in ob 16. 24 uri, iz razloga, da tako visokega avansa oziroma zahtevanih garancij ne more zagotoviti.

17.Višje sodišče se strinja z zaključkom izpodbijane sodbe, da se je očitno tudi tožnica zavedala, da po prejemu elektronskega sporočila toženke (A. A.) z dne 21. 12. 2021 ob 11.29 uri pogodba še ni bila sklenjena, saj sicer v kasnejšem elektronskem sporočilu z istega dne ob 14.24 uri toženki ne bi posredovala natančnih podatkov glede zahtevanega avansa skupaj s pisnim osnutkom pogodbe v podpis, zlasti pa je 23. 12. 2021 ob 15.11 uri ne bi pozivala, naj se izjasni, ali ponudbo sprejema, sicer jo bo štela za brezpredmetno. Pritožnica neutemeljeno zmanjšuje pomen svojega elektronskega sporočila z dne 23. 12. 2021 ob 15.11 uri, saj njegova vsebina potrjuje, da stranki očitno nista izhajali iz tega, da je pogodba nastala že z elektronskim sporočilom 21. 12. 2021 ob 11.29 uri.

18.Pritožbeni očitek, da je bilo sporno sporočilo z dne 23. 12. 2021 nejasno, ker je C. C. A. A. v njem prosil, naj sporoči, ali sprejema včerajšnjo ponudbo (torej z dne 22. 12. 2021), ne vzdrži kritične presoje, saj je iz časovnega sosledja sporočil kot tudi iz vsebine sporočila, ki govori o ponudbi za dobavo električne energije za obdobje od 1. 1. 2022 do 30. 4. 2022, kjer je vključeno avansno plačilo v višini 750.000 EUR/bančna garancija v višini 2,2 mio EUR, jasno, da se (kljub pomoti o datumu za en dan, pri čemer na dan 22. 12. 2021 ni bila dana nobena ponudba, in zaokrožitvi avansa navzgor) sporočilo nanaša na ponudbo z dne 21. 12. 2021 ob 14.24 uri.

19.Pravno neodločilno je pritožbeno sklicevanje na drugi odstavek 323. člena OZ, iz katerega med drugim izhaja, da poznejši sporazum strank obligacijskega razmerja o zavarovanju izpolnitve ali o kakšnem drugem stranskem določilu ne šteje za prenovitev (novacijo). Ta zakonska norma ne določa, katere so tiste bistvene sestavine, glede katerih je treba doseči soglasje za sklenitev pogodbe, kot si zmotno razlaga pritožnica, ampak se nanaša na primere, kjer temeljno obligacijsko razmerje že obstoji, stranki pa v zvezi z njim v času njegovega trajanja dogovorita kakšno stransko pogodbeno določilo, pri čemer tak dogovor ne šteje za novacijo oziroma prenovitev obstoječe obveznosti (tako, da bi ta prenehala in se nadomestila z novo).

20.Čeprav drži pritožbena navedba, da je bila toženka po ustni in elektronski komunikaciji s tožnico v obdobju od 9. 12. 2021 do 21. 12. 2021 seznanjena (oziroma, kot pravi pritožnica, opozorjena), da se zavarovanje zagotavlja (tudi) z avansnimi plačili, to ne pomeni, kot neutemeljeno nadaljuje pritožnica, da je za sklenitev pogodbe zadoščal obstoj soglasja glede zagotovitve avansnega plačila, medtem ko naj bi se višina le-tega kot nebistvena sestavina pogodbe uredila kasneje v skladu z drugim odstavkom 22. člena OZ. To stališče je zgrešeno že iz razloga, ker ni mogoče šteti, da je toženka lahko vnaprej soglašala z avansom, ne da bi ji bili znani njegova višina, rok plačila in drugi pogoji, torej njegova bistvena vsebina.

