Jedro

Tožnica v času izdaje izpodbijane odločbe ni imela odločbe sodišča, s katero bi ji bila priznana nujna pot po zemljišču nameravane gradnje, torej še ni imela stvarne pravice nujne poti na zemljišču nameravane gradnje, lastninska pravica prizadete stranke pa še ni bila omejena, zato je ugotovitev toženke, da je prizadeta stranka v času izdaje izpodbijane odločbe izkazala pravico graditi na celotnem zemljišču, pravilna in na zakonu utemeljena. Drugačna bi bila situacija že v primeru, če bi tožnica zatrjevala, da je stvarno pravico služnosti poti pridobila po zakonu (na primer s priposestvovanjem), in v zvezi s tem poteka spor, česar pa v obravnavanem primeru ne navaja.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

III. Zahtevek prizadete stranke za povrnitev stroškov

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo A.A. (prizadeti stranki v tem upravnem sporu) izdala gradbeno dovoljenje, s katerim je dovolila rekonstrukcijo stanovanjsko-gospodarskega objekta in delno spremembo namembnosti v stanovanjsko poslovni objekt na zemljiščih s parc. št. 3103 in 3168, obe k.o. …, pod tam določenimi pogoji.

Toženka v obrazložitvi odločbe navaja, da so za izdajo predmetnega gradbenega dovoljenja izpolnjeni vsi pogoji, navedeni v 66. členu Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1). Med drugim ugotavlja, da ima prizadeta stranka pravico graditi, kar podrobneje pojasni. Glede tožničinega predloga, da se postopek za izdajo gradbenega dovoljenja prekine, saj je vložila predlog za določitev nujne poti do svojih nepremičnin parc. št. 3214 in 2350, obe k.o. …, toženka odgovarja, da predlog za določitev nujne poti ni razlog za prekinitev postopka izdaje gradbenega dovoljenja, in se pri tem sklicuje na sodbo Upravnega sodišča RS opr. št. II U 478/2011. Postopek se prekine s sklepom le, če so za to podane okoliščine iz 153. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Sklicuje pa se tudi na možnost ločenih uvozov za tožničine potrebe, s katerim je soglašala Mestna občina Koper, Urad za gospodarske javne službe in promet. Upravni organ druge stopnje je zavrnil tožničino pritožbo zoper izpodbijano odločbo. Navaja, da zaznamba spora o določitvi nujne poti ne predstavlja ovire za izkazanost pravice graditi prizadete stranke na določenem zemljišču. Sklicuje se na drugi odstavek 80. člena Zakona o zemljiški knjigi (v nadaljevanju ZZK-1). Iz navedene določbe izhaja, da je zaznamba spora opozorilo za tiste osebe, ki bi na sporni nepremičnini pridobile knjižne pravice po trenutku, ko je bil predlog za zaznambo vložen. Vpis zaznambe spora kaže zgolj na zatrjevanje dejanske koristi stranke, ne dokazuje pa zatrjevane pravice. Poleg tega na podlagi razpoložljivih podatkov ugotavlja, da je dostop do tožničinih nepremičnin omogočen, kar je razvidno na podlagi primerjave situacije prikaza obstoječe prometne ureditve objekta in prikaza nove prometne ureditve objekta, ki sta del PGD (prilogi pridobljenega soglasja Mestne občine Koper, Urada za gospodarske javne službe in promet). Iz prikaza nove prometne ureditve objekta namreč nedvomno izhaja, da je iz javne ceste omogočen dostop na tožničino zemljišče parc. št. 3168, kot tudi na sosednje zemljišče parc. št. 2351, preko katerega je možen dostop do zemljišča parc. št. 2350. Tožnica se s takšno odločitvijo ne strinja in v tožbi med drugim navaja, da bo predvidena gradnja vplivala na njeno stvarno pravico do nujne poti, ki jo je predlagala. Predvidena nujna pot bi delno potekala po delu parc. št. 3168/0 k.o. …, na kateri prizadeta stranka namerava zgraditi dve parkirni mesti. Izvedba takšne gradnje bi vplivala na tek nepravdnega postopka oziroma ga celo prejudicirala. Meni, da gre za predhodno vprašanje, ki ga organ ne more sam reševati, zato bi moral postopek prekiniti. Vprašanje obstoja stvarne pravice na trasi nepremičnine, kjer je predvidena gradnja, je vsekakor predhodno vprašanje, saj je projektna rešitev postavitve parkirnih mest vezana na obstoj tožničine stvarne pravice, o kateri bo odločeno v nepravdnem postopku. Opozarja še, da če bi bilo o tožničini stvarni pravici že odločeno, bi moral organ, ki odloča o izdaji gradbenega dovoljenja, izvesti dve presoji, in sicer v okviru varstva javne koristi (skladnosti nameravane gradnje s PUP-stopnja pozidave) in vpliva nameravane gradnje na pridobljeno stvarno pravico. Meni, da ni prav, da je zaradi dolgotrajnosti nepravdnega postopka tožnici odvzeta pravica. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe in povrnitev stroškov postopka.

