Jedro

Tožnik je pristal na sklenitev sporne prodajne pogodbe in nato kljub zapletom v postopku njene odobritve vztrajal pri nameravanem nakupu. S tem je sam privolil v škodo, katere povračilo uveljavlja v tej pravdi, zato v obravnavanem primeru ni podan element nedopustnosti toženkinega ravnanja, ki je sicer pogoj za odškodninsko odgovornost.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da mora toženka plačati tožniku 19.486,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3.2.2009 dalje. Obenem je tožnika zavezalo k povrnitvi pravdnih stroškov, tako da toženki dolguje 1.281,00 EUR, njenemu stranskemu intervenientu pa 1.468,20 EUR, obema z obrestmi.

2. Zoper navedeno sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki. Tožnik uveljavlja vse zakonske pritožbene razloge, predlaga pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje. Toženka izpodbija le odločitev o stroških postopka zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga takšno spremembo sodbe, da bodo toženki priznani stroški v priglašeni višini.

3. Tožnik v svoji pritožbi vztraja, da je toženka ravnala malomarno, ko je sklenila prodajno pogodbo s tožnikom, čeprav je vedela za predkupnega upravičenca Z. V.. Tožnik je zanj izvedel šele 6.3.2007, skoraj dva meseca po podpisu prodajne pogodbe. V tej je bil določen pogoj, da mora tožnik nakazati kupnino najpozneje v roku osmih dni od podpisa pogodbe in da je rok plačila bistvena sestavina pogodbe. Če torej tožnik ni hotel izgubiti že plačane varščine v višini 2.432,81 EUR, je moral predlagano pogodbo podpisati in v določenem roku plačati vso kupnino. Toženka v postopku prodaje nepremičnin ni preverila morebitne predkupne pravice, niti ni v prodajno pogodbo vstavila pogodbenega določila, da obveznost plačila kupnine nastopi šele po potrditvi prodajne pogodbe s strani upravne enote. Vse to je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje, vendar je nazadnje napačno zaključilo, da ni podano nedopustno ravnanje toženke niti njena odgovornost. Takšna ugotovitev je sama s seboj v nasprotju. Tožnik je vsekakor upravičen do odškodnine, saj je toženka vedela, da posel ne bo odobren, prejeti znesek kupnine pa je kljub temu zadrževala. Sicer pa je tožnik ves čas zahteval vračilo kupnine, saj je zaradi propadlega posla že imel ogledano drugo kmetijo.

4. Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev. Poudarja, da je tožnik sam privolil v situacijo, iz katere naj bi mu kasneje nastala domnevna škoda. Kljub težavam je vztrajal pri sklenjenem poslu, zato ne more terjati odškodnine.

5. Toženka v svoji pritožbi očita sodišču prve stopnje, da je pri odločanju o povrnitvi stroškov postopka napačno uporabilo Zakon o odvetniški tarifi. Po tar. št. 3102 nastane odvetniku pravica do nagrade za vsak posamezen narok posebej in ne za vse naroke skupaj. Nagrade za postopek in nagrade za narok ni mogoče enačiti. Takšno stališče je zavzela tudi Odvetniška zbornica Slovenije.

6. Pritožbi nista utemeljeni.

7. V postopku na prvi stopnji ni bilo tistih procesnih kršitev, na katere mora sodišče druge stopnje paziti po uradni dolžnosti, drugih kršitev te vrste pa tožnik v pritožbi opredeljeno ne uveljavlja. V razlogih izpodbijane sodbe ni nobenega nasprotja, sploh pa ne takšnega, ki bi lahko onemogočilo njen pritožbeni preizkus. Tudi materialno pravo je bilo pravilno uporabljeno, sicer pa tožnik tega pritožbenega razloga niti ni obrazložil; vztraja le, da je zaradi malomarnega toženkinega ravnanja pri sklepanju prodajne pogodbe upravičen do zahtevane odškodnine, vendar je takšno njegovo pritožbeno stališče zmotno.

8. Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku ugotovilo vsa odločilna dejstva, od katerih je odvisna presoja toženkine odškodninske odgovornosti. Tožnik ne oporeka dejanskim ugotovitvam sodišča prve stopnje, ki je v razlogih izpodbijane sodbe natančno povzelo vse okoliščine sporne prodaje, od objave javne ponudbe do sklenitve pogodbe s tožnikom, postopka odobritve prodaje pred pristojno upravno enoto in končne realizacije pogodbe. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je bilo toženkino ravnanje pri sporni prodaji nepošteno v razmerju do predkupnega upravičenca Z., ki ga je toženka s prodajo tožniku poskušala izigrati. V razmerju do tožnika pa je toženki mogoče očitati le, da mu je ponudila sklenitev prodajne pogodbe, v kateri je bilo določeno vnaprejšnje plačilo kupnine, še preden je pristojna upravna enota prodajo odobrila, čeprav je vedela za predkupnega upravičenca in za možnost, da do odobritve spornega prodaje zato ne bo prišlo. Takšno toženkino ravnanje pa vendarle ne zadošča za njeno odškodninsko odgovornost. Bistveno je pač, kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, da je tožnik pristal na sklenitev sporne prodajne pogodbe in nato kljub zapletom v postopku njene odobritve vztrajal pri nameravanem nakupu. S tem je sam privolil v škodo, katere povračilo uveljavlja v tej pravdi. Po 1. odst. 140. čl. Obligacijskega zakonika (OZ; Ur.l. RS, št. 97/2007-UPB1) privolitev oškodovanca izključuje protipravnost škodljivega ravnanja in tako nastale škode. Pravilno je torej stališče izpodbijane sodbe, da v obravnavanem primeru ni podan element nedopustnosti toženkinega ravnanja, ki je sicer pogoj za odškodninsko odgovornost. 9. Tožnik s pritožbenimi trditvami navedenega zaključka ne more omajati. Zmotno je njegovo prepričanje, da bi ga toženka morala posebej opozoriti na predkupnega upravičenca. Tudi tožnik kot kupec bi moral pri sklepanju prodajne pogodbe ravnati kot dober gospodar, kar pomeni, da bi ob zadostni skrbnosti in dejstvu, da so bili predmet prodaje kmetijska zemljišča in gozdovi, moral računati na možnost, da lahko pride do uveljavljanja zakonite predkupne pravice in da prodajna pogodba, ki jo je sklenil s toženko, zato morda ne bo odobrena. Če je kljub temu pristal na pogodbeno določilo, po katerem je bil rok plačila kupnine bistvena sestavina pogodbe in je znašal 8 dni od podpisa pogodbe, je bil sam malomaren. Nesprejemljiva je njegova pritožbena trditev, da je kupnino moral plačati, ker bi sicer izgubil plačano varščino. Za takšno tožnikovo sklepanje namreč ni podlage v toženkini objavi javnega zbiranja ponudb za prodajo nepremičnin (Ur.l. RS, št. 120-121). Toženka si je v objavljenih pogojih resda pridržala pravico zadržati kavcijo izbranega ponudnika, ki ne bi podpisal pogodbe v določenem roku, vendar je hkrati zagotovila (5. točka objave), da bo neuspelim ponudnikom kavcija vrnjena brez obresti v roku osmih dni po končanem izboru najugodnejšega ponudnika. Navsezadnje pa bi tožnik lahko tudi naknadno odstopil od že sklenjene pogodbe s toženko oziroma zahteval njeno razvezo ali spremembo, če zaradi okoliščin, ki so nastale po sklenitvi pogodbe, ta ni več ustrezala njegovim pričakovanjem. Nasprotno pa je tožnik, kot ugotavlja sodišče prve stopnje, tudi po zavrnitvi odobritve prodaje vztrajal pri realizaciji pogodbenega dogovora s toženko. Tako je vračilo kupnine prvič zahteval šele januarja 2008, a je nato v sodelovanju s toženko za realizacijo posla pooblastil novega nepremičninskega agenta. Škode, ki naj bi mu nastala zaradi dolgotrajnosti postopka in zapletov pri prodaji, tožnik ne more prevaliti na toženko. Uveljavljanje zakonite pravice predkupnega upravičenca je vzrok, ki je izven toženkine odgovornostne sfere, medtem ko mora škodne posledice, ki so nastale zaradi tožnikovega vztrajanja pri nakupu in poskusov pravdnih strank obiti predkupno pravico na predmetu prodaje, trpeti sam tožnik, ki je z vztrajanjem pri nakupu v danih okoliščinah pristal tudi na s tem povezane stroške in druge zatrjevane škodne posledice.

10. Neutemeljeno pa je tudi toženkino nasprotovanje stroškovni odločitvi, ki jo vsebuje izpodbijana sodba. Sodišče prve stopnje je namreč stroške postopka odmerilo v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi (ZOdvT; Ur. l. RS, št. 67/2008 in 35/2009), ki za razliko od prej veljavne Odvetniške tarife (Ur. l. Rs, št. 67/2003 in 70/2003) temelji na načelu ene nagrade za vse vloge in ene nagrade za vse naroke. Toženki torej po tar. št. 3102 kot nagrada za narok pripada plačilo v enkratnem znesku, upoštevaje vrednost spornega predmeta, za vse opravljene naroke, ne glede na njihovo število. Za drugačno razlago, ki jo ponuja pritožba, po presoji pritožbenega sodišča ni podlage v navedenem zakonu. K temu je treba dodati, da sodišče tudi ni vezano na stališča, ki jih o uporabi odvetniške tarife zavzame Odvetniška zbornica Slovenije.

11. Po navedenem pritožbeni razlogi, ki sta jih uveljavljali pravdni stranki, niso podani. Sodišče druge stopnje je zato obe pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo in na podlagi 353. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur.l. RS št. 73/2007-UPB3 in 45/2008) v celoti potrdilo prvo sodbo.

12. Odločitev o zavrnitvi pritožb vključuje tudi priglašene pritožbene stroške. Ker sta pravdni stranki s pritožbama propadli, morata svoje stroške zanje v skladu s 1. odst. 165. čl. ZPP in v zvezi s 155. čl. istega zakona kriti sami. Enako velja tudi za toženkine stroške za odgovor na pritožbo, saj toženka z njim ni bistveno prispevala k odločitvi o pritožbi, zato ti stroški niso bili potrebni.