21.V skladu z drugim odstavkom 22. člena OZ se v primeru, če sta pogodbeni stranki po doseženem soglasju o bistvenih sestavinah pogodbe pustili kakšne stranske točke za kasneje, pogodba šteje za sklenjeno, stranske točke pa uredi, če sama pogodbenika ne dosežeta soglasja o njih, sodišče, ki pri tem upošteva prejšnja pogajanja, prakso vzpostavljeno med strankama in običaje. Pogoj za uporabo te določbe je torej, da obe stranki zavestno pustita določne nebistvene pogodbene sestavine odprte in izrazita voljo, da kljub temu želita biti zavezani. Stranki se torej ob sklenitvi pogodbe sporazumeta, da bosta nekatere sestavine določili kasneje. Poglavitni namen te določbe ni omogočenje sklenitve pogodbe, čeprav ni doseženo soglasje o vseh sestavinah, ampak določiti, da za določitev vsebine pogodbe niso relevantna samo splošna tipska pravila OZ, ampak tudi stališča, izražena v pogajanjih, medsebojna praksa in običaji, kar omogoča individualizacijo pravnega razmerja.⁴

22.Glede na navedeno se višje sodišče strinja s sodiščem prve stopnje, da citirana določba za presojo obravnavane zadeve ni uporabljiva. Stranki namreč glede višine in pogojev zavarovanja z avansnim plačilom nista vnaprej soglašali, da se bosta o njih sporazumeli kasneje, prav tako pa nista izrazili volje, da kljub temu, da soglasje o že navedenem (še) ni bilo doseženo, želita biti pogodbeno zavezani. Višje sodišče je že opozorilo na stališče pravne teorije, da mora biti volja za sklenitev pogodbe kljub temu, da ni soglasja o določeni točki ali določenih stranskih točkah, nesporno izražena. Bolj kot je določena sestavina med strankama sporna in neusklajena, intenzivneje mora biti izražena volja obeh strank, da se kljub temu pogodba šteje za sklenjeno.⁵ Izhajajoč iz načela svobodnega sklepanja in oblikovanja pogodb je treba v dvomu šteti, da pogodba ni sklenjena, če se strankama ni uspelo sporazumeti o točkah, o katerih vsaj ena od njiju meni, da bi se morali. Če iz okoliščin izhaja, da je volja strank usmerjena v sklenitev celovitega dogovora in da ne želita biti zavezani brez soglasja o zadevnih stranskih točkah, potem pogodba ni sklenjena.⁶

23.V luči tega je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da že tožnica ni izkazala, da bi pristala na to, da bi se višina zavarovanja kot stranska točka urejala kasneje, saj je dogovor o ustreznem zavarovanju zanjo predstavljal eno ključnih točk pogodbe in je sklenitev pogodbe s toženko pogojevala s tem, da ta zagotovi ustrezno zavarovanje oziroma zavarovanje, ki "v obliki, vsebini in obsegu" ustreza zahtevam dobavitelja, kot je toženko seznanila že ob sklepanju pogodbe za leto 2022 z elektronskim sporočilom z dne 9. 12. 2021 ob 11.44 uri.

24.Pogoj tožnice tako ni bil le zagotovitev kakršnegakoli zavarovanja (določene vrste), ampak je moralo biti to zavarovanje tudi po višini in drugih pogojih ustrezno za tožnico, katere cilj je bil, da ne bo niti v najmanjši meri izpostavljena tveganju, da njena terjatev ostane nepoplačana. Z zahtevanim mesečnim avansom 740.000,00 EUR je tožnica želela izposlovati zavarovanje celotnega mesečnega zneska plačila, in tudi po tem, ko jo je toženka obvestila, da tako visokega zneska ne more zagotoviti in da pogodbe ne more skleniti, svojih zahtev ni želela prilagoditi oziroma znižati, ampak je toženko opozorila, da bo ostala brez dobavitelja elektrike. Že zato ni mogoče slediti pritožbeni navedbi, da iz zaslišanja priče C. C. izhaja, češ da je bila ponudba s strani toženke potrjena, v kolikor pa bi višina avansa predstavljala problem, bi se glede tega zagotovo lahko kasneje dogovorili drugače. Tudi sicer gre le za osebno mnenje priče, ki ni pravno odločilno.