Toženka na tožbo ni odgovorila.

Prizadeta stranka v odgovoru na tožbo med drugim navaja, da odločitev o nujni poti ne pomeni predhodnega vprašanja v predmetni zadevi. Dejstvo, da v času izdaje gradbenega dovoljenja med strankama teče nepravdni postopek za določitev nujne poti, ne utemeljuje zaključka, da zaradi tega prizadeta stranka nima pravice graditi, saj takšen sklep nima opore v pravnih predpisih. Poudarja, da tožnica na predmetnih nepremičninah v času presoje pogojev za izdajo gradbenega dovoljenja ni imela nobene stvarne pravice, saj je nujna pot oblika zakonite stvarne služnosti, ki se ustanovi šele na podlagi pravnomočne odločbe sodišča v nepravdnem postopku. Na to tudi ne more vplivati zaznamba spora, katere namen je, da v primeru stvarnopravnih sporov varuje lastnika in ustvarja publiciteto spora. Neutemeljeni pa so tudi tožničini očitki, da bo zaradi gradnje prikrajšana pri uveljavitvi svojih pravic, saj do izdaje odločbe v nepravdnem postopku, s katero bi sodišče določilo nujno pot v njeno korist, ne razpolaga z nobeno stvarno pravico ali kakršnokoli drugo pravico, ki bi prizadeti stranki preprečevala gradnjo oziroma druge vrste razpolaganja ali upravljanja s svojo parcelo. Sklicuje se na prvi odstavek 89. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ), iz katerega izhaja, da zakon ščiti interese lastnika služeče stvari na način, da določa, da sodišče nujno pot dovoli zgolj v primeru, če se z njo ne omogoča ali znatno ovira uporaba nepremičnine. To, kar tožnica zahteva od prizadete stranke, pa je v popolnem nasprotju z navedenim predpisom, saj želi doseči ureditev nujne poti na mestu, na katerem je prizadeta stranka predvidela gradnjo. Poudarja, da tožnica ne more samovoljno odločati o tem, kje bo nujna pot potekala, še manj pa s tem omejevati prizadeto stranko pri izvajanju upravičenj na lastni parceli, med katere vsekakor spada tudi pravica graditi. Pri tem se sklicuje na načelo najmanjše obremenitve. Navedbo tožnice, da je predlagana nujna pot edini način, da dobi zvezo z javno cesto, pa ocenjuje kot neresnično in se sklicuje na projektno dokumentacijo, ki je bila priložena k vlogi za pridobitev potrebnih soglasij MOK, ki predvideva ločen dostop za potrebe tožnice in to le v manjšem delu po parceli prizadete stranke, v večjem delu pa po parceli številka 2351/0 k.o. …. Navaja še, da so stranke tudi v mediacijskem postopku predvidele potek nujne poti na način, ki v ničemer ne ovire gradnjo. Zato meni, da tožba ni utemeljena.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče se strinja z ugotovitvijo, ki jo v izpodbijani odločbi in drugostopenjski odločbi smiselno navaja toženka, da nameravana gradnja ne posega v tožničine (pridobljene) pravne pravice.

Nujna pot po našem pravu ne pomeni omejitve lastninske pravice, ki bi temeljila neposredno na zakonu in bi jo sodišče s svojo odločbo le ugotovilo, ampak je odločba sodišča konstitutivne narave, kar pomeni, da se z njo stvarna služnost nujne poti, torej pravica šele ustanovi.

