Jedro

Ker tožeča stranka ni dokazala, niti zatrjevala obstoja zakonskega pogoja ničnosti obravnavanega dela notarskega zapisa, je sodišče prve stopnje materialnopravno pravilno tožbeni zahtevek kot neutemeljenega zavrnilo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo kot neutemeljenega zavrnilo tožbeni zahtevek, da je notarski zapis z dne 30.7.2007 v V. točki, kjer so se darila tožnici vračunala v njen dedni delež, pravno neveljaven (ničen), in da je toženec tožnici dolžan plačati 4.000,00 EUR, kar predstavlja obogatitveni znesek, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30.7.2007, ter ji povrniti pravdne stroške. Tožeči stranki je naložilo v povrnitev toženi stranki pravdne stroške v znesku 518,28 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas zamude.

Zoper sodbo se je v roku pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov, ki predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje kršilo pravila postopka, ker ni obrazložilo odločilnih dejstev in ker so navedbe o razlogih sodbe v nasprotju z vsebino listin. Ni se namreč opredelilo do dopisa notarja M. B. tožnici z dne 11.9.2009, iz katerega se da ugotoviti, da je bil notar seznanjen z vsemi dogovorjenimi elementi dogovora in je smel ter moral v skladu z Zakonom o dedovanju (ZD) le pravilno vračunati darilo in nič drugega. Darilo bi se moralo vračunati tako, da bi se najprej od skupnega zneska zapuščine (78.436,72 EUR) odštela vrednost darila (8.000,00 EUR), ostanek (70.436,72 EUR) pa bi se razdelil na polovico med oba zakonita dediča in bi vsaka od pravdnih strank dobila 35.218,36 EUR. Ker pa bi bilo treba od tega zneska odšteti 3.700,00 EUR za polovico stroškov pogreba, bi tožnica skladno z zakonskimi določili morala dobiti 31.518,36 EUR in ne 27.518,36 EUR. Notar je sicer pri opravi izračuna uporabil predpis ZD in zato ni možno trditi, da gre v zadevi za prosto obligacijo, s katero lahko stranke prosto razpolagajo. Stranki nista imeli voljo skleniti sporazuma z napačnim izračunom notarja, ki ni upošteval njune volje, da se darila vračunajo v skladu z ZD. Z napačno uporabo materialnega prava je bila tožnica zavedena, kar je storil notar z napačnim izračunom, posledično čemur je tožnica notarsko listino podpisala v zmoti.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo trdi, da tožeča stranka ni izkazala nobenega od pogojev ničnosti in bi imela, glede na svoje navedbe, kvečjemu možnost izpodbijati pogodbo, kar pa je že zamudila. Predlaga zavrnitev pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Potem, ko pritožba utemelji, kako in zakaj tako bi moralo biti upoštevano njej dano darilo v njen dedni delež, sama pritožba izrecno navede, da je bilo z napačnim izračunom po notarju napačno uporabljeno materialno pravo in s tem je bila tožnica zavedana, da je obravnavano notarsko listino podpisala v zmoti. Takšna pritožbena trditev o zavedenosti oziroma zmoti je uvrstiti med napake volje pogodbene stranke, konkretno sklenitev pogodbe v bistveni zmoti (46. člen Obligacijskega zakonika – OZ) ali ob prevari (49. člen OZ), kar pa sta oboje pogoja, zaradi katerih se določena pogodba lahko skladno določbi 94. člena OZ izpodbija. Kot je pravilno v razlogih izpodbijane sodbe pojasnilo sodišče prve stopnje, nobena od okoliščin, s katerimi tožnica utemeljuje po tožbenem zahtevku vtoževano ničnost V. točke obravnavanega notarskega zapisa (enake okoliščine ničnosti zatrjuje v obravnavani pritožbi), ne predstavlja okoliščine po 86. členu OZ, katere so pogoji, da se določena pogodba ali njen del šteje za ničnega. Posledično temu, ker tožeča stranka ni dokazala, niti zatrjevala obstoja zakonskega pogoja ničnosti obravnavanega dela notarskega zapisa, je sodišče prve stopnje materialnopravno pravilno tožbeni zahtevek kot neutemeljenega zavrnilo. Tožnica sicer v svojih navedbah zatrjuje, da naj bi bil notarski zapis ničen zaradi nasprotovanja prisilnim predpisom, kar je eden izmed pogojev za ničnost pravnega posla. Vendar je bilo že pojasnjeno, da njeni razlogi dejansko predstavljajo razloge izpodbojnosti notarskega zapisa, o utemeljenosti česar pa se sodišče ne more opredeljevati, ker tožbeni zahtevek takšne ugotovitve ne zaobsega. Iz navedenega še sledi, da se sodišču prve stopnje ni bilo potrebno podrobneje opredeljevati o dopisu notarja M. B. z dne 11.9.2009 (priloga A 4).

Pritožbeno sodišče je zato, ker ni ugotovilo niti kršitev, na katere pazi v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) po uradni dolžnosti, pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo z njo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 1. odstavka 165. člena ZPP in sta stranki dolžni kriti vsaka svoje. Tožeča stranka namreč s pritožbo ni uspela, medtem ko tožena stranka v odgovoru na pritožbo ne navaja ničesar takega, kar bi pritožbeno sodišče lahko s pridom uporabilo za lažjo in hitrejšo odločitev o pritožbi, torej njen strošek odgovora na pritožbo za ta pritožbeni postopek ni bil potreben.