25.Ne drži pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje v zvezi z možnostjo naknadne določitve višine avansa ni opredelilo do odločilnih dejstev in da izpodbijane sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti, s čimer naj bi storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodba vsebuje jasne in popolne razloge o vseh dejstvih, ki so bistvena za presojo, pri čemer se je sodišče prve stopnje ustrezno opredelilo tudi do okoliščine, ki jo je zatrjevala tožnica, da sta se pravdni stranki v letu 2020 glede višine avansa dogovorili kasneje oziroma ga določili naknadno.

26.V nasprotju s trditvami pritožnice je sodišče prve stopnje pri presoji upoštevalo tudi prejšnje poslovanje med istima strankama, vendar je pravilno zaključilo, da ni pravno odločilno, ker je sklepanje pogodbe za prvi kvartal leta 2022 potekalo v bistveno drugačnih konkretnih okoliščinah. Tudi če sta se stranki šele marca 2020 dogovarjali glede zavarovanja v zvezi s pogodbo za leto 2020, sklenjeno decembra 2019, to ne dokazuje, da bi tožnica tako ravnala tudi v zvezi s sklepanjem pogodbe za del leta 2022. Ob koncu leta 2021, ko so potekala pogajanja za sklenitev sporne pogodbe, so bile namreč po ugotovitvah sodišča prve stopnje, napravljenih na podlagi izpovedb predstavnikov obeh pravdnih strank C. C. in A. A., razmere na trgu električne energije bistveno drugačne od tistih decembra 2019, saj je bil trg električne energije izjemno nihajen in so cene znatno rasle. To potrjuje tudi izjemno visoka razlika v višini zahtevanega mesečnega avansa, ki se je od 350.000,00 EUR dne 9. 12. 2021 povišal na 740.000,00 EUR dne 21. 12. 2021, torej znotraj obdobja 12 dni kar za 390.000,00 EUR, kar je več kot enkrat več od prvotnega zneska. Tožnici, ki je bila seznanjena tudi z bonitetnimi ocenami za toženko, je bilo dobro znano, da je finančno stanje toženke slabo in je tudi vedela, da se s tako bistvenim dviganjem cen električne energije dviguje tudi tveganje morebitnega toženkinega neplačila. Takega rizika tožnica ni bila pripravljena nositi, zato je vztrajala, da toženka (že takoj) pristane na plačevanje opredeljenih mesečnih avansov. Teh razlogov pritožnica ne izpodbija.

27.V točkah 32 do 36 izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje izčrpno in prepričljivo pojasnilo, da tožnica ni uspela dokazati, da je toženka ob potrditvi cene dne 21. 12. 2021 ob 11.29 uri vedela oziroma bi morala vedeti, kakšno višino in vsebino zavarovanja (avansa) tožnica zahteva v zvezi s ponudbo z dne 21. 12. 2021 ob 10.59 uri oziroma kakšna višina zavarovanja je potrebna po sporni pogodbi. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje protispisno ugotovilo, da tožnica ni razpolagala z vsemi podatki za določitev višine avansa. Sodišče prve stopnje je vsebino listin in navedb pravdnih strank razlagalo v okviru dokazne ocene, s katero se pritožba ne strinja, kar pa ne pomeni protispisnosti kot absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka.