Ker v zadevi ni sporno, da tožnica v času izdaje izpodbijane odločbe ni imela odločbe sodišča, s katero bi ji bila priznana nujna pot po zemljišču nameravane gradnje, torej še ni imela stvarne pravice nujne poti na zemljišču nameravane gradnje, lastninska pravica prizadete stranke pa še ni bila omejena, je ugotovitev toženke, da je prizadeta stranka v času izdaje izpodbijane odločbe izkazala pravico graditi na celotnem zemljišču, pravilna in na zakonu utemeljena. Drugačna bi bila situacija že v primeru, če bi tožnica zatrjevala, da je stvarno pravico služnosti poti pridobila po zakonu (na primer s priposestvovanjem), in v zvezi s tem poteka spor, česar pa v obravnavanem primeru ne navaja.

Zgolj dejstvo, da je tožnica nekaj mesecev pred izdajo izpodbijane odločbe na nepravdnem sodišču sprožila postopek za določitev nujne poti, ki naj bi delno potekala po zemljišču nameravane gradnje, kar je tudi zaznamovano v zemljiški knjigi, zato ne pomeni, da gre za oviro, ki preprečuje gradnjo oziroma da gre za predhodno vprašanje, zaradi česar bi bilo treba odločanje o izdaji gradbenega dovoljenja prekiniti do končanja postopka za določitve nujne poti. Sodišče pritrjuje pomenu zaznambe spora v zemljiški knjigi, ki ga je podrobno pojasnil drugostopenjski upravni organ. Po drugem odstavku 80. člena ZZK-1 ima zaznamba spora za posledico, da sodna odločba, izdana v postopku, v zvezi s katerim je bila dovoljena zaznamba spora, učinkuje tudi proti osebam, v korist katerih je bila pravica vknjižena oziroma predznamovana z učinkom po trenutku, od katerega učinkuje zaznamba spora, kar pomeni, da je njen glavni namen ustvarjanje publicitete spora. Ne pomeni pa kakršnekoli omejitve lastnika pri izvajanju njegovih lastninskopravnih upravičenj, kot zmotno meni tožnica.

Stališče, ki ga zagovarja tožnica, po katerem pomeni že vložitev predloga za določitev nujne poti po zemljišču nameravane gradnje predhodno vprašanje, brez rešitve katerega ni mogoče ugotoviti izkazanosti investitorjeve pravice graditi, bi pripeljalo do absurdnih situacij, ko bi lahko vsakdo, ki bi si zamislil potek nujne poti preko zemljišča nameravane gradnje, investitorju preprečil gradnjo že z vložitvijo predloga za določitev nujne poti pri pristojnem sodišču in z zaznambo spora v zemljiški knjigi.

Tudi sicer pa iz izpodbijane odločbe in odločbe upravnega organa druge stopnje izhaja, da se s predvideno gradnjo tožnici ne onemogoča dostopa do njenih nepremičnin. Tudi, če bi se izkazalo, da je predlagana nujna pot do tožničine nepremičnine edina možna pot, pa dejstvo, da se na njej delno nahajata dve parkirni mesti, še ne pomeni, da nujne poti absolutno ne bi bilo mogoče ustanoviti tudi preko njiju, če bi bil tak poseg sorazmeren s tožničino koristjo (glej Stvarnopravni zakonik s komentarjem, Juhart, Berden, Keresteš, Rijavec, Tratnik, Vlahek in Vrenčur, GV Založba, 2004, str. 467).

Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Ker v tožbi niso navedena nova dejstva ali dokazi, ki bi lahko vplivali na odločitev v zadevi, je sodišče v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.

Odločitev o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne. Sodišče predlogu prizadete stranke za povrnitev stroškov ni ugodilo, saj po mnenju sodišča le ta z odgovorom na tožbo oziroma navedbami v njem ni bistveno pripomogla k odločitvi sodišča (1. odstavek 155. člena ZPP-UPB2). Pri odločitvi o tem, kateri stroški naj se povrnejo stranki, sodišče upošteva samo tiste stroške, ki so bili potrebni. Med take stroške pa sodišče ni uvrstilo stroškov prizadete stranke za odgovor na tožbo, saj bi te stroške sodišče priznalo le, če bi odgovor na tožbo bistveno pripomogel k odločitvi sodišča o tožbi.