28.S pavšalnimi pritožbenimi navedbami, da naj bi imela toženka vse podatke za izračun višine avansa (saj da je imela podatke o ceni in mesečno zakupljeni količini električne energije) ter da je tožnica v pripravljalnih vlogah obrazložila način izračuna, pritožnica razlogov sodišča prve stopnje ne more izpodbiti. Četudi bi sledili pritožnici, da je imela toženka v ponudbi z dne 21. 12. 2021 vse potrebne podatke, pa pritožnica ne izpodbija bistvenih ugotovitev izpodbijane sodbe, da je tožnica predhodno vedno sama določala višino avansa (zato toženka s to možnostjo ni računala, ampak je upravičeno pričakovala, da jo bo o znesku obvestila tožnica), da toženka ni natančno poznala načina izračuna, saj je tožnica uporabljala različne načine izračuna in je višino avansa tudi zaokroževala navzgor (pri čemer pojasnilo tožnice v pripravljalnih vlogah o načinu izračuna ni relevantno, saj pritožnica ne navaja, da bi toženka z njim razpolagala že v relevantnem časovnem trenutku prejema ponudbe), ter da toženka do višine avansa ni mogla priti s hitrim in preprostim izračunom, pri čemer je imela za sprejem ponudbe le 31 minut, podatki pa so bili poslani za pet različnih časovnih obdobij. To potrjuje tudi izpovedba predstavnika tožnice C. C., da zneskov avansa v elektronskem sporočilu oziroma ponudbi z dne 21. 12. 2021 ob 10.59 ni navajal, ker bi mu to vzelo preveč časa. Pravilen je zato zaključek, da ob potrditveni izjavi dne 21. 12. 2021 ob 11.29 uri toženka niti molče niti konkludentno ni pristala na takšno višino avansa, kot ga je od nje naknadno zahtevala tožnica, s tem pa pogodba ni bila sklenjena.

29.Pritožba neupravičeno graja stališče sodišča prve stopnje, da je tožnica z elektronskim sporočilom z dne 21. 12. 2021 ob 14.24 uri bistveno spremenila ponudbo, zato bi morala toženka z njo izrecno soglašati, da bi bila ta sprejeta. Drži namreč, da je tožnica v navedenem elektronskem sporočilu zahtevala takšno višino in obliko zavarovanja (avansno oz. vnaprejšnje plačilo celotne pogodbene cene za električno energijo za naslednji mesec oziroma bančno garancijo na prvi poziv v višini trimesečne izpostavljenosti), da je to pravzaprav bistveno poseglo v plačilne pogoje. S plačilom avansa (kar je bila že dotedanja praksa strank) je določba o plačilnem roku 30 dni dejansko izgubila pomen, saj je, kot je priznala tožnica sama, to v konkretnem primeru predstavljalo predhodno plačilo za že dogovorjene cene in količine dobave električne energije. Prav tako je poseglo v obseg odgovornosti oziroma pogodbenega rizika toženke v primerjavi s tožnico. Ta bi se s tem pravzaprav izognila morebitnemu riziku neplačila, ki bi ga imela v primeru tipične izpolnitve, če bi plačilo v pogodbeno določenem roku sledilo dobavi energije. Glede na vse to je določitev višine in rokov za plačilo zavarovanja v naknadni ponudbi tožnice z dne 21. 12. 2021 ob 14.24 uri bistveno spremenila prejšnjo, sicer že samo po sebi nepopolno ponudbo (prim. tretji odstavek 29. člena OZ). Toženka bi zato morala z novo ponudbo izrecno soglašati, da bi bila ta sprejeta in pogodba med strankama za prvi kvartal 2022 sklenjena, česar toženka nesporno ni storila oziroma je ponudbo takoj zavrnila.

30.Ne drži, kar zatrjuje pritožnica, da osnutek nove pogodbe glede višine in pogojev avansa ni bil nič drugačen od pogodbe za leto 2021. Za leto 2021 je bila toženka po Pogodbi o dobavi električne energije št. 000/2021 z dne 9. 12. 2020 zavezana tožnici v zavarovanje njenih terjatev plačevati avans za dobavljeno električno energijo v prihodnjem mesecu v višini 90.000,00 EUR mesečno, pri ponudbi za dobavo električne energije za toženko za (celotno) leto 2022 je bil določeno avansno plačilo z zneskom mesečnega avansa 350.000,00 EUR, za prvi kvartal leta 2022 pa je mesečni avans znašal že 740.000,00 EUR, kar pomeni, da je bila sprememba višine zavarovanja očitna in bistvena, poleg tega pa so bili roki za plačilo tako povišanih zneskov avansa izjemno kratki, saj bi morala toženka prvi obrok avansa plačati že do 24. 12. 2021, drugega pa do 5. 1. 2022.

31.Glede na vse navedeno je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da so v okoliščinah konkretnega primera višina in drugi pogoji zavarovanja oziroma avansa predstavljali bistven posebni pogodbeni pogoj. Tožnica je ravnala preuranjeno, ko je električno energijo za toženko zakupila, še preden je slednjo seznanila z višino zahtevanih mesečnih zneskov avansa in roki za plačilo. Kertoženka celotne ponudbe tožnice ni sprejela in pravdni stranki nista dosegli soglasja glede višine in pogojev zahtevanega zavarovanja, do sklenitve sporne pogodbe ni prišlo, posledično pa pogodbe tudi ni bilo moč kršiti. Višje sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da je že odsotnost protipravnega ravnanja kot ene od predpostavk toženkine odškodninske odgovornosti narekovala zavrnitev tožbenega zahtevka tožnice.

32.Ni mogoče slediti pritožbeni navedbi, da naj bi sodišče prve stopnje zaradi napačnega stališča, da sporna pogodba o dobavi električne energije ni bila sklenjena, storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker ni izvedlo tožničinih dokazov za ugotavljanje obstoja in višine škode. Kot že pojasnjeno, je presoja sodišča prve stopnje glede sporne pogodbe pravilna in pravni temelj odškodninskega zahtevka že iz razloga odsotnosti zatrjevanega protipravnega ravnanja (kršitve pogodbe) kot ene od kumulativno zahtevanih predpostavk odškodninske odgovornosti ni podan. Načelna obveznost sodišča, da izvede ponujene dokaze, se nanaša le na dokaze, predlagane za dokazovanje pravno pomembnih dejstev. Ker je bil tožbeni zahtevek tožnice neutemeljen že iz drugih razlogov, sodišče ni bilo dolžno zaslišati prič,⁷ predlaganih v zvezi z obstojem in višino škode, saj ta dejstva za sprejem odločitve niso bila (več) pravno pomembna. Gre za ustavno dopusten razlog za zavrnitev dokazov, ki ga je sodišče prve stopnje v sodbi tudi obrazložilo, zato pravica tožnice do izjave ni bila kršena.

33.Višje sodišče je presodilo vse odločilne pritožbene navedbe (prvi odstavek 360. člena ZPP). Ker niso bile utemeljene, ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe pa ni našlo kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo tožnice zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

34.Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama nosi svoje pritožbene stroške, toženki pa mora povrniti njene stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Višje sodišče jih je odmerilo v skladu z Odvetniško tarifo - OT in priglašenim stroškovnikom ter toženki kot potrebne stroške (155. člen ZPP) priznalo 3.375 točk za odgovor na pritožbo (tar. št. 22/1 OT), 2 % materialnih stroškov do 1.000 točk in 1 % nad 1.000 točk (11. člen OT), kar je 43,75 točk, in 22 % DDV, kar skupaj ob vrednosti točke 0,60 EUR znaša 2.502,53 EUR. Stroške mora tožnica toženki povrniti v 15 dneh od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev do plačila.

-------------------------------

1V. Kranjc, Obligacijski zakonik s komentarjem, GV Založba, 2003, 1. knjiga, str. 207 do 213 in str. 241.

2Zlasti elektronska sporočila C. C. z dne 9. 12. 2021 ob 11.44 uri, z dne 10. 12. 2021 ob 10.07 uri in z dne 21. 12. 2021 ob 14.24 uri ter 6. člen osnutkov pogodb za leto 2022 (priloga A4) in za prvi kvartal leta 2022 (priloga A6).

3N. Plavšak, Tax-Fin-Lex, komentar 29. člena OZ.

4V. Kranjc, Obligacijski zakonik s komentarjem, GV Založba, 2003, 1. knjiga, str. 240 do 241.

5Prav tam, str. 241.

6D. Možina v M. Juhart et al., Uvod v civilno pravo, Uradni list Republike Slovenije, 2011, str. 188 do 189.

7D. D., E. E., F. F. in G. G..